sobota, 24. marec 2018

Ni se oklepal ...

Cvetna nedelja Gospodovega trpljenja

Čeprav je bil Jezus Kristus v Božji podobi, se ni oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil, tako da je prevzel podobo hlapca in postal podoben ljudem.

Ko danes gledamo Jezusa, ki jezdi na osličku, na katerem še nikoli ni sedel noben človek, krotak in ponižen ter nižji od človeka, nas lahko zgane. Ta kralj ne prijezdi na konju in sam od sebe ne povzroči nobenega hrupa, temveč se poniža do te mere, da pozdravlja ljudi, ki mu kličejo vzklike zmage, četudi ve, da gleda v obraz tistih, ki prav kmalu ne bodo imeli več nikakršnega usmiljenja.

Jezus je ljubeče predan. Prihaja in dela to, kar spozna, da ga prosi Oče. Najbrž si nihče tisti dan ni predstavljal, kaj sledi, tudi sami veliki duhovniki, pismouki in vsi člani velikega zbora ne.
Namero, da bi ga prijeli in usmrtili so sicer že dolgo imeli v srcu, in vendar jim je Jezus tolikokrat pobegnil in se umaknil pred njihovim kamenjanjem. Ker njegova ura še ni prišla.

Sedaj pa Sin ve, da je Njegova ura tukaj, zato se prostovoljno izroča njim v roke. Samo Sin in Oče vesta, da je to vstop v levje žrelo podivjanega zla, ki si je pripravilo prostor v človeških otrocih. Veliki duhovniki, pismouki in starešine so sicer še vedno mislili, da je prijetje Jezusa delo njihovih spletk, zato so prišli nadenj z meči in koli ter množico zgubljenih in vodljivih ljudi, a Jezus jih je že čakal in se tam, v Getsemaniju, pustil zvezati. Pustil poljubiti in zvezati. To resnično zmore samo ponižna Ljubezen, ki je odločena iti do koder je potrebno, da bi le nazaj dobila svoje otroke.

Ob tem pasijonu srečamo več vrst ljudi, ki pa so precej podobni današnjemu stanju družbe:

Oddaljeni in Mesija
Del predstavljajo tisti, ki niso niti dobro vedeli, kaj se pravzaprav dogaja. V Jeruzalem so sicer prišli po običaju postave, a se jih vse dogajanje v povezavi s prerokom iz Galileje sploh ni kaj dosti dotikalo. Oni so nemoteno molili, zažigali kadilo ter naprej darovali klavne daritve svojemu oddaljenemu Bogu ne vedoč, da je med njimi utelešeni Bog. Vsaj v današnjem času je ta del ljudi precej velik.

Veliki duhovniki, pismouki, farizeji in Mesija
Veliki duhovniki, pismouki ter farizeji so močno pričakovali Mesija, vendar so imeli o njem zelo rigidne in do potankosti izdelane načrte. In ker se ta prerok iz Galileje, ki se je povrhu imenoval tudi Božjega sina, prav nič ni ujemal z njihovo predstavo, so ga bili odločeni umoriti. Odločno in zavestno.

Ko pa so Jezusa končno imeli v svojih rokah, so celo sami sebe presenetili, ko je iz njih privrelo toliko zla, sovraštva, hudobije in prave zverinskosti, za katero še vedeli niso, da jo premorejo. In Jezus jim pusti. Dovoli, da se človeško srce, polno hudobije in sovraštva, odpre in izpljuva, da tako tudi samo spozna, kaj vse nosi v sebi ter spozna, kako zelo potrebuje odrešenja. Jezus ve, da lahko šele srce, ki se izprazni svojega "kisa", pozneje, če želi, sprejme Ljubezen.

Vodljiva množica in Mesija
Tem farizejem, velikim duhovnikom in starešinam je pokorna množica, ki s koli pride nad Jezusa in se tudi zlahka da prepričati, ko je potrebno vpiti: "Izpusti Baraba" in "Križaj ga". To so vodljivi "verniki", ki iščejo le senzacijo in pripadnost, četudi napačni strani.

