sobota, 25. julij 2020

Poslušno srce, ki zna razločevati

17. nedelja med letom

"Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati svojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim. Kajti kdo bi sicer mogel vladati temu tvojemu mogočnemu ljudstvu?"

Tako prosi Salomon Gospoda, ko se mu ta razodene v sanjah: "Prosi, kaj naj ti dam!" Gospod se rad razodeva takrat, ko mi izpustimo iz rok in zdi se, da včasih dobi to možnost samo, kadar spimo. Takrat končno dobi priložnost, da spregovori. Tudi v Kristusovem življenju se pogosto zgodi, da Gospod sklepa čudovito zavezo s svojim Očetom in človeštvom ravno takrat, ko učenci spijo. Spomnimo se gore Tabor, Getsemanija in nenazadnje velike noči, v kateri človeštvo spi, Gospod pa zanj odpira Prehod prehodov.

1) Gospod torej nenehno išče prostor v človekovem tako zasedenem srcu. Da bi mu govoril, da bi ga poučil in mu pomagal. Bog se namreč razodeva kot tisti, ki hoče dati. Salomonu reče, naj ga prosi, ker mu Gospod želi dati, vendar šele prošnja omogoči, da se naše srce razpre.

Veličina tega mladega kralja Salomona je tako prav v tem, da prosi za poslušno srce ter za dar razločevanja. Prosi za srce, ki zna poslušati Drugega, da bi mu ta Drugi lahko pomagal voditi in razločiti, kaj je pomembno in kaj odveč.

Gospod mu po vrhu podari tudi tisto, kar si Salomon ni upal prositi. Vsakič namreč, ko na prvo mesto postavimo glas Boga, bo navrženo še vse ostalo. O tem govori tudi evangelij, ki nas zadnje nedelje preko evangelista Mateja seznanja z načinom utelešenja in uresničenja nebeškega kraljestva med nami. Čudovite so podobe, ki jih Kristus podaja svojim učencem in tako korak za korakom odstira Kraljestvo kakor odnos z Očetom, ki šele, ko odkrije poslušno in odzivno srce, rodi mnogo sadu. Sadu, ki je močnejše od plevela. Tam, kjer se torej stakneta srci človeka in Boga, se zgodi tudi čudež mogočne krošnje, ki raste in pripravi prostor tolikim, ki v Cerkvi iščejo svoj dom.

2) Nebeško kraljestvo se razodeva kakor odločno in vztrajno, toda nadvse tiho in ponižno, kakor skriti zaklad, ki ga lahko zazna oko, ki hoče videti onkraj navideznega in onkraj površja zemlje. Zato je bistvo vedno prihranjeno ljudem, ki upajo v globino ter v sebi in vsakem človeku odkrijejo tisto dobro jedro, skrito na še tako veliki njivi. Vsak ima svoj zaklad, dani pa smo si, da bi ga odkrivali in podarjali.

Tudi Bog hoče postati zaklad našega srca. Tudi On hoče biti iskan in ko se da najti, želi, da je to srečanje ohranjeno v tišini premišljujočega srca, ki zna biti "noseče", ki zna molčati in naposled roditi. Tudi vsak dan je kakor ta njiva s skritim obiskom Boga, s skritim zakladom, ki daje vsemu drugačno težo in pomen.

3) Dalje je človek poklican, da se odloča. Da v nekom odkrije poseben biser, vreden vseh ostalih ter zanj zapusti očeta in mater, svoje navade in ideje ter se mu pridruži in z njim postane eno telo. Naj je ta biser človek ali Bog sam, vsak od nas je poklican, da ga odkrije ter zanj podari vse svoje življenje. Šele takrat življenje vsakega postane dopolnjeno. Poklicanost pa od vsakega prosi veliko več, kot je sam sposoben, zato se Gospodovo vprašanje Salomonu ponuja tudi nam. Ker ve, da sami ne zmoremo. Vprašanje je le ali si tudi sami upamo prositi za poslušno in mehko srce, sposobno razločevanja?

4) Evangelij se namreč zaključi s podobo mreže, ki ujame vseh vrst rib. Srce človeka je polno glasov, dobrih in hudobnih, Božjih in glasov skušnjave. Vse se ujame v mrežo, ki je vržena v morje vsakega dne. Toda kako pomembno je, da se kot modri učenci nebeškega kraljestva znamo usesti ter te glasove odbrati; razločiti dobri Glas in ga shraniti kot podarjeni zaklad srca ter odstraniti hudobne, težke in moreče glasove, ki dajejo mreži (srcu) odvečno težo in jo (ga) vlečejo dol.

Kako pomembno je poslušati, razločevati in izbrati. Da bi resnično živeli kakor že vnaprej poznani, določeni, poklicani, opravičeni in poveličani ter tako upodobljeni po Sinu, ki je čista poslušnost Očetu, nenehno razločevanje ter izbiranje za ljubezen. Do konca.



nedelja, 12. julij 2020

Moč odnosa

15. nedelja med letom

Bog je Oče in kot tak si želi, da bi vsi njegovi otroci imeli dobro, izbrano, okusno hrano v izobilju. Zato ne neha dajati samega sebe v jed in pijačo.

