četrtek, 30. april 2020

Evangelizacija danes

Petek 3. velikonočnega tedna

Današnji odlomek iz Apostolskih del nam ob Filipu in služabniku etiopske kraljice čudovito prikazuje lepoto, preprostost in vrstni red vsake evangelizacije:

1) Poslušnost Svetemu Duhu, ki ga je Filip najprej slišal. Šele na to se je odpravil na pot.

2) Pot je samotna, na njej pa le ta etiopski služabnik. Vse to kaže na to, kako Bog ne išče statistike, ne zanimajo ga številke, pomemben Mu je namreč vsak človek. Resnično ne išče množic, išče pa obraze!

3) Filip najprej prisluhne in spozna, na kateri točki je služabnik, nato pa pogovor začne z vprašanjem. Ne trditvijo, ne zahtevo, ne učenjem, ampak z vprašanjem. Vprašanje vedno drugemu dovoljuje prostor dialoga, odpre pot, trditev zapre.

4) Šele, ko pri služabniku zazna željo in žejo, Filip spregovori. Tako, da začne z mestom, na katerem se je služabnik nahajal. Ne začne, kjer bi njemu ustrezalo, ampak tam, kjer človek dejansko je. In ga popelje korak naprej. Tak pristop v človeku prebudi še večje hrepenenje, v srcu vžge vero in krst se lahko zgodi.

6) Temeljni sad te obdarovanosti s krstom, z odrešenjem in novim življenjem, je veselje. Služabnik gre veselo naprej svojo pot. Ker pa je odrešenje izkusil s svojim življenjem, tudi sam postane apostol, oznanjevalec, prerok.

7) Filip pa ostane misijonar, ki pride, podari in gre naprej. Ostaja poslanec, ki z vsem srcem opravi svoje poslanstvo, nato pa dalje gredoč oznanja blagovest. Ne ustavi se na uspehih, ker jih ne pripisuje sebi, zato ostaja svoboden in Njegov. In medtem ko hodi dalje, še naprej oznanja. S Svojim življenjem in kjer je potrebno, tudi z besedo.

To je osebna izkaznica kristjana, "prstni odtis" Božjega delovanja in klic nove evangelizacije, ki se začne s poslušanjem. Najprej Duha, potem še človeka, ki nam je zaupan. Smo v času, ko smo kristjani primarno povabljeni živeti svoja občestva na način, ki bo v ljudeh vzbujal hrepenenje in žejo po Bogu. Dokler ne živimo tako in te žeje ni, je morda bolje, da smo nekaj časa tiho, dokler ne zaslišimo Duha.

Jezus se v evangeliju namreč predstavlja kot Kruh življenja, Kruh sveta, kot tisti, ki odžeja vsakega, ki pride k Njemu.

Kako lepo in temeljno je torej, da kristjani s svojim življenjem prebujamo lakoto in žejo po Bogu ter tako v svojem srcu kakor v srcih bližnjih, pripravljamo teren, na katerem bo tudi Duh našel svoje mesto in počitek.



torek, 28. april 2020

Trma in mehkoba

Torek 3. velikonočnega tedna

Tisti, ki so polni Duha, so običajno jasni in harmonični. Kakor Štefan. V njem ni zvijače, to, kar govori, je opaziti tudi na njegovem obrazu, ki je bil kakor angelski. Celo ti, ki so ga tožili, so to opazili.

Njegovo sojenje evangelist Luka, ki je pisatelj Apostolskih del, močno vzporeja s sojenjem Kristusa, kjer so prav tako iskali lažnivih prič. Štefanova smrt tako resnično postaja podoba Kristusove smrti, ob kateri najprej odpusti storilcem, nato pa svojega duha izroči v Očetove roke.

V Štefanu se tako ne prepoznava več le angelskega obraza, temveč predvsem obraz Odrešenika, v katerega je veroval, zanj dal življenje in mu postal tako zelo podoben. Tudi Štefanova oblačila so si razdelili in jih položili k nogam mladeniča, ki se je imenoval Savel. In kakor je stotnik pod Kristusovim križem prvi izpovedal svojo vero v Božjega sina, se pod Štefanovim "križem" že nahaja novi oznanjevalec, ki bo mogočen apostol narodov.

Storilec in žrtev torej. V Gospodovem načrtu je mesto za oba, z obema ima Gospod svoj plan, če mu človek le odpre srce in to pusti. Odrešenje je namreč tudi za zločince. In nobena solza, jok, vpitje ali bolečina tistih, ki so po krivici preganjani in mučeni, ne gre v prazno. Tudi tam vstopa Gospod in ustvarja "rojstvo novega".

In kakor jasnina Štefana trešči ob trdo gmoto Judovske trme in zaslepljenosti, tako tudi Jezusov govor o kruhu življenja, ki ga podaja v šestem poglavju Janezovega evangelija, trči ob nerazumevanje. V nadaljevanju odlomka, ki smo ga danes brali, srečamo Jude, ki močno godrnjajo nad "kruhom, ki je prišel iz nebes", vse do točke, kjer postane Jezusova beseda pre-pretrda in gredo stran.

Toda ni bila Beseda trda, ampak njihovo srce, ki se je zakrknilo v svojem trmastem prepričanju o tem, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Trmasto srce, ki ima samega sebe za edino merilo pač ne more okusiti "kako dober je Gospod", ampak se mu bo Beseda sama zdela trda in nedostopna.

Toda On ostaja in se daje, da bi vsak, kdor vendarle ostane, četudi skupaj z učenci ne razume vsega, nikoli ne bil lačen in nikoli žejen. Kajti Izvir, ki nas napaja, ne pozna zatona in smrti, ampak le temen prehod, ki pa vselej pripelje v Jutro.

Tudi v našem življenju in tudi skozi obdobje, kakršno živimo sedaj.




sobota, 25. april 2020

Mi pa smo upali, da ...

3. velikonočna nedelja

V današnjem evangeliju nam Luka opisuje učenca, ki se oddaljujeta od Jeruzalema. V tistem trenutku je bil Jeruzalem zanju mesto bolečine, razočaranja, izdajstva, prevare, mesto, ki je prebujalo v srcu toliko bolečih vprašanj, ki niso dobile odgovora, toliko tistih razočaranih vzdihov: "Mi pa smo upali, da ..."

Med potjo se pogovarjata, grški prevod nakazuje, da je bolj kot za pogovarjanje šlo za nerazumevanje, brezplodno iskanje razlogov, skupne rešitve, nečesa, kar bi lahko združilo. Toda človeško razglabljanje samo po sebi nima moči, da nas poveže. Potreben je dialog z Vstalim.

Ta se jima približa, ne da bi ga učenca prepoznala. Medtem ko ona razpravljata, medtem ko mi vidimo svoje življenje ali kak posebno tragičen dogodek zavit v temo, medtem ko se mi sprašujemo po vzrokih, iščemo krivce, zremo v negotovo prihodnost, On pride in posluša.
Medtem ko človek blodi in hodi stran od Jeruzalema, ki je sveto mesto, stran od Boga, se mu Bog sam približa in se z njim oddaljuje. Kajti Njegov cilj je človek sam, Njegov cilj je najti človeka in raztreščene koščke zgodbe, ki se zdi ena sama krivica, povezati v novo, čudovito in povezano zgodbo odrešenja.

Učenca žalostna razlagata in med razlaganjem naštejeta vse elemente, ki so danes temelj evangelija, temelj oznanila odrešenja: To, kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v besedi in dejanju pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši veliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Vrh vsega pa je že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Pa tudi nekatere žene izmed naših so nas zbegale. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu, niso našle telesa in so celo videle angele, ki so dejali, da živi. 

Vse je bilo pred njihovimi očmi, toda oni so še vedno videli le krivico. Enako Marija Magdalena, ki pred odprtim grobom, ki je temelj našega odrešenja, vidi samo krivico. Res, potrebno je, da vstopi On sam, edini, ki lahko človeku ponovno odpre oči, da vidi, povrne sluh, da razpozna Glas, odpre um, da umeva Pisma ter segreje srce, da veruje in ljubi.

Vse to, oko, uho, srce in um je namreč raztreščil prvi greh, Vstali pa sedaj vse to ponovno sestavlja v novo celoto. Toda ni vsiljiv. Na koncu se dela, da gre dalje. Šele odprto srce, ki je pripravljeno sprejeti novost četudi je še ne dojame, kako Gospod sam večerja z njim (Raz 3,20).
Tam, ob lomljenju kruha, pri evharistiji, se nam vrača pravi pogled. tam spoznamo, kdo je v resnici On, kdo smo ob njem mi in kdo je brat, ki je z nami ob isti mizi. Tam je mogoča sprava, tam se zgodi naša resnica in zato šele od tam lahko gremo drugačni in nahranjeni Resnice. V iste domove, k istim ljudem, in vendar je sedaj možno novo občestvo.

