nedelja, 19. maj 2019

Ljubite se, kakor ...

5. velikonočna nedelja

V drugem berilu je predstavljen naš cilj; sveto mesto, novi Jeruzalem, ki je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. 
Kristjanov pogled je usmerjen v to resničnost, ko bo vsa ljubezen dopolnjena in bo Bog vse v vsem. Kot Cerkev bomo takrat zasijali v vsej lepoti okrašene neveste, ki sreča svojega ženina.

Prav v moči tega pogleda in te vizije smo zato poklicani drugače živeti sedanji trenutek, ki nas nenehno kliče k pravi ljubezni. Tisti, ki bo ranjena. Kajti na tej zemlji je prava ljubezen vedno ranjena. Je tista, ki gre skozi mnoge stiske, da postane podobna Božjemu kraljestvu, kakor sta Pavel in Barnaba opogumljala kristjane. Ranjena pa je zato, ker se ob pravi ljubezni ne da ostati ravnodušen. Ob njej se je potrebno odločiti. In prava ljubezen mnoge vznemiri. Nekoč in danes.

Juda ob Ljubezni, ki ga negativno preseneti, ker ni po njegovih pričakovanjih slave in zmage, odide. Preveč se počuti izdanega od te ljubezni, da jo sklene tudi sam izdati in zatajiti. Kolikokrat se tudi mi ob pohujšljivi konkretnosti ljubezni, ki prosi za naše sestope iz okvirčkov zmedemo, prestrašimo, pobegnemo in zatajimo. Zato so v tistem Judovem srcu tudi naša srca in naša izdajstva.

Toda prav medtem ko človek izdaja Sina, Sin odgovarja: "Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem." Zakaj prav zdaj?

Juda pospešuje veliko noč, ko se bo dokončno razodela resnična Božja ljubezen, ki gre do konca. Ko človek izdaja ljubezen, dobi prava ljubezen priložnost, da preko stiskalnice pokaže, kaj je njena vsebina. Zdaj je lahko Bog pokazal, KAKO bo odrešil človeštvo. Pokaže način, s katerim hoče ljubiti. Do konca in brez naših zaslug. Bolj kot so ga okoliščine stiskale, močnejši koncentrat ljubezni je prihajal ven. Kakor tudi najčistejše oljčno olje pride šele, ko se olive stisnejo.

Kristus že postaja dokončna čista daritev, olje, ki teče za naše posvečenje. In Njegove besede naročila, naj se tudi mi ljubimo med seboj, KAKOR nas je tudi On ljubil, so že sad tega stiskanja. Že je bil izdan, že se je pričenjala stiskalnica in iz njegovih ust prihajajo še močnejše besede ljubezni:
"Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. "

Ne ljubite se kakorkoli, ampak kakor sem vas ljubil jaz. To pa je na velikonočni način.

S prihodom Svetega Duha smo bili vsi dokončno prežeti in prepojeni s to velikonočno ljubeznijo, ki se je prva dala za nas in nas posvetila ter usposobila, da postanemo njeni pričevalci.

Pavel in Barnaba sta to vzela zares. Pustila sta se tako prepojiti Kristusovi daritvi, njegovi ljubezni in Besedi, da sta sama postala ta živa Beseda in navzočnost Kristusa. Zato sta oznanjala, kamorkoli sta prišla. Prinašala sta življenje, ker sta bila polna življenja. Prinašala sta ljubezen, ker sta sama v svojem življenju izkusila Božjo ljubezen. Prinašala sta potrpežljivost, ker sta vedela, kako zelo je bil z njima potrpežljiv Gospod.

Tako močno sta se pustila osvojiti Kristusu, da se je čutil in videl že v njunem medosebnem odnosu. Njune besede preprosto niso mogle biti prazne, ker so bile nenehno potrjene z znamenji in čudeži, ki so v lepoti odnosa, ko so ljudje pripravljeni dati življenja drug za drugega. To je otipljivi evangelij in tega sta prinašala. Nič čudnega, da so ljudje kar tekli, da bi slišali in videli evangelij, medtem ko so se zavistni Judje, suhi in ne-pričevalni ujetniki črke, jezili in spletkarili zoper Pavla in Barnaba. Toda zaman, kajti Besede ne da okleniti. Ljubezen vedno najde pot.

Malo pred odlomkom, ki ga danes beremo v prvem berilu, so Pavla pretepli tako močno, da so bili prepričani, da je mrtev. Vendar se Pavel vrne živ in vrne se točno v njihova mesta ter nadaljuje z oznanjevanjem in utrjevanjem učencev. Če kdo, potem je Pavel lahko spodbujal, naj vztrajajo in naj se ne pustijo ustrahovati ogroženim individualistom. S krstom so bili namreč poklicani v občestvo svetih, ki so lepi, ker se ljubijo in ker dišijo po Vstalem ter so prav zato nepremagljivi.

Da pa sta se z Barnabom upala vrniti prav v Listro in Ikonij, od koder so ju že izgnali, pričuje, kako zelo sta apostola že umrla sebi in že živela v Kristusu. Apostola sta lahko prav zato, ker se ne bojita več zase in ne iščeta več svojega, temveč osvojena s Kristusovo ljubeznijo neustrašeno in prepričevalno posvečata življenje bratom.

Lepo je tudi videti, kako se med delom znata ustaviti in priporočiti Božji milosti ter izročiti vse, kar sta sejala. Tako nenehno ostajata v zavesti poslanosti in drži majhnih služabnikov. V Antiohiji pa zbereta vso Cerkev, da se skupaj veselijo vsega, kar je Bog storil za pogane po njima. Med njimi ni zavisti ali ljubosumja, temveč beremo o enem samem veselju in hvaležnosti za vse, kar Bog dela.

Prav s tem so prvi kristjani za ves svet postali živo znamenje nebeškega Jeruzalema, v katerega smo poklicani. Z bratstvom, s Cerkvijo, ki se veseli vsakega, z odnosi, kjer se bratje ljubijo in so pripravljeni dati življenje drug za drugega. In kjerkoli se to zgodi med nami, zadiši po vstajenju, zadiši po Kristusu, umrlem in vstalem, ki ga čakajo narodi.

Naj torej med nami nenehno diši!


sobota, 18. maj 2019

Resnični poslanci Besede

Sobota 4. velikonočnega tedna

Kdor vidi mene, vidi Očeta. Oče, ki prebiva v meni, on izvršuje dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni.

Kako vztrajno in močno Jezus poudarja svoje sinovstvo, ki ima temelj prav v Očetu. On je, ki dela, Sin posluša in ljubi skozi sebe. Z milostjo krsta smo bili torej potopljeni v to ljubezen med Očetom in Sinom, ki je Sveti Duh. Postali smo polno udeleženi v tem Božjem življenju, potopljeni v svežo studenčnico ljubezni.

Živeti s tem zavedanjem in izhajajoč iz te resnice, se začne novo življenje. Tudi svet ga čaka in išče, tudi svet, čeprav se tega ne zaveda, ponavlja Filipove besede, ki so tokrat namenjene nam, kristjanom: "Pokažite nam Očeta in zadosti nam bo." In kako lepo bi bilo, da bi za vsakega od nas kristjanov, resnično veljalo: "Kdor vidi mene, vidi Očeta."

To je namreč naše poslanstvo. Kakor Pavel in Barnaba smo v zavesti resnice poslani v našo, žal še vedno z religijo zaznamovano resničnost, v kateri bo veliko tiste "judovske" zavisti, sramotenja, napadanja pobožnih in uglednih žena ter nahujskanih mestnih poglavarjev, ki sprožajo preganjanje. Preganjanje življenja, preganjanje evangelija, Besede, ki je nad črko in nad navado, preganjanje milosti, ki presega postavo.

Kako težko nam je vstopiti skozi ozka vrata milosti. Skozi vrata, kjer v središču ni naš protagonizem, naše uveljavljanje in sposobnosti, iz katerih se nujno rodi zavist in tekmovalnost takoj, ko ima nekdo kaj boljšega od nas, temveč je v središču Kristus, odnos med Očetom in Sinom. Tam postajamo resnični poslanci Besede. Služabniki, ki skrbijo, da bo Beseda dobila prostor v naših srcih ter rasla in se krepila. Kajti ljudje smo je žejni.

Naslednjo soboto se je zbralo skoraj vse mesto, da bi slišali Gospodovo besedo. 

Da bi vstopili v to resničnost naše vere, je potrebno vstopiti skozi ozka vrata, ki je Kristus sam.
"Jaz sem vrata" (Jn 10,9).

Ozka so ta vrata, da bi odzunaj lahko ostal ves naš ego, vsa naša potreba starega človeka po tem, da bi bili potrjeni, uveljavljeni, pomembni, opaženi. Ozka, da nas postrgajo starega kvasa in nas rodijo kakor skozi ozek porodni kanal v novo življenje, kjer postanemo pretočna mladika Božjega življenja in rojevamo sad občestva, sad bratstva, sad odnosov, v katerih se že prepoznava nebeško kraljestvo.


Kristjan - užitni studenec

Petek 4. velikonočnega tedna

Jaz sem pot in resnica in življenje. 

Niti zavedamo se ne, kako drugače je imeti pred seboj odprta vrata, izhod, pot, ki ima cilj. Kako drugače od onih, ki mislijo, da se vrtimo v krogu tega življenja, brez cilja. Če je namreč cilj smrt, potem je živeti grozno, stresno, naporno in je od vsega tega res še najbolje pobegniti v apatično ležernost, kjer je pomembno le, da bi bil jaz sam čim bolje. Toda veselja ni. Sreče ni.

Šele potok, ki ima strugo in ima pot odprto, lahko postane živ, kristalno jasen, bister, poln življenja in užiten! Taki smo poklicani postati kristjani; užitni studenec. Kajti dana nam je bila obljuba, da je v hiši našega Očeta mnogo bivališč. Priče smo izpolnitve obljube, ki jo je Bog dal našim očetom in izpolnil s tem, da je obudil Jezusa. V Njem imamo dostop v Očeta in njegovo hišo. Lepšega cilja ne moremo imeti. Lepše poti kakor je Kristus sam, si ne moremo želeti.

Nam je torej dana milost, ki pa pripada celotnemu svetu. Ljudje imajo pravico, da v kristjanih vidijo žive, sveže, užitne potočke, ki z življenjem oznanjajo evangelij in postajajo kažipot, neke vrste struga za večno življenje. Resnično, ljudje, ki milosti Kristusa niso spoznali, imajo pravico, da jo okušajo v nas in po nas!

Tisti namreč, ki prebivajo v Jeruzalemu in njih poglavarji, Jezusa niso spoznali in so svojo sodbo dopolnili besede prerokov, ki se berejo vsako soboto.

Tudi danes je veliko takih, ki delajo za Boga, a ne dišijo po Njem, ki berejo o Njem, a Ga še niso izkusili v lastnem življenju. Mi pa smo priče, da se pot ne konča pri tem, da so ga sneli s križa in položili v grob. Priče smo tega, da se tam pot šele začne.

On je pot, kajti samo v Kristusu smo sinovi in tudi nad nami zazvenijo te čudovite besede: "Moj Sin si ti, danes sem te rodil." 

Ta veliki privilegij smo poklicani živeti na polno! Da bo tudi svet, v katerega smo poslani, zažejalo po življenju odrešenih!



četrtek, 16. maj 2019

Sijaj odrešenih

Četrtek 4. velikonočnega tedna

Ko Pavel in Barnaba prideta na sobotni dan v antiohijsko shodnico, jima rečejo: "Brata, če imata kakšno spodbudno besedo za ljudstvo, govorita!"

