sobota, 22. april 2017

Cerkev z ranami

Bela nedelja - nedelja Božjega usmiljenja

Velika noč se je zgodila, Kristus je vstal in prav nič ni isto kakor prej.
Da bi se ta nova resničnost vendarle vsidrala v naš vsakdan, praznujemo velikonočno osmino in velikonočni čas, ki bi pravzaprav moral dišati v slehernem dnevu našega življenja. Smrt je namreč za nami, v Njem pa smo vstali v ta novi dan, ki nima zatona.
Vesela novica nam je zaupana! In kako zelo svetu manjka takih novic!

V apostolskih delih beremo, kako so svet nagovarjali prvi kristjani. Kakor so oni prepoznavali Vstalega po lomljenju kruha, po zbiranju v občestvu in po odpuščajoči ljubezni, tako so drugi prepoznavali kristjane. Po teh istih znamenjih.Skupaj so lomili kruh, skupaj so živeli, si delili skrbi in veselje, svoje bogastvo in uboštvo in prav zato, ker so zmogli biti skupaj, so pričevali, da je med njimi odpuščajoča ljubezen. Brez nje se namreč ne da biti skupaj. Nosili so torej prav tista znamenja, po katerih se je njim dajal spoznavati Kristus.

Ko preberemo prvo berilo, se zdi, kakor da beremo opis nebes. Verjamem, da se v vsakem srcu porodi tiho hrepenenje in želja, da bi tudi mi živeli tako Cerkev. In verjamem, da se v vsakem srcu, takoj za tem glasom, oglasi še nek drug "Tomaž", ki pravi: "Dokler ne vidim in ne otipam z lastnimi rokami, ne bom veroval!"

Zdi se nam nemogoče, radi bi najprej videli tako Cerkev, da bi vanjo tudi verovali. In vendar pozabljamo, da tudi ta, prva skupnost, ki se zdi tako idelana, ni bila brez ran. Rane so simbol padcev, zla, slabega, težkega, vsega tistega, za kar mislimo, da ne bi smelo imeti mesta v našem življenju. Kristus pa pokaže nasprotno. Rane žebljev in sulice postanejo po vstajenju glavni prepoznavni znak Vstalega. Prav tako postanejo rane izjemno pomemben prepoznaven znak kristjanov - tistih, ki oznanjajo Vstalega.

Naše skupnosti tako niso poklicane v sterilno popolnost brez ran, kajti takih ni, so pa poklicane, da rane ne ostajajo vir sporov, temveč postanejo vir združevanja. Prav v njih, v teh ranah učencev, ko so se dobro zavedali, kako so zatajili in zbežali, Kristus ponavlja: "Mir vam bodi!"
V tem, kar je bilo napačnega, nepopolnega, težkega, v tem, v čemer je drugi zatajil, v tem smo poklicani oznanjati: "Mir vam bodi!"
Vsi smo namreč prejeli Svetega Duha, v moči katerega nam je odpuščeno in v moči katerega, lahko odpuščamo drugim.

V tem, ko se zavoljo teh ran nepopolnosti nič več ne pobijamo, ampak učimo bratstva, postajamo direktno znamenje Njegovega vstalega, ranjenega telesa, Cerkve! Vstali bo za vedno imel rane, Njegova Cerkev bo vedno "12 -1" ali "11+1", nikoli več samo "12". A prav v tem je Njena svetost in prepoznavnost, prav v tem postajamo Kristusovi. V nepopolnosti kristjanov se namreč razodeva moč Kristusa. V teh ranah, svetih in slavnih, se kaže naša majhnost in Njegova veličina!

Na tem svetu tako živimo kakor v tistih osmih dneh Tomaža. Med prvim dnevom v tednu, ko ga ni bilo, kjer bi moral biti in v pričakovanju osmega dne, drugega srečanja s Kristusom. Kaj neki je Tomaž doživljal v tem času? Se je njegova vera res rodila šele na dan, ko je tudi sam zagledal Kristusa ali morda že vmes, ko so mu ostali pripovedovali, kaj so videli, ko se je sam spraševal ali je ta resničnost lahko tudi zanj otipljiva?

