sobota, 04. avgust 2018

Ozki prehodi

18. nedelja med letom

Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega mišljenja in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.

To je bistvo prehoda, pashe, velike noči, ki je temelj našega duhovnega življenja. Temeljni prehod se je zgodil s krstom. Da bi pa tudi resnično živeli skladno s prejeto milostjo, je večkrat potrebno skozi naše "Rdeče morje", na drugo stran.

Smo v šestem poglavju Janezovega evangelija, ki se vrti okrog tematike kruha. Tako prejšnjo kakor današnjo nedeljo pa je navzoče tudi morje. Beremo o Galilejskem jezeru, ki je simbol Rdečega morja, "prepeljevanje" z ene strani brega na drugo, pa simbolizira prehod čez Rdeče morje.
Evangelist Janez tudi navaja, da je bila blizu pasha, judovska velika noč. Kristus torej že preko izbranega kraja in časa sporoča, da gre za pomemben prehod! Gre se za bistvo naše vere, ki je v prehodu iz naše stare miselnosti v novost miselnosti Božjih sinov in hčera.

Prehod, ki so ga bili deležni učenci po pomnožitvi kruha, je bil preko viharja na morju, kar močno spominja na dejanski prehod Izraelcev, ki so v strahu bežali pred Egipčani. Tam Gospod z valovi premaga Egipčane, tu z utišanjem valov reši prestrašene učence, ki med tem dogajanjem doživijo eno svojih pomembnih velikih noči, v kateri so morali po "uspešni karieri"  pomnožitve kruha, ponovno spoznati svojo majhnost in odvisnost od Odrešenika.

Naslednjega dne jim sledi še množica. Tudi oni so stopili v čolne, odpluli v Kafarnaum in iskali Jezusa. Tudi oni so se podali preko Rdečega morja, da bi našli svojo Obljubljeno deželo, vendar ob tem še niso umrli staremu človeku; še so namreč Kristusa iskali zato, da bi bile zadovoljene čutne potrebe in strah zase, kar je tipično za neodrešenega človeka.

Zopet se potegne vzporednica z Izraelci, ki so res šli iz Egipta, vendar Egipt ni odšel iz njih.
Še so se bali zase, še so godrnjali zaradi strahu zase, še so hrepeneli le po polnih loncih mesa, kjer v središču ostaja človek, ki vse in vsakogar uporabi zase, za svojo korist in svoje preživetje.

Kristus pa nas je osvobodil za svobodo, da bi mi sami lahko postali dar in tako prešli iz nenehnih vprašanj: "Kje bomo dobili dovolj kruha zase?", v skrivnost besed: "To je moje telo, ki se daje zate." Človek, ki se podarja, ker se je spoznal najdenega in ljubljenega, je človek odnosa.

Sestavni del te poti pa so neizbežno puščave življenja. Te nikomur niso všeč, ker je to kraj, kjer zagotovo niso potolaženi čutni deli starega človeka, ki ga, kakor piše Pavel Efežanom, uničujejo blodna poželenja, vendar prav za to to postane "porodna soba" novega človeka, ki spoznava, kako ključen je za življenje Odnos.

Tako v puščavi kakor na viharnem morju se ne da več biti pameten po svoje, ne da se več delati kar in kakor mi paše ter izbirati poti po želji, temveč se je potrebno ponižno naučiti sprejemati drobna znamenja, ki prihajajo na pot.

Zato mana - nekaj drobnega, zrnatega, drobnega kakor slana. Se v slehernem dnevu naučiti prepoznavati drobne milosti, ki so položene na pot, je modrost življenja. To je tistih dvanajst polnih košar koščkov, ki so ostali potem, ko je Kristus nahranil množico. Polnost življenja je vedno vezana na drobne, vsakdanje obiske Boga, ki ne ostanejo prikriti tistim, ki ga iščejo.

Vendar je bila mana za sproti. Nabirati so jo morali vsak dan posebej, če so jo pa kak dan nabrali več, se je pokvarila. Milost je torej za sproti, namenjena za danes, ki je pred nami kakor odprto vprašanje, ki ga Bog postavlja človeku; kakor namreč mana postane hranljiva, ko je zaužita in ne prej, tako Milost postane učinkovita, ko je od človeka sprejeta in ne prej.

Bog zato človeka sprašuje in kliče k sodelovanju, v Odnos s seboj, kajti edino tam lahko zaživi kot novi, tj. neogrožen človek, ki ga ne vodi več strah zase, preštevanje in statistika, ampak predanost, zaupanje in ljubezen, ki se daje.

"Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal."

Ko človek sprejme Odnos, ni več sam, ni več izgubljen in ni več glavni protagonist, temveč postane ljubljen Božji sin, ki živi bistvo svojega življenja prav medtem, ko živi odnos s svojim Odrešenikom!

Iz tega Odnosa, ki je resnično kruh življenja, pa nato zrastejo in se preoblikujejo tudi vsi naši horizontalni odnosi, ki so tolikokrat lačni in žejni prav te nove, odrešene misli, za katero je potrebno preko Rdečega morja in tako iz dežele ujetosti in zamer preiti v Obljubljeno deželo svobode. Ter v njej tudi ostati!



sobota, 28. julij 2018

Iz malo veliko!

17. nedelja med letom

Danes je nedelja tretje poti, nedelja nemogočega in nedelja presenečenj.

Jezus se s svojimi učenci ponovno prepelje na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Ponovno torej zamenja zorni kot, ker želi ponovno sporočiti novost, ki je človeškemu očesu, ločenemu od Božjega, nujno prikrita.

Za Njim je šla množica, ker je videla znamenja in vendar ta ista množica tudi na koncu pomnožitve kruha ne razume pravega pomena tega dejanja. Ni torej dovolj gledati po človeško, pomembno je stičišče Božjega in človeškega očesa. Ker torej še ne doumejo in hočejo na koncu Jezusa postaviti za kralja, jim ta pobegne.

Na začetku Janezove pripovedi pa najdemo poudarek, da se Jezus z učenci umakne stran od množic, na goro. In množica ga, podobno kakor prejšnjo nedeljo, poišče. In tej množici Jezus ponovno izkaže usmiljenje. Vendar pred tem pripravi posebno katehezo svojim učencem, ko jih preko Filipa in Andreja sprašuje po tem, kaj naj storijo, čeprav je sam dobro vedel, kaj bo storil. Oba, Filip in Andrej, data človeški odgovor, ki vedno računa in preračunava, obrača in nujno izloča, saj ne more zadovoljiti velikosti potreb.

Rešitev torej ni v denarju (200 denarijev kruha ne bi bilo dovolj), ni v računanju in matematiki (5 hlebov in 2 ribi), temveč je rešitev v tretji poti, ki vključuje Kristusa sam in ki vključuje tudi človeka. Namreč samo tisto, kar bo izročeno v Roke z ljubeznijo in zaupanjem, s popolno predanostjo izpustitve, bo rodilo obilen sad za mnoge!
Samo potem, ko se človek zave, da je dar, da ima 5 hlebov in 2 ribi in samo potem, ko je ta skromen dar pripravljen tudi darovati v Roke, se zgodi!

Kako preprosto in obenem tako novo in nepredvidljivo, kajti ta, tretja pot Kristusa, vedno vključuje tudi daritev samega sebe.

Tako Filip v evangeliju kakor mož iz prvega berila sprašujeta tipično človeško vprašanje, ki se tega boji in zato išče, a ne najde odgovora.

"Kako naj to (20 ječmenovih hlebov in klasje) postavim pred sto mož?" in "Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?"

Kajti pri vsem tem ni problem v odgovoru, temveč v napačnem vprašanju, ki se skuša izogniti veliki noči. Tako človek prej ali slej začuti, da mora pobegniti, ker vsemu skupaj ni kos. In dejansko ostali trije evangelisti pripovedujejo točno o tem; namreč, kako so učenci že ob samem pogledu na množice Jezusa prosili, naj jih odpusti v bližnje vasi in mesta, da si kupijo živeža. Bali so se namreč, da bi pojedli njih same. A Jezus jih preseneti ravno v njihovem strahu in jim spregovori: "Dajte jim vi jesti!"

Božja pot vedno vključuje mene samega, vedno vključuje nekaj, kar je človek poklican podariti in izročiti, pa četudi so to samo hlebčki in ribice. Šele ko v veri v Očeta vse to izpusti in nameni še drugim, lahko doživi, da bo sit sam kakor tudi pet tisoč drugih mož.

Za tretjo pot so torej pomembni naslednji koraki:

1) Jezus je ob prihajanju množic povzdignil oči, kar pomeni, da je bil prej usmerjen v notranjost srca, kjer je potekal nenehen pogovor z Očetom. Jezus je v povezanosti z Očetom nenehno živel kot Sin, zato se lačnih množic ne prestraši, temveč ob pogledu nanje doživi veliko usmiljenje in sočutje, ki gre tako daleč, da dejansko da samega sebe v Telo in Kri, v hrano za mnoge.

2) Šele ko se človek odkrije kot ljubljeno bitje, lahko daruje samega sebe drugemu. Ta daritev pa mora skozi Kristusa, kajti edino On lahko iz malega, kar premore človek, naredi polnost dvanajstih košar, torej polnost življenja.

Kako močno to velja ob zakramentu zakona, ko se zaročenca darujeta drug drugemu preko Kristusa in prav zato prejmeta milost, ki bo hranila ves čas njunega zakona tako, da bo vedno ostajalo polnih košar koščkov. In kako močno se ta pomnožitev dejansko zgodi ob vsakem zakramentu, kajti tam je na poseben način Kristusova roka tista, ki sprejema človeško in posveča v Božje, sprejema greh in vrača nedolžnost. Duhovni človek torej potrebuje zakramente in nato ustvarja odnose ljubezni, ki pomnožujejo dobro.

3) Vsak od nas ima 5 hlebov in 2 ribi. Zagotovo! In vsak od nas je v življenju prej ali slej poklican dati vse! Edino tako se rodi veselja in sreča.

4) Darov nihče ni prejel samo zase, ampak za vse, zato je človek tisti, ki šele z daritvijo svojega življenja nahrani mnoge. To je bistvo materinstva in očetovstva. Biološkega in duhovnega, tistih, ki imajo otroke in tistih, ki jih nimajo. Bistvo je namreč v prehodu iz strahu zase, v skrb za druge, za prehod iz skrbi: "Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?" v skrb: "Daj ljudem, da bodo jedli! Kajti tako govori Gospod: Jedli bodo in bo še ostalo."

5) Pavel Efežane spodbuja, naj živijo vredno klica, s katerim so bili poklicani tako, da se darujejo drug drugemu v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. Naš klic je klic ljubezni, ki se ni preštevala, ampak se je dala. Zato je odgovor našega življenja, vreden naše poklicanosti točno ta: podariti samega sebe, preko rok Kristusa, drugemu! V konkretnosti odločitev, tudi življenjskih.


sobota, 30. junij 2018

Ne boj se, samo veruj.

13. nedelja med letom

Prostor, kjer se današnji človek čuti najbolj ogroženega, je prav občestvo. Tam, kjer naj bi se dajalo, da bi lahko vsi prejemali. Tega pa zagotovo ne more človek, ki še ni izkusil dotika Gospoda, v katerem se zaključi vsakršno krvavenje - izgubljanje življenja in vsakršno nemočno mrtvo ležanje takrat, ko bi moralo življenje doživljati vrhunec.
Samo od Boga dotaknjen človek pa ve, da je v resnici v vsem nadvse bogat -  v veri, v besedi in spoznanju, v vsaki gorečnosti in ljubezni, ki je je deležen, zato se lahko izkaže tudi v radodarnosti! Kot tisti torej, ki upa dajati.

Občestvo med nami je tako možno samo med novimi ljudmi, ki so se prepoznali obiskane, dotaknjene, objete, ljubljene, odrešene!

Kolikokrat pa se vsi skupaj zataknemo na točki, ki jo predstavljata lika krvaveče žene, ki že dvanajst let izgublja svoje življenje in deklice, ki umre ravno v dvanajstem letu, času, ko naj bi po hebrejski kulturi prešla v ženskost.