Juda in Mesija
Juda je začel dobro, a se je na koncu pustil preslepiti svoji ideji Mesija. Zanimivo, da Markov evangelij poroča o tem, da se je Juda odločil Jezusa izdati potem, ko je žena v Betaniji mazilila Jezusa z dragocenim dišavnim oljem in je Jezus pri tem ni ustavil, temveč celo omenil svoj pogreb. Mislim si, da je takrat Judu prekipelo ob spoznanju, da Jezus nikakor nima namena postati politični mesija, ki mu je ob vhodu v Jeruzalem kar dobro kazalo glede privržencev.
Zanimivo, ko se nekaj ali nekdo ne ujema z našimi merili, smo pripravljeni moriti in izdajati.

Peter in Mesija
Peter je prav tako imel svojo podobo Mesija, vendar se je ob tolikih razočaranjih nad Jezusom, ki ga kar ni in ni ubogal, vendarle ustavil ter manjšal. Z vsakim porazom je Peter izpustil del sebe in svojih pričakovanj, dokler ni, prisiljen nad očitnim padcem, dokončno moral priznati, da tudi sam ni to, za kar se je imel. Moral je sprejeti, da ga Gospod in njegov načrt presega ter da je tudi sam potreben ne le umivanja nog, temveč resničnega odrešenja. Zato se je zjokal in vrnil.

Učenci in Mesija
Veličina Petra in ostalih učencev tako ni v tem, da bi bili popolni, niti ne v zvestobi, saj je ravno ta opešala, temveč v tem, da so se navkljub vsemu, česar niso razumeli, pustili voditi. Tudi z vmesnim pobegom.

Mi in Mesija
To je lahko velika spodbuda za nas, ki smo tako podobni Petru. Gospod nas v tem tednu in tudi sicer ne potrebuje popolnih, vendar ponižno krotke. Tako ponižne, da bomo hodili za Njim tudi, ko ne bomo razumeli, kaj se dogaja. In kakor se Sin ni oklepal svojih privilegijev in enakosti z Bogom, tako Oče prosi nas, da se končno nehamo oklepati svojih predstav o tem, kako morajo ti prazniki izgledati, ne oklepamo svojih idej o lastnem življenju, svojih trdnih prepričanj, kaj vse bomo zanj naredili, temveč se raje s praznimi rokami pustimo voditi skozi lastne izdaje, nezvestobe in padce, do križa, da bi skupaj z učenci, Materjo in ostalimi ženami okusili Njegov pogled usmiljenja, ki šepeta: "Dopolnjeno je! Zate. Ker se nisem oklepal svojega."


nedelja, 18. marec 2018

Pasti v zemljo

5. postna nedelja - Tiha nedelja

O, ko bi resnično zmogli utihniti pred skrivnostno logiko semena, ki je nihče zares ne razume in vendar sluti, da je resnična.
Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu. 

Človeška volja pa od prvega greha naprej dela vse na tem, da bi sebe - to seme - ohranila, pokazala svetu, ga poveličala sama, skrbela zanj in delala vse, da nikoli ne bi padlo v to temno, vlažno in umazano zemljo, kjer je vse skrito pred očmi sveta.

Jezus je prevzel prav to našo človeško voljo, ki se boji sama zase, ki se boji smrti in trepeta vsakič, ko nima prav, da bi jo kot Sin, v tej svoji Božji naravi, ponovno osvobodil in odrešil. Za nas je storil tisto, česar sami nismo mogli. Človeško padlo voljo je ponovno zedinil z Očetovo. Cena je bil Getsemani, kjer je daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti (...). Iz tega, kar je pretrpel, se je naučil poslušnosti, dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni, počelo večnega odrešenja.