Vsi mi si želimo skupnosti, kakor o njej slišimo po pripovedovanju Apostolskih del. In vsi mi je še ne vidimo in otipamo in vendar smo poklicani, da jo živimo. Otipljivo in konkretno. Ranjeno in odrešeno. Bratstvo, ki vključuje nepopolnost in ranjenost, in vendar bratstvo, ki prav po tem, kako živi te rane, pričuje, da je srečalo Vstalega ...

"Tako bo preizkušenost vaše vere veljala več kot zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša..."
Cerkev, naše bratstvo je torej neminljivo, poklicano, da oznanja živo upanje, nerazpadljivo, neomadeževano in nevenljivo dediščino, ki je pridobljena za vse nas.

In prav mi, kristjani, ki živimo med prvim in osmim dnem skupaj z drugimi Tomaži, imamo ta poklic in privilegij, da resničnost Vstalega živimo in utelešamo že tukaj in sedaj, z ranami in bratskimi odnosi, ki bodo vsem priča, da On živi!


nedelja, 09. april 2017

Prišla je ura

Cvetna nedelja

Prišla je ura, da Jezus svojim izkaže ljubezen do konca. Med temi so tudi izdajalci, so farizeji, so ljudje, ki danes vpijejo: "Blagoslovljen, ki prihajaš", že čez nekaj dni pa: "Križaj ga!"
Ljubezen nima sovražnikov, ima le prijatelje, celo takrat, ko ti izdajajo: "Prijatelj, po kaj si prišel?"

Jezus s to svojo držo "bližine ljudem" nenehno draži strukture, draži farizeje in vse, ki so mislili, da so stabilni in posedujejo Boga. Toda pred njihovimi kamni in pestmi se vedno pravočasno umakne. Sedaj pa je prišla Njegova ura. Ura, v kateri je poklican, da gre do konca aburdnosti križa. Zato krotko, na mladiču oslice, s trdno odločenostjo vstopa v Jeruzalem, kakor Jagnje v žrela volkov.

Nihče mu ne jemlje življenja, temveč ga daje sam od sebe. >odločeno vstopa k nam, zato je prav, da ga skupaj z učenci vprašamo: "Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje?"
In prav, da vzdržimo odgovor: "Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal veliko noč s svojimi učenci."

Človeško srce je tista dvorana zadnje večerje, dvorana, v kateri se želi podariti v večno hrano in pijačo ter dvorana, v kateri hoče človeku izkazati ljubezen do konca. Tako, da mu umiva noge. Človeško srce je tisti Jeruzalem, v katerega danes vstopa ob vzklikih.

Del našega srca se res veseli kakor to ljudstvo s palmovimi vejami, del srca pogrinja pred njim vso svojo resničnost, lepo in grešno. Del nas pa od daleč opazuje ta vstop kakor farizeji in čaka, da najde priložnost, ko bo Beseda lahko ubita.

Je torej del, ki kakor Peter zagotavlja zvestobo in pripravljenost, da gremo z Njim v smrt in je Juda, ki išče priložnosti, da Ga izda. Ker Beseda ni taka, kakor smo si jo predstavljali.

V vse to prihaja in z obema, Petrom in Judom sedi za isto mizo, obema umiva noge. Velika noč je namreč naše srečanje z lastnimi omejitvami, je spoznanje naše nezmožnosti herojstva in veselo spoznanje, da Gospod tega sploh ne potrebuje. Potrebuje le mizo srca, na kateri lahko pripravi svojo gostijo Telesa in Krvi. Potrebuje le ušesa, ki si upajo prisluhniti in se ne umaknejo nazaj tudi za ceno sramotenja in pljunkov (prim. Iz 50,4-7).
Potrebuje voljna in mehka srca, ki si upajo namesto kozličkov in volov darovati sama sebe, srca, ki si upajo biti oprana z "dotikom nog", ki si upajo razjokati nad svojimi zatajitvami in izdajstvi, ki si upajo vrniti tudi potem, ko so spoznala, da sama ne zmorejo, ampak potrebujejo Odrešenika.