Krvaveča žena je nesposobna življenja občestva, ne samo zato, ker je v takratnem času krvaveča žena veljala za nečisto in zato izločeno iz duhovnega in socialnega življenja, temveč tudi zato, ker je zanjo drugi pomenil tržnico. Pri drugem je namreč iskala svojo vrednost, pri drugem je iskala tolažbo za svojo bolečino, pred drugim je bila pripravljena prodati vse svoje premoženje in vse, kar je bilo najlepšega v njej, da bi le dobila neko mesto. Kolikokrat so danes ljudje pripravljeni prodati svoje telo, svoje vrednote, svojo kulturo in resnico zato, da bi dobili en sam droben pogled in mesto v družbi! Kolikokrat smo pripravljeni prodati sebe, da bi dobili drobno priznanje!

Dvanajstletna deklica, ki je na prehodu v ženskost, ne zmore tega prehoda. Ne gre. Nekaj jo zadržuje, nekdo jo zadržuje. Njen oče ni bil kdorkoli, bil je predstojnik shodnice, ki je poznal postavo in se je je držal. On je učil druge in tako bil tisti, ki je vajen držati stvari v rokah. Toda hčerka mu je pobegnila, hčerka mu je ušla iz rok in umrla. Ker ni prenesla zadušljivosti prijema, ker ni prenesla posesivnosti, ker ni prenesla postave, v kateri ni življenja!

Koliko mladih danes odhaja in umira, ker ne najdejo življenja v naših občestvih, ampak le mrtvo postavo. Koliko mladih umira in ostaja nezrelih, ker doma ne najdejo blagoslova in staršev, ki bi izpustili. Jair je moral boleče spoznati, da postava ni dovolj, da njegovo očetovstvo ni dovolj, zato mora otroka vrniti Gospodu! Potrebno je bilo dovoliti dotik Življenja, ki se ga ne da ujeti in ne da nadzirati. Šele ko je to zmogel, je deklica vstala in hodila, kar pomeni, da je postala odrasla žena in odšla v svet!

Šele ko je krvaveča žena upala verjeti temu, kar je slišala o Jezusu in v veri pristopila ter dovolila dotik, ki je bil drugačen od dotikov ostalih, ki so se gnetli za Jezusom, je prenehala krvaveti in postala sposobna življenja! Ker je storila nujne prehode:

1) Od "odrešenikov" k Odrešeniku

Žena je pomoč dolgo let iskala pri zdravnikih, pri človeški modrosti, ki človeku sicer pomaga razumeti in poimenovati situacijo, ne more je pa odrešiti. Potreben je namreč Odrešenik.

2) Iz pritiskanja v dotik vere
Iz množice, ki je pritiskala nanj, ker je želela odrešenika po svoji podobi, se žena v srcu odloči za dotik vere. Dotik majhnosti, v katerem je ona potrebna in kjer Gospod lahko deluje. Prešla je iz glasne in hrupne množice, ki je Gospoda želela uporabiti, v tiho in komaj opazno vero, ki je iskala Odnos in rešitev.

3) Iz žene v hčer in mater
Iz žene, ki je krvavela, torej izgubila svojo identiteto, vrednost in mesto, v spoznanje, da je ponovno najdena in ljubljena hči, ki se ji nič več ni potrebno priplaziti v odnos od zadaj, temveč lahko vanj vstopi enakovredno, kot ljubljena hči ter nato odide v svet kot mati, pripravljena, da se daruje, da živi občestvo, ker ve, da je bila izgubljena in je najdena, mrtva in je oživela, krvaveča in sedaj polna.

Naj bodo ti dnevi in ta močna Beseda tudi za nas spodbuda, da se poiščemo v množici, ki samo pritiska ter prestopimo med tiste, ki se Kristusu približajo s tiho, neopazno in upajočo vero, ki edina lahko prejme Milosti!


nedelja, 24. junij 2018

Novo ime

Rojstvo Janeza Krstnika


Elizabeti se je dopolnil čas poroda in je rodila sina.

Tako preprost stavek, ki pa v sebi skriva toliko skrivnosti, hrepenenj, upanja, dvomov, strahu pa tudi zaupanja. To dobro poznajo vsi starši, toliko bolj tisti, ki dolgo niso mogli imeti otrok. Elizabeta in Zaharija sta bila tak par. Vendar sta kljub tolikim »zakajem« brez odgovorov, zaupala in verjela, da je otrok dar in da Gospod sam ve, kakšne načrte ima z njima kot zakoncema.

Sčasoma se je namreč izkazalo, da ju je Bog prav preko dolgega časa »neplodnosti« pripravljal na posebno poslanstvo, ki jima ga je želel zaupati. Po tolikih letih tihega čakanja, sta tako v svoje naročje sprejela otroka, za katerega sta zelo dobro vedela, da ni sad njunega truda in da ta otrok ni bil za njiju. Prav to dolgo obdobje izpuščanja, umiranja samemu sebi in svojim lastnim načrtom ju je naučilo, da je vse dar in da človek resnično ne poseduje ničesar. Tako sta otroka sprejela z razprtimi dlanmi, ki ne grabijo in si ne prisvajajo. Zanju je ostal dar.

To čudovito opisuje tudi današnji evangelij, kot nam ga podaja evangelist Luka. V tistem času je bilo običajno, da je otrok prejel ime, ki se je že pojavljalo v njegovi rodbini, zato so sosedje pričakovali, da bodo tudi tega otroka poimenovali po očetu in mu dali ime Zaharija. Vendar se temu tako njegova mati kakor oče odločno upreta! Naučila sta se svoje roke dati stran in pustiti, da Gospod sam pokaže, kakšne načrte ima z njim.

Kako pomembno je torej, da bi vsi starši svoje otroke v srcu ponovno vrnili Bogu, od katerega so jih prejeli in se s tem odpovedali vsem svojim tihim ali glasnim planom, načrtom, pričakovanjem ali celo neke vrste popravnim izpitom, ki naj bi jih otrok za njih storil. Otrok je staršem zaupan zato, da bi ga preko spremljanja in vzgajanja naučila odkrivati čudoviti Božji glas in načrt, ki je položen v njegovo srce, da ga zaživi in zacveti.

»Janez je njegovo ime,« Elizabeta in Zaharija pogumno izpovesta pred ljudmi, ki tako radi vse in vsakogar dajo v poznane okvirčke. Ker je tako lažje in bolj varno. Vendar smo prav mi, kristjani, tisti prvi poklicani, da stopimo ven iz poznanih okvirov in zaupamo v novosti Boga! On je, ki daje ime, On je, ki razodeva najglobljo resnico človeka in On je, ki v našem življenju želi nenehno delati novo! Ne samo nove stvari, ampak predvsem dajati nov pomen stvarem, ki jih živimo.

Sprejeti ime, ki ga daje Bog in ne človek, tako pomeni sprejeti vodstvo Drugega in se pustiti peljati iz človeško poznanega v novost Božjih presenečanj.
  
Prišel je čas, da se tudi sami odpovemu kakšnemu imenu »Zaharija«, v katerem se skriva toliko človeške posesivnosti, protagonizma in interesov ter sprejmemo ime »Janez«, ki nosi absolutno novost Božjega in tako stopimo na pot sinovstva, na katerem je na prvem mestu Očetova ljubezen. Človekova naloga pa ostane zaupanje in hoja po poti, ki pelje onkraj domačnosti pridnih otrok v čudovito svobodo Božjih otrok! Zato smo namreč bili odrešeni!


nedelja, 17. junij 2018

Postopnost semena

11. nedelja med letom

Stvarstvo samo je za nas kakor ena izmed velikih parabol, ki jih je Kristus tako rad uporabljal za svoje učence.
V naravi je logika semena jasna, jasna je postopnost in čas, da iz semena najprej zraste bilka, nato klas in končno žito v klasu. Te reči se ne zgodijo čez noč, ne zgodijo se na silo, predvsem pa ni to napor človeka samega. V stvarstvu ima torej vse svoj ritem in svoj čas, ki ni odvisen od človekovega truda in sposobnosti.

Tudi v naravi človeka je tako. Mama, ki spočne, ve, da se otrok ne bo rodil naslednji dan. Ve, da bodo potrebni meseci, ko bo spala ponoči in bedela podnevi, otrok bo pa rasel in se krepil, da sama ne ve kako. Ne da bi sama kaj posebej počela, novo življenje raste v njej.

Enaka logika velja za naše duhovno življenje. Potreben je čas, da stvari dozorijo in rodijo sad. Poleg tega si človek tako rad sad izmišlja sam, Gospod mu pa podari drugačnega, ker ve, da ga bolj potrebuje. Človek sanja hruške, Gospod mu da jagode. Ker je Gospod in edini ve, kaj je najboljšega v semenu. Izbira in določanje sadu torej nikoli ni človekova naloga, prav tako ni njegova naloga poseganje v postopno rast, da bi na silo poskušal doseči nekaj, kar sploh ne izhaja iz Božjega spočetja.
Duhovna rast, krepitev Božjega v nas, nikakor nima nobene veze s človeškimi napori ali dejavnostmi, s pridnostjo ali talenti, temveč z njegovo razpoložljivostjo in sprejetjem. Človekova naloga je ena sama, čisto v začetku - pri spočetju.

Bog želi pri odreševanju sodelovati s človekom in zato ga sprašuje po privolitvi. Božji obiski so vselej nežni in spoštljivi. Današnja Beseda jih celo enači z vršičkom, z nežno vejico in z gorčičnim semenom. Z nečim kar je majhno, drobno, neopazno, nežno, nevsiljivo. Pride in vpraša "zemljo" srca ali sprejme. Tu je edina naloga, ki jo ima človek. Da izbere in odgovori. Kakor Marija.

In kjerkoli Ljubezen najde srce, ki reče: "Zgodi se", se zgodi. Seme Besede je vsejano, navdih je spočet in začne rasti. Zanimivo je tudi, da ko je človek vprašan po svojem da ali ne, še ne more vedeti, v kaj bo to seme zraslo, temveč je poklican zaupati. Sprejeti, ne da bi točno vedel, kam ga bo to peljalo. Tako deluje Bog.

Le rahla in ponižna zemlja srca tako zaupa in sprejme droben, nežen navdih Svetega Duha ter pusti, da v njej klije, raste, poganja bilko, klas in žito v klasu. Tak človek ne prehiteva, ker ve, da klasja ne bo pobiral "januarja" , torej takrat, ko sam misli, da bi mogel, temveč zna čakati in zna dati prednost Milosti, ki vse pripravlja. Šele ko je res zrelo, duhovni človek zamahne s srpom.
Naša naloga je torej izbira na začetku, sad na koncu bo prišel sam. Vmes pa je veliko hvaležnosti, nošenja, zorenja in normalnega, vsakdanjega življenja.

Zdi se mi, da smo danes vsi preveč usmerjeni na sad, ki mora biti točno določene oblike in določenega okusa. Gospodov sad pa je že v veselju srca, ki v sebi nosi Božje življenje in ki ga dela vedno bolj človeškega in duhovnega, pripravljenega, da vase sprejme drugega in mu da ves svoj prostor. Prav kakor ga pticam neba daje drevo s senco svojih velikih vej. 

Vsem nam zato želim, da bi v tem tednu pozorno prisluškovali tem nežnim obiskom Boga ter mu dovolili, da v nas najde svoj prostor spočetja. Medtem pa normalno živeli v zavesti, da je Drugi tisti, ki daje rast in s tem tudi v nas veča prostor domačnosti in sprejetja za vse, ki so nam poslani na pot. To je namreč Božje kraljestvo - občestvo med nami.



sobota, 09. junij 2018

Kje si?

10. nedelja med letom

1) Bog je človeka ustvaril po svoji podobi, po svoji podobnosti ga je ustvaril, da bi bil skupaj z Njim v odnosu, v katerem ni nič nevarnega in v katerem se ni potrebno skrivati. Tako je tudi bilo, in bilo je zelo dobro (1Mz1,31).