Tako Pavel vstane ter mojstrsko izpelje rdečo nit odrešenjske zgodovine. Povzame rešitev iz Egipta, čas bivanja v Obljubljeni deželi, ki je zaznamovan s sodniki, poudari, kako pride čas, ko Izraelci pozabijo, da so izvoljen rod, ki se mu Gospod sam razodeva in zahtevajo kralje, da bi tekmovali s preostalim svetom. Četudi jih Bog opozarja, da bo to pomenilo novo tlako, novo podrejenost, trmasto vztrajajo. Da bi le bili enaki ostalim.
Kako smo jim podobni! In kako neumno, da še danes zapuščamo Njega, studenec žive vode, in si kopljemo kapnice, razpokane kapnice, ki ne držijo vode (prim. Jer 2,13). 

Toda Gospod je usmiljen in ne zapušča svojega ljudstva. Za Savlom pošlje Davida, Jesejevega sina ter iz tega rodu Odrešenika Jezusa, ki končno pokaže, kaj je resnično kraljevanje.

Potem ko je Jezus učencem umil noge, jim je rekel: "Resnično, resnično, povem vam: Služabnik ni večji ko njegov gospod in poslanec ne večji kot tisti, ki ga je poslal. Ako to veste, blagor vam, če boste to delali!"

On, edini Kralj, umiva učencem noge. On, edini Najvišji, pride, da služi in da svoje življenje za druge. Zato blagor nam, ko ne bomo pozabili, da smo njegovi in ne lastni poslanci ter kot taki ne moremo biti nad Njim ali pred Njim, temveč skupaj z Njim tudi sami poklekati k umazanim nogam človeštva in mu preko odpuščanja ter spoštljive ljubezni, vračati sijaj odrešenih.



Poslušni

Sreda 4. velikonočnega tedna

Kako pomembna je poslušnost. V Apostolskih delih beremo, kako je tiste dni Božja beseda rasla in se vedno bolj širila. Duh je namreč v mnogih srcih našel prostor, da je lahko povedal svoje sanje in voljo. Srca ljudi so bila poslušna in odprta, kajti v prvi Cerkvi je bilo temeljno in močno prav zavedanje, da je vsa kristjanova novost v deleženju Svetega Duha, ki nas dela sinove in hčere Najvišjega. Če pa je deleženje Nekoga temeljno, potem je normalno, da je vsa pozornost naravnana prav na to, da bi tega Nekoga ne preslišali in ne spregledali.

Bistvo kristjanov je torej od začetka poslušanje. Poslušanje in odprtost, da Sveti Duh pove in mi odgovorimo: "Oddelite mi Barnaba in Savla za delo, za katero sem ju poklical." Tedaj so se postili in molili, položili nanju roke ter ju odpustili.

Bili so služabniki Duha in ne obratno. Duh pa je tisti, ki lahko vsakega poslušnega človeka oblikuje v preroka in učitelja. V prvi antiohijski cerkvi so to bili: Barnaba in Simeon, ki se je imenoval Niger, in Lucij iz Cirene in Manahen, ki je bil vzrejen skupaj s Herodom, četrtnim oblastnikom, in Savel.

Če pogledamo ozadje teh mož, niso nič kaj svetniška. Če pogledamo okoliščine, v katerih so rasli, niso nič kaj idealne, kajti če je Manahen bil vzrejen skupaj s Herodom, ki je moril, potem bi tudi sam lahko izbral to pot. In vendar ni. Ti možje so odprli srce Besedi in s tem prejeli moč, da so postali Božji otroci, preroki in učitelji.

Temelj Cerkve je tako vera v Drugega in ne v lastne ideje in ozadja, ki naj bi človeka določala, Premalo je to. Premalo je, da bi nas določala samo vzgoja, ozadje, zgodbe, travme, rane, pohvale ... Premalo! Duh je za kristjana edini, ki ga lahko določa in edini, ki lahko v vsakem trenutku stori nekaj novega.
Jaz sem prišel na svet kot luč, da nihče, kdor vame veruje, ne ostane v temi.

V evangeliju Jezus z vsakim stavkom pove, kako dela le tisto, kar je slišal in videl pri svojem Očetu. Jaz nisem govoril sam od sebe, ampak Oče, ki me je poslal, on sam mi je dal zapoved, kaj naj rečem in kaj naj oznanim.

Sin ostaja nenehno poslušen Očetu ter prav preko te poslušnosti pokazal, kje je edina resnična svoboda; v tem, da nismo poslušni zgolj sebi, svetu ali drugim, temveč Bogu, ki je edini svoboden in ki edini ve, kaj je resnična ljubezen. In mi smo poklicani prav k ljubezni. Zato je potrebno prisluhniti.



torek, 14. maj 2019

V Očetovi roki

Torek 4. velikonočnega tedna

Ko je Barnaba prišel v Antiohijo in videl Božjo milost, se je razveselil in opominjal vse, naj z odločnim srcem vztrajajo v Gospodu. 

To je resnična duhovna drža očetov in mater. Tistih, ki znajo videti lepo in dobro, ki se dogaja v in med ljudmi ter se tega iskreno razveselijo. V njih ni prostora za nikakršno ljubosumje, zavist ali ogroženost, kakor sta kmalu za tem s strani zavistnih Judov doživela Pavel in Barnaba, temveč je prostor veselja in hvaležnosti za sleherno srce, ki se odpre Milosti in pusti, da prične rasti nekaj novega in lepega.

Sposobnost pristnega veselja nad sadovi Milosti v drugih je tako edino pristno merilo zrelosti na duhovnem področju.
Obenem to predpostavlja naravnanost na to, da Milost sploh priznavamo, ji dajemo prostor in jo iščemo. Judom to ni bilo tako samoumevno, saj Milost preseže postavo. Zato so se je ustrašili. Iskali so jo, pa ne ker bi si jo želeli, ampak ker jih je tako zelo vznemirjala.

Tako poiščejo Jezusa, ko se ta sprehaja po Salomonovem stebreniku. "Doklej nas boš pustil v negotovosti? Če si ti Kristus, nam povej odkrito!" 
"Povedal sem vam, pa ne verujete." 

Tako nas je strah, ko ne verjamemo v odnos, ko ne zaupamo več in ko si ne dovolimo objeti darovanjski logiki.
Tistim pa, ki so Besedo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci (Jn 1,12).

Teh pa ne more nihče iztrgati iz Jezusove roke. Kajti Oče, ki nas je podaril Sinu, je večji kot vse; in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.

Lepo je živeti v zavesti, da smo Očetov dar Sinu, tako zelo Njegov, da nas nihče ne more iztrgati iz Njegove milosti.
To je temeljni izvir našega veselja, ki postaja s tem spoznanjem, tudi naša dolžnost svetu.



Njemu vratar odpre

Ponedeljek 4. velikonočnega tedna

Resnično, resnično povem vam: Kdor ne pride v ovčji hlev skozi vrata, ampak prileze drugod, ta je tat in ropar, kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovac. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in on pokliče svoje ovce po imenu in jih vodi ven.

Pripadnost Kristusu je torej vezana na prepoznavanje in poslušanje Njegovega glasu, ki kliče. Pomembno je to vedeti, kajti prepogosto se zgodi, da pripadnost pripisujemo zgolj na podlagi določenih znamenj, ki pa večkrat sploh nimajo kaj opraviti z evangelijem. Zato ni tako redko, da bodo Besedo lažje sprejeli "pogani", tisti, ki niso obremenjeni z idejami in lastno ustvarjenimi podobami o Bogu kakor izvoljeno ljudstvo samo. Temu smo močno priča v odlomkih, ki nam jih ponujajo Apostolska dela, pa tudi v odlomkih, ki smo jim lahko priča v vsakdanjem življenju.

Jezus je torej jasen. Njegovi so tisti, ki slišijo in hodijo za tem Glasom. So tisti, ki mu dovolijo, da gre pred njimi in da On sam postane vrata, skozi katera se edino da varno vstopiti in izstopiti ven.
Ovčji hlev je simbol človekovega srca, ki ima ograjo, kar pomeni, da je to srce zavarovano in ograjeno ter ima vrata. Naše srce ma torej vratarja in ima vrata. Vrata je Kristus sam. Vratar je naša svobodna volja.

Celotna prilika nas torej spodbuja, da pričnemo duhovno razločevati. Ni vsaka misel ali čustvo pravo, kar pomeni, da se ne bo hotelo predstaviti pri vratih. Nekatere stvari se v naše srce želijo vsiliti kar na skrivaj, preko ograje. kakor tatovi in roparji, da bi kradli, klali in pobijali. To je zlo, ki se želi v nas naseliti preko tihih, "nedolžnih" zamer, preko ljubosumja, strahu, tekmovalnosti, sovraštva ...

Zato Jezus vztraja, da je On tisti edini varni vhod, edina varna vrata, skozi katera je potrebno peljati misli in čustva. Tista, ki želijo v nas vstopiti kakor tista, ki želijo skozi naša usta ali dejanja izstopiti. On sam je edina Resnica, ki razkrinka laž. On je edini, ki lahko vsako pristno dejanje, misel ali čustvo, obleče v resnično obleko ljubezni. Zato pravi: Kdor vstopi skozi mene, bo rešen in bo hodil noter in hodil ven in bo našel pašo. 

Samo kdor vse spusti skozi Kristusa, lahko živi polno in radostno. Odločitev pa ostaja naša, kajti vratar smo mi sami.


petek, 10. maj 2019

H komu naj pojdemo?

Sobota 3. velikonočnega tedna

To, da Bog daje samega sebe človeštvu v hrano, je tako pohujšljivo, da mnogo učencev odstopi in neha hoditi za Jezusom. On pa ostaja Beseda, v kateri sta duh in življenje. Ostaja svoboden in ljubeč: "Ali hočete oditi tudi vi?"

Bog ve, da je za človeka ljubezen, ki daje samo sebe ne da bi zahtevala povračilo, nekaj tako nemogočega in tujega, da človek pobegne. Ker je preveč neverjetno. A važno je, da Bog ne pobegne. On vztraja in svobodno vabi naprej. Svobodno daje samega sebe v jed in pijačo. Svobodno pošilja svojo Besedo, da bi mnoge obudila k življenju.

V Apostolskih delih spremljamo dogajanje prve Cerkve, ki se hrani s tem telesom in krvjo Sina, z njegovo Besedo in z občestvom bratov in sester. Lepa je ta Cerkev in Gospod ji nakloni dovolj mirnih in varnih časov, da se lahko okrepi in razširi po vsej Judeji, Galileji in Samariji. V Kristusu ni več nečistih ali poganskih mest, kamor ne bi smeli vstopiti. Nasprotno, Kristus sam prihaja prav zaradi poganskih Galilej, nečistih Samarij in farizejskih Judej, da bi  jih preoblikoval v novo, ponižno, čisto ljudstvo, odprto za njegove milosti. k istemu poslanstvu smo danes poklicani mi.

Peter tako obiskuje vse te nove Cerkve in jih, potem ko je tudi sam prešel osebno veliko noč, končno lahko potrjuje v veri. Ne v veri v samega sebe, temveč v veri v Kristusa, ki je začetek in konec, Beseda večnega življenja, poslana, da obudi, kar je hromo in vrne v življenje, kar je po grehu umrlo.