Na posebno otipljiv način se to zagotovo zgodi pri evharistiji, kjer nam daje svoje Telo in Kri, daje nam pa tudi svojo Besedo, prepojeno s Svetim Duhom, da bi v nas, kakor pravi po preroku Izaiju, pripravil brstečo in rodovitno zemljo, usposobljeno, da sejalcu da seme ter uživalcu kruh.

Potem pa v evangeliju poslušamo dolgo pripoved o sejalcu, ki je šel sejat, v kateri najprej izstopi velika odločenost Gospoda, da svoje nahrani. Zato seje razsipno, povsod, k vsakemu, da bi vsi mi, skupaj s stvarstvom, ki zdihuje in trpi porodne bolečine, lahko prešli iz suženjstva razpadljivosti v svobodo slave Božjih otrok.

Suženjstvo razpadljivosti pa ni drugega kot človek, zaprt sam vase, nesposoben dialoga. nezmožen, da bi videl Očeta, poln strahu zase in zaslepljenosti v svoj prav. V to suženjstvo nas je odpeljal greh, ki nas je odtrgal iz Odnosa z Očetom. In v ta odnos nas je Gospod enkrat za vselej ponovno zasadil s svojim Sinom, ki je dejansko prišel iz neba kakor dež in sneg in se ni vrnil tja dokler ni storil, kar je Oče hotel in uspel v tem, za kar ga je poslal, namreč, da nas osvobodi suženjstva greha, ki je v monologu ter prestavi v svobodo slave Božjih sinov, ki živijo dialog.
Na nas torej ostaja ali to svobodo tudi živimo ali ostajamo raje ujetniki samih sebe.

Zato je v evanglejski priliki pomenljivo tudi, da Gospod človeka samega enači s semenom. Večkrat si to priliko razlagamo kot podobo sejalca, ki seje Besedo, ta pa pada na različne terene našega srca ter skladno s tem rodi ali ne rodi sadu. Toda če pozorno preberemo priliko, Gospod človeka samega primerja s semenom, ki je vsejano - enkrat ob pot, drugič na kamnita tla, spet drugič med trnje in nenazadnje v dobro zemljo.

Človek sam je torej za Gospoda seme, zmožno, da rodi dober sad po Svetem Duhu, ki je izlit v naša srca. V nas je namreč že polnost Ljubezni, v nas je že ves potencial rodovitnosti, saj smo prav s krstom prejeli polnost Duha. Od človeka pa ostaja odvisno, v kakšno zemljo se bo pustil vsejati ali z drugimi besedami, kakšen odnos bo živel s tistim, ki mu to Besedo pošilja.

Človek, vsejan ob potu, je človek, ki Besedo sliši, vendar ločeno od tistega, ki jo pošilja. In ker odnosa z Sejalcem ni, tudi beseda nima posebne vrednosti. Ostane nerazumljena in tako ena od mnogih drugih slišanih besed. Taka je bila množica ob morju, za katero Jezus sam pravi: "Poslušali boste, poslušali, a ne boste doumeli, gledali boste, gledali, a ne boste videli. Otopelo je namreč srce temu ljudstvu."
Učencem pa, ki jim ni bilo vseeno ali Besedo razumejo ali ne in so prav zato stopili k Jezusu in prosili razlage, dodaja: "Blagor pa vašim očem,ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo!" Blagor torej vam, ker ste vstopili v živ odnos z menoj, ki vam edini to Besedo lahko tudi razložim.

Človek, vsejan v kamnita tla, je človek, ki besedo sliši, vesel, ker ve, da je navdih Boga samega, toda tak človek pozabi ostajati v nenehnem dialogu s tem, ki je Besedo poslal ter si jo začne razlagati po svoje. Iz nje naredi svoj projekt, ki morda tudi zacveti, vendar hitro usahne, saj je narejen po človeških merilih in nima korenin v nenehnem prisluškovanju in milosti Gospoda.

Človek, vsejan med trnje, pa je človek, ki se odloča ali dati prednost sebi ali Gospodu. Je človek boja, saj se v njem nenehno bojuje človeška matematika, ki bi rada vse preračunala in preverila, celo Boga samega, obenem pa ga ne neha pritegovati Božja svoboda tistih, ki preprosto izpustijo in zaupajo.

In nenazadnje ostaja človek, vsejan v dobro zemljo, ki Besedo sliši in doume. Ker pa je pravo umevanje možno samo v ljubečem odnosu, pomeni, da je to človek, ki je v nenehnem dialogu z Gospodom. Ko prejme Besedo, je ne pograbi, ne prevede po svoje, ne uporabi za lasten projekt, ampak ostane v hvaležnem in ponižnem dialogu s tistim, ki jo pošilja ter tudi edini pozna pot in načrt, ki presega sleherno človeško predstavo. Ta zares rodi in daje sad!