Toda hudič, ki se je tej edinosti že davno odpovedal, ni prenesel, da bi človek in Bog lahko bila skupaj. Zato je začel; z dvomi, z lažmi, z zapeljevanjem. In človek je nasedel ter se tako odtrgal iz lepote Odnosa. Greh je človeka slekel odnosa in človek se je zavedel, da je gol, sam in ranljiv. Zato se skrije. Tudi pred Gospodovim glasom. Po tem izgubljenem raju tako vse do danes doni Gospodov klic človeku: "Kje si?"
Ta izgubljeni raj je danes v vsakem človeškem srcu, v katerem Gospod človeka ne pušča samega, mu pa dovoli, da se sam odloči ali se bo še naprej skrival za iskanjem krivcev ("Žena mi je dala"), ali bo ponovno upal zaprositi za objem ljubezni.

Psalmist se odloči za slednje in izpove besede, ki jih v sebi nosi vsak.
Če si le upa priznati ...

Iz globočine, o Gospod, kličem k tebi,
Gospod usliši moje klice.
Tvoja ušesa naj poslušajo
glas moje ponižne prošnje.


Srce, ki si ponovno upa zahrepeneti, ne bo ostalo samo in razočarano. Kajti ni samo človeško srce, ki išče Gospoda, temveč je, kot na tolikih mestih pravi Beseda, On prvi, ki od padca naprej išče človeka. Raj se tako zgodi tam, kjer se Bog in človek naposled končno srečata v svojih hrepenenjih.

2) Za vse nas je to mogoče po daritvi Jezusa Kristusa, kajti po padcu je bilo nemogoče, da bi človek sam našel pot k Bogu. Temeljna vez je bila pretrgana, človeška narava pa pičena s strupom nezaupanja, dvoma in strahu. Potrebno je bilo, da se Božja narava poistoveti in vase prevzame človeško padlo naravo ter jo združeno v osebi Kristusa dvigne v občestvo z Bogom. Za nas je tako možen dostop do Očeta prav preko Sina.

"Vemo namreč, da bo tisti, ki je obudil Gospoda Jezusa, tudi nas obudil z Jezusom in nas hkrati z vami postavil predse."

Po krstu smo mi že s Kristusom pred Očetom in vendar še na tej zemlji. Zato je kristjan tisti, ki ima noge trdno na tleh, pogled pa usmerjen na cilj. Edino tako se lahko z vsem pogumom in močjo sooči s tem, kar se dogaja "tukaj in sedaj" ter neha bežati in se skrivati za najrazličnejša grmovja nemoči, obtoževanja, iskanja krivcev in malodušja.

Žena, ki je na porodu in ve, da je cilj novo življenje, preživi vse potrebne bolečine in stiske, kajti vse to ni nič v primerjavi z nagrado, ki jo čaka. K temu nas spodbuja tudi Pavel, ko trenutne stiske (ki zanj niso bile majhne) imenuje lahke v primerjavi z večnim bogastvom slave, ki se sedaj še ne vidi. 

Potrebno je videti onkraj in čez navidezno, da bi lahko s pogumom in močjo živeli na nogah danes!

3) Da pa na ta cilj ne bi pozabili ter imeli pogled usmerjen v pravo smer, nam Jezus v evangeliju pokaže pot. Ozre se po tistih, ki sedijo okrog njega in poslušajo njegovo besedo, in reče: "Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati." 

Kako bi namreč lahko izpolnili Njegovo voljo, če prej ne umolknemo, se usedemo k Jezusovim nogam in prisluhnemo? Kako naj spoznamo in izpolnimo Njegov načrt, če ostajamo "zunaj" in ne med tistimi, ki sedijo "okrog njega"?

Biti brat, sestra in mati Kristusa torej pomeni priti iz svojih "grmov" skrivanja, pomeni se pustiti najti glasu, ki kliče: "Kje si?" in stopiti blizu oziroma pustiti Bogu, da postane naš bližnji. Da vstopi v našo notranjost in mi v Njegovo. Ko se namreč zgodi to srečanje, se odprejo nebesa, odpre se pot in vrne se pogum.

Pa vendar smo pogosto še vedno raje med Jezusovimi sorodniki, ki so stali zunaj ali med Judi iz Jeruzalema, ki so iskali vse možne, tudi nerazumske razloge, da bi se zavarovali pred vznemirljivo Besedo, ki se jim je približala. Kako močno tudi nas ta Beseda vznemirja, ker pove vse! In ker povabi tja, kamor se sami vse od prvega padca ne upamo več - v Odnos iskrenosti, ranljivosti, prosojnosti in zaupanja.

In vendar si, čeprav nas je strah, točno tega želimo. Sam Sveti Duh v nas ponavlja: "Iz globočine, o Gospod, kličem k tebi ..."

Zakaj se torej ne bi predali? Zakaj ne bi končno dovolili, da srce dobi odgovor in se sreča s tistim, ki nas prvi išče in po nas hrepeni, da bi nas ponovno objel in napojil?
Zakaj ne bi ponovno stopili iz "grma" in pustili, da Pogled posije tja, kjer je že dolgo dvom, mraz in strah ter pustili, da srce na ta Božji: "Kje si?", odgovori s svojim, četudi kdaj plahim: "Tukaj sem."

Takrat se namreč vse spremeni!



sobota, 02. junij 2018

Nastavi odprte dlani in ti jih napolnim

9. nedelja med letom

Tako pravi psalm, ki nas spominja, da je naša rama osvobojena bremena, naše ujetništvo končano in pot svobode odprta. Za visoko ceno Kristusove daritve smo bili odkupljeni in osvobojeni enkrat za vselej, človek pa kakor da ne more prav dolgo vzdržati v tej svobodi. Pičen od kače rine nazaj v strup, četudi je prejel Zdravilo.

Tako si farizeji, tisti prvi, ki bi morali v Sinu prepoznati Obljubo, odločijo za sodobno suženjstvo, sodoben Egipt.

V peti Mojzesovi knjigi beremo, kako je Gospod posvetil sedmi dan in ga naredil za dan počitka, dan, ko naj se človek spominja, da je bil suženj v egiptovski deželi, a ga je Gospod od tam izpeljal z močno roko in z iztegnjenim laktom! 
Farizeji zapoved, ki spodbuja k svobodi, pretvorijo v jez, ki življenju ne pusti naprej. Za njih zapovedi, sicer opomniki in znanilci odrešenja, postanejo toga pravila, v imenu katerih so pripravljeni moriti. Kako poznano! Struktura in pravilo, ki "reže" človeka, dokler ga ne oblikuje po svoji podobi, v nasprotnem primeru pa izvrže. Tako se imenuje sodoben Egipt.

Sobota, ki nič več ni za človeka, ampak je človek za soboto. Učenci, ki so lačni, a po prepričanju farizejev ne smejo iztegniti roke po klasju, ki je na dosegu roke, ker tako po njihovo pač mora biti! Hromi, ki ne more opravljati dela in živeti, ne sme iztegniti roke in se dotakniti Življenja, ki je na dosegu roke, ker se v soboto pač tega ne počne! Tisti, ki so se že davno odločili, da bodo hromi v rokah, nogah in srcu preprosto ne vzdržijo, da bi drugi svobodno hodili dalje.

Kristus pa ne odneha. On gre in kakor ledolomilec pripravlja pot življenju. Jezno premeri ledena srca, ki zaradi udobne brezbrižnosti in apatije, v kateri se ni potrebno spreobrniti, ne prepoznajo, da so pravila v službi življenja in ne življenje v službi pravil. Struktura v službi človeka in ne človek v službi strukture. Scenarij, ki ga srečujemo vsak dan znova!

In vendar smo bili osvobojeni "Egipta greha", odrešenje nam je bilo dano, da se odločimo, na čigavi strani želimo biti. Med tistimi, ki širijo rodovitnost in življenje ali tistimi, ki se iz strahu zase poslužujejo rigidnih pravil. On prihaja, da daje lačnemu kruh, prihaja, da tistega, ki ga je družba izrinila na rob, postavlja nazaj v sredo, prihaja, da bi sleherni človek prejel življenje in vendar vsakemu pušča odločitev in odgovornost zanjo.

Kdor skupaj s Kristusom izbere, da bo znanilec vstajenja, prebudi ogorčene farizeje, ki pritiskajo, zapirajo poti, preganjajo in mečejo ob tla. Toda dana nam je skrivnostna svoboda, ki ni iz naše moči, temveč iz milosti, ki smo jo prejeli v ranljive posode. Lončene, da bi nihče od nas ne pozabil, da je preobilje moči iz Boga. 

Tako lahko z vseh strani pritiskajo na nas, in vendar nismo utesnjeni, lahko nam zapirajo pot, pa jo še najdemo, preganjajo nas in nismo zapuščeni, ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni, kajti v sebi nosimo Božje življenje, ki potrebuje razprte dlani, ki si upajo stegniti tam, kjer svet želi, da so hrome, ki si upajo utgrati klasje tam, kjer "so drugi rekli, da se ne sme" in ki upajo medtem, ko drugi padajo na kolena pred tujimi bogovi, ostati razprte v veri, da imamo Očeta, ki jih bo, kakor tolikokrat doslej, ponovno zvrhano napolnil.

Kajti Življenje vedno najde pot!


nedelja, 20. maj 2018

Šum, ki ima moč viharja

Binkošti

Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo.
Duh je, ki pelje naprej, ven iz okvirov, v korake, daljše od naših nog. On je, ki prebuja in vrača svežino življenja, da bi po nas nadaljeval čudovito delo odrešenja.

Vsi si tega želimo, toda kje se zatakne, da je še vedno toliko mrtvih kristjanov, namesto polnih življenja?
Mislim, da prav tam, ko mora človek ven iz svojih okvirov in naprej od svoje postave. Vsak si je v sebi naredil svojo postavo o tem, kaj je potrebno storiti, kaj popraviti, kako mora vse skupaj izgledati in kam moramo priti. Nikakor pa ne dovolimo Duhu, da bi On sam to povedal, v svojem času in na svoj način. Tega se bojimo, ker je neobvladljivo. Vendar Bog je neobvladljiv! In tega Boga se bojimo.

Prišel je torej dan, ko smo kot Cerkev ponovno povabljeni ven iz svojih postav ustaljenih praks, povabljeni, da se prepustimo Duhu, ki nam daje dar jezikov - dar, da vsakega današnjega človeka nagovorimo v njemu lastnem jeziku in mu tako oznanimo velika Božja dela. Tudi s poslušanjem.

Parti, Medijci, Elamci so danes ljudje z različnimi življenjskimi izkušnjami, ki govorijo tako zelo različne jezike med seboj. Sveti Duh pa je tisti, ki nas usposablja, da se drug drugemu približamo na način, ki "poboža", daje sočutje in razumevanje, nato pa jasno pelje naprej, v vstajenje. Kar Sveti Duh počne z nami, smo tudi mi poklicani delati v svetu.

Če pa se tega Gosta duše tako zelo bojimo, kaj naj prinašamo v ta svet drugega kakor naučene, prazne besede, ki uspavajo ljudi, kaj šele demone? Zato Sveti Duh v nas ne neha klicati: "Aba, Oče!", popolnoma poistoveten z nami, ki smo Njegovi otroci, da bi nas spodbudil k razširitvi notranjega prostora, spodbudil k novim korakom, ki peljejo v nove odgovore, na resnične potrebe ljudi!

Kakor piše papež Frančišek v svoji novi spodbudi Laudate ed exsultate, je Sveti Duh tisti, ki danes trka na notranji strani naših src, ker hoče ven, v svet, na prosto, ker hoče več prostora, da bi lahko zaobjel vse ljudi.
Tako pogosto je Duh ujetnik naših postav in nam zato kliče in prosi:"Razširi prostor svojega  šotora, razpni pregrinjala svojih bivališč. Nikar ne varčuj! Podaljšaj svoje vrvi, utrdi svoje kole!" (Iz 54,2). 

