sobota, 15. junij 2019

Pridi, Modorst!

Sveta Trojica
Prg 8, 22-31; Rim 5, 1-5; Jn 16, 12-15

Še dobro, da je Sveta Trojica taka skrivnost, da je ne moremo zares razumeti. Lahko jo namreč le sprejmemo.
Sprejmemo, da smo opravičeni iz vere in da se nam je tudi po čisti veri odprl dostop do te milosti, da smo v to Trojico vsi potopljeni.

Krščeni smo, potopljeni v ljubezen Očeta in Sina in Svetega Duha. Postavljeni sredi njihove medsebojne ljubezni, da bi bili tudi sami, če dovolimo, prežeti s to isto ljubeznijo, ki si želi skozi nas ljubiti tudi druge.

V tej Trojici pravi apostol Pavel, tudi stiske dobijo nov pomen. Z njimi se lahko celo ponašamo, saj objete in potopljene v odnos, pridobivajo nov pomen. Rodijo potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost pa upanje, ki je sad ljubezni, izlite v naša srca. 

Sveti Duh je v nas, po njem smo v Sinu, Sin je v Očetu, On v nas ... kot skok v osvežujoče morje, ki te zajame z vseh strani in napolni z veseljem in radostjo.

Ostajajo pa naše podobe Trojice in veličine našega novega življenja v Bogu čista skrivnost. Duh je, ki nam šepeče širokost in dolgost in visočino in globočino te Kristusove ljubezni, ki presega vsako spoznanje (prim. Ef 3, 18-19) in vendar ne preostane drugega kot ponižna hvaležnost, da smo del te milosti.

Lahko pa prosimo za dar Svetega Duha, ki edini uvaja v vso resnico. Toliko kolikor zmoremo nositi. Postopoma nas uvaja, kakor dobra mati in oče, ki otroka ne učita vsega hkrati, ampak postopoma, kolikor zmore sprejeti.

On, Sveti Duh, zajema iz tega, kar je od Sina in od Očeta in nam oznanja. 
Zajema polnost ljubezni in to kar vidi med Sinom in Očetom, oznanja nam. Kako lepo bi bilo v sebi samo prisluhniti resnici, da smo potopljeni v odnos, objeti in že odrešeni.

Modrost sama, Božja ljubljenka, zasnovana od vekomaj, od začetka, preden je bila zemlja in je nastala še preden so bile utrjene gore, se je igrala na zemeljskem krogu in našla največje veselje prav pri človeških otrocih.
Morda pa je prišel čas, da sprejmemo to modrost, ki se ne neha igrati in obiskovati naših življenj.

Kajti morju je Bog začrtal meje, ki naj jih ne prestopi, ljubezen pa prestopi vsako mejo nemogočega. Ker ljubi. Iz spoštovanja se ustavi le pri zaprtih vratih človeškega srca. Po krstu je že v naših srcih, toda tolikokrat Duhu ne pustimo, da bi govoril, da bi ljubil, da bi iz našega srca prehajal notri in ven.

Ostaja naš notranji ujetnik, in vendar ne odide. Ostaja tam in vpije: "Aba, oče!" Da bi nas prebudil in spomnil na veličino našega bivanja, da bi tudi sami sprejeli to, kar nam prinaša, ko zajema iz polnosti bogastva odnosa med Očetom in Sinom. Da bi tudi sami odprli vrata in dovolili, da ta Božja ljubezen posije skozi nas na druge.

Modrost, ti Božja ljubljenka, ostajaj z nami in se še naprej veseli pri človeških otrocih, da bo zemeljski krog vedno bolj naseljen z ljudmi, sijočimi od spoznanja ljubljenosti, vedno bolj poln ljudi, sposobnih ljubiti in živeti odnose po Duhu, ki zajema iz Očeta in Sina.


četrtek, 06. junij 2019

Velika Božja dela

Binkošti

Apd2, 1-11; Rim 8, 8-17; Jn 20,19-23

In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa (Rim 8,11).

1) Kako močne in resnične so besede apostola Pavla Rimljanom in kako premalo jih živimo, kajti vse prevečkrat se pustimo določati "genom", zgodovini, ranam, preteklosti, navadam. Pozabljamo pa, da je po krstu v nas Duh, ki vsak trenutek dela novo. Duh življenja, Duh moči, Duh Tolažnik, Duh, ki obuja od mrtvih! In če je Kristusa obudil od mrtvih, kako ne bi nam vsak dan odprl vrata v novost življenja? S Svetim Duhom ni več slepih ulic in ni več razlogov za našo mrtvost! Kajti On obuja!

2) Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!"

Po izročilu se učenci po Kristusovem vstajenju zadržujejo v dvorani zadnje večerje. V isti dvorani, v kateri so na binkoštni dan zbrani skupaj z Marijo in ženami. Lepo je torej videti, kako Gospod znova in znova prihaja v naše dvorane, da bi nas našel in okrepil. On se vrača k nam in nas išče.
In On tudi odpira vrata. Ne mi, ampak On.

Prvič so vrata iz strahu pred Judi ne le zaprta, ampak zaklenjena. Strah zaklepa in Gospod ta vrata odpira tako, da nas poišče v strahu. Točno tam vstopa in pokaže tisto, kar nas najbolj straši - roke in stran, ki so bile zaznamovane od žebljev smrti. Bile so torej ranjene. Vseh je strah ran in smrti, ker govori o tem, da nekaj ni tako kot bi moralo biti. Tega se v življenju bojimo, zato večkrat ne upamo pogledati realnosti, ki je zaznamovana s temi "ranami". Gospod pa se da prepoznati prav po tistem, "kar ni šlo tako, kot bi moralo iti" in učencem pokaže roke in stran ter izreče: "Mir vam bodi!" 
Njegov mir se namreč rojeva v zavedanju, da je Kristus za vedno preoblikoval vse.

Drugič so ista vrata zaprta na binkoštni dan. Tokrat učenci niso več prestrašeni, kajti že so okusili, da je njihov Učitelj res Vstali. Najbrž je bila od navdušenja v marsikom tudi želja, da bi takoj stekel po svetu in vsem oznanil novico. Toda ostali so v mestu po naročilu Gospoda in dovolili, da je On sam pokazal "kdaj".
Modrost je znati počakati in dovoliti, da Bog sam pove "kdaj" naših življenj. Da On odpre vrata. Kajti ko On odpre, nihče ne more zapreti (prim. Raz 3,8), ko mi odpremo, jih zapre vsak najmanjši prepih.

3) In nenazadnje je pomemben način, kako Gospod pride. Načini resnično pripadajo Njegovi svobodi in ljubezni.
Iz apostolskih del vidimo, kako On rad izbira prihode v občestvo. Želi si vstopati takrat, ko so učenci zbrani skupaj. Enkrat iz strahu, drugič iz zbeganosti, tretjič po naročilu. V ta občestva vstopa Duh in deli vsakemu to, kar je potrebno za vse!

Nenadoma je nastal šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali.

Kolikokrat Bog dejansko prihaja in vstopa kakor droben šum, kakor rahel, tih šepet, ki pa se, ko ga človeško srce sprejme s svojim "da", spremeni v "vihar", v čudovite in lepe stvari, ki zajamejo ne le obiskanega, temveč tudi vse okrog njega. Marija je že v začetku sprejela ta droben "šum" angela in dovolila, da je "vihar" Božjega življenja zajel cel svet. Sobica na Sionu, kjer so se zadrževali je bila majhna in vendar je šum, ki je nastal tam, zajel cel svet.

Bog prihaja, da nas napolni s svojo milino in navzočnostjo, da zajame in napolni vso hišo, vse naše življenje in bitje, ter nas vžge za Gospoda. Zato plameni.

Lepa pa je tudi podoba jezikov, ki so bili dani apostolom, da bi vsakemu lahko spregovorili na njemu lasten način. Apostolska dela govorijo, da so tedaj v Jeruzalemu prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. 

Če so bili pobožni, so najverjetneje mislili, da vsaj nekaj o Bogu že vedo. Vsaj nekaj Njegovega jezika. In vendar doživijo presenečenje. Vsi iz sebe strmijo in se čudijo nad novim načinom Boga. Ko bi le tudi sami nehali zapirati Boga v majhne okvirčke naših idej in pustili, da nas preseneti!On je namreč orginalen, svež, mlad in vedno nov ter poln življenja, da bi tudi mi po Duhu okušali in živeli to isto svežino, mladost in polnost življenja!

Naj nas torej Sveti Duh pogosto pelje ven "iz sebe", v novost, ki je ne poznamo, da bi lahko prepoznavali in oznanjali velika Božja dela!


nedelja, 02. junij 2019

Oblečeni v sijaj

7. velikonočna nedelja

Današnji evangelij je poln Jezusovega hrepenenja, da bi bili vsi, od apostolov do tistih, ki bodo po njihovi besedi verovali, eno.

