četrtek, 31. oktober 2019

Stopiti dol

31. nedelja med letom

Vsak od nas ima neko mejo, omejenost, lahko bi rekli majhno postavo, ki ga navidezno omejuje pri življenju in odnosih z drugimi. Toda prav življenje nas uči, kako niso problem naše omejitve, temveč "zdravila", ki jih uporabljamo, da bi te omejitve prikrili.

Zahej poskuša svojo omejitev popraviti s tem, da se povzpne na drevo. In čeprav je njegov namen dober, namreč, da bi bolje videl Jezusa, ki bi moral iti tam mimo, so v tej drži plezanja skrita ravno naša povzpetništva nad ostale. Prav takrat, ko smo sami ogroženi, ker v sebi spoznamo "majhno postavo", hitro poskušamo na kakem drugem področju pokazati sebe kot boljše, uspešnejše, potrebnejše ... Ko enkrat nasedemo skušnjavi, se te divje smokve kar vrstijo, od Adama in Eve naprej. Med tem plezanjem na smokve ali s skrivanjem za smokve, pa dejansko tudi sami postajamo vedno bolj divji v sebi, med seboj pa tuji.

Druga nevarnost v katero lahko pademo, ko spoznamo svojo mejo, je (ob)stati na mestu. V tem primeru Zahej ne bi šel niti na pot, ampak bi le nemočno nadaljeval svoj stari način življenja.

Kristus pa mu pokaže tretjo pot. Pot sestopa z vseh idealizmov sebe in drugih, s perfekcionizmov in ostalih "-izmov", ki nam jemljejo odnose. Bog nas kliče, da sestopimo iz drž poviševanja in poniževanja (ti dve gresta skupaj) ter stopimo na realna tla svoje majhnosti, v kateri nas edino lahko pričaka Odrešenik.

Danes je v to hišo prišlo odrešenje. Ne jutri, ne pojutrišnjem, ampak danes. Kajti Gospod nas vsakič znova obišče tam, kjer se skrivamo v krošnje navideznosti. Čaka nas spodaj, pod krošnjo, nižje od nas samih, da bi se tudi mi upali "stopiti dol".

Beseda Zahej, ki dejansko pomeni pobiralec davkov, ima svoj izvor v hebrejski besedi zakak, kar pomeni biti "svetel, čist". V vsakem našem Zaheju, v vsaki neprimerni drži, je v izvoru čisto in lepo hrepenenje. Problem je vedno v tem, da si na ta hrepenenja človek poskuša odgovoriti kar sam. In umaže vse, saj je greh prav v takem ravnanju.

Kristus torej prihaja, da bi človeku vrnil pravo ime. Vsak človek nosi v sebi tudi ime Boga, Božje ime pa je ljubitelj življenja. On namreč ljubi vse, kar je in nič od tega, kar je naredil, mu ni zoprnega. Zoprn mu je le greh, s katerim se človek poskuša rešiti sam. In ker On zmore vse, kakor dodaja knjiga modrosti, je tudi z vsemi usmiljen in nam odpušča grehe, da bi se spreobrnili, tj. obrnili od odreševanja samih sebe k Odrešeniku.

To je Njegov klic nam. In to je naš poklic. Sestopiti s takih in drugačnih smokev dokazovanja in spoznati Gospoda, ki bo s svojo močjo izpolnil naša hrepenenja po dobrem ter udejanjil našo vero. Tako bo ime našega Gospoda Jezusa poveličano med vami, vi pa v njem, po milosti (...).



sobota, 26. oktober 2019

Pljuča življenja

30. navadna nedelja

Molitev so pljuča življenja vsakega kristjana. Tako zelo pomembna, da jim je namenjena tudi ta nedelja. Moliti in se ne naveličati, je bil odmev pretekle, moliti tako, da se naše besede srca lahko sploh imenujejo molitev, je rdeča nit današnje nedelje.