Ko torej poslušamo ta dar, Obljubo od Očeta, Svetega Duha, poveličujemo samega Sina, saj, kakor piše v evangeliju, Duh jemlje iz tega, kar je Sinovega in Očetovega ter nam razodeva in uvaja v vso resnico te nedojemljive Božje skrivnosti in ljubezni do nas.

Ko človek umre svojemu in se pusti voditi Duhu, pri tem pa uporablja vse svoje sposobnosti in darove, ki jih je prejel od istega Boga, ne more biti drugače, kakor da se v srcu rodi ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Ne more biti drugače.

Ko je namreč človek pripravljen v trenutku, ko bi sam po sebi in podvržen strasti vpil, besnel in rohnel, ko bi se sam po sebi samo še maščeval, ljubosumno nagajal in opravljal, povzročal razprtije in strankarstva, postal nesramen in grob, tega starega človeka oddati na križ in ga križati s svojimi strastmi vred, se v njem že prebuja novi človek, ki je bil obujen pri krstu in ki se na vse krivice odzove drugače. Ko nam v moči Milosti uspe ta prehod, se resnično izpolnjuje, kar vsak dan molimo: "Kakor v nebesih, tako na zemlji!"

Naj se torej zgodi; droben rahel šum Duha, ki pa ima ob sodelovanju človeka, moč viharja. Tistega dobrega, ki prepiha!



sobota, 12. maj 2018

Pri Bogu smo izžrebani!

7. velikonočna nedelja

On nas je izvolil in izbral. Vzljubil nas je še preden smo se zavedali samih sebe, še preden je greh vdrl v človeško nedolžno srce in nas ljubil tudi potem, ko je kača zameglila jasnino pogleda. Njegova izvolitev je trajna in njegova ljubezen ne mine, kajti "Bog se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica" (Rim 11,29).

Da nas je izvolil in poklical v svoj krog učencev pa pomeni, da smo mi tisti "dvanajsti", ki jih je zadel žreb. Na mesto Matija lahko vsak od nas postavi svoje ime, kajti kristjan pomeni biti izbran in poslan! Poslan ne v lastnem imenu in ne zato, da bi oznanjali sami sebe, temveč Kristusa, ki je našo nagoto ponovno oblekel v sijaj sinov in hčera. Kot Njegova priča smo torej poslani v svet, da bi prinesli evangelij.

Evangelij pa se prinese najprej z življenjem, v katerem se lahko vonja in okuša odrešenost, ljubljenost in sprejetost. To je prvi preizkusni kamen za kristjane! Namreč, ko ljudje pogledajo nas, lahko vidijo ljudi, ki so ljubljeni od Očeta? Lahko vidijo ljudi, ki se ljubijo med seboj, kar je logična posledica spoznanja, da Oče je?

"Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna," piše apostol Janez. "Po tem spoznavamo, da ostajamo v njem in on v nas: dal nam je od svojega Duha."

Sveti Duh je prisoten in navzoč prav takrat, ko se ljubimo med seboj. Izoliran posameznik ne more pričevati in oznanjati Boga, ki je občestvo treh oseb. Poleg tega so te osebe med seboj zelo različne, kajti Oče je Oče in ne Sin. Sin je Sin in Duh je Duh. Tako torej tudi mi lahko samo skupaj, kot Cerkev, ki gradi edinost v različnosti oseb, pričujemo in ponavzočujemo Boga na zemlji.

Kristus sam se je izenačil s kristjani. Ko Savel podivjano jezdi proti Damasku in ga na poti prekine Glas: "Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?" (Apd 9,4), je očitno, da se križani in vstali Gospod popolnoma izenači s svojim Telesom, ki je Cerkev. Danes je Kristus na zemlji navzoč po kristjanih, torej po Cerkvi. Ta svetilka pa sveti samo takrat, ko tudi živimo Njegovo zapoved ljubezni. Sicer smo svetilke, s pregorelimi žarnicami, ki delajo gužvo in zbirajo prah.

Naša svetloba je samo v odnosih ljubezni, ki pa ne izvzemajo konfliktov, nasprotovanj, težav in drugačnih mnenj, kajti vse to je del občestva in vse to sestavlja resnico, ki je Bogu tako ljuba.

Šele ko smo ti različni ljudje lahko skupaj in ohranjamo vero v ljubezen, ki jo ima Bog do nas, se nekaj začne premikati. To pa vključuje veliko noč. Vsi bi ljubili brez umiranja. Vsi bi verovali do petka, toda kristjan je priča umrlega in vstalega Kristusa. Je priča takrat, ko upa umreti sebi in vstati ne več v strahu zase, temveč povezan z drugimi, ko upa sprejeti nasprotovanja, ko upa prisluhniti še drugemu, ko upa skupaj graditi nekaj, kar bo drugačno od tega, kar bi zgradil sam, ker ve, da bo samo v tistem navzoč Bog, ki je Bog občestva in ne Bog "samostojnih podjetnikov".

Boga ni nikoli nihče videl. Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in postaja viden svetu. Druge poti Bog ni želel izbrati. Po vnebohodu se je "skril" v preprostost človeških odnosov. Kolikor bodo ti odrešeni, bodo prežeti s Svetim Duhom, kolikor bodo pa ti odnosi ostajali izven občestva in ujeti v staro miselnost "Kajna in Abela", izgubimo vso pričevalnost četudi se imenujemo kristjani. Še več, s takim ravnanjem celo povzročamo škodo. Večjo, kakor jo neverujoči z istim ravnanjem.

Kako velika je torej naša odgovornost! Kako pomembno je, da smo eno z Očetom in Sinom, kar tako ganljivo prosi za nas sam Sin: "Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi sem jih varoval (...) Zdaj odhajam k tebi (...) Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega."

Kaj pa je hudo za nas, če ne prav to, da se pustimo zapeljati stari neodrešeni miselnosti, v kateri še vedno mislimo, da smo brez Očeta, brez ljubezni in zato sami ter ogroženi? Mar ni to korenina slehernega greha in ran, ki si jih povzročamo?

Zato: "Obvaruj jih hudega in posveti jih v Resnici!"

Resnica pa je On sam, Sin, ki je prišel, da nas obvaruje in obleče s samim s seboj in tako za vedno vrne v občestvo Ljubezni, kjer nihče ni izolirano sam, temveč poklican, da zavestno vstopi v to veliko avanturo sprejemanja in podarjanja Ljubezni!

Žreb je zadel nas! Na vrsti smo, da gremo, od Kristusa poslani v svet, da mu prinesemo veselo oznanilo novih, odrešenih odnosov. Po vstajenju Kristusa ni namreč nič več isto!




nedelja, 06. maj 2018

Najboljše šele prihaja!

6. velikonočna nedelja

Tako preprosto se sliši današnja Beseda in tako jasen vrstni red postavi.
Apostol Janez je odločen: "Ljubezen ni v tem, da bi mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe."

Moč ljubezni ni v tem, da mi nekaj naredimo za Boga, ampak v tem, da sprejmemo, kar je On prvi storil in še dela. To pa postavlja popolnoma nov koordinatni sistem, v katerem absolutno ni več prostora za pridobivanje točk, moralistično izboljševanje sebe ali drugih ter za kupovanje odnosov. Vera je v PREPOZNANJU in SPREJETJU daru ter ŽIVLJENJU po njem. V Kristusu smo prejeli polnost Ljubezni, On nas je prvi izvolil in tudi postavil, da gremo in obrodimo sad, ki naj ostane.

Če pa smo mi prvi tako zelo ljubljeni in odrešeni, mar ni spontano, da bi se ljubili tudi med seboj, ob vključenih lastnih napakah in napakah drugih? V odrešeni misli je to preprosto, naš trud pa je potreben pri razločevanju in nenehnem odločanju za to misel ter pravi vrstni red, v katerem je vedno prvi Drugi!

Spoznanju odrešenosti je tudi domača odprtost do vseh, vernih in nevernih, muslimanov in kristjanov, ateistov in tako ali drugače "obrezanih ter neobrezanih" ljudi. Kdor je odkril Boga in svet v Njem, ne more ostati zaprt in ujet, kajti v ljubljenosti odpade vsaka ogroženost.

Apostol Peter tako sprejme povabilo poganov in jim govori besede življenja, med tem pa je nadnje pride Sveti Duh. Govori jim besede, ki vžigajo, prebujajo in osvobajajo. Pri tem se sprašujem ali kristjani danes premoremo besedo življenja, ki poslušalcu vrne upanje, pogum, veselje, hrepenenje in žejo po Bogu? Toliko stoletij je iz premnogih ust prihajal moralizem in poučevanje, ki je pozabil, da smo najprej ljubljeni.
Zato se mnogi še danes bojijo, ko kristjan odpre usta. Upravičeno! Kajti na nas je, da jih odpremo samo, če iz njih lahko pride beseda evangelija, beseda upanja in veselja nad tem, da bolečina, stiska, razočaranje in polom po Kristusovem vstajenju preprosto ne morejo več imeti zadnje besede. 

Sveti Duh je tisti, ki je obudil Sina in v Njem nas same. On je tisti, ki daje življenje, duši izmiva madeže, zaliva, kar je suho in ozdravlja rane, On je tisti, ki zmore nenasilno upogniti to, kar se v nas še upira milosti. Kako temeljno je tako povabilo Jezusa, ki v evangeliju kliče: " Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni!"

V nas se potemtakem pretaka prav tista ljubezen, ki je med Očetom in Sinom in ta ljubezen je Sveti Duh. Vsi smo ga prejeli s prošnjo, da bi v nas lahko našel prostor svobode za delovanje in ne le majhne zapore, v katerih se ne more premikati!

Sveti Duh, ta ljubezen, ki je v nas, ne more biti kupljena in ne potrebuje odplačevanja, temveč si želi biti le sprejeta. On je odločen, da pride in omehča hladne zidove v nas in med nami, naš del odgovornosti pa je v tem ali ga bomo, ko pride, tudi sprejeli.
"Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?" (Lk 18,8)

Tam, kjer jo bo, se bosta staknila nebo in zemlja ter iz prestrašenih in okornih src ponovno naredila  prostor bratstva, ljubezni, širine, odprtosti in veselja nad tem, da smo ljubljeni ter da najboljše šele prihaja!


sobota, 21. april 2018

Ena čreda, en Pastir - pred Očetom

4. velikonočna nedelja

V prvem in v drugem berilu je z malo stavki povedano ogromno.
Središče naše vere je Jezus Kristus - utelešeni, umrli, vstali in večno živi.
"V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili." Če to ni vogelni kamen naše vere, postane Cerkev podobna eni od različnih oblik združenj, gibanj, dobrodelnih ustanov, podjetij ...

A Cerkev ni to. Je namreč včlenjenost človeka z Bogom in Boga s človekom, je včlenjenost brata z batom, kajti po milosti krsta smo dejansko vključeni v to novo resničnost, kjer Sveti Duh omogoča, da smo vsi del in deležni občestva Trojice.

Jezus v evangeliju pravi: "Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta."
Jezus odnos, ki vlada med njegovimi in Njim samim, popolnoma izenači z odnosom, ki ga ima Sin z Očetom. S tem, ko je dal življenje za svoje, je namreč za vedno uničil razkorak med človekom in Bogom. On je v svojem telesu združil Božje in človeško. Ti dve naravi nista več ločeni, temveč sta eno, zato smo v Kristusu sinovi in hčere, deležni istega ljubečega odnosa, ki je že pred stvarjenjem sveta obstajal v Trojici.

Pa vendar ... tudi če za človeka ni druge poti zveličanja, kot je Jezus Kristus, je pot odrešenja odprta vsem ljudem! Tudi neverujočim, tudi drugače verujočim ... Tudi te bo dobri pastir našel, če ne prej, v grobu. Sam je namreč dejal:
"Tudi te ovce moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir."