Hromi Enej in umrla Tabita sta tako le podobi tega, kar je Kristus naredil z vsakim od nas. Ob naši hromosti daje po svoji Cerkvi Besedo, ki obuja in vrača v življenje sinov, sposobnih delati: "Vstani in si sam postelji!"
Ob mrtvi Tabiti pokleka in vrača dih Življenja, ki iz smrti kliče novega človeka, zazrtega v oči tistega, ki ga je obudil.

Pri evharistiji prejmemo to Telo in Kri, ki ozdravlja hromosti in usposablja za novo življenje, pri spovedi smo, kakor nekoč ob krstu, obujeni v novo življenje sinov in hčera, sposobnih dialoga, sposobnih, da se pustijo najti očem Odrešenika in v moči tega pogleda tudi živeti vse ostale, horizontalne odnose in poglede.

Ali hočete oditi tudi vi?
Ob tej veliki milosti zakramentov, ob tej veliki milosti Besede, ki se vsakodnevno daje, polna duha in življenja, Bog vprašuje tudi nas.

In čeprav ne razumemo vsega, upam, da se bo tudi v našem srcu oglasil en Peter, ki šepeta: "Gospod, h komu naj pojdemo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Kristus, Božji Sin!"






Lepota Cerkve

Petek 3. velikonočnega tedna

Tiste dni je Savel, ki je še pihal grožnjo in smrt zoper Gospodove učence, doživel svoj velikonočni prehod.
Tudi njega je Gospod našel ter mu spregovoril v jeziku, ki ga je Savel lahko razumel. Medtem ko je dirjal proti Damasku, poln samega sebe in sovraštva proti tistim, ki so neustrašeno kazali moč novega življenja, ga je obsijala svetloba z neba tako, da je padel po tleh.
Potreben je bil poseg od zgoraj, da se je njegov samozadosten boj sesul. Nič več ni mogel dirjati, zanašajoč se na samega sebe in lastno znanje, temveč je na tleh izkusil ponižnost popolne potrebnosti.

Da je lahko nadaljeval pot, je moral iztegniti roke in se pustiti doseči drugim. Moral se je pustiti odvesti in voditi, kajti sam tega ni zmogel. Tu Savel že okuša moč občestva, že okusa prvo lepoto bratstva.

"Savel, Savel, zakaj me preganjaš?" Jezus se torej popolnoma enači s svojimi učenci, s svojo Cerkvijo. To je sedaj njegovo preganjano Telo. Že po vstajenju se je Gospod prikazoval v novih podobah, tukaj pa močno pokaže, kako je sedaj v svetu navzoč prav po svoji Cerkvi.

Savel torej tri dni ni videl in ni ne jedel ne pil. To je njegovo sveto tridnevje. Tu je njegov spust v predpekel lastnega srca, kjer končno spozna absurdnost teme nasilja, pihanja in groženj. V ta predpekel ga pride iskat Vstali, ponovno preko svoje Cerkve, preko učenca Ananija.

Ananija, predstavnik Cerkve, kristjan, predstavlja Vstalega, ki se spusti in obuja novega Pavla. Stari je namreč umrl, ker je spoznal svojo slepoto. Rojeva se novi Pavel, potreben odnosa, hrepeneč po odnosu, tisti Pavel, ki postane temeljni kamen Cerkve.

Po Ananiju je torej kršen, prerojen in obujen v novo življenje osmega dne, ki je takoj nahranjeno z občestvom drugih bratov in sester. Bival je nekaj dni z učenci, ki so bili v Damasku, in je takoj v shodnicah oznanjal o Jezusu, da je Božji Sin.

To je lepota Cerkve, ki išče in prebuja nove otroke. Lepota občestva, ki hrani s kruhom Življenja, z mesom in krvjo Sina človekovega, da bi nihče ne umrl, ampak bi, deležen tega novega življenja, živel večnost ljubezni.

Ni torej naše poslanstvo ostajati individualni posamezniki na močnih bojnih konjih, ki svetu dokazujejo, da so boljši in ga lahko premagajo, temveč je naše poslanstvo postajati in ostajati bratje, ki so pripravljeni drug za drugega dajati življenje, skupaj pričevati o lepoti novega življenja ter tako oznanjati Vstalega, ki je svet že premagal.


četrtek, 09. maj 2019

Privlačnost življenja

Četrtek 3. velikonočnega tedna

Spremljamo Jezusovo govor o Kruhu življenja, ki je iz ljubezni prišel do nas ljudi, da bi nihče, kdor veruje in ponižno išče, ne ostal žejen in ne ostal v smrti greha, temveč večno živel svetlobo svobode in ljubezni.

Ta tako velika resnica, zaupana nam, ki smo z Njim jedli in pili, čaka, da ji privolimo in z njo živimo. Tako tesno privolimo, da bi tako mi sami, z ali brez odprtih ust postali pričevalni. Kakor Filip. Danes ga spremljamo na poti iz Jeruzalema v Gazo. Na samotni poti, kamor ga je poslal Duh.

Že to nam govori, da je Filip Duhu prisluškoval ter mu bil pokoren. Ta ga je vodil na samotno pot, kamor stari človek, v skrbeh za številke, statistiko in to, kar se vidi, ne bi šel. Ker se ne splača. Duh pa deluje drugače. On išče vsakega človeka in vidi na skrivno.

Filip torej gre in s služabnikom etiopske kraljice prične na točki, na kateri dvornik je. Ne začne z idejo, kje bi dvornik moral biti, ampak sreča človeka tam, kjer je, s tem, kar živi in mu prisluhne.
Šele nato Filip tudi spregovori. Ne praznih besed, ne zgolj človeških, ampak Božje človeške, kar pomeni da s človeškimi besedami pove Božje sporočilo.

Posreduje Besedo in ta naredi svoje. Srce Etiopljana je tako odprto, da ob pogledu na vodo kar samo zahrepeni po krstu. Zahrepeni po tem, da bi bilo za vedno in neizbrisno potopljeno v to silno ljubezen Boga.

Filip je ob tem človeku toliko, kolikor je potrebno, potem ga Duh odvede in Etiopljan gre veselo svojo pot naprej.

Kako čudovito je gledati človeka, ki je postal mehko poslušen Duhu, razpoložljiv in brez fiksnih idej ter nenehno pripravljen za novost.
Taka sta bila Marija in Jožef, taki so bili svetniki. Prožni in razpoložljivi ljubezni, ki pokliče vedno in konkretno.

Filip se na koncu znajde v Azotu in dalje gredoč oznanja blagovest. Dalje gredoč. Medtem, ko je hodil in živel, je za ljudi, ki so ga srečevali, postajal oznanilo.
Tudi mi smo poklicani prav k temu.

Postati pristno oznanilo med tem, ko normalno živimo in delamo. Postati živo oznanilo, z odprtimi ali zaprtimi usti, kajti to oznanilo je zapisano v življenje samo!


sreda, 08. maj 2019

Čudovita Božja zamenjava

Sreda 3. velikonočnega tedna

To pa je volja Očeta, ki me je poslal, da nič od tega, kar mi je dal, ne izgubim, marveč vse to obudim poslednji dan.

Zato Sin ne miruje, Oče ne miruje, ljubezen ne miruje. Ne more. Nasprotno, ta ljubezen, križana in vstala, je tako kreativna in izvirna, da bo vsako, še tako krivično situacijo spremenila v priložnost za iskanje svojih otrok.

V Apostolskih delih beremo, kako je tisti čas nastalo veliko preganjanje jeruzalemske cerkve; in razen apostolov so se vsi razkropili po judejskih in samarijskih krajih. 

Nova krivica za kristjane, ki so jih preganjali. A Gospod to krivico spremeni v čudovito priložnost. Kajti tisti, ki so se razkropili, so hodili okrog in oznanjali blagovest. Ta čudovita Božja zamenjava, ki jo dela po tistih, ki so mu poslušni!

Kristjani niso hodili okrog in kakor učenca na poti v Emavs razočarano razlagali, kakšne krivice so se zgodile te dni v Jeruzalemu. Ti učenci so sedaj že imeli odprte oči in vstajenjski pogled, že so oblekli Kristusa in njegovo blagovest, ki je postala njihov temelj veselja. Še več, postala je dolžnost veselja, ki so ga ponesli okrog.

Kristjanova temeljna obleka je evangelij - veselo oznanilo Božje ljubezni, njegovega vstajenja in našega odrešenja. Te obleke ne morejo umazati še tako neprimerne okoliščine, ne morejo je strgati z nas še taka nasprotovanja, kajti prepletena je z našim DNK-jem, prepletena z našim bitjem. Kristjanova temeljna resnica je resnica odrešenosti in njegovo temeljno čutenje, ki ni vezano le na psihološka čustvo, ampak na zavest o odrešenju, je veselje.

Filip je tako prišel v glavno mesto Samarije in oznanjal Kristusa. Nastalo je veliko veselje v tem mestu. Beseda namreč, ki jo je Filip govoril, je bila Božja, zato so mrtvoudni in hromi shodili, kakor tudi danes shodi notranje hromi človek, če Besedo sliši in vzame zares!
Mnogo obsedencev so nečisti duhovi zapustili z velikim vpitjem, kakor močno vpije naš stari človek, ko ga zapostavljamo in ga ne postavljamo več v središče. Vpije, se togoti in škripa z zobmi. Kakor ljudje in pismouki ob Štefanu.

In vendar naj vpije, kajti stari človek je premagan in se mora umakniti novemu človeku, ki je oblekel veselo oznanilo in ne sloni več na sebi, temveč na Njem, ki je za nas umrl in vstal.

Kristus je namreč umrl za vse, da bi tisti, ki živijo, ne živeli več sebi, ampak njemu, ki je zanje umrl in vstal (2 Kor 5,15). 


Znamenje sina

Torek 3. velikonočnega tedna

Ni vam dal kruha iz nebes Mojzes, ampak moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes. 
Ta kruh, od katerega ni noben lačen in nihče, ki veruje, žejen, je Kristus sam. On, ki ostaja z nami vse dni, do konca sveta (Mt 28,20).

Kdorkoli torej veruje in pride k Njemu, postaja On sam in s tem neizbežno znamenje za ta svet. Tisto znamenje, po katerem so spraševali ljudje potem, ko so v lakoti po kruhu, ki mine, panično iskali Jezusa in njegove učence.

"Katero znamenje boš dal, da bomo uvideli in ti verovali? Kaj boš naredil?"

To znamenje je bil za tisto ljudstvo, starešine in pismouke, Štefan. On, ki je prišel h Kruhu življenj in veroval ter s tem postal človek evangelija, človek, oblečen v svobodo Kristusa, človek, ki pričuje, ker živi odnos in ne pričuje o sebi.

Danes beremo le stopnjevanje jeze in togote, ki so jo ob Štefanovi sinovski svobodi občutili pismouki in starešine ter zmedeno ljudstvo, ki se je pustilo voditi zmedenim voditeljem.
Togotili so se v svojih srcih in z zobmi škripali zoper njega. 

Stari človek bo vedno delal hrup, grozil bo in napadal, škripal z zobmi in se togotil, ker stvari ne gredo tako, kakor si jih je zamislil. Tako zelo ga je namreč strah zase in za svoj položaj, da je pripravljen ubijati. Štefan pa, poln Svetega Duha, upre svoj pogled v nebo in vidi odprta nebesa. Vidi to, kar je prej sprejel v svoje srce - Kruh življenja.

Edino s pogledom, usmerjenim v pravo smer, bomo tudi sami bili tam, kjer je potrebno, rekli, kar je potrebno in kakor je potrebno, molčali, kjer bo molk potreben in odpuščali, kjer bo potrebno odpuščanje.