Vrnila sta se k enajsterim in vsem, ki so bili z njimi in pripovedovali so si o vsem, kar so medtem doživeli. To ni več jezik kreganja, dokazovanja, uveljavljanja sebe, ampak je jezik deljenja in čudenja nad tem, kar dela nekdo Drug. In ta Drug povezuje. Po vstajenju še dolgo hodi in povezuje svoje učence kot koklja zbira svoja piščeta pod peruti (Mt 23,37) in kot dobri Pastir zbira svoje ovce, ki so se razkropile oblačnega in temačnega dne (Ezk 34,12).

Dovolimo Mu tudi mi, da vstopa v naše odnose, v naše pogovore, misli, poglede in srce, tako dolgo dokler ne ogreje srca in ne nakloni novega pogleda, ki bo v razbitih črepinjah naših idej videlo veliko večji in lepši načrt Njegovega odrešenja in veselja, ki nam ga je namenil v svoji ljubezni.

S spremenjenim pogledom in z gorečim srcem v prsih pa lahko tudi drug drugega vidimo pravilno in zaživimo občestvo, ki je Cerkev, poslana, da to veselo oznanilo gorečih src deli naprej. Spontano in preprosto, kakor je spontana in preprosta vsaka resnična ljubezen.



Pa še audio posnetek razmišljanja:

https://youtu.be/vff4E1s2mv0

Močnejši od kač

Sveti Marko

V današnji praznik nas uvede berilo iz Prvega pisma apostola Petra, v katerem je omenjen tudi sin Marko, ki je po izročilu prav evangelist Marko. Ta naj bi nekaj časa preživel s Petrom in po njegovem pripovedovanju zapisal evangelij, srečamo ga pa tudi pri apostolu Pavlu.

Prvo Petrovo pismo nas torej primarno spodbuja h kakovosti naših odnosov, ki naj bodo skladni s tistimi, ki vedo, da so ljubljeni in obiskani. Bog nas nenehno obiskuje, vhodna vrata pa najde le pri srcih, ki so ponižna. Zato se ponižajte pod mogočno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša. To zmore samo tisti, ki ve, da Gospod dela zanj, da ga ni spregledal in da dela vse v njegovo dobro. Tak ne potrebuje dokazovanja in kazanja nase, ker ve, da ima Gospod z njim načrte blaginje in lepote.

Kliče nas tudi, naj ostanemo trezni in budni, ker je skušnjava nenehno na preži in išče, koga bi požrla, išče srca, ki so pripravljena verjeti, da se morajo dokazati sama in se zato začno prevzemati. Takim se Božja milost ustavlja, ker pri njih preprosto ne najde prostora zase.

V občestvu ponižnih - tistih, ki se zavedajo, da so obdarovani in to obdarovanost hvaležno delijo z drugimi - pa prebiva Bog. Iz takega občestva, v katerem zagotovo ne manjka preizkušenj, ki pa nas le izpopolnjujejo, utrjujejo, krepijo in postavljajo na temelj, se zgodi tudi pristno oznanjevanje, k čemur nas kliče evangelij po Marku.

Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu. Mi sami smo poklicani postati živi evangelij do te mere, da nas tudi stvarstvo samo lahko spozna za Božje sinove, ki ga ne ropajo in kradejo, temveč hvaležno sobivajo in vsemu vračajo pečat Besede, po kateri smo ustvarjeni.

Oznanjujte! Najprej s svojimi občestvi, ki naj razodevajo Vstalega, nato pa z Besedo in krstom, ki prebuja vero. In vsak, ki bo veroval, bo močnejši od hudih duhov, ki se bodo pred Lučjo morali umakniti, kdor bo veroval, bo v moči Duha govoril nove jezike ljubezni, razumljive vsakemu, zlasti potrebnim, prinašal bo ozdravljenje kamorkoli bo prišel in četudi mu bodo pripravili kaj strupenega za izpiti, v besedi ali dejanju, mu to ne bo škodovalo.

Kajti milost, ki napolnjuje tistega, ki veruje, je močnejša in ga dela za apostola miru, znanilca evangelija, prinašalca novosti. Ob ponižnem oznanjevalcu celo strup izgubi svojo moč.



petek, 24. april 2020

5 + 2 ni = 7

Petek 2. velikonočnega tedna

V zboru je vstal farizej z imenom Gamaliel in se postavil v bran Božjemu delovanju. Ne primarno apostolom, ampak načinu, ki ga je zaznal pri njih in mu je dal misliti.

Kajti mnogi so vstali pred Jezusom, imeli so učence, po smrti pa so se vsi razkropili. Tudi Jezus je imel učence, ubili so ga, njegovi učenci so se prav tako razkropili, toda pozneje so se ponovno zbrali. Še več, celo množili so se vse do danes.
To je namreč dinamika delovanja, ki jo izbira Sveti Duh; kdor izgubi svoje življenje, ga najde, kdor izpusti, ima, kdor daje, prejme, kdor odpušča, obogati. To je evangelij, ker je ta "matematika" možna samo v Bogu. Gamaliel je bil pozoren nanjo ter opozoril ostale.

Očitno je bil tako prepričljiv, da so ga poslušali in apostole "le" pretepli in jim zagrozili. Toda apostoli so od tam odhajali veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena. Imena, zaradi katerega so pred kakimi 2 meseci pobegnili in se razbežali, sedaj pa skupaj, sredi preganjanj odkrivali in okušali novo svobodo in veselje.

Enako "matematiko" srečamo v evangeliju, kjer 5 + 2 ni enako 7, ampak je polnost + ostanek.
Ker ni delo ni človeško, ampak Božje. Ker ni res, da ti drugi jemlje, ampak si ti, ki daješ. Ker ni res, da veljajo človeške moči, ampak srce, ki se odpre in ponudi. Kakor srce tega dečka s 5 hlebi in 2 ribama. Eno odprto srce je dovolj, da se odpro še druga in naenkrat je za vse dovolj.

Današnji čas potrebuje prav to: ljudi, ki so odprti Božjemu načinu delovanja, ki imajo odprto srce in pripravljenost verovati. Potrebuje ljudi, ki naredijo človeško mogoče, da Gospod naredi tisto nemogoče.
Tako apostoli ne le preživijo, ampak jih je vedno več, hlebi kruha ne le zadostujejo, ampak postanejo hrana za vse in vsak od nas, ne le da ni nepomemben, ampak postaja Vstali Kristus sredi tega sveta.

Ali obstaja še kaj močnejšega?




četrtek, 23. april 2020

Prežeti z Besedo

Četrtek 2. velikonočnega tedna

"Boga je treba bolj ubogati ko ljudi."
To je stavek, ki ga Peter, poln Svetega Duha, pogumno izreče pred sinedrijem, ki jim je poskušal na vse načine groziti in preprečiti oznanjevanje. Apostoli pa so nasprotno, z vsako grožnjo in preizkušnjo postajali močnejši, prosojnejši za Besedo, vedno bolj naslonjeni na Duha in ne več nase. Bili so popolnoma predani in izročeni, kot taki pa neustavljivo pričevalni.

"Tisti, ki prihaja od zgoraj, je nad vsemi, kateri pa je z zemlje, je pozemeljski in govori pozemeljsko." 

V prvi vrsti te besede veljajo za Jezusa samega, ki je kot Božji sin postal oznanjena Beseda. Toda kdorkoli sprejme Njega, tudi sam postane pričevalec, da Bog je.
Kdor pa je njegovo pričevanje sprejel, je potrdil, da je Bog resničen.

Tako zelo resničen, da se je v podobi Duha izlil v naša srca in postal prebivališče in svetišče Besede v nas samih. Kdorkoli mu prisluhne in da prednost, tako ne govori več zgolj pozemeljske besede, ampak Božje, tiste, ki mu jih narekuje Duh. Te Besede imajo moč spreobračati srca, vlivati moči, vračati upanje, ozdravljati hromost, odpirati ječe in spravljati ljudi ...

Kogar je namreč poslal Bog, govori Božje besede; kajti Bog ne daje Duha na mero. 

Naj bodo naše besede resnično prežete z Besedo, da bomo tudi sami prinašali Nebeško kraljestvo, kamorkoli nas pripelje konkretnost naših življenj!




Dvoboj teme in luči

Sreda 2. velikonočnega tedna

Luč je prišla na svet, da bi nihče ne živel v temi, ampak v resnici.
Še naprej ostajamo v tem močnem nočnem dialogu med Jezusom in Nikodemom. Sredi noči govori Luč, ki je Jezus sam. In razodeva neizmerno Očetovo ljubezen, ki je tako zelo ljubil svet, da je nanj poslal svojega Sina, da bi se vsak, kdor vanj veruje, rešil.