1) Farizej in cestninar torej. Oba molita, toda tako zelo drugače. Oba prideta v tempelj, ki je v Jezusovem času pomenil kompleks z veliko stopnišči, ograjami, dvorišči za moške, ženske, pogane ter z osrednjim svetiščem. Osrednje svetišče pa se je delilo še na "Sveti prostor", dovoljen samo duhovnikom ter "Presveti prostor", kamor je enkrat letno vstopil le veliki duhovnik.

Tempelj je bil torej sestavljen po sektorjih, jedro pa je bil Presveti prostor, ki je ostajal nedostopen. V stari zavezi je Bog, edini sveti, ostajal zunaj človeka, do katerega se je grešen človek približeval s svojim naporom, s svojimi daritvami in s svojim trudom. Pa četudi ni s tem niti za milimeter zmanjšal razdalje med Bogom in seboj, je vendarle poskušal Boga "osvojiti". Tudi s tem, da se je pomikal više po lestvici služb in zunanje veljave.

Toda že takrat, v stari zavezi, Sirah jasno oznani, kako Gospod ne gleda na slavo osebe in ne bo nikdar pristranski v škodo reveža. Nikoli ne bo prezrl prošnje sirote ne vdove, ki toči solze. Bog je namreč Bog usmiljenja in ne Bog vrednostne lestvice. Zato bo vselej predrla nebo samo molitev pristnih in ponižnih src.

2) S prihodom Sina pa se je začela popolnoma nova in večna zaveza, v kateri Bog ni več v nekem zunanjem svetišču, temveč v človeku samem. Oče je na veliki petek, po Sinovi smrti, dokončno pretrgal zagrinjalo templja, ki je ločevalo "Presveto" od človeštva in s tem pokazal, da je prehod odprt, Bog in človek pa ponovno eno.

In to zagrinjalo je pretrgal od zgoraj dol. Da človek ne bi še kdaj pomislil, da to lahko naredi od spodaj gor, s svojim naporom, desetinami, posti ipd. S Kristusovo smrtjo in vstajenjem je Bog v človeku in človek v Bogu. Nič več ni lestvice, po kateri bi se bilo potrebno pomikati više, ampak je človek povabljen le sprejeti to, kar je Gospod zanj naredil.

Farizej in cestninar ... Prvi, ki na vse načine želi opravičiti samega sebe in pred Boga postavlja cel kup svojih vrlin in dosežkov, da bi z njimi Boga prepričal ali celo dosegel, da mu Bog sam pokadi in ga počasti.

Ter drugi, ki se ne postavlja pred Boga in ne moli sam pri sebi, daru si ne poskuša zaslužiti sam, ampak preprosto moli k Bogu, ki ta dar podarja. Trka se na prsi, kajti priznava, da nič ne izhaja iz njegove moči. In cestninar gre opravičen, ker milost v njem najde prostor. Farizej pa poln samega sebe, zaseden s svojimi uspehi in z grešnostjo drugih, ostaja prazen. Sam sebi sogovornik, sodnik in odrešenik obenem.

Vedno namreč, ko slonimo na sebi, ostanemo prazni. Lahko imamo še toliko uspehov, vrlin in darov, toda če je vse to "sredstvo" za kupovanje daru, nismo dojeli nič.
Samo tisti, ki se zaveda, da so tudi osebni darovi in sposobnosti dar, ki nas kličejo v odnos s tistim, ki nam jih je podaril, lahko živi opravičeno, kar pomeni kot ljubljeni grešnik. Ta ne rabi povzdigovati oči ne navzgor ne proti drugemu, ker čuti, da so oči Boga samega poiskale njega.

3) Pavel se v drugem berilu ponovno ponuja kot podoba tega ljubljenega grešnika. Priznava, da je izbojeval dober boj, tek dokončal, vero ohranil. Ta venec pravičnosti mu bo dal sam Gospod. Zakaj torej Pavel upravičeno pričakuje venec od Boga, farizej pa ne?