Podobno hrepenenje najdemo v knjigi Razodetja, kjer Duh in nevesta pravita: "Pridi!" Kakor spev zaročencev, ki hrepenita, da bi končno postala eno, tako je hrepenenje našega Boga. Tako zelo nas je žejen, da k svoji nevesti Cerkvi nenehno prihaja z glasom ženina: "Pridi!" Da bova končno eno ...

In kdor je žejen, naj pride. Kajti ljubezen je svobodna in ne more prisiliti nikogar. Toda kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja. Tistim, ki iščejo in hrepenijo, Gospod sam odpira vrelce življenja, ki nimajo konca.

Kakor torej ženin in nevesta svobodno in samostojno odgovorita drug drugemu, tako tudi Gospod čaka na svoboden in zvest odgovor našega srca: "Da, pridem kmalu." 

Nevesto na poročni dan krasi čudovita obleka, čista in bela. In prav to obleko želi Ženin podariti vsemu svojemu ljudstvu. Obleko dostojanstva, obleko sinovstva, obleko Božje slave.
Ta obleka je sešita iz ljubezni, s kakršno Oče ljubi Sina in Sin Očeta in s kakršno Oče ljubi svoje otroke. Kajti ta ljubezen je ista.
Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene.

Še več. Jezus tukaj prvič in zadnjič uporabi besedo: "Hočem."

Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. 

Oblačilo veličastva je torej oblačilo ljubezni, ki nam jo je Sin prišel podariti.
S prvim grehom se je človek slekel Božjega veličastva in spoznal, da je nag. Brez oblačila ljubezni, brez oblačila dostojanstva, ogrožen in sam, zato se skrije (prim. 1 Mz 3) In od takrat krade, kolje, preganja, se skriva, trže svoja in od drugih oblačila.

Ob umoru Štefana beremo, kako so priče položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. Slekli so oblačilo svojega dostojanstva, da bi umorili tistega, ki jih je spominjal na slavo Božje ljubezni. Samo On ve, k nogam kolikih današnjih Savlov tudi sami polagamo oblačila ljubezni ter ranimo, tekmujemo, izločamo, mažemo, morimo.

V ta greh vstopa Kristus z oblačilom Sina, bleščečim in nadvse belim (Mr 9,3) in pusti, da ga grešen človek zasramuje ter si razdeli njegova oblačila (Mt 27,35). Greh nas namreč prepriča, da si moramo vse ukrasti, pridobiti in vzeti, tudi za ceno umora. Sin, ki je prišel prav zato, da bi ta greh uničil, prvi sleče svoje vrhnje oblačilo ter se opaše v laneno platno sužnja in učencem umije noge (Jn 13,4). Da bi spoznali, kako je lepota ljubezni v služenju in darovanju. Tam namreč postajamo eno, tam postajamo resnično učenci in resnično bratje in sestre, en v drugem.

Potrebno je torej bilo, da je Sin pretrpel smrt, ki ga je slekla, ranila in ponižala ter jo s svojo Krvjo premagal. Kajti nemogoče je, da bi smrt imela v oblasti začetnika Življenja. Odprl nam je širok vhod v mesto Jeruzalem, v katerem smo prejeli bela oblačila, očiščena in oprana z Jagnjetovo krvjo (Raz 22,14). Blagor torej nam, ko jih bomo zares nosili in skladno z njimi živeli.

In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih. 

Sin nam je prišel povedati Besedo življenja in veselja. Zato nam odpira uho, zato tolikokrat ozdravi gluhega človeka, zato psalmist vzklika: "Nad klavnimi in jedilnimi daritvami nisi imel veselja, odprl pa si mi ušesa," (Ps 40,7) ter zato od samega začetka Gospod kliče Izraelskemu ljudstvu: "Poslušaj Gospoda!"

Toda ta Beseda, utelešena v Kristusu, je tako močna, tako nova, tako lepa, tako ljubeča in tako sijoča, da si nekateri pred njo morajo zatiskati ušesa in povzročati veliko hrupa, da bi jo "utišali".
Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 

In vendar navkljub vsem preganjanjem Beseda najde pot naprej, predvsem pa pot v srca ljudi, ki so dovolj majhna, čista in žejna, da slišijo in odprejo.

Kakor apostoli in žene, ki so skupaj pričakovali in klicali svoj "Pridi!" vse dokler Duh resnično ni prišel in sta z nevesto postala eno. Od tam naprej pa je samo še ena pot. Pot ljubezni, pot služenja, pot svobode in veselja nad tem, da smo oblečeni v bela oblačila Božje ljubezni, oprana v Jagnjetovi krvi.