Poslal ga je v temo sveta. Kot luč, da bi vse pritegnil k sebi. Prišel je, da bi svet rešil in ne obsodil. Toda svet se je sam obsodil s tem, da je prišla luč na svet, pa so ljudje bolj vzljubili temo ko luč, zakaj njihova dela so bila hudobna. 

Vsak, kdor dela hudo, sovraži luč in ne hodi k luči, da bi se ne spričala njegova dela. Tisti, ki krade in laže, naredi to ponoči, v temi, na skrivnem, stran od oči, da ga nihče ne bi videl. Tako deluje tudi skušnjava v našem srcu; ostati hoče neopazna, skrita, medtem ko v naših srcih plete pajčevino laži, v katero se prvi ujamemo mi sami.

Jezus nadaljuje: "Kdor pa vrši resnico, pride k luči, da se njegova dela razodenejo, ker so storjena v Bogu." 

On je Resnica in samo kdor je v Njem, je v resnici. Zanimivo, da Jezus luč povezuje neposredno z resnico. Koliko je resnice v nas, toliko je tudi luči, kolikor je laži, toliko je teme. Vsak zase najbolje  ve, koliko laži se poslužuje, da bi rešil sebe in se skril. Beseda danes sveti kot močna Luč prav na to področje.

Resnica torej. Ko skrbimo zanjo, četudi je kdaj težka, se približamo Luči.

Všeč mi je prispodoba ječe, ki jo srečamo v prvem berilu. Apostole je ločina saducejev, polna zavisti - polna teme torej - vrgla v mestno ječo. Niso prenesli njihove luči, zato so jih vrgli v temo, da jih ne bi dalje vznemirjali. Ker tema ne prenese luči, luč pa obratno, celo v temo prinese luč. Ker je močnejša!
Luč torej zmaga, angel jih popelje ponovno v tempelj, kjer naj oznanjajo resnico, besede resnice in življenja. Zanimivo, bilo je zgodaj zjutraj, ob jutranjem svitu. 

Ko so služabniki šli ponje v ječo, je bila ta prazna. Velikim duhovnikom in poveljnikom tempeljske straže so sporočili besede, ki bi morale biti tako zelo resnične za vsakega kristjana:
"Ječo smo našli z vso varnostjo zaprto in stražnike stoječe pri vratih; ko smo pa odprli, nismo v njej našli nikogar. "

Drugi ti lahko pripravijo še tako veliko temo, še tako močno zastraženo ječo krivic, zla, laži, svet nas lahko zapre v še tako gosto pajčevino laži, kristjan ostaja svoboden. Sredi zla ostaja luč, ki je nobena tema ne more zmagati ali ujeti.
Apostolov ni bilo v primežu laži, tema jih ni mogla zadržati, kajti Resnica, ki so jo oznanjali, je bila močnejša. Luč je posvetila celo v najgostejšo temo in ta ji je morala priznati prvenstvo.

Naj bo tako tudi v nas in povsod kamor pridemo!


torek, 21. april 2020

Delitev

Torek 2. velikonočnega tedna

Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak kdor vanj veruje, imel večno življenje.

Večno življenje pa je v tem, da spoznamo Očeta in tistega, ki ga je poslal, Jezusa Kristusa (Jn 17,3). Prav Sin, ki so ga povzdignili na križ kakor nekoč Mojzes kačo na drog, pa nam je iz svoje prebodene strani podaril Duha. Tistega, po katerem smo znova rojeni in o katerem je potekal tisti nočni pogovor.

"Kako se more to zgoditi?" vprašuje Nikodem Jezusa.
Te dni bomo veliko poslušali o Duhu, ki po Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju prevzema temeljno vlogo in akterstvo v Cerkvi. In ta Duh je že domačin naših src, je ljubezen, ki je že izlita v nas. Zato brez Njega, ni niti nas, ker smo ustvarjeni za ljubezen in odnos. In ta je primarno in temeljno v Njem. Naši medosebni odnosi le pokažejo, koliko zares dajemo prednost Duhu, koliko pa še vedno samim sebi in posledično svojim strahovom ter ogroženosti.

Apostolska dela nam zato, kot privlačno vabilo in spodbudo, da bi živeli po Duhu, ponovno slikajo lepoto življenja in občestva tistih, ki so se pustili znova roditi:

Množica teh, ki so verovali, je bila enega srca in enega duha. Ker je samo Sveti Duh tisti, ki lahko ustvarja enost v različnosti.
Tudi ni nihče govoril, da je kaj tega, kar je imel, njegovega, ampak jim je bilo vse skupno. Ko zares spoznamo in okusimo, da je življenje in kar smo z njim prejeli, dar, ne moremo več trditi, da smo avtorji vsega mi sami. Roditi se od zgoraj pomeni svoboda od lastnega avtorstva in zavest, da je glavni avtor Drug.

Če so tako živeli, potem ni čudno, da se pripoved Apostolskih del nadaljuje tako: "Z veliko močjo so apostoli pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa Kristusa in obilje milosti je bilo nad vsemi."

Prav s svojim načinom življenja so pričevali, da je s Kristusovim vstajenjem odrešena naša ogrožena človeška naravo, ki bi se rada nenehno podpisovala, opozarjala nase, grabila zase ter razdirala.
Ti učenci so živeli drugače; živeli so povezano, neogroženi drug od drugega, ljubeče, v medsebojnem spoštovanju, deljenju in hvaležnosti. Nič ni bilo " s stisnjenimi zobmi, ker bi kdo to ukazal", ampak je bilo naravno, kot spontan odgovor na obiskanje Duha.

Kako si želim, da bi bilo tudi med nami vedno več Duha in posledično vedno več prijetnih, domačih, bratskih odnosov! Svet kliče po taki Cerkvi.


ponedeljek, 20. april 2020

Novo rojstvo

Ponedeljek 2.velikonočnega tedna

Ne čudi se, da sem ti rekel: Treba vam je, da se rodite znova. Veter veje, kjer hoče, in njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre: tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.

Potrebno je novo rojstvo, nov začetek, nov način razmišljanja. Kolikokrat stvari, ki jih živimo, odnos, v katerega vstopamo, začnemo kot Nikodem: "Rabi, mi vemo (...)" Tako slepi smo, ko začenjamo z lastnim prepričanjem. To je rojeno iz mesa. Nam pa je bil dan Duh, temeljni dar, ki ga Jezus izroči svoji Cerkvi in brez katerega Cerkve sploh ni. Rodil nas je od zgoraj, kar pomeni, da se v novem življenju lahko začenja le z milostjo. Milost pa je skrivnost, pred katero je potrebno umolkniti, za hip zaustaviti korak, ne takoj vsega vedeti ... To je rojstvo od zgoraj, iz Duha.

Potrebno nam je, da začnemo živeti kot tisti, ki so nerazdružljivo povezani z Duhom. Ne katerimkoli, ampak Svetim Duhom. Ko v apostolskih delih beremo skoraj adrenalinsko pripoved prve Cerkve, vidimo prav to, ljudi, ki ne začenjajo zazrti vase, ampak računajo na Duha. Tako zelo, da je prvi, na katerega se obrnejo, ko skoraj v smrtni nevarnosti ne vedo kako naprej.

Danes beremo odlomek, ki sledi dogajanju pred velikim zborom, ko Petru in Janezu zagrozijo, da ne smeta več oznanjati Jezusovega imena. Po takratnem zakonu je to pomenilo, da ju ob naslednji priložnosti, zaprejo.

Cerkev pa, to domače občestvo, v katerega sta se s tako zaupljivostjo Peter in Janez vrnila, prične nemudoma moliti. Bili so tako domači, da sta jim lahko takoj povedala vse, kar sta doživela. Kako lepo je, ko prideš domov, v sobo, na hodnik ali preprosto pokličeš nekoga, ob katerem veš, da lahko poveš vse, kar se je zgodilo.

In ko to občestvo ni vedelo kako naprej, ne pričnejo s strateškimi plani, ne pričnejo z analizo stanja in novimi pastoralnimi načrti, ampak se obrnejo na Gospoda. In molijo. Goreče molijo.

"Zdaj, Gospod, glej njihove grožnje in daj svojim služabnikom, da bodo z vso srčnostjo oznanjali tvojo besedo. Zato iztegni roko in naj se godijo znamenja in čudeži v imenu tvojega služabnika Jezusa."
Ko so odmolili, se je potresel kraj, kjer so bili zbrani, in napolnjeni so bili vsi s Svetim Duhom in so srčno oznanjali Božjo besedo.

To pomeni rojstvo od zgoraj - začeti z Drugim. In ta Drugi je Gospod, ki je za nas dal svoje življenje. Nemogoče je torej, da bi svoje pustil same, brez luči in brez tolažbe. Takoj, ko se srce vsaj malo odpre, pride in pokaže. On sam nam je obljubil Duha, ki je Tolažnik, Zagovornik, Paraclitos.