Pavel je upal sestopiti iz svoje vloge farizeja, ki je osvajal Boga ter se pustil osvojiti Kristusu. Ta ga je vrgel s konja egoizma ter naredil za ponižno orodje evangelija. Iz farizeja Savla, ki se je mnogokrat postavljal pred Bogom in preziral kristjane, ki so bili zanj manj kot cestninarji, se je rodil apostol Pavel, ki se je postavil v "zadnjo vrsto", med zadnje, postal vsem vse, se naučil živeti v uboštvu in bogastvu, sredi preganjanj in v slavi, kajti nič več ni šlo zanj, ampak za Gospoda.
Zato ostaja močen in trden celo, ko ga vsi zapustijo ... Takrat še močneje prizna, da je njegov venec slave Gospod sam. Njemu pripada vsa zahvala, vsa čast in vse Pavlovo življenje.

To levje žrelo, iz katerega ga Gospod reši, je v osvoboditvi od mišljenja, da je človek sam središče slave, za ceno katere je bil pripravljen celo moriti.
Pavel, enkrat rešen teh vzgibov srca, iz farizeja postane cestninar Boga, opravičeni apostol, ljubljeni grešnik in zato tudi pristni oznanjevalec evangelija. K temu sestopu smo vedno znova poklicani tudi mi.


nedelja, 20. oktober 2019

Moliti in se ne naveličati

29. nedelja med letom

Današnja tema je molitev. Molitev, ki je iskren dialog z Gospodom, molitev, ki je življenje v Duhu in nenehno hrepenenje srca, ki kakor vdova trka in prosi milosti.

Že v stari zavezi srečamo močno pripoved Izraelove bitke z Amalekom v Refidimu. Smo v času štiridesetih let puščave, ko se ljudstvo pripravlja na vstop v obljubljeno deželo. Toda pred tem se mora naučiti bojevati. Takrat z zavestjo, da so potrebne roke, razširjene v nenehno molitev ter roke, ki so pripravljene na boj, danes pa srce, ki nenehno moli ter roka, iztegnjena in pripravljena srečati ter pomagati drugemu.

Potrebna je molitev in aktivnost. Na vrhu hriba je bil potreben Mojzes, ki je neprenehoma molil, v dolini je bil potreben Jozue, ki se je bojeval. Toda nihče od njiju ni mogel tega početi sam. Mojzesu so opešale roke, zato je potreboval Arona in Hura, da sta ga podpirala, Jozue ni mogel sam v boj, potreboval je druge može, ki so bili z njim. Vse to so podobe, ki nam govorijo o tem, da je kristjan človek občestva. Ne more sam.
Molitev je dejanje občestva tudi takrat, ko molimo sami. Kajti biti Cerkev pomeni biti del živega telesa, sestavljenega iz mnogih. Da nekdo oznanja in se bojuje v dolini, je potrebna molitev in daritev nekoga drugega in obratno.
Vsa ta skladnost in povezanost je torej možna, ker smo živi organizem, ki nenehno diha.

Podoba Mojzesa, Arona in Hura, ki molijo na vrhu hriba spomni na podobo Kristusa, ki se na vrhu gore spremeni ter pogovarja o svojem trpljenju z Mojzesom in Elijem. Tam je stara zaveza podala roko novi. Od Kristusove velike noči naprej, smo namreč vsi postali vcepljeni v to novo občestvo, v katerem je Kristus sam naša prva molitev pred Očetom. On je, ki nenehno prosi za nas, On, ki nenehno hrepeni, da bi nam dajal še večje stvari in še večje milosti.

Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji? Ali bo v našem srcu našel prostor, da podari vse to, kar Njegova ljubezen želi za nas? Zato nam je potrebna nenehna molitev, ki jo sv. Avguštin primerja z nenehnim hrepenenjem. Tako pravi: "Zakaj nas priganja k molitvi, čeprav ve, česa potrebujemo, še preden ga prosimo? Tak pomislek nas utegne motiti, če ne umejemo, da naš Gospod in Bog ne želi šele spoznati naših želja, ki mu ne morejo biti neznane, marveč hoče, da z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje, da bi mogli prav sprejeti, kar nam namerava dati. To je nekaj zelo velikega, mi smo pa premajhni in slabotni, da bi dar prav sprejeli". 