Tisti od ljudi, ki so prisostvovali Štefanovemu umoru in Jezusovemu križanju, so lahko videli podobnost. Oba sta umirala kot sinova.

"Oče, v tvoje roke izročam svojega duha" (Lk 23, 46).
"Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!" (Apd 7,59).

"Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" (Apd 7, 60).
"Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo" (Lk 23,34).

Kdor živi kot sin, umira kot sin. Sin pa, ki je v Sinu, je najmočnejša priča in znamenje za ta svet! Ker se ne pusti okužiti zlu, temveč ostaja Očetov sin. Sredi zla, do konca.



Boj med starim in novim človekom

Ponedeljek 3. velikonočnega tedna

Ob diakonu Štefanu se razbohoti vojna med neodrešeno in odrešeno miselnostjo, med starim in novim človekom, kakor bi to razliko poimenoval apostol Pavel, mladenič, k nogam katerega so nekoč položili oblačila mučenca Štefana, katerega uboj je odobraval.

Ta mladenič Savel je moral naporno pot preobrazbe, da je iz starega človeka, ki je zatiral Cerkev, hodil po hišah ter vlačil može in žene v ječo, postal goreči apostol Pavel, ki je neutrudno oznanjal Kristusa. Zato je dobro vedel, kaj piše, ko omenja starega in novega človeka.

Temu dvoboju smo torej priča ob Štefanu, ki je živel novost življenja v Kristusu.Vanj je bil namreč naslonjen, v Njem je živel. Tako zelo, da je njegovo obličje bilo kakor obličje angela. Celo sredi največjih obtožb in smrtnih groženj. Bil je sin, ki je kazal Očeta. Bil je tisti, v obrazu katerega se je slikalo Božje veličastvo in Sin človekov, sedeč na Božji desnici.

Njegovi čudeži in znamenja, ki jih je delal med ljudstvom, njegova modrost in duh, s katerim je govoril, so prihajali prav iz novega življenja odrešenega človeka, ki ne sloni na sebi, ampak na odnosu z Odrešenikom.

Te svobode in te modrosti pa ne prenese stari človek, ki se nenehno muči sam in se nenehno boji zase ter za ves napor in pozicijo, ki si jo je uspel v dolgih letih izboriti. Ta ogrožen stari človek tako napada novega z besedami, s katerimi v resnici predstavlja samega sebe: "Ta človek ne neha žaljivo govoriti zoper sveti kraj in zoper postavo. Slišali smo ga namreč, ko je govoril: 'Ta Jezus iz Nazareta bo razdejal ta kraj in spremenil običaje, ki nam jih je izročil Mojzes.'"

Točno tega je najbolj strah starega človeka. Da bi Sveti Duh nekaj spremenil. Da bi Vstali res prišel in oznanil Milost, ki je nad postavo. Da bi ta Jezus iz Nazareta res spremenil običaje in na prvo mesto postavil odnose.

Štefan, ki je torej podoba Kristusa in podoba novega človeka, močno vznemirja starega. Ta dvoboj bo nenehno prisoten v svetu, v Cerkvi, pa tudi v nas samih.
Kdo bo zmagal?

Kristus v evangeliju spodbuja, naj ne delamo za jed, ki mine, temveč naj izvršujemo Božja dela, ki pa so prav v tem, da verujemo v njega, ki je Sin in v Očeta, ki ga je poslal. 

Takrat, ko zavestno sprejmemo, da smo deležni lepote tega ljubečega odnosa med Očetom in Sinom, v katerega smo bili po Svetem Duhu potopljeni, postanemo novi ljudje. Postanemo priče Vstalega, ker ne potrebujemo več dokazovati svojega prav, temveč preprosto živimo sinovski odnos. Vse do smrti, četudi je ta mučeniška.

Sveti Štefan, prosi za nas!



nedelja, 05. maj 2019

Obala vstajenja

3. velikonočna nedelja

Tiste dni je veliki duhovnik zasliševal apostole: "Ali vam nismo zabičali, da ne smete učiti v Jezusovem imenu?" (Apd 5,27)

Peter pa je sedel zunaj na dvorišču. Neka dekla je stopila k njemu in rekla: "Tudi ti si bil z Jezusom Galilejcem." On pa je vpričo vseh tajil: "Ne vem, kaj praviš." Ko je šel v vežo, ga je na pragu zagledala druga in rekla tistim, ki so bili tam: "Ta je bil z Jezusom Nazarečanom." Spet je tajil, in sicer s prisego: "Ne poznam tega človeka!" Kmalu nato so tisti, ki so stali tam, stopili k Petru in mu rekli: "Zares, tudi ti si izmed njih, saj te tudi tvoja govorica izdaja." Tedaj se je začel zaklinjati in prisegati: "Ne poznam tega človeka!" (Mt 26, 69-72)

Isti Peter pred istim velikim duhovnikom in vendar tako zelo drugačen. Med večerom tistega petelinjega petja in dnevom, ko Peter pogumno oznanja Kristusa, je ta skrivnostna obala vstajenja, obala sprave. In je tudi prihod Svetega Duha, kajti brez njega se ne da.

Pojdimo po vrsti.
Pred veliko nočjo je Peter z vsemi najboljšimi željami za Gospoda še vedno hodil sam in ne za Njim, zato ga je nujno navdajal in vodil strah. Kajti ni človeka, ki hodi sam in se ne bi zavedal svoje omejenosti in nevarnosti pred smrtjo. Potrebno se je bilo "rešiti", tudi z lažjo in pobegom.

Dokler namreč človek ne izkusi lepote Božje ljubezni, ki raste prav v umiranju, ne more drugače kakor reševati sebe. Tako je bila za Petra dovolj nepoznana dekla, služkinja, brez posebnih pravic, ženska, ki v tistem času ni imela besede, in Peter se je sesul kakor hišica iz kart ter spoznal, da sam ne zmore nič. V lastnem mesu je izkusil, da je človek, ta krhka mladika, brez Kristusa, trte v rokah Očeta vinogradnika, nič.

Jezus pozna te naše boje s starim človekom, zato nas čaka na obali vstajenja. Znova in znova. pravzaprav vsakič, ko ponovno razočarani nad neuspelimi idejami, nad stvarmi, ki ne gredo kakor bi morale iti in Cerkvijo, ki navidez vse bolj peša, odhajamo po starem, v stare okvirčke in dejavnosti, da bi le ujeli kakšno ribo. Tam nas usmiljena Ljubezen čaka na obali novega, še prej pa v morju starega pušča s praznimi mrežami. Tudi prazne mreže so lahko milost.

Milost, ki nam pomaga slišati vprašanje: "Otroci, imate kaj prigrizniti?" In kako odrešujoče bi bilo, da bi namesto lažnih pretvarjanj upali iskreno odgovoriti: "Nič". Kajti v tem je pot rešitve. V iskrenem spoznanju, da si sami ne moremo biti hrana in da sami ne moremo biti rodovitni, pa če še tako sunkovito mečemo mreže na levo in na desno stran čolna.

Potreben je namreč Kristus, ki se da spoznati po glasu. Po Besedi. In ko na to Besedo, na ta navdih Svetega Duha učenci vržejo mrežo, se ta napolni. Ker je mreža polna samo takrat, ko delamo, kar nas prosi On. Znamenje Božje rodovitnosti in človekove poslušnosti je znamenje, ob katerem Janez spozna, da na obali stoji Gospod! Da je na delu Drug in da se med njimi ponovno ustvarja Božje kraljestvo.

On se lačnim in praznim učencem tudi danes razodene kot edina resnična hrana, kajti ne bo ulova in ne bo rodovitnosti brez poslušanja Svetega Duha, brez prisluškovanja Glasu, ki edini nosi v sebi življenje.
Dokler delamo sami, se trudimo z obilnim metanjem mrež, z različnimi strategijami in študiranjem morja (sveta), ostajamo prazni in utrujeni. Toda naša naloga ni v iskanju strategij, temveč je v prisluškovanju Duhu, ki je že v nas in nam edini lahko zašepeče, kaj smo v tem trenutku zgodovine kot posamezniki in kot Cerkev poklicani storiti. Edini, ki pove kaj:"Vrzite na desno..:" 
In mreža je polna, ker je dejanje storjeno iz Odnosa, kot odgovor na edini Klic. In ko živimo kot odgovor Gospodu, ni posebnega truda z mrežami, dejansko je potrebno tako malo in mreže so polne. 

On je torej hrana, ki se nam daje in ki edina nasiti. In On je odpuščanje grehov. Zato Jezus povabi Petra v poseben dialog. Dialog Ljubezni. Da bi tudi Peter dokončno spoznal, kako je vse že objeto v Ljubezen, ki zajame vse vrste rib in iz njih naredi gostijo za druge. Peter končno spozna, da mu ni potrebno skrivati omejitev, da mu jih pa tudi ni potrebno več poslušati. Dovolj je, da posluša ljubezen in nanjo odgovori. Ta je, ki bo tudi njegove omejitve spremenila v hrano za druge.

"Ali me ljubiš? Pasi moje ovce!"

Zdi se, da se bo naša ljubezen do Gospoda vedno kazala v tem, da pripravljamo gostijo drugim, da se jim dajemo v hrano. V teh, nam zaupanim, je namreč Vstali. Tam nas kliče, da bi se dali. Da se ne bi več ustrašili velikonočne logike umiranja in darovanja temveč pogumno raztegnili roke in se pustili opasati konkretnim bratom, konkretnemu vsakdanu, konkretnim klicem zgodovine in se tako pustili odvesti tisti Ljubezni, ki se je prva dala, prva pustila odpeljati in križati in tudi prva iz križanja naredila veselje vstajenja.

Samo v pogledu na to ljubezen in z njo v srcu, bomo tudi mi stali pred deklami in velikimi duhovniki ter srčno oznanjali Vstalega. Še več, ovire in težave ne bodo več blokada in razlog žalosti, temveč vir veselja. In apostoli so zapustili veliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Jezusovega imena.

Enkrat umrli in vstali, enkrat potrjeni s Svetim Duhom - vse to se je z nami že zgodilo - ne moremo drugače kakor dišati po Vstalem in prinašati okus tiste Ljubezni, ki se ne izmika, temveč radostna daje. Na žerjavico toliko ugaslih odnosov in občestev, ki čakajo novo hrano in nov okus.



sobota, 04. maj 2019

Stabilno kopno človeštva

Sobota 2. velikonočnega tedna

Ne bilo bi prav, da bi mi opuščali Božjo besedo in oskrbovali mize. 

Število učencev je naraščalo, potrebe tudi, apostolov pa je bilo le dvanajst. Potrebno je bilo eno od prvih pomembnejših duhovnih razločevanj v zgodovini Cerkve.

Kako pomembno je, da se v svojem življenju naučimo umetnosti duhovnega razločevanja, ki je vrednota vseh vrednost. Edino preko te karizme lahko človek v dialogu z Bogom spozna, kaj je tisto resnično pravilno in potrebno, kajti nemogoče je v življenju početi vse in biti povsod, pa četudi gre za same dobre stvari. Potrebno je razločiti.

Tako so apostoli spoznali, da so v prvi vrsti poklicani k molitvi z Besedo in oznanjanju le-te, šele nato k ostalemu. Ker pa je bilo to ostalo prav tako potrebno in nujno, se rodijo diakoni in s tem bratstvo. Kajti prav v razločevanju lastne poklicanosti se pojavi prostor bratstva, v katerem vsak s svojo poklicanostjo dopolni to, kar drug ne more. Vsak ima svoj dar in svojo poklicanost. S tem, da jo razloči in živi, postane delavec svojega dela njive. Res je žetev velika, toda vsak je poklican na svoj del žitnega polja in samo skupaj lahko naredimo tisto, kar smo kot Cerkev poklicani.