Naslednjič, preden si razbijemo glavo z razmišljanjem in preračunavanjem o najboljši možnosti, se obrnimo raje na Tistega, ki je za to, da nam pomaga in svetuje dal samega sebe in je tukaj za nas. On je na naši strani, je v nas in si želi, da bi našli pravo pot.

nedelja, 19. april 2020

"Gospoda smo videli"

Bela nedelja

To je nedelja, ko so katehumeni odlagali svoja bela oblačila na grobove mučencev in s tem izrekali prošnjo, da bi tudi sami dar vere živeli in pričevali s svojim življenjem.

In je to tudi nedelja Božjega usmiljenja. Evangelij po Janezu nam kaže, da je prvo dejanje Božjega usmiljenja do nas prav v tem, da nas Vstali Gospod najde prav tam, kjer smo.
Za zaklenjenimi vrati, pod noč prvega dne, v strahu pred Judi in v razbitem ter ranjenem občestvu. 

Pod noč, kajti človeško srce je samo po sebi izgubljeno, brez svetlobe. Šele ko vstopi Luč, je lahko spoznano in spozna Odrešenika.
Kjer so bila vrata zaklenjena, kakor v naših srcih. Vsak od nas ve, koliko je vrat, ki so bila odprta za drugega, pa je ta drugi ranil, koliko je izdanih odnosov, zaupanja, koliko nerazumevanj, ki so počasi zaprli vrata naših odnosov in zgradili stene. Bele, uradne, vljudne, prepleskane ... Iz strahu "pred Judi". Iz strahu, da bi drugi (spet) ranil, da bi bili nesprejeti, nerazumljeni, vrženi ven, ubiti...

Učenci so vse to nosili v sebi in med seboj. Bili so razbito občestvo. Med njimi je manjkal Juda, ki si je sodil sam in manjkal je Tomaž, ki je svoje razdrobljene upe iskal nekje zunaj, v temni noči svojih dvomov in vprašanj. V to, nepopolno in ranjeno občestvo vstopi Vstali in reče: "Mir vam bodi!"

To občestvo izbira, da ga mazili, mu podeli Svetega Duha in pošlje: "Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam". In ko je to izrekel, je dihnil vanje Svetega Duha. 

Obiskuje nas torej tam, kjer smo, v nočeh, za zaklenjenimi vrati, v strahu drug pred drugim ne le zaradi virusa, ampak tudi zaradi naših grešnih človeških narav, v razbitih občestvih. Prihaja in prinaša Mir. On prvi odpušča, On prvi ne kaže s prstom, On prvi je Jagnje, ki je prineslo spravo, da bi jo živeli tudi med seboj. Zato nam podarja svojega Duha, ki je objem Ljubezni, da bi v moči te ljubljenosti, ki presega sleherno človeško krivico, odpuščali tudi sami.

Samo po takem načinu življenja bomo kakor prvi kristjani, o katerih tako lepo poročajo Apostolska dela, temu svetu tudi brez besed oznanjali: "Gospoda smo videli."

In svet si želi izkušnje Vstalega. Kakor Tomaž in kakor vsak izmed nas. In svet ima pravico, da to izkušnjo dobi prav ob tem, ko bo srečal nas, kristjane. Kako lepo je, če nekdo ob kristjanih spozna, da so res Kristusovi, da je v njih in med njimi resnično navzoča odpuščajoča ljubezen. Ta mir, ki presega simpatičnosti in nas kliče ven iz okopov, v korak naproti drugemu, z besedo oprosti, z besedo odpuščam ti.

In še nečesa ne smemo nikdar pozabiti. Namreč, da ima Ljubezen rane. Brez njih je sumljiva, vprašljiva. Kristus sam je spoznan po ranah, ki ne govorijo najprej o krivici, o žebljih, o moči zla, ampak o silnosti Ljubezni, ki je šla za svojimi izgubljenimi otroki tudi do točke ranjenosti.

Rane, ki jih nosimo na svojih telesih, srcu in duši, postajajo v Njegovem vstajenju priče naše ljubezni. Za vsako prejeto rano je globlja ljubezen, ki nas je gnala, vodila, je ljubezen, ki se ni bala in je dovolila celo, da jo je kdo ranil. Te rane v njegove Usmiljenju postajajo velika znamenja Njegove navzočnosti med nami. On sam te rane - rane Cerkve, naših občestev in naše osebne - spreminja v poveličana znamenja, v stigme, ki so dokaz, da smo ljubili.

Če ne bi ljubili, ne bi živeli in ne bi bili ranjeni, kajti samo tisti, ki ne živi, ni poškodovan. On torej vstopa v naša nepopolna, a živa občestva in nas mazili s svojim Duhom ter pošilja, da v moči Sina odhajamo in oznanjamo s svojimi odnosi: "Gospoda smo videli".

Za Tomaže vseh časov bodo prav naši odnosi edino merilo in dokaz, ali smo resnično srečali Vstalega. Ali nas je Ljubezen res obiskala in nam odpustila ter prav s tem usposobila za odpuščanje. Tega živega odpuščanja in ljubečih odnosov se hoče dotakniti tudi svet s svojimi prsti. Mi smo ta edina konkretnost Vstalega v tem svetu. Ko bodo videli nas, bodo lahko otipljivo tikali Vstalega, otipljivo okušali odpuščajočo ljubezen?

Dana nam je velika odgovornost ...



Kdor želi, je povabljen, da prisluhne tudi audio razmišljanju ob današnji Besedi.

https://youtu.be/89TcjMpETHc

petek, 17. april 2020

Peter prej in potem

Petek velikonočnega tedna

Vsi poznamo Petra, ki je v tisti temni noči, ko se je zdelo, da zmaguje zlo, zatajil Učenika. Poznamo Petra, ki je s težavo stegnil boso nogo in dovolil, da jo Jezus umije, Petra, ki je velikokrat z najboljšimi nameni "popravljal" Učitelja, ki je izbiral nenavadne in nelogične težje poti.

V teh dneh beremo tudi o Petru po vstajenju, današnji evangeljski odlomek, kako še vedno nosi v srcu veliko željo po tem, da naredi dobro za Gospoda, četudi nič ne razume. V njem je tisti duh, ki je "prvi", ki ima ta dar, da potegne še ostale.
Poskuša, četudi ne ve točno kam: "Ribe grem lovit." In vsi so šli za njim. Imel je držo voditelja, z dobrim in lepim srcem, a tako pogosto skušanega v tem, da bi rad sam, za Gospoda, ampak mimo Njega.

Ko jih počaka na obali, vemo, kako se med Vstalim in Petrom zgodi čudovit dialog in Peter vendarle prizna: "Gospod, ti vse veš." Kako spremenjen je tukaj Peter. Veliko manj je v ospredju Petrov načrt in veliko več je prostora za resničnega Gospoda ter Njegovo pot. In vendar to še ni to.

V prvem berilu in predvsem prvem delu Apostolskih del beremo o Petru, ki stoji pred istimi velikimi duhovniki, ki so Jezusa križali ter govori s silno močjo.
Tedaj jim je Peter, poln Svetega Duha, govoril: "Poglavarji ljudstva in starešine (...)"
Tisto noč je bila dovolj dekla na dvorišču velikega duhovnika Kajfa in tasta Ane, tukaj ga vidimo, kako pred vsemi temi z vso silo in močjo govori in neustrašeno pričuje.

Že med Petrom pred veliko nočjo in po njej je velikanska razlika. Absoluten in temeljni prehod pa je resnično šele po binkoštih. Sveti Duh je tisti, ki edini, resnično edini v naša srca prinaša novost in moč, prinaša maziljenje od zgoraj in vsebino, ki je življenje. Sveti Duh nas dela žive in samo On pričevalne.

Sveti Duh pa je dar in ne naša trofeja ali pridobitev z lastnim trudom. Zato ostanimo v teh dneh v veliki prošnji Njemu, ki nam je obljubljen, ki s krstom že prebiva v nas, da bi resnično mazilil in obudil naša srca in jih spremenil v živo pričevanje.


sreda, 15. april 2020

Gospod ima z nami čas

Sreda velikonočnega tedna

Po kratkem premoru, nadaljujemo s sprehajanjem po tej močni Besedi, ki nam jo Cerkev ponuja v tem velikonočnem času.

Mož, ki je bil od rojstva hrom in je sedel pri tempeljskih vratih, ki se imenujejo Lepa, je z upajočimi očmi gledal v Petra in Janeza, da bi nekaj prejel. Nekaj, kar je sam mislil, da bi mu v tistem trenutku najbolj pomenilo. In tudi nekaj, kar so mu po večini dajali; nekaj materialne pomoči, kdo morda tudi prijazen nasmeh in pozdrav. Toda Peter in Janez gresta peko vseh njegovih pričakovanj. Data mu nekaj,ne, data mu Nekoga, ki je dar darov, dar, namenjen človeku, da bi ga vselej imel ob sebi.

