sobota, 07. september 2019

Ne več suženj, ampak brat!

23. nedelja med letom

Kateri človek sploh more spoznati Božjo voljo? Kdo more razločiti, kaj hoče Gospod? Naše misli so namreč umrljive, bojazljive, naše sodbe nestanovitne. Res, prav iz bojazljivosti in strahu zase, vse prevečkrat sodimo drugega. Notranja ogroženost nam popači resnico, da ne vidimo in ne slišimo več drugega, ampak le še izhod zase.

Kdo bo torej prišel na sled nebeškim rečem? Kdo bi spoznal tvojo voljo, ko bi ne bil ti dal modrosti, ko ne bi bil z višav poslal svojega svetega Duha?

Človek sam dejansko ne more spoznati ničesar. Ker gleda brez ljubezni, zato sodi in obsodi. Sebe in druge. In tudi Boga, ker ni tak, kot si ga je zamislil. Samo Sveti Duh in v moči Duha je človeku dana milost resničnega pogleda. Samo v Njem lahko spregleda in vidi prav. Za ta dar pa je potrebno prositi. Prositi in moliti za dar modrosti, za dar pogleda, ki oživlja. Samo v moči Duha, ki oživlja in ki smo ga zastonj prejeli za vedno, so zemljanom pota izravnana in ljudje so poučeni o tem, kaj je Gospodu po volji. Po modrosti so bili rešeni.

Gospodu je po volji, da smo med seboj bratje. Zato nam je potrebna prav modrost od zgoraj, da bi znali in upali živeti naše odnose. Toda kako?

Gospod je v evangeliju ostro direkten in se dotakne najbolj ranljivih odnosov našega življenja: "Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec."

Nato evangelij nadaljuje s podobo o zidanju stolpa, o preračunavanju stroškov, da bi vedeli ali bomo gradnjo lahko dokončali, ali bo naše delo ostalo napol.
Govori celo o kralju, ki gre v boj proti drugemu kralju, ki pa ima močnejšo vojsko. Zato se ustavi in išče miru.
In Jezus zaključi: Tako torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.

Jezus nas obravnava kot odrasle, ker si želi, da odrastemo in dozorimo v lepe in zrele ljudi, ki smejo "dozidati do konca". To pa zmore samo tisti, ki je sebe izkusil ljubljenega. Ljubljenega od Očeta. Samo to so temelji, ki zadostujejo za zidavo, orožje, ki zadostuje za zmago.

Samo ljubljeni ljudje so namreč lahko svobodni. Gre se torej za odnose, v katerih je človek že lahko osvobojen samega sebe, osvobojen obupnega strahu zase, kjer lahko v sebi sicer še čuti ogroženost pred drugim, vendar tej ogroženosti ne daje prednosti, temveč se spomni na neskončno Božjo ljubezen, ki jo zastonj nosi v sebi. V krvi. V naših žilah se namreč pretaka Kri, ki nas je med seboj spravila in naredila za brate. Kri, ki nas je dvignila na nov nivo odnosov, ki pa so možni takrat, ko dva ne poslušata sebe, ampak Njega, ki ju je poklical in združil.

S tem dejstvom se spremenijo tudi odnosi krvnega sorodstva. Nemogoče je, da bodo starši v življenju odraslih otrok imeli glavno besedo. Nemogoče je, da bi starši na prvo mesto postavljali svoje otroke in vanje polagali vse svoje upe, cilje in hrepenenja. Ne gre! Tam se ne da biti Kristusov, ker zanj ni več prostora. Vse misli in dejanja zaseda le še skrb, kako bo drugi služil meni. Kako bo drugi služil mojim potrebam.

Celo mož in žena se ne moreta postaviti na prvo mesto, temveč sta poklicana sebe in drugega izročiti, torej predati tisti Ljubezni, ki je večja od njiju. Poklicana sta se ji pustiti ljubiti, da bi potem, napolnjena in nahranjena z Božjo ljubeznijo, ki ne mine, zmogla ljubiti drug drugega.

Jezus gre še globlje in se dotakne korenine vsega zla: "Kdor ne zavrača celo svojega življenja, ne more biti moj učenec."
Kdor namreč ne umre lastnim zahtevam, potrebam in strahovom zase v imenu katerih uporablja in si prisvaja druge, ne more v polnosti zasijati v luči sina ali hčere. Samo kdor s Kristusom vstopi v temeljni strah lastnega obstoja in spozna, da je temeljna smrt premagana, lahko ljubil zares. Sicer bo vedno "na pol" in z eno nogo že med vrati.

Vsi smo v tej igri. Vsi skušani, da bi svoje luknje mašili s svojimi najbližjimi, vsi skušani, da bi na prvo mesto postavili sebe in svojo kričečo človeško naravo, ki se skuša vedno rešiti sama.
Samo v modrosti in milosti Duha, ki ga je potrebno nenehno klicati in prositi, človek zmore preiti v odnose ljubezni. V odnose darovanja, kjer pred drugim ne pobegne, ampak ga ljubi še bolj. Kjer drugega ne poseduje, ampak ga ljubi. Prav zato, ker je ranil.

Čudovito je tako zaključiti s pismom sedaj že starega Pavla, ki Filemonu piše o globoki in izjemni ljubezni, ki jo goji do Onezima, sužnja, ki je za Pavla po logiki Kristusove novosti, postal brat, še več, celo otrok, ki ga je rodil v verigah.
Imenuje ga celo "svoje srce". Kako globoka in intenzivna je ta ljubezen, kako čista in neposedovalna, ker se Pavel že ne boji več zase. Ne gleda več svoje koristi, ampak izroča Božji ljubezni to, kar mu je najdražje. V zaupanju, da mu bo Gospod dal in vrnil vse, kar potrebuje.

Ganljive so torej Pavlove zadnje besede, s katerimi Filemonu razlaga temeljni prehod, ki se mora zgoditi v vseh naših odnosih - velika noč. Trpljenje, razočaranje, izguba, smrt, vstajenje, novo življenje. Ko je Abraham izpustil Izaka (ki mu je postal gospodar, Izak pa lastnina), je lahko postal resnično oče in to ne le Izaku, temveč narodom. Tako zelo so življenje in odnosi drugačni potem, ko človek umre sebi in strahu zase.

Nujen je torej ta prehod, o katerem Pavel piše takole:
"Morda je bil zato kratek čas ločen od tebe, da bi ga spet pridobil za zmeraj, in sicer ne več za sužnja, ampak več kot sužnja, kot brata, ki je nadvse ljub najprej meni, še toliko bolj pa tebi, tako kot človek kakor tudi v Gospodu."

To je torej novo življenje, ki ga je prinesel Kristus. Da si nismo več sužnji, ki se lahko izdamo, zapustimo ali prevaramo takrat, ko me razočaraš, ker nisi po moje ali zato, ker mi ne služiš več, temveč si postanemo bratje! Bratje, ki jim je mar drug za drugega. Bratje, kjer tudi verige in vse prepreke ne  morejo ustaviti, da bi si želeli dobro in iskreno skrbeli drug za drugega. Da bi si postali nadvse ljubi tako kot ljudje kakor tudi v Gospodu!