Samo skupaj lahko izpolnimo poslanstvo Cerkve, ki je v tem, da vidi žito tam, kjer ga nihče drug ne. Da vidi milosti Boga, ki se kažejo v klasju majhnega otroka, utrujenega starčka, v skrivnosti moža in žene, v delu, počitku, pogovoru, skrbi ...

Skupaj smo poklicani, da bi videli in spoznali, kako smo obdarovani s klasjem milosti, ki jih Gospod dnevno daje zoreti med nami.

Poklicani smo tudi v ta čoln človeštva, ki ga tako premetavajo valovi in nasprotni veter, sprejeti Kristusa. Ga prepoznati, ko se na valovih da spoznati samo po Glasu Besede ter ga sprejeti v čoln življenja, ki se v trenutku znajde pri kraju, kamor je plul. Znajde se v objemu ljubljenosti sina in hčere, kar je edino stabilno kopno, ki ga človeštvo ima.


Bog v bratu

Sveti Filip in Jakob

Jaz sem pot in resnica in življenje.

Pri Bogu je in, in, in. Je eno v drugem, ker je Bog celovit in popoln. V človekovi miselnosti je še tolikokrat ali ali. Ali jaz ali ti. Ali moje ali tvoje. Ali človek ali Bog. Ali Sin ali Oče.

Pokaži nam Očeta in zadosti nam bo. Toliko časa sem med vami, Filip, in me nisi spoznal? Kdor vidi mene, vidi Očeta.

Tako težak je človeku simbolni pogled, ki vidi eno v drugem, ki vidi Sina in v njem Očeta. Tako močno je greh v nas naredil razdor in dvojnost, ko je Eva utrgala iz drevesa spoznanja in ne tudi z drevesa življenja. Od takrat se je začela ta boleča ločitev med življenjem in vero, med spoznanjem in življenjem, med človekom in Bogom, med menoj in teboj. Od takrat so odnosi zahtevni, kajti človekove oči niso več odprte za Božje življenje, v katerem sta lahko v sredini raja dve drevesi. Obe sta bili v središču, kakor sta lahko v središču Bog in človek in kakor je lahko Sin eno z Očetom.

Potrebno je bilo odrešenje, da nam je bil lahko vrnjen pogled sinov, ki vidijo drugače ter so prav zato poklicani, da tudi sami postanejo ikona Boga. Tudi za kristjana bi moralo držati: "Če ste poznali mene, poznate tudi mojega Očeta."

Če pa to res velja, potem velja tudi, da se je Oče skril v brata. Mojega konkretnega brata, ki živi poleg mene.
Pavel v prvem berilu piše o prikazovanjih Vstalega, ki ga, po pripovedovanju mnogih, niso prepoznali.

Sin se je namreč z odrešenjem za vedno izenačil s človeškim rodom. Ker pa nas je prestavil v svoje rane ter nas skril v svoje oblačilo, se je s tem neizbežno tudi sam na neki način skril v slehernega človeka.

Da bi se ponovno naučili pravega pogleda, ki v Sinu vidi Očeta, v Bogu človeka, v bratu Boga.


Iz učencev v apostole

Četrtek 2. velikonočnega tedna

Pred velikimi duhovniki, ki so nedolgo nazaj tako prestrašili Petra, da je zatajil svojega Učitelja, ta isti Peter sedaj trdno stoji in pričuje o Odrešeniku, ki je eden, tisti Jezus, ki so ga razpeli na les in umorili. Njega je Bog povišal na svojo desnico za vodnika in zveličarja. 

Prej tako prestrašeni učenci postanejo apostoli, ki z vsem bitjem pričujejo resničnost besed, da je Boga potrebno bolj ubogati ko ljudi. Nič več se niso bali zase, nič več niso poslušali strahu, temveč so bili tako napolnjeni in prepojeni z navzočnostjo Duha, da so končno lahko postali priče Vstalega.

Kamorkoli so prišli, se je zgodila lepota evangelija. Ljudje so videli, hromi hodili, mrtva srca so oživela in kar je najmočneje, človek je lahko spoznal, da je grešen in v istem hipu neskončno ljubljen. Brez zaslug. Na svetu pa ni srečnejšega človeka, kot je odpuščeni grešnik. Zato je v Jezusu, edinem, ki odpušča greh, vsa polnost veselja. Prav to veselje je za Kristusove učence postal privilegij in obenem dolžnost, saj pripada vsemu človeštvu.

Ta temeljni prehod od besed, ki so jih govorila zgolj prestrašena usta do Besed, rojenih od zgoraj, poslanih od Boga, pa je delo Svetega Duha. Ponovno je moral priti Drug, da je srca okrepil, ogrel in jih spomnil vsega, kar so slišali in videli, kajti nemogoče je, da bi človek iz lastnih moči zmogel tak prehod.

Človek sam od sebe ne more nič. Lahko pa svoj nič odpre Božjemu in zgodi se tisto vse, zgodi se Nebeško kraljestvo, ki ga je žejen cel svet.


Svetost dela

Sveti Jožef

Na praznik svetega Jožefa delavca se spominjamo moža tihega dela, tihe molitve in tihih odnosov. 
Jožef ni bil tiste vrste človek, ki bi zbujal pozornost ali za opravljeno delo povzročal hrup. Njegova veličina je ravno v tem, da je nenehno dajal prednost Drugemu. 

Zanj veljajo besede apostola Pavla, ki pravi: "Vse, kar delate, v besedi ali v dejanju, vse storite v imenu Gospoda Jezusa in po njem se zahvaljujte Bogu in Očetu. Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem, ker veste, da boste od Gospoda prejeli povračilo dediščine".

Če Jožef ne bi tudi preko bojev in suše prišel v srcu do tega verovanja, ne bi bil Jezusov skrbnik. Nikoli. Kajti niti v enem trenutku Jezusovega življenja ni mogel reči: "Ta otrok ima mojo kri." Je pa prišel čas, ko je tudi Jožef sprejel, da je Sin prišel, da bi dal svojo Kri za vse. Tudi zanj. Koliko skritega bogastva je torej v veri in kako pomembno je gledati za zaveso navideznega. 

Zato ima tudi Nazaret svojo skrito moč. V tem Nazaretu je sam Gospod skrito delal in služil kruh kakor vsi ostali ljudje. Z ničemer ni zbujal pozornosti. Domov je prihajal utrujen kot ostali, poten, umazan, lačen, žejen tople besede. S tem je Bog za vedno posvetil vse, kar je skrito, življenjsko, nehrupno, tiho in vztrajno ter On sam nad vse to oblekel ljubezen, ki je vez popolnosti. V Njem je tako za vedno vse popolno, tudi najmanjše dejanje, izvršeno v navzočnosti ljubezni. 

Tega Nazarečani v vseh 30 letih in še kakšno leto čez preprosto niso dojeli. Ko se namreč Jezus vrne k njim, spoznajo modrost in moč, ki prihaja iz Njegovih ust in rok in vendar ne verujejo. Ker je preveč pohujšljivo spoznanje, da je moč prav v skritosti Nazareta, ker prihaja iz odnosa z Očetom.

Oni se pa že vse življenje borijo, da bi zmogli ven iz skritosti in nepomembnosti, ter postali opaženi, vidni, vsaj tako pomembni kakor je postajal njihov rojak Jezus. 

Zato ljubosumje, zato zavist, zato spotikanje. Za vsem tem je namreč miselnost, ki še vedno sloni na lastnem uveljavljanju in dokazovanju, na tekmi in boju za vidna mesta, nikakor pa ne na odnosu, še manj na daru. 

Zato se je Jezus moral za nekaj časa umakniti od njih. Kajti Milosti, ki jih je prinesel, lahko prejmejo tisti, ki so že okusili in spoznali, da Gospod potrebuje prazno in skrito srce, saj prav tam daje tolažbo svoje navzočnosti. Blagor torej tistim "Jožefom in Marijam" današnjega časa, ki postajajo majhni, da bi On v njihovih življenjih lahko postajal velik!

Sveti Jožef, mož modrosti in pogleda, ki je videl onkraj, prosi za nas!


nedelja, 21. april 2019

Vstajenjsko jutro

Velika noč

Marijo srečamo na poti h grobu, kamor sta Jožef iz Arimateje in Nikodem zaradi judovskega dneva pripravljanja položila Jezusa (prim. Jn 19,42). V 19. poglavju evangelist Janez opisuje Jezusovo križanje, njegovo smrt, prebodeno stran in pogreb, pri katerem je navedeno, da je bil grob blizu kraja, kjer je bil Jezus križan. In bil je v vrtu.

Marija se torej navsezgodaj vrne na kraj, na katerem je do konca spremljala svojega Ženina, da bi mu že izkazala tisto ljubezen, ki jo smrt ne more uničiti. In vidi kamen, ki je odvaljen od groba. Evangelist ne piše, da bi se mu približala, temveč steče k dvema drugima učencema, ki ju presenečenje ravno tako, kakor pred njima Marijo, požene v tek. Na kraj zločina, ki bo počasi tudi v njunih očeh dobilo nov pomen.

Evangeliji, ki opisujejo čas po vstajenju in srečanja z Vstalim, nam kažejo, kako Gospod daje svojim učencem čas. To pomeni, da ga daje tudi nam, ta čas in prostor, da se privadimo Njegovega in našega novega bivanja, da tudi nas to presenečenje spravi v drugačno gibanje, v življenje, v korake, ki jih sami sicer ne bi storili.

Prvi dan tedna tako predstavlja tisto novo, osmo jutro stvarjenja novega človeka. Po šestih dneh stvarjenja, ko je Bog izpolnil svoje delo odrešenja in po sedmem dnevu počitka v grobu, vstopamo v večno Jutro osmega dne, ki nima več zatona. Novi človek je rojen, preostaneta mu le pot in čas, da se te resničnosti tudi zave in jo živi.

Marija prihaja h grobu navsezgodaj, še v temi. Bila je torej zora, ura, ko sta skupaj luč in tema. Sonce že razsvetljuje nebo, vendar še ne doseže zemlje. Marija, ki išče Ženina tudi po njegovi smrti, že nosi prvine ljubezni, ki ne mine, vendar še ne doume nove resničnosti. Ta evangelij piše Janez, poslednji izmed tistih, ki so Jezusa »videli in (vanj) verovali«, a že obrnjen k tistim, ki v Jezusa verujejo, ne da bi videli. Torej je tudi evangelist Janez neke vrste zora novih kristjanov, ki jih Jezus blagruje. »Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati.« (Jn 20,29)

V odlomku je beseda grob omenjena sedemkrat. Grešno človeštvo je dopolnilo mero, kajti sedem pomeni dopolnjenost. Protagonist odlomka je grob – grešen človek, ki nima drugega izhoda. Zato se Vstali da videti in srečati tam, kjer je človeku zmanjkalo poti. Še več…

Izvorno besedilo navaja, da sta učenca videla prtič, zvit na drugem mestu ter razgrnjene povoje, ki pomenijo rjuhe. Vstali je torej človeštvu pripravil poročno posteljo tam, kamor pride vsak od nas, da tam ne bi našel več teme, ampak svetlobo, da ne bi našel več osamljenosti in hlada, temveč odnos, ki diši z dišavami poročnega slavja. V tem novem Jutru sta torej Bog in človek nerazdružljivo eno, en v drugem in ne več samo en ob drugem kakor ob stvarjenju.