Samo Sin je bil toliko svoboden, da je lahko izročil človeštvo na oltar in ga v svojem telesu ponovno združil z Očetom. Ta združitev pa se je v Kristusovem telesu zgodila za vedno, zato je to izpolnitev točno tiste nove zaveze, o kateri govori Gospod v prvem berilu po preroku Jeremiju.

Kaj smo torej poklicani storiti mi, ki se nenehno bojimo zase, za svoj prav, svojo opaženost in potrebnost ter delamo vse, da bi svoje življenje rešili in seme svojega življenja ohranili nedotaknjeno?

Preprosto to, da pred vsakim strahom zase, pred vsako smrtjo lastni trmi, gremo naprej navkljub čutom, ki v tistem trenutku niso prijetni ter vstopimo v Getsemani. Tu pa ne potrebujemo biti iste Kristusove bitke, saj je tudi zmogli ne bi, ampak se spomnimo tega, da je ta bitka že dobljena, da v nas že je to novo življenje, ki ga človek najde takrat, ko izpusti svoje predstave.
Potrebno je "le" verovati in izpustiti to, kar je v naših očeh postala rešilna bitka. Sami se namreč pripenjamo na strašno čudne in minljive rešilne bitke, ki izdajajo, varajo, minevajo in so še bolj trhle od nas samih. Strah nas jo je izpustiti, ker ne verujemo, da se po tem, ko seme res pade v zemljo in umre, ne zgodi nekaj tragičnega, ampak se rodi novo življenje in novo veselje.

Ko torej v polni zavesti vstopimo v Getsemani strašljivih občutij, ki si jih v odnosih prebujamo, spoznamo, da je dejansko najtežje že za nami, da je dejansko najtežje že izbojeval Kristus. Mi moramo samo vzdržati ta občutja "temne zemlje", kjer se zdi, da nas bo konec in tam, prav tam spoznati, da je v resnici to naš začetek. Kajti tam, ko človek izpusti, česar se oklepa iz golega strahu zase, spozna, da ga drži drugačna Roka, ki edina daje varnost. Je pa potrebno izpustiti in umreti.

To je naša pasha, naša velika noč. Na drugi strani tega "spusta v zemljo" in semena, ki se izgubi, tako vstaja nova rastlina, človek, ki se ne boji več zase in zato tudi ne več odnosov, saj je izkusil, da se da iti skozi najglobljo temo in preživeti. Ker je Nekdo šel pred nami.

Postni čas preko Besede ostaja spodbuda, da ogrožene odnose, kjer se vsak boji zase in se rešuje tako, da beži, rani, napada, grabi, znova in znova preoblikujemo v nove in odrešene odnose, kjer vsak od nas ve, da je že najden in se zato lahko neha branit ter preprosto je tam. Kot resnično vstali kristjan, ki je v Kristusu - edinem, ki je lahko prešel to temo smrti in greha ter končno vidi in sliši še svojega brata.



nedelja, 11. marec 2018

Iz Babilona v Odnos!

4. postna nedelja

Današnja Beseda je resnično beseda spodbude, tolažbe, Božjega upanja in hrepenenja po nas in naši svobodi. Mi smo namreč ujetniki. Ujetniki samih sebe, drug drugega, miselnosti in gnusob današnjih dni, sužnji ujetosti v delo brez nedelj ter ujetniki bolezni, ki se imenuje neposlušnost. A Božji glas ostaja in prihaja, tudi danes. Ker se mu njegovo ljudstvo smili.

Že v prvem berilu beremo, kako je Bog k trdovratnemu in neposlušnemu izvoljenemu ljudstvu nenehno pošiljal preroke in poslance, ker se mu je ljudstvo smililo in vendar so le-te zasmehovali, zaničevali in zasramovali. Kakor pozneje Kristusa.