Posredujeta mu Odrešenika, ki kaže svojo moč tudi skozi človeško telo. Ozdravljeni hromi je simbol vsakega, ki si pusti verovati Besedi življenja. Ko namreč v srcu damo prednost Duhu, ki vselej govori v nas, bo to vedelo tudi naše telo. Že ko naša duša pije človeške besede bližine in tolažbe, je potolaženo tudi telo, koliko bolj to velja takrat, ko se duša hrani z Besedo, ki daje večno življenje.

Ko torej mi prosimo Boga, si zelo pogosto tudi že predstavljamo podobo, obliko in okvir, ki bi jo ta milost naj imela. In Bog gre skoraj vedno onkraj in preseneti. Ker ljubi bolj in hoče tudi dati nekaj več.

Tudi učenca, ki bežita v Emavs, stran od nerazumljivih dogodkov, stran od bolečin, med potjo neznanemu "tujcu" pripovedujeta: "Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael."
Pripovedujeta o svojem razočaranju, ker sta milost pričakovala znotraj nekih okvirjev in predstav, ki so se skladali celo s predstavami tolikih drugih. In Bog ponovno ne gre v naše predstave. On pripravlja in dela nekaj bistveno večjega, nekaj, kar presega človeka in kar je zanj neskončno blagodejno.

Temu Božjemu presenečenju se je potrebno le prepustiti. Prepustiti in dovoliti, da se nam bodo na poti odprle oči in Ga bomo spoznali. Njega, v Njem pa tudi sebe, druge ter vso situacijo, iz katere bi pobegnili.
Vstali vedno spreminja podobo "bolečih Jeruzalemov" v prostorje "prijetnega in domačega druženja".
Vmes pa je včasih tudi dolga pot. Toda Gospod ima z nami čas.




nedelja, 12. april 2020

Strah in veselje

Velika noč

Zmaga življenja! Ta zmaga, ki je velikokrat skrivnostna, tudi tiha, morda pomešana z različnimi občutji. Žene so od groba odhajale vesele in prestrašene hkrati, smo slišali včeraj. Presenečene in zmedene nad nenavadnim sporočilom, ki so ga prejele od angela in Vstalega samega. Tudi nas te dni prežema veselje in strah obenem. Strah negotovosti zunanjih okoliščin (takrat so to predstavljali Judje in njihova grožnja) ter veselje nad zmago Življenja samega! Poskušajmo tudi sami, ko gremo na sprehod, ko živimo doma, ko poslušamo, beremo, delamo ali v službi sami odpreti oči in poiskati, kje življenje zmaguje nad trdoto.

Tudi Marija je tisto jutro zmedena. Ob pogledu na odprt grob najprej steče stran, steče k učencema, ker misli, da se je zgodila nova krivica, nov zločin, ob katerem se počuti nemočna in prestrašena.

Učenca tečeta in ne razumeta ... Po petkovem večeru šoka, po soboti molka, spraševanja brez odgovorov, tišine in dvoma, po tem dnevu vsaj zunanjega počitka, se to Jutro ponovno vse zgane. Vsi tečejo, vsi so zbegani, dogaja se nekaj, kar presega vse. Po kaosu petka in molku sobote, je to Jutro ponovno kaos, toda kaos, ki ga povzroča presenečenje Življenja samega, kaos, ki ga povzroča vesela novica!

"In videl je in veroval " ... apostol Janez. Tisti učenec, ki se je pustil najgloblje dotakniti usmiljeni ljubezni in je prav zaradi tega izkustva zmogel ostati pod križem ter to dramo prečudnega dvoboja gledati z očmi, ki vidijo onkraj. Slutil je slavo, zato Jezusa v svojem pasijonu nenehno predstavlja kot odetega v slavo, kot tistega, ki ima v rokah vse, ki dobro ve, kaj se dogaja in se prostovoljno daje v roke grešnikom. Kot tistega, ki ve, kaj želi storiti. Oči tega učenca vidijo povoje in ne še Vstalega, vidijo znamenje in verujejo. Oči, oprane z dotikom Ljubezni vidijo skozi.

On je tudi tisti, ki bo ob Tiberijskem jezeru prvi prepoznal, da je na obali Gospod in to sporočil ostalim.

In Marija, ki joka, ker ljubi. Ne razume, toda ljubi in srce samo jo žene onkraj strahu, da se tisto jutro odpravi prva h grobu. Ali morda prav zaradi strahu izbere čas, ko je še temno. Strah in ljubezen še vedno bijeta ta prečudni dvoboj tudi v njej.
In ker ljubi, gre, četudi jo je strah in tudi joka. Solze ljubezni, hrepenenja, pogrešanja ... zato tudi njene oči zmorejo prve videti Odrešenika in verovati. Ne takoj, kajti najprej se zdi navaden vrtnar. Toda pusti se očistiti, pusti se roditi od zgoraj, pusti si prejeti novo ime in novo poslanstvo. Prejme ga prav z imenom, s katerim jo pokliče Bog sam.

In gre oznanit bratom, da imajo Očeta. V evangeliju velikonočne vigilije beremo, kako angel in Vstali ženam poudarjajo, naj gredo učenci v Galilejo, ker ga bodo tam videli! To je drugo oznanilo, ki je ob trenutni situaciji za vse nas še posebno močan klic.

Da se Vstalemu pustimo poiskati in najti v teh neobičajnih situacijah, v tej zmedi, v tem nemiru, ko vsem "nekaj manjka" in bi kar nekam šli, da bi morda tam ... Naj nas poišče On in pokliče. Tam se zgodi naša velika noč. Ko se srečata dve srci, človeško in Božje.

Za srečanje z Vstalim pa ni potrebno drugo kot oči, ki iščejo Ljubezen in srce, ki to Ljubezen sprejme. Ljubezen sama nas bo poiskala v Galileji. Dovolj je, da gremo tja, v konkretnost življenja.




sobota, 11. april 2020

Velika sobota in velikonočna vigilija

Velika sobota in priprava na velikonočno vigilijo

Tudi tokrat pošiljam katehezo o veliki soboti in vigiliji.

Naj vas vse objame in najde pramen te Luči, ki nikoli ne pojenja in ki to noč izganja vso temo!





petek, 10. april 2020

Veliki petek

Veliki petek


Danes se bije poseben dvoboj med zlom, ki je glasno in vpije iz strahu zase ter Ljubeznijo, ki se tiho daje, ker ne rešuje sebe, ampak nas.
Zato vas tudi danes povabim, da se skupaj poglobimo v te velike skrivnosti naše vere.

https://youtu.be/Uae0ivhMeTw



četrtek, 09. april 2020

Veliki četrtek

Veliki četrtek


Tokrat ste namesto k branju, tisti, ki želite, povabljeni, da prisluhnete katehezi, ki pomaga vstopiti v prvi del teh velikih skrivnosti našega odrešenja.  

https://www.youtube.com/watch?v=ZhhcQGmF43c  

S ponižnim in hvaležnim srcem vstopimo na to sveto Pot.



sreda, 08. april 2020

Prebujen jezik in uho

Sreda velikega tedna

"Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje?" so vpraševali učenci. In Gospod je odgovoril, da jim jo bo On sam pripravil. Ta kraj bodo oni sami, kajti pri njih, z njimi in v njih želi obhajati ta temeljni prehod, s katerim je tudi nam odprl pot k Očetu.
"Pri tebi (torej) hočem obhajati veliko noč s svojimi učenci."

Okrog mize se podobno kot v Betaniji, zgodi praznik prijateljstva, pokaže se lepota, ki se je med njimi stkala v teh treh letih. Toliko stvari, ki so jih skupaj doživeli, spoznali, posebej poslušali od svojega Učenika, toliko pogledov, naklonjenosti, toliko bližine. Toda sredi te domačnosti ostajata tudi hlad in praznina. Ostaja človeška omejena narava, ki ne more več prav ljubiti. S težavo namreč sprejema ljubezen (že jutri bomo zrli Petra, ki bi pred sklonjenim Kristusom ob svojih nogah najraje pobegnil) in s težavo ljubi naprej. Kristus pa nas je prišel usposobit prav tega - sprejemanja in dajanja ljubezni. Toda moral je skozi veliko noč, ki so mu jo pripravili tudi grešni in omejeni učenci.

Vsi po vrsti so ga vpraševali: "Gospod, ali sem jaz?" , kajti vsak od njih ga je na svoj način tajil in pobegnil.Toda Ljubezen je ta naš beg in izdajstvo že vključila v svoj program odrešenja. O ta veličina Božje neustavljive žeje po človeštvu, ki ga ljubi!