Bog je torej tisti, ki dela vedno prvi korak naproti človeku, ko ta še ne razume skrivnosti in je zato presenečen. Kolikokrat namreč tudi mi, kakor Marija Magdalena tisto jutro, hodimo še v temi. Ne vidimo poti, a točno tam, sredi največje teme, nas počaka On in vpelje v novost odrešenja.
Vera, to novo življenje v Resnici, pa je pot. Tudi Marijo jo potrebuje, zato najprej teče klicat druga dva učenca in jima pove novico, ki ne zveni odrešenjsko: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«

Dokler namreč človek ostaja v lastni slepoti, sporoča besedo smrti, žrtve in krivice, ki nima izhoda. Toda prav v tej rani, ki se je sami tako zelo bojimo, nas počaka Vstali in to isto rano preoblikuje v odprt izhod iz groba, spremeni jo v veselo novico odrešenja. To je presenečenje Boga, ki človeka požene na pot, ven iz svojih »gornjih izb« prestrašenosti.

Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. 
Tečeta skupaj in samo skupaj spoznata veselo novico evangelija. To ima močno sporočilo. Vstali se je namreč odločil razodevati v bratstvu, v naših odnosih.

Božje kraljestvo je namreč med nami (prim. Lk 17,21), je tam, kjer smo skupaj na poti, kjer nekdo teče hitreje, drugi pa odločneje vstopi, kjer se nekdo pogumno dotakne, drugi pa veruje. Lepota odnosov je torej v različnosti, v medsebojnem spoštovanju, v medsebojnem »čakanju«, v občestvu, ki se imenuje Cerkev, kajti edino tako se nam lahko razodeva veličina Božje novosti.

Apostol Janez navaja, da sta s Petrom na koncu vendarle oba vstopila v grob, v to rano človeštva in tam videla znake zmage. Janez je prvi veroval, četudi še ni umeval Pisma, da mora Kristus vstati od mrtvih. Veroval je, kajti vera gre pred čustvi in pred razumom, ki srcu privoli pozneje. Srce je tisto, ki ljubi in zato veruje ter potrpežljivo počaka, dokler vse naše življenje ni prežeto s pristnim vonjem vstajenjskega jutra. Vonjem, ki se mu ne da upreti, saj diši po Vstalem.




sobota, 20. april 2019

Bog v podzemlju

Velika sobota

Danes v Cerkvi vlada molk in tihota. Navzven se je vse zaključilo, za grešnega človeka je nastopil lažen mir, kajti Kristus, "izdajalec postave", je umorjen.
Toda za Kristusa se je delo šele začelo. On ima veliko dela v podzemlju.

Končno ga je pohotna smrt dobila v roke in ošabno mislila, da je tako premagala najhujšega sovražnika. A se niti zavedala ni, da je z zadnjim ugrizom v Telo, v resnici ugriznila v lastno smrt ter sprožila delovanje Zdravila, ki ga je človeštvo tako dolgo čakalo. Z zadnjim ugrizom je namreč Sinu dovolila vstop v svoje naročje podzemlja, kjer pa se je kaos šele začel. Ujetniki so končno zagledali svobodo, zaporniki so slišali besede: "Pojdite ven!", slepi so zagledali pot, hromi so shodili naproti Jutru, ubogi so slišali blagovest: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta. Prejmite Kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!"

In pričela se je premikati karavana tistih, ki so bili po Kristusovih ranah obujeni. Ni bilo več razdora med človekom in Bogom, kajti edini Sin, Bog in človek je za vedno združil to, kar je greh porušil. V Sinu vsi mi vstopamo v Nebeški Jeruzalem.

Na današnji dan Cerkev hvaležno zre ta Kristusov spust v podzemlje mrtvih, da bi končno našel svojega ljubljenega človeka in ga potegnil iz podzemlja osamljenosti, ogroženosti in zla v lepoto Naročja, občestva in sinovskega življenja.

Ta dan je dan tihega in spoštljivega občudovanja vdora svetlobe v naša življenja. Tema se redči, zlo se poraženo umika in s povešeno glavo iz svojih ječ izpušča človeštvo. Zlo mora priznati svoj poraz, kajti že se svita Jutro in prvi prameni osmega dne že prodirajo ...

Naj jih bodo polna tudi naša srca!



Bog v verigah

Veliki petek

Jagnje je peljano v zakol. Zadnje Jagnje, ki daje svojo Kri, edino, ki lahko umije greh sveta. Edino, ki lahko izgubljenega človeka ponovno vcepi v Božje življenje. Kakor se cepič vcepi na drevo preko zareze, preko rane, tako je Kristus dovolil raniti sebe - drevo življenja, da bi nanj Oče ponovno vcepil posušenega človeka.

Iz rane smo bili rojeni. Mi, ki se tako bojimo ran, smo tam spočeti. Tam je naše rojstvo. Po njegovih ranah smo ozdravljeni, ker smo ponovno vključeni na to prebodeno Telo.

Kristus se je daroval ob zadnji uri, ob kateri so v templju klali ovce in daritvene živali v spravo za grehe. Judje so vsako leto ob velikonočnih praznikih romali v Jeruzalem ter v templju darovali za svoje grehe. V tistih dneh je v templju v potokih tekla kri ovc in volov in vendar vsa ta kri ni mogla izbrisati niti enega samega greha. Ni mogla rešiti niti enega samega človeka, ki je še ostajal ločen od Očeta. Še je bil suženj.

Potrebna je bila Kri Jagnjeta, Sina, tistega, ki ima v sebi Življenje, da bi enkrat za vselej opravil daritev za greh in človeku vrnil sinovstvo.. Kako neumno je torej, če človek še vedno misli, da se mora Bogu prikupiti, odkupiti, Ga zaslužiti ...  Če je vendar On prišel in nas rešil, ko smo bili še grešni!

V Kristusa se ta dan zažene vse zlo sveta. Vse krivice, napadi, pljunki, sovraštva. In On popije vse, kajti "žejen je" prav teh naših grehov, sovraštev, umorov, izdajstev, laži ... žejen, da jih izpije v tem kelihu, polnem kisa ter nam končno vrne Duha. Vrne sinovsko življenje ter za večno združi s seboj, Sinom, ki pred Očetom kaže svoje rane, v njih pa nas, izgubljene Adame.

Kako potreben je bil njegov molk pred velikim duhovnikom in farizeji, kako potreben molk pred Pilatom, da je krivda za naš padec padla nanj. Kakšna ponižnost in kakšna ljubezen, da je Sin, Kralj nebes, postal ponižan in v verigah. Bog v verigah. Da bi zlomil vse verige naših src ter nas, od nekdaj zapečatene gobove, odprl in napolnil s sijajem novega življenja.

Naj bo naš molk srca danes tista molitev, ki nas odpira temu studencu Krvi, ki teče po lesu greha, da ga ponovno spremeni v izvir Življenja.



četrtek, 18. april 2019

Bog pri nogah

Veliki četrtek

Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.

Zato beremo sveto pismo, zato prebiramo Besedo, da bi se ji pustili oblikovati. Po njeni podobi in podobnosti.

Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platnen prt in se z njim opasal..

In začel umivati noge. Bog pri naših nogah. Kdo bi ga tam iskal? Bog, ki pokaže, da je kraljevanje služenje. Ta večer se poleg duhovniške službe rojeva tudi diakonska služba, to je služenje. Vsi smo poklicani k tej drži majhnosti, drži bratskega življenja, kjer je sklanjanje k nogam vsakodnevno oblačilo.

Sklanjati se k nogam pomeni se odločiti, da bom manjši od tistega, ki je pred mano. Pomeni, da se v srcu odločim, da drugega ne sodim in ne obsojam, ne preslišim in ne zapiram v škatlice mojih predstav, temveč ga ljubim še preden ga razumem.

Se v srcu skloniti k nogam drugega pomeni tudi sprejeti ranljivost pred drugim. Pomeni drugega povabiti v pristen oseben odnos, ki nujno vključuje držo brez obramb.

Marija se je v Betaniji usedla k Jezusovim nogam, da bi pokazala majhnost pred Njim. Da bi, nasprotno od Marte, pokazala kako je Njegova beseda pomembnejša od njenih načrtov. Grešnica se je v hiši farizeja Simona sklonila k Jezusovim nogam, mu jih umivala s solzami, oblačila v poljube in brisala z lasmi. Da bi pokazala svojo majhnost in potrebnost po Njegovem pogledu odpuščanja.
Marija se šest dni pred veliko nočjo ponovno skloni k Jezusovim nogam, da bi na njih zdrobila alabastrno posodico dišeče narde in jih mazilila. Da bi pokazala, kako je On vse.

Toda tudi Jezus se skloni. Skloni se h grešnici, ki so jo hoteli kamenjati. Najprej, da bi pisal po tleh, nato zato, da bi jo pogledal v njeni sklonjenosti in jo dvignil. Sklonil se je, da bi pokazal, kako je prišel vzravnati naše ukrivljenosti vase ter ukrivljenost v greh.

Skloni pa se tudi ta večer k nogam svojih učencev. Da bi opravil delo sužnja. Umivanje nog je bilo v Judovstvu izraz dobrodošlice, to delo pa so običajno opravljali sužnji. On, ki ni varoval enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil in prevzel podobo hlapca, se torej skloni k človeškim nogam, da bi nam pokazal, kako nas sprejema. Vse, brez izjeme.

Noge je namreč umil tudi Judu! Noge, ki so šle v temino noči, da bi izdale Učitelja. Tudi Petru. Noge, ki bodo plaho vstopale na dvorišče velikega duhovnika in pobegnile ob petelinjem petju. Tudi učencem. Noge, ki bodo kmalu prestrašene in zmedene bežale s mlatišča ljubezni.

On ljubi do konca in vse! Ker ve, kdo je. Ve, da je Očetov sin, ve, da je poslan od Očeta in da se k Njemu tudi vrača. V moči svojega dostojanstva je torej lahko vstal, se opasal in služil.

Da bi nam dal zgled. Kajti tisti, ki je umit, tisti, ki je izkusil, kaj pomeni, da se Bog spoštljivo približa tistim delom, ki bi jih sami radi skrili pred drugimi, jih umiva, mazili in poljublja, tisti lahko vstane, se opaše, skloni in služi drugim. Samo tisti, ki je umit z odpuščajočo Ljubeznijo.

Samo tisti, ki je prejel Sina, lahko daje sebe naprej. V hrano mnogim.
"To je moje telo, ki se daje za vas."

Gospod dela prvi, On je vedno prvi. Potem šele učence vpraša: "Razumete, kaj sem vam storil?" 
Njegova ljubezen nas je najprej poiskala, najprej krstila - potopila v Ljubezen, da bi počasi kaj razumeli. Da bi počasi razumeli, da Kristus iz običajnega dela neobičajno. Ne da bi zbujal hrup.

Medtem, ko so jedli, je vzel kruh in ga dal. Vino in jim ga dal. Medtem ko človek dela, dela svoje tudi Bog. Medtem ko človek je, ker je potreben hrane, se Bog spremeni v Hrano.

Kakor otrokom mama skrije zdravilo v sok ali starejšim skrijemo zdravilo v hrano, da bi lažje pojedli, tako se Bog, naše Zdravilo, spremeni v hrano. Medtem ko mi živimo svoje obveznosti, nas On obiskuje in hrani. Ko včasih še sami ne vemo kdaj. Medtem ko ...

Preliva se torej Kri, ki ne samo zaščiti pred smrtjo kakor nekoč Egipčane, temveč Kri, ki rešuje iz smrti. Kri, ki izmiva ne le prah nog, ampak te noge hrani, da bi tudi same šle na pot do drugih bratov, se sklonile in ljubile.