Hrepenenje srca je molitev, ki to srce razširja in utrjuje za dar, ki mu je namenjen. Oče, čisto nasprotje krivičnega sodnika, ki se za Boga in človeka ne meni, vidi, pozna, sliši in poskrbi. In če celo krivični sodnik da vdovi, česar potrebuje, koliko bolj želi Bog pomagati do pravice svojim izvoljenim?

Pravica pa je, da človek lahko živi evangelij, da lahko živi iz Duha, da je poln milosti in modrosti, poln ljubezni in miru. Pravica človeka je, da sliši evangelij. To pravico človeka hoče izpolniti Oče.

Da bi resnično prejel sinove, polne Besede, tudi po nas, ki naj jo, kakor spodbuja apostol Pavel Timoteja, nenehno oznanjajo, v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Oznanjajo najprej z življenjem in kjer je potrebno, tudi z besedo.

Lepo misijonsko nedeljo vsem!



četrtek, 10. oktober 2019

Očiščeni in osvobojeni

28. navadna nedelja

Osrednja tematika nedeljske Božje besede je ozdravitev gobavosti, ki seveda ni samo telesna bolezen, temveč predstavlja predvsem bolezen duha.

V ozadju grške besede "ozdravljeni" je glagol, ki nosi pomen "očistiti, narediti čisto, odstraniti vse neželene primesi". Biti ozdravljen tako pomeni biti prost vsakršne pokvarjene želje, vsake primesi greha in njegovih posledic. Gospod se želi dotakniti ne le zunanjih gobavosti, ki jih tudi danes ni malo, temveč predvsem naših notranjih nečistosti, ki nas zavezujejo mišljenju greha.

Jezus na gori reče: "Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali" (Mt 5,8). On je, ki hoče naše duše in telesa narediti čista, da bomo lahko vstopili v milost blagra tistih, ki lahko vidijo in prepoznavajo Odrešenika. Tistih, ki zmorejo v svojem življenju prepoznavati obiske Boga.

Prepoznati Odrešenika je milost. Velikokrat se ljudje do Boga obnašamo kakor zahtevni najstniki, ki želijo nekaj močnega, tukaj in zdaj, takoj in popolnoma zase. Taka je človeška narava, ki se boji zase. Zahteva in hoče senzacije. Ta narava je naša gobavost. In te nas je prišel ozdraviti Kristus s tem, da nas je premaknil v odnos in s tem, da ne dela tako, kot bi hoteli mi.

Človeška narava, ki je od greha naprej gobava, je podobna Sircu Naamanu, ki je za svoje ozdravljenje želel nekaj posebnega. Zahteval je posebne "efekte", kar kaže na to, da je bila njegova prava gobavost prav njegov lastni jaz, ki je postal središče. Naporno je živeti takrat, ko smo središče mi sami. Takrat smo otovorjeni z veliko nepotrebnimi dodatki, ker nenehno mislimo, kako moramo kupiti vse in vsakogar, celo Milost. Toda Naamanova darila so zavrnjena. Od preroka Elizeja dobi le preprosto navodilo, naj se sedemkrat potopi v reki Jordan.

Milost je tako preprosta in tako nesenzacionalna, da bi jo najraje zavrnili in spregledali. Ker se nam zdi premalo.Takrat, ko še nismo svobodni samih sebe, potrebujemo toliko hrupa, toliko pozornosti, toliko prilagajanja. Spregledamo pa vse tisto tiho, nežno in ne-vpijoče v našem življenju, ki veliko bolj diši po Bogu kakor vsa "kadila in zlato" naših dejanj za Boga, s katerimi Ga včasih kupujemo v upanju, da bo izpolnil naše ideje in končno postal Odrešenik po naši podobi.

Tudi deset gobavih mož je, podobno kakor Naaman, poslanih na pot, še preden so ozdravljeni. "Pojdite in pokažite se duhovnikom!"