Mi smo prav po tej Ljubezni odrešeni enkrat za vselej. Biti odrešen pa pomeni, da smo tudi mi prejeli, kakor napoveduje že prerok Izaija, jezik učencev, da bi krepili omagujoče. Kot odrešenim nam hitro zbuja besedo, ker je Beseda sama postala del nas. Kot odrešeni smo ponovno prejeli odprto uho, da bi slišali glas in se ne umaknili nazaj ter se skrili. Kot odrešeni zmoremo z ušesi in srcem slišati bolečino, ki je kakor udarec po licu, kakor puljenje brade, kakor tisto, kar dela obraz trd kakor kremen. In nenazadnje imamo prav kot odrešeni v lastnem življenju že izkušnjo Kristusovega vstajenja, zato nam ob bolečini ni potrebno pobegniti, ker vemo, da je v Kristusu ta bolečina objeta z ljubeznijo. Kot taka pa že diši po veselju vstajenja.



torek, 07. april 2020

Narediti prvi korak

Torek velikega tedna

"Resnično, resnično, povem vam; eden izmed vas me bo izdal."

Kako težko je slišati, pa tudi izgovoriti te težke besede za mizo in najbližjim. Za Jezusa so bile kakor meč, ko jih je moral izgovoriti. Za učence pa kot strela z neba. Sredi intimnega druženja nastane med njimi zmeda in prestrašenost. To apostol Janez zelo dobro opiše. Prav on, ki je v vsem tem preplahu ostal najbolj miren. S tem, ko si v takem trenutku upa skloniti k Jezusovim prsim in zaupljivo vprašati: "Gospod, kdo je?", kaže na to, kako intimen odnos je imel z Učenikom. In upam si predstavljati, da bi se Janez celo če bi mu Jezus odgovoril: "ti si", le še bolj privil k temu srcu. Kajti
Janez je že okusil globino in moč Božjega usmiljenja.

Zato je dejansko tudi edini izmed apostolov, ki vzdrži vse prevare, izdajstva, udarce tistih ur ter ostane tudi pod križem. V izkustvu Božjega usmiljenja je prehitel ostale, ki so še morali skozi svoje lastne velike noči izdajstva in poraze, da bi bili dovolj odprti za Usmiljenje.

Jezus torej ve, da ga bodo učenci zapustili, ve, da imajo dobre namene in želje ostati in vendar vstopa v uro, ko bo ostal resnično sam z Očetom.
Tudi v našem življenju so prehodi, ki jih moramo narediti sami in brez drugih. Celo tisti, ki so nam najbližji in bi resnično radi dali življenje za nas, lahko zatajijo ali pa preprosto ne morejo vstopiti v določene prehode, ki čakajo nas.

Ti prehodi čakajo, da jim prehodimo v edini gotovosti odnosa s Kristusom in po njem z Očetom. Samo ko to vemo, našim bližnjim ne očitamo, ker njih v teh prehodih ni bilo, saj vemo, da tam ne morejo biti četudi bi hoteli.
Jezus je moral najprej sam v prehod velike noči, da nam je lahko odprl pot k Očetu in nam vrnil sposobnost darovanja in ljubezni. Šele potem, ko je bila pot odprta, smo nanjo vstopili vsi ostali.

Ker Jezus to ve, zmore s tako nežnostjo nagovoriti učence ob vsem zavedanju, da ga bodo zapustili. Naj bo to navdih tudi za nas, ko nas pokliče življenje, da naredimo prvi korak.

"Otročiči, še malo časa bom med vami. Iskali me boste in, kakor sem rekel Judom, tudi zdaj vam pravim: Kamor jaz grem, vi ne morete priti". In še reče Petru: "Zdaj ne moreš iti za menoj, pojdeš pa pozneje." 

Ljubezen čisto vsakega od nas kliče, da nekje vstopi prvi.



ponedeljek, 06. april 2020

Hišna Cerkev

Ponedeljek Velikega tedna

"Ne bo vpil, ne bo hrupa delal, ne bo dal slišati svojega glasu na ulicah", piše Izaija v prvem berilu. In vendar se takrat, ko Jezus pride v Betanijo, v hišo Marije, Marte in Lazarja, ki ga je obudil od mrtvih, hitro razve, da je v hiši. Kamor namreč pride življenje, se opazi. Kajti ljudje iščejo življenje.

1) Jezus se ustavi pri svojih prijateljih šest dni pred veliko nočjo, kar pomeni šest dni pred svojim trpljenjem. Ustavi se v hiši in pokaže, da je tam življenje. Tam se zgodi Cerkev, Cerkev občestva, Cerkev bratstva, Cerkev odnosov. Cerkev, ki je za mizo in daje domačnost. Tisti dan že živijo liturgijo "zadnje večerje". Zgodi se hišna Cerkev.

Pri evharistiji se učimo, kaj pomeni živeti liturgijo v življenju. Prav to, kako živimo, kako jemo, kako smo skupaj, govori o tem, koliko zares živimo evharistijo, ki je v podarjanju in slavljenju. V Betaniji so vsi del občestva iste mize. Lazar slavi Gospoda s tem, da je ponovno živ, da je prišel iz groba in si pustil odviti povoje, ki so znamenja smrti. Marta ga slavi s svojo strežbo, ko ne dokazuje več sebe kakor na prvem opisanem Jezusovem obisku, ampak resnično služi. Marija pa z gesto maziljenja Kristusa vnovično postavi na osrednje mesto. Učenci prav tu, v Betaniji, pred-okušajo zadnjo večerjo, ko bodo prav tako sedeli za mizo. A tudi Juda že pokaže, da ostaja, četudi sredi prijateljev, sam in zaprt v svoj samoodrešenjski načrt. Ostaja preračunljiv in prazen.

2) Čudovita pa je sredi vseh prav drža Marije. Ona je tista, ki je že sedela pri Kristusovih nogah in poslušala Besedo. Ne katerakoli, ampak tisto, ki ima moč obujati od mrtvih, kar je močno izkusila pri svojem bratu, Besedo, ki ima moč kazati pot in ki ima moč polniti. Ta Beseda je prva mazilila njeno dušo in ji napolnila srce do te mere, da je postala napolnjena alabastrna posodica. Njeno srce je bilo polno prijetnega vonja Kristusa, ki mu je znala prisluhniti. Zato se sedaj sklanja k tem istim nogam in jih mazili ona. Z dragoceno nardo svojega srca, ki ga "stre" tj. izlije in z vso prosojnostjo pokaže veličino svoje ljubezni.

Prav ta ljubezen, ki je najprej napolnila njo, sedaj odgovarja svojemu Gospodu. In On, ki vedno ljubi prvi, se tukaj radovoljno pusti ljubiti: "Pusti jo, prihranila ga je za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno."

Ko se pustimo ljubiti - maziliti z njegovo Ljubeznijo, spontano postajamo dišeča narda, ta blag Kristusov vonj, ki napolnjuje ves prostor in mazili srca tolikih, preko njih tudi Božje srce samo. Kajti Jezus se enači z ubogimi. Sedaj imate mene, potem boste imeli uboge - v njih bom jaz sam.

3) Nasproti te podobe imamo Juda, ki si v vseh teh letih hoje za Gospodom, ni pustil osvojiti srca. Ni še izkusil Ljubezni, ki polni, njegovo srce je ostajalo "prazna vreča", ki jo je moral nenehno polniti z denarjem (kradel je iz skupne blagajne), s preračunavanjem ("Zakaj se to olje ni prodalo za tristo denarijev?") in obvladovanjem Mesija samega (izdajstvo).

Kaj pa naše srce? Je podobno Mariji ali Judu? Srce obeh je bilo žejno in je iskalo ljubezni. Le kraj, kjer sta to ljubezen iskala, je tako zelo drugačen. Kje bomo iskali mi? Smemo sploh priznat, da smo žejni?

Gospod je namreč tu. Prihaja in vstopa v naša stanovanja, hiše, skupnosti. Useda se za našo mizo in želi, da bi se mu pustili ljubiti ter to ljubezen širili naprej.
Za kaj takega pa je potrebno izpustiti preračunavanja in načrte, kako bi morala biti ta velika noč in namesto tega sprejeti konkretnost tako, kakršna je.

Juda je na vsak način hotel spraviti Mesija v svoj načrt velike noči in končal z izdajstvom ljubezni same. Marija pa je z maziljenjem dala absolutno prednost Gospodu in pokazala, da sprejema Pot, ki jo bodo Gospodove noge izbrale. Poti, ki ni vedno razumljiva in najlažja, a je Njegova in zato pozna vstajenje.



nedelja, 05. april 2020

Pri tebi bom obhajal veliko noč s svojimi učenci

Cvetna nedelja Gospodovega trpljenja

Pred oči mi prihaja prizor Jezusa, ki se joka nad Jeruzalemom, ker ni prepoznalo časa svojega obiskanja (Lk 19,41-44).