Morda pa je ljubezen, ki jo mi lahko izkažemo do konca prav to, da danes v srcu odpustimo. Vse odprte račune. Ker vemo, da je tudi zadolžnica, ki se je s svojimi obtožbami glasila proti nam, bila izbrisana. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ.

Morda pa ta križ letos čaka nas, da naše zadolžnice, ki jih imamo drug proti drugemu, pribijemo na to drevo križa, ki postaja drevo novega Življenja.




sreda, 17. april 2019

Moj čas je blizu

Sreda velikega tedna

"Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje?" 

Učenci nevede Kristusa vprašujejo temeljno vprašanje življenja vsakega. Kje je prostor moje daritve? Kje in ob kom sem jaz poklican pripraviti svojo veliko noč oziroma kje mi jo bodo pripravili bližnji in bom poklican iti skozi?

A podobno kakor včeraj Petru, tudi danes Jezus spominja na pravi vrstni red. Preden lahko kdorkoli da sebe, se mora najprej odkriti obiskanega. Zato odgovarja:
"Moj čas je blizu, pri tebi hočem obhajati veliko noč s svojimi učenci."

Pri meni. V mojem srcu je prostor, kjer hoče letos obhajati svojo veliko noč. Tukaj hoče pokazati svojo ljubezen do konca. Najprej z umivanjem nog, ki je simbol odpuščanja, nato z daritvijo samega sebe, ki je evharistija. On je prvi, ki daje, prvi, ki sprejme veliko noč, ki mu jo je pripravil grešni človek, da bi mu končno dal žive vode ljubezni in vanj dihnil svojega Duha.

V to gornjo izbo srca pa ne prihaja sam, ampak prihaja z učenci. Vsemi dvanajstimi. Dvanajst pomeni polnost. In v tej polnosti je tudi izdajalec. Tudi temu daje samega sebe, tudi njemu daje svoje Telo in Kri. Prihaja s Petrom, ki še gradi na sebi. Prihaja z učenci, ki bodo pobegnili ...

Kristus nas že uči, da Božja popolnost vključuje naše limite, izdajstva in meje. Vse je vključeno v zgodbo odrešenja in kjerkoli se nekdo pusti dotakniti Milosti, se izdajstvo spremeni v rojstvo. Peter to pozna. Ker se je pustil najti Pogledu, ki ga je prvi iskal. Peter tisto noč ni iskal Jezusovega pogleda, On je, ki je našel tistega, ki se je izgubil.

Nasprotno pa se Juda odloča sam, izvršuje sam in si naposled tudi sodi sam. Pade iz odnosa, kar poznamo vsi, vendar izven odnosa tudi ostane.

Gospod torej prihaja s svojimi učenci, ki nosijo rane. In te rane, naše rane, so pri Gospodu vključene. On jih ne eliminira, temveč jim daje možnost preoblikovanja. Če želimo. Cerkev je vedno z ranami. Ne obstaja Cerkve brez ran kakor ne obstaja ljubezni brez ran.
Vsi imamo rane, ki jih je naredilo zlo. In zavoljo teh ran je prišel Odrešenik. Da bi jih ob Njegovi skledi, pri Njegovi mizi spoznali.

Težko je to. Raje bi se umaknili. Vendar Kristus prihaja v našo izbo. Popoln z nepopolnimi. Da se tudi sami ne bi bali svojih nepopolnosti, ampak pustili, da se končno dopolnijo v Njem.



torek, 16. april 2019

Življenje dam zate

Torek velikega tedna

Napravil je moja usta kakor oster meč ...(Iz 49,2)

Resnično, resnično, povem vam; eden izmed vas me bo izdal (Jn 13,21).

Ali obstajajo še težje besede, obstaja ostrejši meč kakor izdajstvo prijatelja, tistega, s katerim si skupaj lomil kruh, delil življenje, telo, sanje, zavezo?

Ostre so te besede. Tako ostre, da sovpadajo z nočjo, ki je vladala zunaj. Pravzaprav je ta gornja izba edina luč v tej noči, ki je dobila svojo uro! Učenci se vznemirijo. Mir in običajnost pashalne večerje zarežejo ostre besede Kristusa. In vendar učenci nočejo verjeti. Preslišali so že 3-kratno napoved trpljenja, smrti in vstajenja, sedaj jim Jezus sam pokaže izdajatelja in vendar ostajajo v svojih razlagah. Kako težko nam je slišati, česar nočemo.

Tako nemočni se počutimo, ko nam stvari uhajajo iz rok. Jezus je učencem vedno pogosteje kalil mir ustaljenosti in intime, ki so jo imeli z Njim. In kaj ob tem naredimo mi?

Del nas bo nemo zrl in opazoval. To je večina učencev, ki so bili z Jezusom.
Nekaterim je dana milost, da se v stiski in negotovosti kakor Janez naslonijo na prsi Gospoda ter se zaupljivo privijejo na Srce, ki edino pozna pot.
Nekateri pa poskušajo stvari vzeti v svoje roke. Ti so Peter. Njegove želje so velike in nameni srca iskreni. Toda Peter je potreboval razočaranje lastnih idej, da je nekoč pozneje, brate utrdil v veri.

Kako milostno je bilo za Petra, ko je tisto noč izkusil, da mu ni potrebno biti Bog, da se mu ni potrebno dokazovati, ampak je lahko to, kar je. Peter, ki raste. Ni mu potrebno prehitevati samega sebe, ker se ne da, ni potrebno trgati sadu, ko je zelen. Potreben je čas, potrebna je velika noč in nekoč, pozneje, je tudi Peter lahko izpolnil obljubo, ki jo je iskreno nosil v srcu: "Življenje dam zate."

Če zakonca nista najprej pripeta na Življenje, ne moreta dajati življenja drug drugemu. Če človek ni najprej pripet na Ljubezen, ne more biti med tistimi, ki dajejo.

Preden torej sami lahko postanemo daritev, je potrebno ponižno sprejemanje Življenja, ki se kakor transfuzija pretaka po nas. Samo v tej moči lahko ljubimo drug drugega. Do konca.



Vonj iz pristne narde

Ponedeljek velikega tedna

Glej, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, nad katerim imam veselje. Dal sem nanj svojega duha, da bo oznanil narodom pravico. Ne bo vpil, ne bo hrupa delal, ne bo dal slišati svojega glasu po ulicah. 

Res, On ne. Zlo bo tisto, ki bo kričalo, vpilo in se zaganjalo v dobro. Zlo je tisto, ki potrebuje hrup in opozarjanje nase, ljubezen ne. Ljubezen daje, tiho, mirno, predano, brez hrupa. Le polglasno, a odločno šepeče: "Oče, odpusti jim ..."

Kakšna moč je v ljubezni, da je lahko tiho pribita in koliko strahu je v zlu, da mora vpiti! Kakšna moč je v ljudeh, ki tiho ljubijo in kakšen strah v ljudeh, ki vpijejo in opozarjajo nase. 

Še nekdo ljubi danes tiho, ne da bi delal hrup ... Marija v Betaniji. Ni šparala, nasprotno, razsipno je z nardo mazilila Jezusu noge in jih brisala s svojimi lasmi. Kakšno dejanje ljubezni! Razume pa ga lahko samo tisti, ki živi odnos. Kdor ga je izgubil, vidi produktivnost in učinkovitost, zato preračunava in krade kakor Juda. Marija pa ne prešteva, ne dvomi o tem ali se splača, kajti ljubezen se ne splača. Ljubezen se daje. Nepovratno.

Kakor se enkrat izlitega olja ne da več ujeti nazaj, tako se izlite Ljubezni ne bo dalo več odtegniti nazaj od človeštva. Bog sam je strl alabastrno posodico Sinovega telesa in na naše glave in noge izlil ne olja iz pristne narde, temveč Kri nove zaveze. Ne darila, ki je dragoceno en funt, temveč Božje življenja, da bi nazaj prejel otroke, ki so mu vredni čez vse!

Lepo je gledati Marijo, Marto, Lazarja in Jezusa skupaj za mizo. Lepo je zreti to bratstvo novih odnosov, ki so prešli strah zase. Lepo je imeti ob sebi živega Lazarja, zares živega tistega, ki ga ljubimo.

In kjerkoli se danes mi zberemo kakor resnični prijatelji, tam  zadiši moč Kristusovega vonja, ki ne napolni le teh, ki to živijo, temveč tudi vse, ki jih vidijo. Mnogo Judov je namreč hitelo tam, da bi okusili Kraljestvo na zemlji. Da bi okusili blago dišeči vonj pristne narde, ki jo je še vedno žejen cel svet.




ponedeljek, 15. april 2019

Pogled, ki odpušča

Cvetna nedelja

Vstopamo v velike skrivnosti naše vere. Tako velike, da lahko srce le umolkne ter prisluhne največji simfoniji Božje ljubezni. Tisti simfoniji, ki pušča brez besed.

Že prerok Izaija govori o jeziku učencev, ki je namenjen krepitvi omagujočih. To pa lahko doseže samo beseda, ki je rojena iz poslušanja Besede. Zato Gospod tudi nam zgodaj zbuja uho, da bi tudi mi prisluhnili kakor učenci.

Gospod Bog mi je odprl uho in jaz se nisem upiral, nisem se umaknil nazaj.

Vsi vemo, kako radi se umaknemo nazaj, ko je potrebno slišati kaj težkega, kaj takega, kar zareže do jedra. Beseda tega velikega tedna in te cvetne nedelje zareže in izreže vse naše napačne predstave o Mesiju, o učencih ter o nas samih. Pokaže nam Učenika, ki za svoj slovesni vhod v Jeruzalem izbere oslička, na katerem še nikoli ni sedel noben človek. 

Sedenje na osličku predstavlja držo krotkosti, držo tistega, ki se pusti peljati kakor jagnje, ki gre v zakol. Kajti prišla je Njegova ura, da vzpostavi novo Kraljestvo, kraljestvo miru, služenja in odpuščanja.

Čeprav je bil v Božji podobi, se ni oklepal enakosti z Bogom, temveč je izničil sam sebe in s tem vse naše napačne predstave o vzvišenem in oddaljenem Bogu. Ta Bog se razodene kot hlapec. Hlapec in berač človeške ljubezni. Tisti, ki se poniža pod dno, da bi rešil vse, ki so dosegli dno.

Ko je Gospod poslal v vas dva učenca, jima je glede oslička naročil: "Odvežita ga in odpeljita!" 

V evangeliju je beseda odvezati uporabljena še na 2 drugih mestih. Ko Jezus sreča sključeno ženo, ki jo ozdravi v soboto in ga zato ujetniki črke postave po klasični navadi napadejo, to ženo poimenuje Abrahamova hči, ki jo je bilo potrebno rešiti, saj jo je satan imel zvezano 18 let. Če torej vsak od teh "zvezancev" postave v soboto odveže svojega vola ali osla od jasli in ga žene napajat, koliko bolj je potrebno odvezati sinove!

Tretjič glagol odvezati evangelist Janez uporabi pri vstajenju Lazarja, ko Jezus ljudem naroči: "Razvežite ga in pustite, naj gre"
Razvezati, odvezati je tako že na neki način velikonočni glagol, saj je velikonočni prehod prav v razvezovanju spon ter osvobajanju krivičnih jarmov, da bi ujetniki končno okusili svobodo.
Kristus je prišel prav za to.