Kajti šele ko damo prednost Drugemu in ne svojim lastnim občutkom, ki tolikokrat jasno kažejo, da smo še gobavi, gremo na pot. Ko še nič ne vidimo in ko ni idealno. In tam, na poti, so bili ti možje ozdravljeni. Nesenzacionalno, brez čarobne palčke, temveč postopno, tiho, skorajda neopazno ... to so "prstni odtisi" Milosti.

Za ozdravitev resnične gobavosti, ki je v drži samoodreševanja ter drži nenehnega strahu zase, je potreben prvi korak, storjen v temi. Potrebno je ne-ubogati sebe in iti na pot četudi nam morda vsa čustva govorijo nasprotno. So pač užaljena, ker ni po naše. Ne-ubogati svojo lastno trmo in iti na pot "do Jordana", je prvi korak k ozdravitvi te gobavosti samozadostnega človeka.

Krst, utopitev starega človeka in rojstvo novega, se torej začne, ko damo prednost Bogu in Mu dovolimo svobodo, da nam izkaže milost kakor sam želi in ne kakor mi sami zahtevamo. Takrat nas očisti trme, očisti samoodrešitvenih poskusov ter v nas pripravi prostor  za dialog. Šele ta, novi človek, zmore videti drugega.

Očiščenje gobavosti je pot, sestavljena iz mnogih korakov dajanja prednosti Ljubezni, ki kliče in vabi po banalnih konkretnostih nesenzacionalnega vsakdana, ki zgleda bolj neugoden od umazanega Jordana. In vendar se novost rojeva prav v vedno novi potopitvi v konkretnost vsakdana.

Še nekaj je zanimivo: od vseh gobavih mož v Izraelu, je ozdravljen samo en - Naaman, Sirec, tujec torej. Od desetih gobavih mož se vrne samo en - Samarijan, ki je tujec.
Kako to, da se dopolnitev očiščenja dopolni v tujcih? V tistih, ki so po postavi najdlje rešenju? Kako to, da včasih milost najde pot prej v neverujočih kakor v verujočih? Morda zato, ker so neverujoči brez prtljage idej in predstav o tem, kdo Bog je in kako bi moral delovati? Ne vem.

Vem pa, da milost potrebuje svobodno srce, očiščeno pričakovanj in zahtev, da se tako rojeva novi človek, ki ima kožo "kakor meso majhnega dečka". Pomeni, da je ta novi človek mlad in prožen v odgovarjanju milosti ter sposoben prepoznati svojega Odrešenika.

Ko Milost najde človeka, ki ne ostaja v svojih trdnih prepričanjih, lahko iz nekdaj trmastega Savla, rodi mehkega Pavla, polnega milosti, ki nič več ne rešuje sebe in svoje prepričanje, temveč daruje sebe samega za evangelij. Za Kristusa, ki je postal njegova edina Resnica.

"Zanj prenašam celo verige, kakor bi bil hudodelec. Vendar Božja beseda ni vklenjena. Zato vse prenašam zaradi izvoljenih, da bi tudi ti dosegli rešitev, ki prihaja od Jezusa Kristusa, z večno slavo".

Pavel, ozdravljen svoje farizejske gobavosti, se ne boji več zase in postane novi človek, ki daje prednost Drugemu. Še več. Celo sebe samega naredi za "ujetnika, za hudodelca in gobavca", da bi vsem postal vse in jih vsaj nekaj zagotovo rešil (1Kor 9,22).

Iz človeka gob postane živa Beseda, ki je tudi verige in nasprotovanja ne morejo vkleniti. To je skrivnost svobodnih.




sobota, 05. oktober 2019

Mehkoba evangelija

27. nedelja med letom

Božja beseda nas danes uvaja v skrivnost vere, ki je v sprejemanju. Česa? Novega življenja, ki ga je prinesel Kristus in je preko Duha izlito v nas.
Vera torej pomeni odpreti srce, mehko, ponižno in majhno, da bi lahko sprejemalo.