Kristus je vedel, kako ključen preobrat se dogaja prav preko Njegove velike noči in vendar človeku, četudi gre za njegovo življenje in smrt, pušča absolutno svobodo pri odločanju. Ne pušča ga samega, ga pa v ničemer ne sili. Ko so Jezusa vsi zapuščali, ker je bila njegova Beseda o ljubezni, ki postane meso in kri za življenje sveta, čisto preveč konkretna in trda, ni tekel za njimi, tudi ni potegnil k sebi vsaj tistih nekaj preostalih, temveč jih je šokiral z vprašanjem: "Ali želite oditi tudi vi?" 

Vera je dar in tudi ko je podarjena, ni samoumevno živeta. Ker pa je bistvo Ljubezni svoboda, ki sama daje življenje in ji ga nihče ne more jemati, ne more drugače kakor da tudi sama pušča to isto svobodo človeku. On je, ki bo moral izbrati, Bog je svoje naredil in dela.

Ljubezen ima tudi oblast, da življenje da in da ga zopet prejme, in tako oblast ima nad človekovim življenjem samo Božja ljubezen, ki nima nikakršne primesi greha, samozadostnosti ali egoizma. Zato je to oblast potrebno prepustiti Ljubezni. Kakor hitro človek sam poseže po drevesu življenja, odtrga s tega drevesa ne le druge, temveč tudi sebe,

Srčika evangelija - vesele novice je torej to, da bi vsi ljudje ponovno bili združeni pri Očetu in se ne bi pogubil nihče. Jezus večkrat izpostavi, da je to Očetova volja, ki jo je prišel izpolnit. Za ta cilj je Sin dal življenje, ob tem, ko ga je ponovno prejel od Očeta, pa vstajenja ni bil deležen samo Sin, temveč je s seboj v občestvo z Očetom odnesel tudi vse nas.

Preveč lepo, da bi dojeli. Vendar so vrata odprta. Kristus je dal svoje življenje, da bi ga mi v Njem ponovno prejeli. Zato ostaja potrpežljivo zvest v klicanju in vabljenju človeka, da bi le-ta vstopil v to čudovito resničnost Cerkve in zaživel občestvo te Ljubezni, ki je za nas ŽE dala vse!

Če pa je za nas že dala vse, kako nas ne bi potem tudi neutrudno čakala in vabila? Da bi le vsi prišli v ta nebeški Jeruzalem, kjer bo resnično ena čreda (ovc iz različnih staj veroizpovedi), en Pastir, vsi pa združeni pri Očetu.

To so resnično nebesa!


nedelja, 15. april 2018

Nov dih življenja

3. velikonočna nedelja

Vstali je točen! Vedno. Človek pa zamuja, kot ti zapisi, ki so ostali na cvetni nedelji. In vendar je vesela novica ravno v tem, da je Bog 100% in ne zataji ter ne neha prihajati v naša življenja tako,  kakor je prihajal v življenja svojih apostolov.
Prihaja pa kot tujec, ki se ga ne da vedno prepoznati. Prihaja kot nekdo, ki ustraši, ker je drugačen od naših predstav. To so doživeli učenci na morju (Jn 6,16-21), to so doživeli učenci po vstajenju, kar opisuje tudi današnji evangelij: "Vznemirili so se in obšel jih je strah."

Vstali vznemirja! Nujno, če ne ne bi bil Vstali. Vznemirja, ker ruši zakonitosti tega sveta in naših možganov, ruši naše ideje o tem, kakšno podobo bi morale stvari in ljudje imeti ter tako nenehno vdira s svojimi presenečenji. To je počel že v času svojega zemeljskega življenja. Dokler ga niso voditelji, ogroženi pred tem neobvladljivim Bogom, sklenili umoriti, pri tem pa niti za trenutek pomislili, da jih šele v smrti čaka največje presenečenje Boga - vstajenje!

Bog je torej točen, zvest, 100% in vznemirljivo šokanten. Pred nas nezadržno prihaja z vprašanjem po veri v vstajenje. Ali res verujemo v vstajenje? To je merilec naše vere in smisla krščanstva. Apostol Peter nam v prvem berilu to jasno prikaže: "Vi ste Svetega in Pravičnega zavrgli in si izprosili pomilostitev ubijalca, Začetnika življenja pa ste ubili. Toda Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče." Nemogoče je namreč, da bi začetnik Življenja ostal suženj smrti. Ta začetnik Življenja tudi danes prihaja v naše situacije smrti in tam, kjer človek vidi nemogoče, On odpira novost življenja. A potrebna je vera.

Štirideset dni se zato Vstali prikazuje učencem, da bi jih privadil na to novost vstajenja in s tem nove resničnosti za vse nas. Že prvi stavek današnjega Lukovega evangelija pa prikaže, katera so znamenja, po katerih Vstali tudi danes živi med nami.

Prvo znamenje je skupnost. Učenca, ki sta pripovedovala, sta bila dva, pripovedovala pa sta drugim, kar pomeni, da so bili skupaj in živeli občestvo. To bo vedno prvo znamenje Vstalega tudi v današnjem svetu.
Učenca sta ga spoznala na poti. Biti na poti, živeti in sprejeti, da se Kristus razodeva med potjo, tj. medtem, ko živimo svoje obveznosti, je drugo znamenje Vstalega.
In spoznala sta ga po lomljenju kruha. Deliti to, kar imamo sami radi, bo vedno prstni odtis navzočnosti Kristusa. Sprejeti svoj kruh, življenje in milosti kot dar, ki ne pripadajo meni, ampak so mi dane za vse, je znamenje odrešenega človeka.

Pričujemo ga torej toliko kolikor mu postajamo podobni po teh znamenjih. Darovi, ki jih prinaša Vstali, pa so:

1) Dar miru in sprave. Ta ponavljajoči: "Mir vam bodi!", ni katerikoli mir, ampak je mir Jagnjeta, ki je vzel nase vse krivde in ne obtožuje nikogar. Spoznanje, da nam je odpuščeno, je temelj vsakega miru, ki gre globlje od čutenj.

2) Dar ran. Kristus se da prepoznati po sledovih ran, učencem celo pokaže roke in noge, pokaže rane, mi pa delamo vse, da bi svoje rane skrili. Pred seboj, pred Bogom in pred svetom. Toda naše rane so že poveličane, ker niso več izolirane, boleče in same, temveč so po vstajenju že na Kristusovem telesu. Tam, v tej veliki skrivnosti, so že preoblikovane in zato dišijo.

3) Dar bližine. Vstali je stopil mednje, jih povabil, da se mu približajo, se ga dotaknejo in ker od veselja še niso verjeli in so se čudili, vzame ribo in jo poje. Nekaj, kar duh ne more. Kristus prinese v naše življenje ponovno možnost bližine, prinese zavest stalne navzočnosti Boga, ki ni več samo v templju ali na gori Sinaj, temveč je za vedno poveličan v naši človeški naravi. Če pa je Bog postal eno z nami, smo tudi mi poklicani ponovno vstopiti v lepoto bližine do drugega, ki je bila namenjena že v začetku sveta.

4) Dar celovitosti in Besede. Kristus začne učencem razodevati postavo, preroke in psalme. Med zapisanim in konkretnostjo ni več razkoraka, ki ga je sprožil greh in zahodna kultura, temveč je ponovno vse eno. Vse dobi smisel in vsak posamičen stavek postane zaključena enota.
Odpre jim um, da so umevali Pisma in tako Beseda naenkrat postane eno s konkretnostjo Kristusa. Vstali ozdravlja naš um, ki drobi, secira in ločuje, ter ga odpira za Resnico, ki je ena sama oseba. Zato ne more biti več ločitve med vero in življenjem, med Besedo in Osebo, med liturgijo in vsakdanjim življenjem, ampak vse postaja harmonična celota.

5) Dar poslanstva. Na koncu nas Vstali imenuje za priče vseh teh velikih skrivnosti vere in pošlje, da bi jih z znamenji občestva, poti in lomljenja kruha, ki nujno vključuje bližino, tudi oznanjali s svojim življenjem, kjer je potrebno, pa tudi z besedo.

Veliko nam je bilo dano, veliko lahko podarimo!


sobota, 24. marec 2018

Ni se oklepal ...

Cvetna nedelja Gospodovega trpljenja

Čeprav je bil Jezus Kristus v Božji podobi, se ni oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil, tako da je prevzel podobo hlapca in postal podoben ljudem.

Ko danes gledamo Jezusa, ki jezdi na osličku, na katerem še nikoli ni sedel noben človek, krotak in ponižen ter nižji od človeka, nas lahko zgane. Ta kralj ne prijezdi na konju in sam od sebe ne povzroči nobenega hrupa, temveč se poniža do te mere, da pozdravlja ljudi, ki mu kličejo vzklike zmage, četudi ve, da gleda v obraz tistih, ki prav kmalu ne bodo imeli več nikakršnega usmiljenja.

Jezus je ljubeče predan. Prihaja in dela to, kar spozna, da ga prosi Oče. Najbrž si nihče tisti dan ni predstavljal, kaj sledi, tudi sami veliki duhovniki, pismouki in vsi člani velikega zbora ne.
Namero, da bi ga prijeli in usmrtili so sicer že dolgo imeli v srcu, in vendar jim je Jezus tolikokrat pobegnil in se umaknil pred njihovim kamenjanjem. Ker njegova ura še ni prišla.

Sedaj pa Sin ve, da je Njegova ura tukaj, zato se prostovoljno izroča njim v roke. Samo Sin in Oče vesta, da je to vstop v levje žrelo podivjanega zla, ki si je pripravilo prostor v človeških otrocih. Veliki duhovniki, pismouki in starešine so sicer še vedno mislili, da je prijetje Jezusa delo njihovih spletk, zato so prišli nadenj z meči in koli ter množico zgubljenih in vodljivih ljudi, a Jezus jih je že čakal in se tam, v Getsemaniju, pustil zvezati. Pustil poljubiti in zvezati. To resnično zmore samo ponižna Ljubezen, ki je odločena iti do koder je potrebno, da bi le nazaj dobila svoje otroke.

Ob tem pasijonu srečamo več vrst ljudi, ki pa so precej podobni današnjemu stanju družbe:

Oddaljeni in Mesija
Del predstavljajo tisti, ki niso niti dobro vedeli, kaj se pravzaprav dogaja. V Jeruzalem so sicer prišli po običaju postave, a se jih vse dogajanje v povezavi s prerokom iz Galileje sploh ni kaj dosti dotikalo. Oni so nemoteno molili, zažigali kadilo ter naprej darovali klavne daritve svojemu oddaljenemu Bogu ne vedoč, da je med njimi utelešeni Bog. Vsaj v današnjem času je ta del ljudi precej velik.

Veliki duhovniki, pismouki, farizeji in Mesija
Veliki duhovniki, pismouki ter farizeji so močno pričakovali Mesija, vendar so imeli o njem zelo rigidne in do potankosti izdelane načrte. In ker se ta prerok iz Galileje, ki se je povrhu imenoval tudi Božjega sina, prav nič ni ujemal z njihovo predstavo, so ga bili odločeni umoriti. Odločno in zavestno.

Ko pa so Jezusa končno imeli v svojih rokah, so celo sami sebe presenetili, ko je iz njih privrelo toliko zla, sovraštva, hudobije in prave zverinskosti, za katero še vedeli niso, da jo premorejo. In Jezus jim pusti. Dovoli, da se človeško srce, polno hudobije in sovraštva, odpre in izpljuva, da tako tudi samo spozna, kaj vse nosi v sebi ter spozna, kako zelo potrebuje odrešenja. Jezus ve, da lahko šele srce, ki se izprazni svojega "kisa", pozneje, če želi, sprejme Ljubezen.

Vodljiva množica in Mesija
Tem farizejem, velikim duhovnikom in starešinam je pokorna množica, ki s koli pride nad Jezusa in se tudi zlahka da prepričati, ko je potrebno vpiti: "Izpusti Baraba" in "Križaj ga". To so vodljivi "verniki", ki iščejo le senzacijo in pripadnost, četudi napačni strani.