Mislim, da je bila za učence najhujše trpljenje prav v tem, da so morali vsi po vrsti spoznati, kako so kljub najboljšim željam in namenom pobegnili. Spoznati, da hoja za Kristusom ni v herojstvu, ampak je v ljubečem odkritju lastnih mej in čudovitega Pogleda, ki odpušča do zadnjega diha.

To je pot na katero nas vabi v tem tednu - pot iskrenosti ob lastnih omejitvah, pot iskrenega kesanja za izdajstva in pot široko razgrnjenih src, v katerih bo smel znova in znova izkazovati svojo ljubezen do konca. 
To ni teden "matranja", ampak čudenja. Ni teden bičanja, ampak teden globoke hvaležnosti, ni teden mrkih obrazov, temveč teden vriskajočih src, ki so spoznala večno zavezo Ljubezni takrat, ko naš "petelin zapoje".

Tudi mi moramo s Petrom v to pasho - prehod od: "Zate dam življenje!", do tistega iskrenega: "Gospod, ti vse veš!"
Vmes pa nas vse čaka tisti Pogled odpuščajoče ljubezni, ki se je za vedno zavezala naši grešnosti in ki edina zmore učence spremeniti v brate!

Spoštljivo torej stopimo z njim na to sveto pot Ljubezni ....


nedelja, 02. april 2017

Pridi ven!

5.postna nedelja

Evangeliji letošnjega postnega časa so bili namenjeni pripravi katehumenov, tistih torej, ki so se pripravljali na krst. Pomagajo pa tudi nam, da bi še bolje razumeli in spoznali, kaj dela greh in kako na to odgovarja Bog.

Danes Beseda brez olepšav pokaže, kaj je sad greha - smrt. Ta Lazarjeva smrt je namreč simbol tolikih duhovnih smrti, njegov zaprt grob pa simbol tolikih "nedotakljivih" področij našega življenja, tolikih nekroz našega duhovnega, duševnega in tudi telesnega tkiva. On vstopa tam, kamor je potrebno in na način, ki ga včasih ne razumemo.

Jezus je močno ljubil Marto, Marijo in Lazarja. Bili so njegovi tesni prijatelji, ker jim je razodel Očeta, razodel vse, kar je slišal od svojega Očeta (Jn 15,15). Bili so tisti, ob katerih je lahko bil doma, se z njimi pogovarjal in družil. Betanija je bila zanj kakor prijetna oaza domačnosti. Tisti prostor, v katerem ga je Marija, po obujenju Lazarja, mazilila z dišavnim oljem. Ona, ki je vedela, kaj pomeni biti pri Jezusovih nogah in vedela, kaj pomeni stopiti v intimen in oseben odnos z Gospodom, je lahko prinesla to dišavno olje svoje ljubezni in z njo pomazilila Jezusa. Marijin odnos z Gospodom je odnos intime, v katero smo povabljeni vsi. Kjer je namreč pristno srečanje med človekom in Bogom, vedno diši!

Jezus torej ob Lazarjevi bolezni takoj pove, da ta ni za smrt, ampak za to, da bi se po njej razodelo Božje veličastvo. Kolikokrat se zgodijo krivice, zgodi se bolezen, smrt, odhod, bolečina ... situacije, ko ni besed. In koliko takih krivic je Gospod že pretvoril v kraj razodetja Božje slave! Koliko situacij grobov, smradu in teme, je Gospod že preoblikoval v kraj vstajenja! Ko se Bog znajde pred krivico, ne more ostati pri miru. Prišel je zato, da bi te krivice preoblikoval in jih spremenil v prostor odrešenja in veselja. On to lahko in to hoče!