Zato nas berila in evangeliji zadnjih treh nedelj vztrajno vabijo prav k mehčanju naših notranjih trdot, da bi Milost, ki je nežna in tiha, ker je nasprotje vselej nasilnega in grobega zla, v nas našla pot.

Krivični služabnik je bil pripravljen ob izgubljanju svojega položaja, na katerem se je obnašal trdo in gospodovalno, postajati usmiljen. Ko je vsakemu od dolžnikov zmanjšal dolg na zadolžnici, je že postajal podoben Sinu, ki je, kakor pravi pismo Kološanom, edini popolnoma izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in pribil na križ (Kol 2,14). Če nam je torej On odpustil, smo tudi mi dolžni odpuščati drug drugemu.

Prejšnjo nedeljo smo brali o bogatašu, ki je bil preko Lazarja dan na dan klican, da sestopi iz svoje gostije vsemogočnosti ter postane majhen, nežen, ranljiv, potreben, bližnji in zato brat, ki vidi brata.

Današnji evangelij pa nas vabi, da bi vsaj malo odprli svoje srce, dovolj za velikost gorčičnega zrna, da le vanj vstopi Milost. To novo življenje, ki ima moč, da spremeni in preoblikuje vse. Kakor iz drobnega semena zraste veliko drevo, tako lahko že droben dotik Milosti preoblikuje človeka v podobo Božjega sina. Postopoma, a celovito.

Zato te, dragi Timotej, opominjam, da znova razplameniš Božji milostni dar, ki je v tebi po polaganju mojih rok. 
Da bi se tako tudi iz nas premaknile in izruvale vse trdote s koreninami vred ter bi zavladala mehkoba tistih majhnih, Božjih ...

Prav ta evangelij nežnosti in mehkobe smo namreč poklicani prinesti v trdoto tega sveta. To revolucijo nežnosti, kakor jo rad poimenuje papež Frančišek. Če je torej evangelij poln milosti, ki je nežna in nenasilna, ne more vdirati. Toda trči tudi ob trda srca, ki se niso pripravljena odpreti.

Zato bi kdaj tudi sami kakor prerok Habakuk zavpili: "Doklej, Gospod, bom klical na pomoč in ne boš poslušal, vpil k tebi zaradi nasilja in ne boš pomagal? Zakaj mi daješ gledati zlo in opazuješ stisko? Pred menoj sta pustošenje in nasilje, zato vstaja pritožba in se vzdiguje spor."

Toda na to vpitje Gospod odgovarja s povabilom k veri, k odprtosti in mehkobi tistih src, ki vedo, da Gospodova tolažba in milost evangelija zagotovo prideta, četudi se kdaj zdi, da odlašata. Vendar zagotovo prideta.

Je pa zato slehernemu kristjanu, ki je po krstu oznanjevalec evangelija, potrebna tudi notranja vztrajnost in potrpežljivost, ko prav zaradi milosti, ki ne vdira in ni nasilna, trpi za evangelij. Poklicani smo namreč prav v to, da nasilja ne vračamo z nasiljem, krivice ne s krivico, nerazumevanja ne z dokazovanjem, temveč ostajamo polni Svetega Duha, ki prebiva v nas in varuje lepi zaklad, ki nam je bil zaupan. Tako bomo postali resnični pričevalci.

Kot taki ne bomo več polni duha boječnosti, ki nas prav preko strahu sili v zaprtost ali trdoto pred drugimi, temveč bomo polni Duha moči, ljubezni in razumnosti ostajali in postajali tisti ponižni oznanjevalci, pripravljeni za Besedo nežnosti tudi trpeti "jetništvo in verige".

Služabnik Besede, oprti na Božjo moč, tako ne potrebuje več pohvale ali opaženosti, zato da pričuje in oznanja, temveč osvojen od lepote evangelija sam od sebe ne miruje ter se "ne usede za mizo, da bi jedel in pil", dokler  na tem svetu obstaja en sam brat, ki še ni srečal mehkobe vseh tistih, ki jih je že napolnila Beseda evangelija.