Juda in Mesija
Juda je začel dobro, a se je na koncu pustil preslepiti svoji ideji Mesija. Zanimivo, da Markov evangelij poroča o tem, da se je Juda odločil Jezusa izdati potem, ko je žena v Betaniji mazilila Jezusa z dragocenim dišavnim oljem in je Jezus pri tem ni ustavil, temveč celo omenil svoj pogreb. Mislim si, da je takrat Judu prekipelo ob spoznanju, da Jezus nikakor nima namena postati politični mesija, ki mu je ob vhodu v Jeruzalem kar dobro kazalo glede privržencev.
Zanimivo, ko se nekaj ali nekdo ne ujema z našimi merili, smo pripravljeni moriti in izdajati.

Peter in Mesija
Peter je prav tako imel svojo podobo Mesija, vendar se je ob tolikih razočaranjih nad Jezusom, ki ga kar ni in ni ubogal, vendarle ustavil ter manjšal. Z vsakim porazom je Peter izpustil del sebe in svojih pričakovanj, dokler ni, prisiljen nad očitnim padcem, dokončno moral priznati, da tudi sam ni to, za kar se je imel. Moral je sprejeti, da ga Gospod in njegov načrt presega ter da je tudi sam potreben ne le umivanja nog, temveč resničnega odrešenja. Zato se je zjokal in vrnil.

Učenci in Mesija
Veličina Petra in ostalih učencev tako ni v tem, da bi bili popolni, niti ne v zvestobi, saj je ravno ta opešala, temveč v tem, da so se navkljub vsemu, česar niso razumeli, pustili voditi. Tudi z vmesnim pobegom.

Mi in Mesija
To je lahko velika spodbuda za nas, ki smo tako podobni Petru. Gospod nas v tem tednu in tudi sicer ne potrebuje popolnih, vendar ponižno krotke. Tako ponižne, da bomo hodili za Njim tudi, ko ne bomo razumeli, kaj se dogaja. In kakor se Sin ni oklepal svojih privilegijev in enakosti z Bogom, tako Oče prosi nas, da se končno nehamo oklepati svojih predstav o tem, kako morajo ti prazniki izgledati, ne oklepamo svojih idej o lastnem življenju, svojih trdnih prepričanj, kaj vse bomo zanj naredili, temveč se raje s praznimi rokami pustimo voditi skozi lastne izdaje, nezvestobe in padce, do križa, da bi skupaj z učenci, Materjo in ostalimi ženami okusili Njegov pogled usmiljenja, ki šepeta: "Dopolnjeno je! Zate. Ker se nisem oklepal svojega."


nedelja, 18. marec 2018

Pasti v zemljo

5. postna nedelja - Tiha nedelja

O, ko bi resnično zmogli utihniti pred skrivnostno logiko semena, ki je nihče zares ne razume in vendar sluti, da je resnična.
Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu. 

Človeška volja pa od prvega greha naprej dela vse na tem, da bi sebe - to seme - ohranila, pokazala svetu, ga poveličala sama, skrbela zanj in delala vse, da nikoli ne bi padlo v to temno, vlažno in umazano zemljo, kjer je vse skrito pred očmi sveta.

Jezus je prevzel prav to našo človeško voljo, ki se boji sama zase, ki se boji smrti in trepeta vsakič, ko nima prav, da bi jo kot Sin, v tej svoji Božji naravi, ponovno osvobodil in odrešil. Za nas je storil tisto, česar sami nismo mogli. Človeško padlo voljo je ponovno zedinil z Očetovo. Cena je bil Getsemani, kjer je daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti (...). Iz tega, kar je pretrpel, se je naučil poslušnosti, dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni, počelo večnega odrešenja.

Samo Sin je bil toliko svoboden, da je lahko izročil človeštvo na oltar in ga v svojem telesu ponovno združil z Očetom. Ta združitev pa se je v Kristusovem telesu zgodila za vedno, zato je to izpolnitev točno tiste nove zaveze, o kateri govori Gospod v prvem berilu po preroku Jeremiju.

Kaj smo torej poklicani storiti mi, ki se nenehno bojimo zase, za svoj prav, svojo opaženost in potrebnost ter delamo vse, da bi svoje življenje rešili in seme svojega življenja ohranili nedotaknjeno?

Preprosto to, da pred vsakim strahom zase, pred vsako smrtjo lastni trmi, gremo naprej navkljub čutom, ki v tistem trenutku niso prijetni ter vstopimo v Getsemani. Tu pa ne potrebujemo biti iste Kristusove bitke, saj je tudi zmogli ne bi, ampak se spomnimo tega, da je ta bitka že dobljena, da v nas že je to novo življenje, ki ga človek najde takrat, ko izpusti svoje predstave.
Potrebno je "le" verovati in izpustiti to, kar je v naših očeh postala rešilna bitka. Sami se namreč pripenjamo na strašno čudne in minljive rešilne bitke, ki izdajajo, varajo, minevajo in so še bolj trhle od nas samih. Strah nas jo je izpustiti, ker ne verujemo, da se po tem, ko seme res pade v zemljo in umre, ne zgodi nekaj tragičnega, ampak se rodi novo življenje in novo veselje.

Ko torej v polni zavesti vstopimo v Getsemani strašljivih občutij, ki si jih v odnosih prebujamo, spoznamo, da je dejansko najtežje že za nami, da je dejansko najtežje že izbojeval Kristus. Mi moramo samo vzdržati ta občutja "temne zemlje", kjer se zdi, da nas bo konec in tam, prav tam spoznati, da je v resnici to naš začetek. Kajti tam, ko človek izpusti, česar se oklepa iz golega strahu zase, spozna, da ga drži drugačna Roka, ki edina daje varnost. Je pa potrebno izpustiti in umreti.

To je naša pasha, naša velika noč. Na drugi strani tega "spusta v zemljo" in semena, ki se izgubi, tako vstaja nova rastlina, človek, ki se ne boji več zase in zato tudi ne več odnosov, saj je izkusil, da se da iti skozi najglobljo temo in preživeti. Ker je Nekdo šel pred nami.

Postni čas preko Besede ostaja spodbuda, da ogrožene odnose, kjer se vsak boji zase in se rešuje tako, da beži, rani, napada, grabi, znova in znova preoblikujemo v nove in odrešene odnose, kjer vsak od nas ve, da je že najden in se zato lahko neha branit ter preprosto je tam. Kot resnično vstali kristjan, ki je v Kristusu - edinem, ki je lahko prešel to temo smrti in greha ter končno vidi in sliši še svojega brata.



nedelja, 11. marec 2018

Iz Babilona v Odnos!

4. postna nedelja

Današnja Beseda je resnično beseda spodbude, tolažbe, Božjega upanja in hrepenenja po nas in naši svobodi. Mi smo namreč ujetniki. Ujetniki samih sebe, drug drugega, miselnosti in gnusob današnjih dni, sužnji ujetosti v delo brez nedelj ter ujetniki bolezni, ki se imenuje neposlušnost. A Božji glas ostaja in prihaja, tudi danes. Ker se mu njegovo ljudstvo smili.

Že v prvem berilu beremo, kako je Bog k trdovratnemu in neposlušnemu izvoljenemu ljudstvu nenehno pošiljal preroke in poslance, ker se mu je ljudstvo smililo in vendar so le-te zasmehovali, zaničevali in zasramovali. Kakor pozneje Kristusa.

Srca teh ljudi so tako ostajala trda in vneta za zlo, ki je v nekem trenutku doseglo svoj vrhunec "babilonskega ujetništva". Ko človek ne posluša besede Boga, posluša besedo kače - skušnjave, ki ga pelje v ujetništvo. Ne more biti drugače. Gospod je za svobodo in vendar v njegovem templju, ki je človeško srce, ne moreta sobivati Sveti Duh ter prodajalci golobov. Ne da se služiti dvema gospodarjema. Ali naša srca postanejo hiša molitve ali ostanejo razbojniška jama, v kateri poteka prodaja golobov in ovc, menjava, primerjanje, zavist, ljubosumje, tekmovalnost in kar je temu podobnega. Odločiti se moramo sami!

Izraelci so ostali trdi in tako postali poslušnim svojim tlačiteljem. A Gospod ni odnehal, ker Ljubezen ne more mirovati, dokler so v nevarnosti ljubljeni. Ker je vedel, da svojih ne bo dobil drugače kakor, da jih sam poišče, je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. 

Samo On, ki je tako bogat v usmiljenju, nas je lahko zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil ter nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu. Po Njem smo torej že v nebesih. Nekaj, kar si ne Izraelci ne mi nismo upali niti sanjati! Rešeni smo po čisti milosti, zaradi Ljubezni, ki nas želi imeti poleg sebe. Vse kar potrebuje, je naša privolitev v to, da jo sprejmemo in se pustimo biti ljubljeni!

Norost Boga in čisto nezasluženo darilo Milosti! Darilo pa se lahko samo sprejme ali zavrže. Jezus sam v nočnem pogovoru z Nikodemom razodene, kako bo Sin človekov moral biti povzdignjen kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi. In kakor je bilo nekoč v puščavi dovolj, da je pičeni pogledal v kačo na drogu, tako je danes dovolj, da pičeni od greha pogleda usmiljeno obličje Očeta, ki se razodeva v Sinu. In je rešen. Dovolj je torej le pogled v pravo smer!
Dovolj je srce, ki prizna lastni Babilon in sprejme Sina, ki prihaja kakor Luč, da prežene temo.

In vendar Jezus sam pravi, da ljudje bolj ljubijo temo kakor luč. Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da imamo svobodo na dosegu dlani in vendar izbiramo suženjstva? Kako je mogoče, da bežimo pred lučjo? Najbrž, ker se tam razodevajo naše temine. Teh pa se bojimo in jih skrivamo.

Svet nam pri tem pomaga, saj naše praznine maši in ne dovoli, da bi se jih slišalo.
Ljudje si sicer te praznine razkrivamo in kažemo v globljih odnosih in vendar nimamo moči, da bi si jih zapolnili.
On pa, Beseda in Luč, ki iz ljubezni prihaja k nam, človeku sicer razodene temine in greh, razodene njegovo žejo in lakoto, vendar ga v tem ne pusti samega, saj je vendar prišel, da bi nas rešil!

Njegova bližina resnično prebudi žejo srca, ki se jo tako bojimo začutiti in priznati, in vendar se Jezus sam že v naslednjem poglavju Janezovega evangelija predstavi kot Živa voda. Sredi puščave je težko priznati žejo, ob Izviru žive vode, ki komaj čaka, da nas napoji, pa bi to moralo postati radost vsakega kristjana. Tu je namreč naše veselje in pogum! V tem, da imamo Odrešenika, ki razkrinka naše temine, da bi jih v istem hipu napojil in napolnil s svojo usmiljeno ljubeznijo.

Zakaj bi se potem sploh še bali bližine tako sočutnega in usmiljenega Sina, poslanega iz ljubezni Očeta za rešenje sveta?

Celoten evangelij tako postaja kakor čuteči in proseči klic Očeta človeku, da bi končno upal priznati, da je žejen in sprejel Sina, ki prihaja, da ga napoji! Vse, kar je potrebno storiti, je torej sprejeti!
Sprejeti Sina, sprejeti ljubezen, ki jo žeja po nas, sprejeti to polnost večnega življenja, ki ni drugega kakor živ in pristen odnos z Njim!



nedelja, 25. februar 2018

Ker si poslušal moj glas

2. postna nedelja

Bog prosi Abrahama, da mu daruje svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubi, Izaka in ga v deželi Morija daruje v žgalno daritev na gori, ki mu bo pokazana. Absurd! Sin obljube, dolgo pričakovani, edina 100 % gotovost, da je Gospod zvest in da ni pozabil na svoje besede, ki jih je Abrahamu izrekel davno nazaj, naj bi sedaj bil darovan. Zakaj?