Srca teh ljudi so tako ostajala trda in vneta za zlo, ki je v nekem trenutku doseglo svoj vrhunec "babilonskega ujetništva". Ko človek ne posluša besede Boga, posluša besedo kače - skušnjave, ki ga pelje v ujetništvo. Ne more biti drugače. Gospod je za svobodo in vendar v njegovem templju, ki je človeško srce, ne moreta sobivati Sveti Duh ter prodajalci golobov. Ne da se služiti dvema gospodarjema. Ali naša srca postanejo hiša molitve ali ostanejo razbojniška jama, v kateri poteka prodaja golobov in ovc, menjava, primerjanje, zavist, ljubosumje, tekmovalnost in kar je temu podobnega. Odločiti se moramo sami!

Izraelci so ostali trdi in tako postali poslušnim svojim tlačiteljem. A Gospod ni odnehal, ker Ljubezen ne more mirovati, dokler so v nevarnosti ljubljeni. Ker je vedel, da svojih ne bo dobil drugače kakor, da jih sam poišče, je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. 

Samo On, ki je tako bogat v usmiljenju, nas je lahko zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil ter nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu. Po Njem smo torej že v nebesih. Nekaj, kar si ne Izraelci ne mi nismo upali niti sanjati! Rešeni smo po čisti milosti, zaradi Ljubezni, ki nas želi imeti poleg sebe. Vse kar potrebuje, je naša privolitev v to, da jo sprejmemo in se pustimo biti ljubljeni!

Norost Boga in čisto nezasluženo darilo Milosti! Darilo pa se lahko samo sprejme ali zavrže. Jezus sam v nočnem pogovoru z Nikodemom razodene, kako bo Sin človekov moral biti povzdignjen kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi. In kakor je bilo nekoč v puščavi dovolj, da je pičeni pogledal v kačo na drogu, tako je danes dovolj, da pičeni od greha pogleda usmiljeno obličje Očeta, ki se razodeva v Sinu. In je rešen. Dovolj je torej le pogled v pravo smer!
Dovolj je srce, ki prizna lastni Babilon in sprejme Sina, ki prihaja kakor Luč, da prežene temo.

In vendar Jezus sam pravi, da ljudje bolj ljubijo temo kakor luč. Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da imamo svobodo na dosegu dlani in vendar izbiramo suženjstva? Kako je mogoče, da bežimo pred lučjo? Najbrž, ker se tam razodevajo naše temine. Teh pa se bojimo in jih skrivamo.

Svet nam pri tem pomaga, saj naše praznine maši in ne dovoli, da bi se jih slišalo.
Ljudje si sicer te praznine razkrivamo in kažemo v globljih odnosih in vendar nimamo moči, da bi si jih zapolnili.
On pa, Beseda in Luč, ki iz ljubezni prihaja k nam, človeku sicer razodene temine in greh, razodene njegovo žejo in lakoto, vendar ga v tem ne pusti samega, saj je vendar prišel, da bi nas rešil!

Njegova bližina resnično prebudi žejo srca, ki se jo tako bojimo začutiti in priznati, in vendar se Jezus sam že v naslednjem poglavju Janezovega evangelija predstavi kot Živa voda. Sredi puščave je težko priznati žejo, ob Izviru žive vode, ki komaj čaka, da nas napoji, pa bi to moralo postati radost vsakega kristjana. Tu je namreč naše veselje in pogum! V tem, da imamo Odrešenika, ki razkrinka naše temine, da bi jih v istem hipu napojil in napolnil s svojo usmiljeno ljubeznijo.

Zakaj bi se potem sploh še bali bližine tako sočutnega in usmiljenega Sina, poslanega iz ljubezni Očeta za rešenje sveta?

Celoten evangelij tako postaja kakor čuteči in proseči klic Očeta človeku, da bi končno upal priznati, da je žejen in sprejel Sina, ki prihaja, da ga napoji! Vse, kar je potrebno storiti, je torej sprejeti!
Sprejeti Sina, sprejeti ljubezen, ki jo žeja po nas, sprejeti to polnost večnega življenja, ki ni drugega kakor živ in pristen odnos z Njim!