V nas je torej posejano seme Duha, ki nas kliče v nenehen odnos sinov z Očetom. Takim ni več potrebno grabiti in delati po svoje, saj živijo svobodo ljubljenih in kot taki niso več le navidezni polušalci, ki Božjo besedo uporabljajo zase, ampak njeni resnični izvrševalci.

Naj torej sadovi pokažejo, kje na tej poti smo ...



nedelja, 5. julij 2020

Milo, kakor mati neguje svoje otroke

Sv. Ciril in Metod

Na praznik teh dveh velikih slovanskih apostolov, ki sta na našem ozemlju oznanjala ne le evangelij, ampak dala tudi svoje življenje, se pred nas v Božji besedi razgrinja čudovita podoba Boga - Dobrega pastirja.

On je tisti prvi, ki je v blagočutju do nas bil pripravljen nam dati ne le evangelij, temveč tudi svoje življenje. Bog nam evangelija ni oznanil od zgoraj, ni nam ga posredoval z razdalje kot nek sterilni učitelj, ni ostal na varnem in nas z varnega poskušal rešiti, temveč je stopil dol, postal človek in nam dal tudi svoje življenje. Dal nam je samega sebe. Evangelij je zato oznanilo bližine, nežnosti, domačnosti, evangelij blagočutja in usmiljenja do razkropljenih in izmučenih množic, ki po grehu ne vedo več od kod so in kam gredo.

Bog že preko preroka Ezekijela naznanja, kako bo On sam skrbel za svoje ovce in gledal nanje. Kako nas bo rešil iz vseh krajev, kamor smo se razkropili oblačnega in temnega dne. In kdo od nas ne pozna tavanja v temi, kdo ne pozna temne votline, kamor se zatečeš, ko te ujame nevihta življenja? Prav tam vstopa On. Ni se zaman rodil v temni votlini Betlehema, ni zaman prišel v vrhuncu teme in noči, da bi poiskal vse izgubljene, razkropljene pripeljal nazaj, ranjene obvezal, zdrave in krepke obvaroval. On misli zares, ni nas ljubil za hec, ampak do konca, zato je njegova zaveza z nami tako tolažilna in opogumljajoča.

On prvi se je zavezal človeku. Človek hitro pozabi in uide, ker bi rad ostajal najemnik. Rad bi pasel, toda samo do prve težave. Rad bi pripadal, toda samo dokler ne boli in rad bi ljubil, toda samo do točke, ko še ni potrebno dati svojega življenja. Ob preizkušnji tako pobegne in s tem on sam drugemu postane volk, ki rani, raztrga, prizadene ...

Toda Gospod nas uči novega načina ljubezni, ki je velikonočen. To je ljubezen, ki pozna volkove, ki pa pred njimi ne pobegne. Še več, ostane sredi, pribita, kot Jagnje, ki se daje za vse, tudi za volkove. In zmaga. Zato kdorkoli lastno srce potopi in odpočije v srcu Dobrega pastirja, tudi sam korak za korakom postaja ta pastir, ki za svoje delo ne išče več tolažilnih nagrad, tudi ne čutnih potrditev. Najemnik namreč potrebuje plačilo, Gospod pa si želi pastirjev - očetov in mater, ki ljubita in je to njuno največje plačilo in privilegij!

"Pasel jih bom, kakor je prav," še pravi Gospod. Ne oblastno četudi so ovce Njegove, ampak milo, kakor mati neguje svoje otroke. Ko človek izkusi, da Gospod zares skrbi zanj, ga pase na dobri in obilni paši, na ljubkem pašniku, zmore tudi sam postati za druge ta zeleni pašnik ter voda počitka, palica in gorjača tistemu, ki se je znašel v temni dolini ter olje sočutja, s katerim mazili tega, ki je spoznal volkove.

Toda Božja skrb za nas ni vedno taka kot jo pričakujemo. Pašniki niso vedno taki kot smo jih pričakovala in hrana nima takega okusa, kot smo je bili vajeni ali si je zaželeli. To pa ne pomeni, da paša ni hranljiva. Nasprotno, Gospod nas hoče osvobojene od tega, da bi mi določali način, kajti samo tam, kjer se duša prepusti, lahko izkusi lepoto Previdnosti, ki je v tem, da ti da, kar potrebuješ in ne kar želiš.

Ezekijel tudi pravi, da bo obilna paša na Izraelovih gorah. Vsi vemo, da se je na goro potrebno povzpeti, potrebna je hoja in napor tistega, ki je pripravljen rasti, ob tem pa neizbežno zapuščati poznano ter se vzpenjati proti novemu in nepoznanemu, k čemur ga kliče Gospod. To so prehodi življenja. In samo skozi ta ozka vrata prehodov, se lahko rojeva novo, še večje in lepše.

Prehod vedno straši in se včasih zdi kakor volk pred katerim bi človek pobegnil. Prehod namreč vedno nekaj vzame, da pripravi prostor za novo. Danes nas Beseda kliče, da zazrti v Jagnje, ki je ostalo jagnje in se ni obleklo v volka, ki je dalo samo sebe in ni pobegnilo, tudi mi iz prehoda v prehod postajamo resnični pastirji, tisti, ki so za svoje pripravljeni dati življenje.