Ker je Bog želel Abrahamu podariti še veliko več, je potreboval njegovo prazno naročje. Potreboval je, da se odlepi od posedovanja daru, ki ga je prejel in razširi svoje naročje zato, da bi lahko prejel še več. Če Abraham ne bi bil pripravljen poslušati Gospodovega glasu in darovati Izaka, bi ga Bog enako ljubil, mu enako stal ob strani in enako blagoslavljal. Mu pa ne bi mogel podariti vsega tega, kar mu je v svoji ljubezni želel. Za ta, večji dar, je bil potreben korak izpuščanja v goli veri, kajti edino tako se v človeškem srcu razširi prostor za Boga. Odpre se naročje in srce.

Abraham je to zmogel, zato je Gospod njegovo prazno naročje napolnil s še večjimi darovi: "Ker si to storil in nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom zares obilno blagoslovil in silno namnožil tvoje potomstvo, kakor zvezde na nebu  in kakor pesek, ki je na morski obali. Tvoji potomci bodo vzeli v posest vrata svojih sovražnikov in s tvojimi potomci se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji, ker si poslušal moj glas."

Ko nas Gospod vabi v korak, ki je daljši od naših nog, je to samo zato, da bi nam podaril še veliko večje darove. Spoštuje in ne odmakne svoje zaveze, ko tega ne upamo storiti ter se neskončno veseli, ko zaupamo in na Besedo storimo golo dejanje vere. Takrat je kakor bi odprli avtocesto za Njegove milosti, ki so številnejše od zvezd na nebu in peska na morski obali.

Dar, ki nam ga v svoji veličini želi podariti Oče danes, je neprecenljiv. Je, kakor piše apostol Pavel Rimljanom, njegov lastni Sin, kateremu ni prizanesel.
Ko so bili na tem, da Jezusa pribijejo na križ in so vojaki, kakor nekoč Abraham, dvignili svojo desnico, da bi zaklali Sina, se Oče ni oglasil. Tam ni bilo glasu, ki bi zavpil: "Ne stegujte svojih rok nadenj in ne storite mu ničesar!" Ko je šlo za njegovega lastnega Sina, je Oče molčal in dopustil, da so ga umorili, kajti edino tako je Sin lahko našel izgubljenega in mrtvega človeka ter ga z vstajenjem ponovno pripeljal v življenje.

Kako silna in neustavljiva je ta ljubezen! Če torej Oče ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse, pomeni, da nam z Njim želi tudi vse podariti! Zanj smo že Božji izvoljenci, katerim ni poslal Sina, da bi jih obsodil, temveč rešil. Kdo bo torej obtoževal Božje izvoljence? Mar nimamo na desnici Očeta največjega in najodličnejšega zagovornika?

Da bi res živeli to veliko Resnico, moramo tudi sami velikokrat v življenju iz svojega naročja izpustiti svoje "edince", svoje "ljubljenčke", svojo misel, idejo ali načrt, na katerega smo se ljubosumno navezali ter razpreti dlani, da bi sprejeli veliko več - dar sinovstva in hčerinstva.

In šele takrat, ko to zares zaživimo, postajamo pred podoba spremenjenja na gori. Ko imamo v sebi dovolj prostora, da sprejmemo dar Sina in vcepljenost vanj, pričnejo naši obrazi in oblačila sijati. S svojim stilom in okusom, s katerim živimo občestvo z Njim in med seboj, oznanjamo, kje je naša dopolnitev.

Na gori sta se prikazala Mojzes in Elija, postava in preroki ter Kristus, ki je dopolnitev obojega. Peter bi najraje obdržal vse tri, vendar mu Jezus pokaže drugo pot. Naša naloga ni več življenje iz postave in prerokov, kajti čas se je že dopolnil in Mojzes in Elija sta izginila. Sedaj smo poklicani, da zaživimo občestvo s Sinom, to novost krsta, v katerem nas usposablja za služabnike Duha, za služabnike nove zaveze, služabnike občestva in pričevalce, da sta Bog in človek ponovno eno.

Z gore smo torej poklicani sestopiti zedinjeni v Kristusu ter kot bratje in sestre novega občestva vstopiti v "dolino", ki še vedno čaka prav takih pričevalcev spremenjenja!




nedelja, 18. februar 2018

Med angeli in zvermi

1. postna nedelja

Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo.
Puščava, za nas tolikokrat prekleti kraj, pri Bogu vnovič dobi mogočno razsežnost. Kakor nekoč za Izraelce, tako tudi za nas ostaja kraj čiščenja in treninga v razločevanju ter izbiranju.

Božjega Sina odvede v puščavo Sveti Duh. In tam, v tej isti puščavi, ga satan skuša. Bog nas torej ne rešuje puščav življenje, ne rešuje nas napadov hudega, temveč nam pošilja angele, da nam v tem strežejo. To je pomembno dejstvo, ki ga, vsaj zdi se tako, včasih ne moremo sprejeti.

Radi bi živeli v raju, kjer zla več ni in vendar smo še na zemlji. Zdi se nam, da nas Bog zapušča in pozablja, ko nas ne obvaruje satanovega skušanja in vendar pozabljamo, da Njegovo odrešenje ni v tem, da bi z vnovičnim vesoljnim potopom uničil svet in na ladji rešil samo "svoje", temveč je Njegovo odrešenje za vse, tudi za "tiste, ki v dneh, ko je Noe gradil ladjo, niso bili pokorni in jih je Bog potrpežljivo čakal". 

Njegova Ljubezen ni v tem, da nas vzame s tega sveta, temveč da nas je v tem svetu rešil ter ponovno usposobil za izbiro dobrega! Kristus je namreč prišel, da osvobodi našo svobodo!

Dokler bo torej svet, bodo tudi zveri. Zemeljske in duhovne, zunanje in notranje. Mavrica se je razpela čez vse. Mi smo tisti, ki se bomo morali vsak dan znova, vsak trenutek znova odločati, kateri del bomo izbrali in sprejeli - skušnjavo zveri ali pomoč angela, poslanega od Boga.

Postni čas na poseben način simbolizira teh 40 dni puščave, ko je vsak od nas poklican, da v sebi ponovno odkrije in poimenuje zveri, obenem pa izostri pogled za vse dobro in lepo, kar se vzporedno dogaja.
Plevel in pšenica vedno rasteta skupaj, človek pa je tisti, ki je v moči krsta usposobljen, da izbira pšenico, življenje, angele. Medtem, ko zveri napadajo, renčijo in grozijo.
Pa kar naj, pomembno je le, kam mi usmerimo pogled, h komu mi naravnamo uho in kateri misli dopustimo, da usmerja naš korak.

Vsak od nas pozna svoje zveri, pozna svoje omejitve in skušnjave, ki ga vodijo v prepad. Ta prepad pa Gospod ne zasuje, temveč nas uči okrog njega napeljati mrežo in hoditi mimo, ne da bi ob tem vanj padli sami ali vrgli še ostale. Se naučiti živeti spravljeno s svojimi notranjimi prepadi, živeti v zavesti, da zveri so ter da smo sami odgovorni in svobodni za to, kar se odločamo, je status odrešenega človeka.

Odrešeni človek se tako ne uspava ali zapira v umetne svetove, da bi s tem sebe prepričal, da je vse lepo, niti ni človek, ki se pusti dotolči zverem, temveč je tisti, ki s Kristusom vstopa v puščavo in skupaj z Njim spoznava svoj notranji svet. V zavesti, da je nad ta svet Bog že davno razpel mavrico in sklenil zavezo tudi z našimi zvermi.
"Glejte, zavezo sklepam z vami (...) pa tudi z vsemi živimi bitji (...) z živino in vsemi zvermi zemlje, ki so pri vas."

Svojo zavezo je sklenil s človekom, ki je poln nebeških višin in poln globin brezen, človekom, ki je svet in grešen, dober in hudoben, ponižen in trmast, poln zveri in poln angelov.
"Kristus je trpel zaradi grehov, in sicer enkrat za vselej, pravični za krivične, da bi vse pripeljal k Bogu." To je torej Njegov cilj - da bi bili vsi združeni pri Bogu.

Naj bo to tudi naš cilj, h kateremu hitimo skozi puščave življenja, zavedajoč se, da mavrica lahko nastane le takrat, ko sta sonce in dež združena. Ne takrat, ko je samo sonce ali ko je samo dež, ampak, ko sta skupaj.

Tako post za kristjana ne more biti več samo neko zagnano uničevanje lastnega plevela in pokončevalni boj nad zvermi srca, temveč postaja klic k spreobrnjenju, k budnemu življenju sredi angelov in zveri ter obenem zavestnemu in svobodnemu (spre)obračanju k dobremu.

Angeli,  Božje kraljestvo, evangelij se je približal.  Zelo konkretno, zelo človeško, zelo "meseno".
Čas se je dopolnil! Tudi za naše izbire.


nedelja, 11. februar 2018

Hočem, bodi očiščen!

6. nedelja med letom 

Vsak od nas potrebuje Božji odgovor, potrebuje potrditev in potrebuje slišati ta močni: "Hočem!"
V sebi namreč vsi nosimo gobavost, ki jo skrivamo pod take in drugačne maske, obleke in obrambe. Zato potrebujemo srečati tistega, ki je na križu upal pokazati prav tiste rane, ki jih mi skrivamo ter prav preko njih odrešil ranjenega človeka ter mu vrnil Življenje.

Kristus je torej prvi, za katerega veljajo besede apostola Pavla iz drugega berila: "Tako skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem, pri tem pa ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili."
Potrebujemo srečati nekoga, ki ga ni več strah zase, ki ne išče svoje koristi, temveč se daje, da bi drugi imeli. Pavel, veliki Kristusov posnemovalec, vabi tudi nas, naj postanemo Kristusovi, posledično pa tudi njegovi posnemovalci.

Da bi pa to res postali, je najprej potrebno srečati svojega gobavca. V stari zavezi, kakor beremo v prvem berilu, se je moral gobav človek popolnoma umakniti iz slehernega socialnega in verskega življenja. Živeti je moral zunaj prebivališč, v samoti in vpiti: "Nečist, nečist!"  Nositi je moral razmršene lase in pretrgana oblačila.

Ob tem nehote razmišljam, koliko gobavosti danes sili ljudi, da se zanemarijo, da ne zmorejo več sprejemati lastnega življenja in predvsem ne ran, ki jih je to prineslo. Koliko ljudi se iz bolečine umakne od ljudi ter prebiva v osamljenosti, četudi sredi naselja. Koliko gobavcev današnjih dni skriva svoje razbolelo srce pod izgovor: "Druge ne smem obremenjevati", ter ostajajo sami, neslišani in pozabljeni.
Evangelij danes vpije: "Dovolj!" Potrebno je priznati gobavost, potrebno je priznati svoja bolna mesta ter zahrepeneti po tistem, ki se ran ne boji, temveč nas preko njih odrešuje.

Gobavec v evangeliju se sam približa Kristusu. Nihče ga ne pripelje, nihče ga ne pokliče, preprosto pride, ker mu je zadosti takega življenja in se odloči, da gre lahko drugače naprej.
Pomembna je ta notranja odločitev, da je dovolj! Dovolj skrivanja, dovolj vpitja: "nečist, nečist", dovolj bežanja iz odnosov. V življenju vsakega pride čas, ko je potrebno stopiti iz začaranega kroga nemoči.
Gobavec je storil, kar je lahko - odločil se je in prišel h Kristusu!

Gane njegova prošnja, izrečena na kolenih, polna vere, tako zelo spoštljiva in nevsiljiva: "Če hočeš, me moreš očistiti."
Še bolj ganljivo pa je to, kar stori Kristus. Ranjeni človek se mu najprej zasmili. Beseda pomeni, da se mu je streslo drobovje, kar je materinska lastnost Boga. Gospod se zato takoj naredi bližnji in iztegne roko. Iztegnjena desnica, povezana z besedami: "hočem, bodi" močno spominja na stvariteljsko delovanje Boga, ko je s svojo desnico in svojo besedo ustvarjal svet: "bodi svetloba, ..."
Tu Gospod na neki način poustvarja, torej odrešuje človeka. Dokončno se bo odrešitev zgodila na križu, ko bo Jezus iztegnil obe roki.