Danes smo vsi mi v podobni nevarnosti. Prav zato, ker je letošnja velika noč drugačna, ker je ne moremo obhajati tako kakor smo bili navajeni, lahko mislimo, da Gospodovega obiskanja ne bo, da nas Milost ne bo dosegla, da "skozi ekran" ne more priti.
Toda Jezus prihaja in si želi, da bi našel naša srca odprta za Njegovo obiskanje.

Prvi dan nekvašenega kruha so prišli k Jezusu učenci in mu rekli: "Kje hočeš, da ti pripravimo, da boš jedel velikonočno večerjo?" Dejal jim je: "Pojdite v mesto k temu in temu (daj sem svoje ime) in mu recite: "Učitelj pravi: "Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal veliko noč s svojimi učenci."

Prav pri tebi, v tvojem srcu želim obhajati veliko noč s svojimi učenci. Jezusova volja je, da srce vsakega od nas postane ta Jeruzalem, v katerega vstopa, krotak in sedeč na osličku. Predenj položimo ne oljčnih vejic in butaric, tudi ne svoje plašče, ampak naša razgaljena in ponižna srca, v vsej iskrenosti in z vsem hrepenenjem.

Jezusova volja je tudi, da srce vsakega od nas postane dvorana zadnje večerje, v katero želi vstopiti ne sam, ampak s Cerkvijo, z učenci, z občestvom in na oltarju našega srca obhajati sveto daritev. On, ki je duhovnik, oltar in jagnje obenem si želi praznovati v našem notranjem svetišču.

Naše srce bo postalo tudi vrt Getsemani, v katerem se bijejo toliki boji, tolike skušnjave, bolečina, samota, trpljenje, izdajstva, zapuščenost, groza, strah in prošnja: "Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti."
Srce, ki joka, hrepeni, upa, trpi ... to je vrt Getsemani in On nas v njem ne pušča samih.

V tem vrtu nas tudi uči, kako odgovoriti na krivico. Peter pograbi za meč, toda Jezus ga ustavi: "Spravi svoj meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani."
Kako težko nam je nad nasilje, četudi "samo" jezika,  ne udariti z mečem hujših besed. Kako težko se nam je ne braniti, ko se nam zdi, da smo po krivici obsojeni, sojeni, odstranjeni ...

Naše srce včasih postane tudi dvorana sojenja ter dvorišče velikega duhovnika, kjer nas Kristus želi obiskati s svojim usmiljenim pogledom tam, kjer so naša izdajstva, naše prevare, begi, laži in porazi. Tam, kjer smo mislili, da smo močnejši in boljši, pa ponižano spoznamo, da nismo boljši kakor drugi. Tam, kjer tečejo solze ...

Naše srce bodo Jeruzalemske ulice, na katerih je toliko kaosa, zmede, prestrašenosti, skrbi zase, toliko posmeha, sodb ob pogledu na druge, na tiste, ki so prizadeli, na tiste, ki se zdijo zločinci. In tam, sredi vsega tega, se bo morda našel del srca, ki bo kakor Marija tiho in nežno spremljal Odrešenika. Bo Veronika, ki bo stopila iz vrste in obrisala podobo trpečega Boga, ki je danes zapisana v tolikih izmučenih obrazih. Bo Simon, ki bo kljub uporom in trmi popustil in sprejel, da se dogaja nekaj, kar ga presega in kjer lahko le nemo sprejme.

In nenazadnje bo naše srce postalo Kalvarija, kraj tolikih smrti, tolikih krikov tistih, ki so jih križali, kraj krvi, vojakov in posmehov. To je srce, ki pozna bolečino izdajstev in zlorab, pozna slačenja, oropanost, udarce, posmeh, osramočenost, bolečino besed in dejanj, ki pribijejo.
Srce, ki ima za svoj vsakdanji kruh molitev križanega Jezusa: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?"
Kolikokrat si jo mi upamo moliti? Kolikokrat si upamo priznati žeblje in sulice, naše in drugih ter jih predati Kristusu? Kolikokrat upamo ne ostati brezbrižni ob križanjih in krivicah tolikih?

Jezus je spet zaklical z močnim glasom in izdihnil.

Toda pot se tu ne konča. Ko se naše srce zdi grob, zapečatena usoda, ki nima izhoda, vrtenje v krogu brez smisla, Gospod ne počiva. Prav to srce, ki diši po smrti, bolečini in zapuščenosti, v skrivnostni moči Njegove milosti, ki dela tudi na skrivnem, postaja nekaj novega. Že se svita luč, že se svita jutro in prav to srce, bo v moči Duha, ki oživlja, postalo blagodišeči Vstajenjski vrt novega srečanja.

Naj bo ta sveta pot z Njim in v Njem polna spoštljive tihote in hvaležnega zrenja te večne Ljubezni, ki naše srce spreminja v Njegov oltar, v Njegovo najljubše svetišče, v katerem želi prebivati za večno.



sobota, 04. april 2020

"A Jezus pride na praznik?"

Sobota 5. postnega tedna

Glejte, vzamem Izraelove sinove izmed narodov, kamor so prišli, in jih zberem od vseh strani ter jih pripeljem v njih deželo. 

Prerok Ezekijel napoveduje odrešenje ljudstva, ki se dejansko izpolni v edinorojenem ljubljenem Sinu, poslanem od Očeta. On je tisti, ki nas je našel in pripeljal domov, v našo deželo, ki je Kristus sam, njegovo Telo, njegova Cerkev.

Rešim jih vseh njihovih nezvestob, s katerimi so se pregrešili, in jih očistim; oni bodo moje ljudstvo in jaz bom njihov Bog. Z njimi sklenem zavezo miru, z njimi bo večna zaveza.

To zavezo daritve, zavezo ljubezni, ki nikdar ne prekliče samo sebe in svojih odločitev, je dopolnil prav na križu. Preko te daritve se je popolnoma združil z ujetim človeštvom in ga osvobodil. Mi smo že tisti blagoslovljeni rod, ki že živi izpolnitev vseh starozaveznih prerokb, zato blagor našim očem, ki vidijo, kar vidijo in ušesom, ki slišijo, kar slišijo. Sin nam je namreč bil dan ...

Toda ob tem Sinu se srce lahko odpre ali zapre. V evangeliju vidimo ljudi, ki so potem, ko je Jezus obudil Lazarja, verovali in našli življenje in so ljudje, ki niso bili pripravljeni na spremembe in so zato živeli raje iz opravljanja. Ti so takoj tekli k farizejem in velikim duhovnikom, ki so se zbrali na "kriznem štabu" in odločili, da mora Jezus umreti.

Kajfa samo na glas pove to, kar so bile misli vseh tistih srcih, ujetih v slepo postavo črke.
"Za vas je bolje, da eden umrje za ljudstvo in ne propade ves narod."

Kajfa je to rekel iz strahu za svoje mesto, rekel je kakor človek, ki misli, da lahko nadzira Boga. Njegova ošabnost ga izda takoj, ko odpre usta, saj se en od prevodov začne prav z besedami: "Vi ne razumete nič!" Zanimivo, kako je prav slep človek najbolj prepričan, da vidi.

A četudi je v teh beseda šlo za delovanje zla, apostol Janez piše, kako je Kajfa nevede povedal prerokbo. Povedal je resnico, kajti Gospodova veličina je prav tem, da celo neumne besede zaslepljenih, uporabi za razodetje svojega čudovitega načrta in zlo človeka uporabi za delo svojega odrešenja.To bomo na posebno intenziven način kontemplirali v tem tednu.

V tistih dneh, ko se je že bližal veliki praznik velike noči, so Judje iz vseh strani prihajali v Jeruzalem, da bi se očistili. Med seboj pa so se spraševali: "Kaj se vam zdi? Ali (Jezus) pride na praznik?"

Morda se v naših srcih porajajo ista vprašanja: "Kaj se vam zdi, letos, ko bodo prazniki tako zelo drugačni in nenavadni, ali Jezus pride na praznik?" 

In zdi se mi, da je točno letos čudovita priložnost, ko smo povabljeni, da ni Jezus tisti, ki mora priti v naše vnaprej in natančno pripravljene obrede in kulturne navade, ampak smo mi tisti, ki smo se povabljeni odločiti, ali bomo tam, kjer bo On!

Se mu bomo upali pridružiti preko Besede, se bomo upali s srcem postaviti v ponižno zrenje tega, kar je naredil za nas in preprosti biti tam, kjer je On. To je praznik!
Kajti bistveno v teh praznikih ni naše počutje ali navade, temveč Kristus sam in način ljubezni, s katero nam je razodel Očeta!

Bog pa je nenehna novost in nenehno presenečenje! Zato se ne bojmo novosti, sprememb, zmede. Tudi učenci so jo poznali v tisti veliki noči ... Pa še kako!




petek, 03. april 2020

Mi smo Kristus

Petek 5.postnega tedna

Potem, ko so Judje ponovno poskušali kamenjati Jezusa, se je umaknil čez Jordan, v tisti kraj, kjer je Janez najprej krščeval, in je tam ostal. 