Način, kako to počne, pa preseneča. Vse po vrsti; učence, farizeje, mimoidoče in nas. Nemogoče je namreč, da bi lastno osvoboditev kdo pričakovali v obliki Ljubezni, ki se pusti peljati na osličku, ki umiva noge, se pusti prijeti z meči in koli ter odpeljati v veliko igro med Kajfom, Pilatom, Herodom in Judi, se pusti raniti, prebosti in križati, sneti, poviti v povoje kakor tisto noč v Betlehemu ...  in tretji dan vstati.

Kdo bi lahko pričakoval tak scenarij? In četudi je bil trikrat napovedan, ne dojamemo, ko se dogaja nam, ko se odvija v našem življenju.

Pasijon kakor ga opisuje Luka ima ogromno likov, ki nas tiho sprašujejo, kam bi se dali mi?

A še preden kdorkoli pade v kakršno koli krivdo, se je najbolje takoj vrniti k Izaiju, ki nas spominja na odprto uho, ki se ne umika nazaj. Ni torej bistvo, da sodimo sebe in svoje grehe, temveč, da zremo to, kar je za nas storila Ljubezen.
Da odpremo uho in se ne umikamo nazaj. Ne ob prizorih Ljubezni, ki umiva noge, ne ob navidezni zmagi zločina ne ob izdajstvu. Kajti odprto uho odpira tudi pravi pogled.

V pasijonu kakor ga je zapisal Luka, en od pogledov posebej izstopa. Tisti, ki ga Gospod nameni Petru v trenutku, ko Peter izkusi svojo pasho poraza. To je pogled, ki odpušča še preden se Peter zjoče. Pogled, ki odpušča pred kesanjem in prav zato, ker je ponujen prvi, omogoča vrnitev.

Ta pogled je Petra dokončno sezul lastnih predstav o sebi in o Bogu. Sezul ga je in opral v solzah, da bi končno lahko videl prav. Videl zastonjskost Ljubezni, ki ne potrebuje nastopaštva, ne potrebuje tekme o tem, kdo je največji, potrebuje pa srce, ki se pusti srečati temu Božjemu pogledu, ki takrat, ko se mi šele zavemo, da nas je greh slekel, ta pogled že oblači. V novo oblačilo sinovstva.

Ljubezen je torej odločena in je gre do konca. Da bi poiskala slepega, zaprtega človeka in mu vrnila oko, ki bo zmoglo videti svetlobo Jutra tretjega dne. Ki bo zmoglo videti sebe, objetega v pogled Ljubezni ter z očesom, ki se je umilo v zakramentu Usmiljenja, gledati tudi na svet. In ga tako oblačiti v suknjo ljubljenih.




petek, 29. marec 2019

Zbiranje ali raztresanje?

Četrtek 3. postnega tedna

Kako to, da se od vedno v dobro vsiljuje zlo? Kako to, da so preroki tolikokrat in na tolike načine oznanjali obličje usmiljenega Boga, oznanjali in spominjali na ljubezen, ki jo je človek pozabil in vendar bili vsakič preganjani? Enega so pretepli in odslovili, drugega pretepli in ozmerjali, tretjega ranili in vrgli ven (prim. Lk 20, 9-18). Dokler ni Oče poslal Sina. A tudi tega so vrgli iz vinograda in ubili. Ker je dedič.

Kako torej, da se toliko zla zažene prav tja, kjer nekdo oznanja ljubezen? To je vprašanje, ki odmeva tisočletja. V prerokih, učencih, Kristusu v Getsemaniju, v nas...

Bog preroku Jeremiju, enemu najbolj preganjanih prerokov, tako razlaga:"Toda niso poslušali in ne nagnili svojega ušesa, ampak so bili trdovratni, huje so ravnali ko njihovi očetje. Če jim vse te besede poveš, te ne bodo poslušali, in če jih pokličeš, ti ne bodo odgovorili."
Človek se zdi nemogoč primer.

A Ljubezen ostaja in prihaja. Ne sili, ker potem ne bi bila več ljubezen, ampak ostaja, vabi, kliče, pošilja in prihaja Ona sama. Da bi izgnala hude duhove, da bi iz naših src izgnala laži, ki obtožujejo Boga in nas same ter nas naredila za kraljestvo, ki ni več razdeljeno zoper sebe.

Najbrž ne obstaja težjega napora kakor je prav notranja bitka, ki jo človek bije s samim seboj. Ko pozabimo, da smo povabljeni v dialog ter raje ostajamo v monologu med seboj in seboj, ni težko najti nekaj ali nekoga, ki bo močnejši od našega notranjega kraljestva in kot tak zlahka premagal naše orožje ter razdelil naš plen. 

Toda besede, ki jih Jezus uporablja v evangeliju, so značilne za človeka, ki je sam. Ta potrebuje orožje, ta mora biti močan ali se vsaj delati, da je, varovati mora premoženje, nenehno ima sovražnike, ki ga lahko kadarkoli oropajo, premagajo in okradejo. Kako naporno je tako življenje in kolikokrat živimo prav to!

Kristus nas zato vabi v odnos z Očetom, vabi nas v življenje sina, tistega, ki ne potrebuje računati zgolj nase. Sin je tisti, ki ima Očeta in ker ima to navezo, je varen. Če smo v Bogu, je dovolj, da je On močan in ne mi. Dovolj je, da On postane varuh našega zaklada, še več, da On postane naš zaklad. Takrat ne more nihče biti močnejši, takrat ne potrebujemo niti orožja, da bi varovali naš dom, ampak ta dom odpremo, da sprejmemo prijatelje in brate. Tam se zgodi Kraljestvo, Njegova gostija in novost evangelija.  Tam se začne veliko zbiranje, za katerega je prišel Kristus - zbiranje svojih izgubljenih otrok.

Kdor ni z menoj, je zoper mene, in kdor ne zbira z menoj, raztresa. Samo v novem življenju ljubljenih, lahko zbiramo in gradimo Kraljestvo. Vse ostalo je raztresanje na ogrožene tekmece, ki se morajo braniti pred Bogom, pred samim seboj in pred vsakim, ki se domu približa.

Naj torej ta post tudi naše življenje postane del tega velikega zbiranja, da bomo res kmalu vsi v Očetu!


sreda, 27. marec 2019

V službi Ljubezni

Sreda 3. postnega tedna

Izraelsko ljudstvo je bilo izvoljeno ljudstvo, odbrano izmed vseh ljudstev zemlje, da bi bilo sveto in Gospodu po volji. On sam jih je izbral, vodil in vzgajal preko zapovedi, da bi postalo modro in razumno.

Vzgoja je torej privilegij. To, da ima otrok nekoga, ki zanj skrbi, ga vodi, spremlja, spodbuja, vzgaja, postavlja meje, je privilegij ljubljenih. Redki ga imajo. Izrael je bil ta ljubljeni otrok, ki je imel privilegij Božjega ljubečega pogleda, da bi postalo modro in razumno ljudstvo. Modrost in razumnost namreč prihajata samo od Boga.

Kajti kje je velik narod, ki bi mu bilo božanstvo tako blizu, kakor je nam Gospod, naš Bog, kadar koli ga kličemo? In kje je velik narod, ki bi imel tako pravične zakone in naredbe, kakor je vsa ta postava, ki vam jo danes dajem?

Jezus tako ni prišel razvezovat postave in preroke, temveč dopolnit. Pred očmi mi prihajajo suhe kosti iz 37. poglavja preroka Ezekijela.

Človek, odtrgan iz odnosa s Stvarnikom, je postal kup suhih, mrtvih kosti. Postava in preroki so bili kakor tisto počasno sestavljanje skeleta, sklepov in osnovne stabilnosti, da bi človek lahko ponovno hodil. Stara zaveza je torej namenjena utrjevanju teh kosti, mišic, kože... Vendar je nekaj manjkalo.

Manjkal je Sveti Duh, manjkala je tista dokončna vrnitev v Odnos, ki pa je možna samo v Sinu. Zato je bil potreben Njegov prihod. Ne zato, da bi te končno sestavljene kosti raztresel, temveč, da bi jih dopolnil z dihom življenja! Edino v tem novem življenju, ki smo ga prejeli po Sinu in v Sinu, lahko hodimo kot novi ljudje, ki imajo jasno stabilnost ogrodja in vendar niso več sužnji skeleta, niso sužnji črke, temveč v službi Duha, ki vse dela prožno, mehko, gibljivo.

Šele z njegovim odrešenjem smo postali ljudje, ki lahko hodijo, še več, ljudje, ki lahko ljubijo in ki vedo, da jim skelet ni dan za to, da rigidno stojijo in čakajo, da drugi pridejo k njim, temveč za to, da se samo sklonijo k drugemu, da umijejo kakšne noge, da ljubijo od spodaj. Tako kosti, mišice in koža stopijo v službe edinemu Duhu, ki je ljubezen.

Kako lepo je videti in zreti take ljudi!!! In kako lepo je, ko bomo tudi sami postali služabniki Ljubezni.


Vmes ...




... so prišli v našo hišo Bratstva Italijani, potem smo mi šli z njimi in je šel teden okrog. 

Ampak Beseda deluje!!
Naj vsakemu govori in ga navdihuje!



petek, 22. marec 2019

Prvi in Zadnji in Živi

Sreda 2. postnega tedna

Glejte, v Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izdan velikim duhovnikom in pismoukom; obsodili ga bodo na smrt in ga izročili nevernikom, da ga bodo zasmehovali, bičali in križali, in tretji dan bo vstal.

Kako težko nam je to slišati! Kako težko je vstopiti v logiko evangelija, ki raste tam, kjer se mi manjšamo, ki obljublja življenje tam, kjer upa kaj umreti in prinaša sad tam, kjer se nekdo daruje.
Ne gre nam ...

Tako močno je še v nas ta potreba po reševati samih sebe, uveljavljanju sebe, kazanju, da le nismo tako zanič. Zato lahko razumemo Jakoba in Janeza, ki bi si rada zagotovila vidna mesta. Opazna, VIP mesta s človeško častjo. Bog pa naj bi jima pri tem pomagal. Celo svojo mamo pošljeta v prvo bojno linijo, tako zelo prestrašen in ogrožen je ta naš stari človek.

In kako potrpežljivo jih Jezus skliče k sebi ter ponovno prične vzgajati za logiko nasprotij evangelija, kjer gospoduje tisti, ki služi in kjer je prvi tisti, ki je vsem služabnik. 

Za to držo je potrebno tvegati. Tvegati, kajti dokler ne veruješ in tvegaš, se ne zgodi nič. Dokler seme ne pade v zemljo, se lahko še tako bohoti ob robu brazde in vendar ne bo nikoli postalo mogočno drevo. Potrebna je pasha, potreben je ta velikonočni prehod "izgubljanja".

Bog nas je že preko starozaveznih prerokov pripravljal na prihod Sina, na prihod Ljubezni, v kateri je Nekdo vselej močnejši od zla. In vendar nas ob besedah grožnje, ki se tako pogosto še danes ponavljajo med nami prevzame smrtni strah.
Izmislimo si naklep zoper Jeremija! Dajte, udariti ga hočemo z jezikom in ne glejmo na njegove besede.

Tudi Jezusa je. In vendar je prav Getsemani prostor, kjer nas Oče pusti, da se odločimo. Ali bomo vstopili v logiko evangelija in verovali ali se bomo začeli reševati sami.

Boj ni lahek. Zato je na mestu drža, ki sta jo ob smrtni stiski izbrala tako Jeremija kot Jezus. Drža molitve in klicev.

K Njemu, ki je Prvi in Zadnji in Živi (Raz 1,17-18).