Neka skrita "Marta" v nas, pa se upira: "Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev." 
Smrdi. Grobov se ne tika, bolečine se ne imenuje, od strahov se gre čim hitreje stran.
Gospod pa vztraja: "Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobov, o moje ljudstvo."

On se ne heca! V nas je položil tistega istega Duha, ki je Jezusa obudil od mrtvih, Duha življenja in vstajenja, ki pa mora v nas prisilno večkrat spati. Gospod zato prihaja, da nas zbudi, prihaja, da odvali naše kamne blokad in ugovorov takrat, ko je potrebno v življenje, takrat, ko smo se ravno naučili živeti v temi in smradu groba. In bi spali naprej.

"Lazar, pridi ven!"
Beseda novega stvarjenja. Beseda tiste iste moči, s katero je bilo vse ustvarjeno: "Bodi svetloba!" In bila je svetloba.
Beseda, v kateri je vstajenje in življenje, Beseda, ki ima moč obujati mrtve, vračati pogled slepim, peljati jetnike na prosto, hrome vračati na noge, gluhim dati, da slišijo, nemi, da govorijo. Ta Beseda pride tja, kjer odnosa ni več, kjer je človek nasedel skušnjavi in ostal zaprt v grob in ta Beseda gre v grob, da Lazar lahko pride ven. Po tem dogodku gre Jezus v trpljenje in smrt. On sam gre v grob, da iz njega lahko potegne vse Adame, ki spijo.

Ta Bog je tudi Bog, ki joče, je Bog sočutja. Joče pred zaprtimi grobovi, joče, ko vidi, kam smo se pustili odpeljati in kaj je storil greh. Joče, ko vidi svoje ljubljene otroke, ki so bili ustvarjeni za svetlobo in luč, mrtve, povite v povoje, v temi in smradu, izolirane in same.

Zato stopa not in kliče ven. Stopa v smrad naših odnosov, krivic in bolečin in kliče na svetlo, kliče v objem ljubezni, ki edina ostane, edina diši. To dišavno olje pa zadiši šele, ko se posodica stre. Šele, ko ljubezen da samo sebe, začne dišati. Jezus bo po tem dogodku dal samega sebe v daritev, zato lahko samo On v ta smrad groba prinese prijeten vonj življenja, občestva, Ljubezni.

Preden Jezus pokliče Lazarja, se ozre v nebo in še vidno pokaže, kje je izvir vstajenja in življenja, kje je izvir ljubezni, ki se stre, da vrne prijeten vonj - v živem odnosu z Očetom.

Tam, v nenehnem poslušanju Očeta, je Jezusova stalnica in izvir vseh dejanj. Samo v moči tega odnosa, Jezus lahko zakliče z močnim glasom in predre temo groba. Samo tam, ko se do konca izroči v Očetove roke, postane izvir slehernega vstajenja in življenja.

Lazar iz groba pride v povojih. Tudi to je pomenljivo sporočilo.
Gospod nas je res s krstom že poklical nazaj v življenje, že odprl kamne groba in nas vrnil na noge in vendar povoji greha ostajajo. Še so na Lazarju.
In za te Jezus reče: "Razvežite ga in pustite, naj gre!"

Tu je naš del. On je za nas že storil, česar sami nismo mogli. Vrnil nas je v življenje, nas osvobodil in postavil na noge. Ali bomo na njih tudi ostali in v tej svobodi, odkupljeni s Krvjo, tudi hodili, pa se moramo nenehno odločati sami. Težnja padle narave je v tem, da bi se vračala nazaj v grob, ostajala povita in hroma, moč odrešene narave pa je v tem, da odveže povoje - odpusti, kar mora biti odpuščeno - in gre naprej, hodi na nogah, odrešeno in sijoče, saj smo bili za otroke luči tudi ustvarjeni!

Spustiti povoje navezanosti na temo zato zahteva odločitev. Grob je namreč odprt, svetloba čaka, ljubezen kliče. Kateri vonj bomo izbrali - smrad teme ali dišavno oje ljubezni, ki si upa do konca, pa ostaja v rokah naše svobodne volje.