In mnogi so prihajali k njemu, kajti kjer je življenje, srce preprosto ve. In tam, na tistem kraju so se  spomnili vsega, kar je o Njem pričeval Janez. Začeli so verovati vanj, ker so spoznali, da Janez ni naredil nobenega čudeža, in vendar je vse, kar je povedal o Kristusu, bilo res. V osebi Jezusa so s svojimi očmi gledali izpolnjene preroške besede Janeza Krstnika in verovali.

Kako pomembno je torej preprosto oznanilo resnice, brez kakršnih koli posebnih efektov, čudežev ali čustvene obarvanosti, da se prebudi resnična vera v srcih ljudi.

In vendar Resnica, Ljubezen in vsa Božja dela, po katerih se želi svetu razodeti Oče, ne nehajo vznemirjati tiste, ki še niso pripravljeni spoznati Boga, takega kot je in ne takega, kot so si sami izdelali. O tem nam ponovno govori evangelij.

Kako težko je človeku zapustiti in izpustiti stvari, ki jih je pograbil z namenom obvladovanja. In četudi so mrtve, jih ne izpusti. Preveč je namreč nevarno verovati v Boga živih, ki je svoboden in ima načrte, ki so večji od naših, predvsem pa vključujejo človeka, ki neha dokazovati samega sebe, ampak preprosto sprejme Očeta, ki se je človeštvu podaril preko Sina.

Tako močna in tako resnično lepa je ta naša vera, obenem pa tudi danes tolikokrat tako strašljiva v  svobodi, ki jo prinaša Kristus, da človek še vedno prepogosto raje izbere malika, ki mora hoditi za njegovimi idejami, kakor da bi človek sam stopil za Gospodom. Tako strašljivo lepo je namreč, da nismo le "bogovi" , ker poslušamo Božjo besedo, ampak smo v Sinu tudi mi postali resnični Božji sinovi. Beseda sama se je sklonila k nam in se utelesila v človeštvu. In če so Kristusa obsodili, ker se je imenoval Božji sin, naj ne bi s svojim resnično evangeljskim življenjem vznemirjali tudi kristjani, kjerkoli so? Problem pa je, če vznemirjamo zaradi svojih življenj, ki čisto nič ne dišijo po evangeliju.

Toda mi smo Kristusovo Telo in nihče od nas ne more biti izvzet milostim Cerkve, četudi te dni ne more biti navzoč pri zakramentih. Mi, Božje ljudstvo, smo zakrament temu svetu, ker smo dejanska navzočnost Kristusa v svetu. Kakor je Oče posvetil in poslal svojega Sina na svet, tako je pri krstu posvetil in poslal nas v svet. Da živimo Kristusa v stvarni navzočnosti!


četrtek, 02. april 2020

Zvest tudi, ko se ne dogaja nič

četrtek 5.postnega tedna

Celo staro zavezo smo poklicani brati v viziji nove, v kateri se Kristus razodene kot dopolnitelj vseh Božjih obljub.
Abraham je prejel obljubo Boga, ki sklepa z njim zavezo in obljublja, da bo ostal zvesti Bog, tako njemu kot tudi vsemu njegovemu potomstvu.

"Sklenem svojo zavezo med seboj in teboj ter tvojim zarodom za teboj od roda do roda kot večno zavezo, da bom Bog tebi in tvojemu zarodu za teboj. Tebi in tvojemu zarodu za teboj bom dal deželo, ki v njej bivaš kot tujec, vso kanaansko deželo v večno posest in bom njihov Bog. Ti pa se drži moje zaveze, ti in tvoj zarod za teboj, od roda do roda."

V stari zavezi se je moral človek držati pravil, da bi vsaj malo ostal blizu Bogu. A četudi se je nenehno oddaljeval od njega, je Gospod ohranjal svojo zavezo in ostajal zvest. Do te mere, da je poslal svojega Sina, da bi v Njem lahko vstopili v novo zavezo, v kateri ne gre več za naš trud, ampak za sprejemanje. 
Kristus v evangeliju pravi: "Resnično, resnično, povem vam: Če kdo moj nauk spolni, vekomaj ne bo videl smrti."

Njegov nauk pa je ljubezen. Je sprejeti Njegovo ljubezen, se pustiti ljubiti in to ljubezen posredovati naprej. Tako preprosto in tako težko. Obljuba, ki jo je prejel Abraham, je dopolnjena v Kristusu, kajti z Njegovim prihodom, trpljenjem, smrtjo in vstajenjem, z njegovo veliko nočjo se je za nas zares odprla obljubljena dežela, v katero lahko živimo kot ljubljeni in osvobojeni. Tudi sredi zunanjih nevšečnosti.

Ni več na nas, da "seštevamo točke" pred Bogom, da si "kupujemo" karkoli lepega, ampak da začnemo odkrivati, kje v našem življenju že je to lepo, za katerim se skriva obličje Očeta. Kje se razodeva Njegova skrb in bližina, kje se je obljuba, ki jo je položil v nas, že uresničila. To nam pomaga verovati, da bo ponovno poskrbel. kajti če je enkrat, bo spet.

Ob evangeliju, ki kliče k zaupanju v Boga, ki je lepota, se tudi del nas upre in bi tudi sami kdaj kot Judje pograbili kamne in jih vrgli v kogarkoli že, samo da utišamo ta klic po lepoti, ki že je med nami! Toda On ostaja zvest. Tudi ko se zdi, da se "ne dogaja nič". Morda pa nas obiskuje in ponuja svoje Kraljestvo prav na način, ki ga ne pričakujemo, tam, kjer se marsikomu te dni zdi "brez veze, dolgočasno in nič posebnega". Doma torej!



sreda, 01. april 2020

Svobodni sredi "razbeljene peči" neugodnih razmer

Sreda 5. postnega tedna

V knjigi preroka Danijela gledamo tri mladeniče, ki so kljub ujetništvu, v katerem so, v sebi svobodni. Ostajajo trdni in jasni v izpovedi žive vere tj. živega odnosa v Boga živih in ne Boga mrtvih.
Močna je ta njihova izjava, polna svobode sredi groženj: "Naš Bog, ki ga častimo, nas more osvoboditi, in rešiti iz goreče, razbeljene peči in iz tvoje roke, o kralj. Če pa tega ne bo storil, vedi, o kralj, da tvojega boga ne bomo častili, ne molili zlate podobe, ki si jo postavil."

In so končali v peči, močno razbeljeni. Toda tudi v sredo plamenov, tudi v sredo bolečih življenjskih preizkušenj, ko realnost peče in žge, vstopa Sin človekov in nas spomni na svobodo, ki smo jo prejeli s krstom. Razvezani mladeniči, ki skupaj s četrtim, ki je videti kakor Božji sin, prosto hodijo sredi ognja, so simbol tega, kar je Kristus naredil s svojo veliko nočjo, ko se je spustil v pred pekel, po z grehom zvezano človeštvo in ga osvobodil. Dvignil nas je iz te razbeljene peči osame in smrti ter nas razvezane in svobodne vrnil v življenje.

V evangeliju pa vidimo Jude, ki nikakor ne morejo vstopiti v to novo logiko svobode, ki jo prinaša Kristus. Mislijo, da so svobodni, toda njihov bog ni Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov, ni Bog živih, ampak mrtvih.  Je bog, ki so ga oblikovali po svoji podobi, mu darovali in žrtvovali, nato pa živeli naprej kakor so hoteli in vendar še vedno ujeti v svoje grehe.

Vsakdo, ki dela greh, je suženj greha. Suženj ne ostane za vedno v hiši, sin ostane vedno. Če vas torej Sin osvobodi, boste zares svobodni.

Toda oni niso hoteli, ker so kakor Nabuhodonozor v stari zavezi mislili, da Boga že poznajo in mu celo služijo.

To je močno sporočilo za nas, ki pogostokrat opravimo le nekaj "pobožnih vaj" in "nekaj žrtvic", živimo pa naprej kakor sužnji in ujetniki lastnih ali tujih grehov. Sin pa prihaja, da bi nam razodel Resnico, ki je v tem, da nas je On našel in osvobodil sredi razbeljene peči, kamor je padlo neposlušno človeštvo. On nam je dal ta velik dar, ki smo ga poklicani samo sprejeti in živeti.

Naj bodo tudi ti dnevi priprave na to veliko noč Kristusa in nas samih, spoštljivo zrenje tega, kar On dela za nas. Mi lahko le hvaležno sprejemamo in v moči te prejete milosti tudi živimo kot svobodni. Četudi sredi "razbeljene peči" nevarnih razmer, v katerih se nahajamo.

Kajti svoboda, ki jo prinaša Sin, gre onkraj zunanjih ugodnih ali neugodnih situacij, onkraj naklonjenih ali nenaklonjenih dogodkov, pogledov ali srečanj.