Gobavca se Jezus dotakne, kar je bilo za predpise postave nedopustno. Veliko čudežev je Jezus storil prav preko dotika, ki je bil vedno odgovor na človekovo vero. Bog se nas želi dotakniti tudi danes. Želi, da pridemo predenj, vzdržimo njegov ljubeči pogled, poln sočutja ter dopustimo, da se dotakne tam, kjer mi ne zmoremo ter izgovori svojo privolitev: "Hočem, bodi!"

Poklicani smo torej, da se dovolimo ponovno "ustvariti", ponovno obuditi in vrniti v svetlobo, kajti zato je prišel. Da bi poiskal izgubljene otroke in jim vrnil življenje. Bog nas hoče odrešiti iztrganosti, bežanja, osamljenosti ter nas ozdraviti in usposobiti za lepe, odrešene odnose, kjer brat in brat ponovno lahko prebivata skupaj.

Kristus ozdravljenega pošlje, da duhovnikom oznani veselo novico evangelija, ki zmore rešiti. Postava je lahko samo pokazala, da greh je, da prestopki so, nikakor pa ni imela odrešujoče moči. Za kaj takega je bila potrebna milost Kristusa. Samo Beseda, samo ta utelešeni evangelij - oseba Jezusa Kristusa in vera vanj, lahko gobavemu in ranjenemu človeštvu  prineseta odrešenje in novo življenje.
In prav to je bil ozdravljeni poslan oznaniti shodnici, ki je še vedno čepela v postavi.
Približalo se je Božje kraljestvo. 

In nenazadnje je izredno močan zaključni simbol. Ozdravljeni gobavec se vrne med ljudi, Jezus pa mora zaradi njegove neposlušnosti navodilom, ostati zunaj naselja. Ta čudovita zamenjava!

Človek, ki je zaradi greha bil vržen iz raja in je moral kakor gobavec prebivati zunaj njega, se lahko vrne v raj občestva z Bogom in drugimi, Kristus, Božji Sin pa sprejme, da živi "zunaj", sprejme nase gobavo človeško naravo, ki jo v vsej svoji ranjenosti pokaže na križu, ter jo prepelje v slavo vstajenja. Nič več ni torej človeku potrebno živeti "zunaj", temveč se v milosti (ne postavi!) lahko vrne v ljubeč odnos s seboj, z bratom in Očetom, ki je zato, da bi rešil sužnja, daroval Sina!



sobota, 27. januar 2018

O da bi danes poslušali njegove besede!

4. nedelja med letom - nedelja Svetega pisma

Apostol Janez v svojem prologu piše: "V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog." (Jn 1,1)

V tem tako močnem stavku Janez pove, kako je Bog Beseda, besede pa so potrebne tam, kjer so odnosi. Bog je torej prežet z odnosi in si v ta odnos želi vključiti tudi človeka. Zato ga je ustvaril - da bi bil z Njim.
Bog je torej polnost ljubezni, ki se vedno odpira navzven, k drugemu, k človeku. Kakor v raju tako tudi danes Gospod prihaja v naše vrtove src in kliče: "Kje si?" Nenehno vstopa in vabi v dialog, ker ve, da samo ta nahrani, napolni in osreči. Vstopa torej kot Beseda.

In ker je človek vmes nasedel drugi, kačini besedi, se je Besede pričel bati in se pred njo skrivati. Človek po padcu prične Bogu postavljati nešteto ovir in šumov. Tako med nami in Bogom pogosto "hrešči" in povezava pogosto "blokira".
Ker pa ljubezen ne more odnehati, obenem pa tudi ne vključuje vsiljivosti ali nasilja, Gospod potrpežljivo vabi in čaka ter ostaja spoštljivo zvest.
Pride v Besedi in čaka, da človek odgovori. Pred človekovo svobodo ima Ljubezen "zvezane roke".

Nam pa Beseda zato podaja 4 temeljne ovire, ki povzročajo šum v komunikaciji med nami in Bogom:

1) Prvi šum je človekov strah, da bo Gospod nekaj vzel. Ta strah ima korenine v kačinem prigovarjanju in zasajanju dvoma v Božjo ljubezen. Pred grehom sta se Adam in Bog skupaj sprehajala po vrtu. Lahko sta bila oba, Bog in človek. Po grehu se je človek zbal Boga, ki si ga je ustvaril po kačinih besedah, posledično se je zbal samega sebe in verjel, da lahko obstaja samo eden - ali človek ali Bog. To je strup, ki je še vedno ostal v naših "adamskih genih", zato Bog dela vse, da bi premagal naš temeljni strah ter nas osvojil s svojo Ljubeznijo.

2) Drugi šum je nenehno nezadovoljstvo in naša trma.
V prvem berilu slišimo Izraelce, ki prosijo: "Naj ne poslušam več glasu Gospoda, svojega Boga in ne gledam več tega velikega ognja, da ne umrem."

Bali so se gledati mogočna znamenja, ki jih je Gospod delal pred njimi zato, da bi vendarle doumeli in sprejeli, da je Bog tisti, ki jih je izvolil in izpeljal iz Egipta in ne drugi bogovi. Dajal jim je videti svojo mogočnost, da bi končno ta "črviček in krdelce Izraelovo" (Iz 41,14) dojelo, da ne more samo, temveč z Gospodom, ki ga pelje in vodi. A zaman. Izraelci so ali trmarili ali bežali, vselej pa ostajali v srcu neobrezani in trdi. Tako kakor mi, ki prepogosto najdemo vse razloge za to, da ne verujemo in se ne spreobrnemo od sebe k Drugemu. Vedno nas nekaj moti. In ostajamo na mestu, zaprti za dialog.

3) Tretji šum je ignoranca motečega in razvrednotenje običajnega.

"Obudil jim bom preroka izmed njihovih bratov, kakor si ti, in položil bom svoje besede v njegova usta in govoril jim bo vse, kar mu bom zapovedal," pravi.

Gospod se je v svoji ljubezni odločil poslati preroke. Nič več ni pred ljudstvo prihajal z mogočnim ognjem in grmenjem, temveč preko običajnega glasu človeka - preroka.

In vendar so ene pretepli, druge ubili in spet druge kamnali (prim. Mt 21, 35). Ker so govorili besede, ki jim niso bile všeč, ker so vznemirjali, ker so rušili stare predstave, ker ... ker ... Prerok pač moti! Tudi danes. Ker kaže smer, ki je nasprotna veliko utečenim vzorcem.

Tudi mi danes preprosto odrežemo tiste, ki nas vznemirjajo. Ene kamnamo z jezikom in grdim govorjenjem, druge ubijamo s prekinjenim dialogom ali ko vanj sploh nočemo vstopiti, spet druge pretepamo z molkom in ignoranco. Ali oni nas.

Pogosto se lahko tudi zgodi, da spregledamo preroka, ker je običajen. Hitro namreč spregledamo Gospodov stil vstopanja, ki je pogosto tih, nežen in ovit v popolno normalno običajnost. Človeka ali stvari.

4) Četrti šum pa je religija.

V shodnici je skrit hudi duh, ki mirno spi. Tam, kjer naj bi bil kraj Besede in življenja, očitno najde miren počitek. Dolgo namreč že ni bilo Besede, ki bi ga resnično vznemirila in izrinila.

Tudi danes so nevarni naši moralizmi in ostali"-izmi", s katerimi odbijamo ljudi, sami pa se skrijemo v ali za strukture, vzorce in ideje, ki so v sebi že mrtvi ter služijo le temu, da v njih (mirno) spimo. Kakor hudi duh v shodnici. To je religija, ki ne prebudi nikogar razen tiste, ki jim upravičeno povzroča alergijo. Prebudi jih in izžene, hudega duha pa pusti tam.

Religija tudi utruja ter se s posmehom obrača na vero, ki je živ odnos s Kristusom, ter pravi: "Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat?" 

Res, On je prišel pokončat mrtva pravila, ki so brez življenja, mrtve vzorce, ki služijo samim sebi in izganjajo ljudi. Res je prišel to končat ter prinesel novost Življenja in ljudem razodel Očeta. Oče pa si še vedno, kakor v Ednu, želi odnosa, išče dialog, zato prihaja kot Beseda. Beseda z oblastjo - tista, ki išče odnos in ne kakor besede pismoukov, ki so ostajali sterilno oddaljeni od ljudi.

Beseda torej prebiva in se je naselila med nami. Da bi iz naših src in odnosov izrinila vse demone in vse šume, ki jo želijo ustaviti ter končno našla svojega ljubljenega človeka ter ga iz mrtvega stanja gluhonemosti premaknil v svobodo tistih, ki lahko poslušajo in govorijo ter tako zaživijo (O)dnose!



sobota, 20. januar 2018

Obrniti smer

3. nedelja med letom

Čas se je dopolnil. Pride čas; in pri živem človeku je ta čas nenehno prisoten, ko je potrebno preveriti, v katero smer smo zazrti, kam je usmerjeno naše življenje in iz katerega temelja črpamo.

Čas se je dopolnil, da zapustimo nekatere naše gotovosti in se obrnemo k tistemu, ki prihaja in kliče. Za tiste 4 ribiče je bilo Galilejsko jezero njihovo delovno mesto. Kristus je prišel k njim v službo in jih poklical tam, kjer so preživljali svoj povprečen vsakdan. Da bi jim dal pravi temelj in vrnil okus. Še več, človek, ki prejme notranji okus, posledično postane ribič ljudi, ker postane užiten in privlačen.
Če je Jezus pred 2000 leti izbral tak stil, ne vem, zakaj danes mislimo, da ne prihaja v naše službe, na naša delovna mesta, v naše vsakdane in naše odnose... To je vendar Njegov način! Da bi nam obrnil pogled in nas potegnil iz naših ujetosti:

1) Klic iz slabega v dobro

Jona je bil poslan v Ninive, veliko mesto, da bi jim oznanil resnico in jih povabil k izbiri dobrega. V prvem berilu srečamo Klic, ki človeka vabi iz slabega v dobro, iz greha v svobodo.
Ninivljani so verovali in se spreobrnili. Spreobrnili so se prej kakor Jona, kajti Jona na koncu še vedno ostaja "daleč" in se jezi nad usmiljenjem in dobroto Boga. Še potrebuje spreobrnjenje, ki so ga Ninivljani že sprejeli. To je tudi za nas, ki mislimo, da smo "blizu", spodbuda in opozorilo. Spodbuda, da lahko Gospod po nas dela dobro celo, ko smo sami še daleč, opozorilo pa, da smo mi prvi poklicani k spreobrnjenju in ne toliko tisti, katere bi mi radi spreobrnili in jih naredili take, da bi ustrezali nam.

2) Klic iz nebistvenega v bistveno

Ta klic srečamo v drugem berilu, v katerem Pavel z jasnimi in močnimi besedami spodbuja: "To pa rečem, bratje, da je odmerjeni čas kratek. Odslej naj bodo tisti, (...), ki jočejo, kakor da ne bi jokali, tisti, ki (...) kupujejo, kakor da ne bi nič imeli, in tisti, ki ta svet uporabljajo, kakor da ga ne bi izrabljali, kajti podoba tega sveta mineva."

V vsem, kar se okrog nas vrti in svetlika, v ritmu, ki je bistveno hitrejši kot je bil še dve generaciji nazaj, ob vseh ponudbah, ki trdijo, da so temeljne za našo srečo, se človek hitro izgubi v nebistvenem. Doktorira na nalepkah, spregleda pa vsebino. Poglablja se v stvari, ki minevajo in spregleda cilj, za katerega je ustvarjen. Spregleda večnost in spregleda odnose, ki so ustvarjeni za večnost.
Drugi Klic nas tako kliče od nebistvenega, ki uspava z udobjem, k bistvenemu, ki prebuja z življenjem.

3) Klic iz dobrega v boljše.

Tretji Klic doživita Simon in Andrej, ki sta ob obali jezera metala mreže v vodo. Najverjetneje sta spirala svoje mreže po celonočnem lovu, ki je bil bolj ali manj uspešen. Jezus tako vstopa v njuno dokončano delo, katerega uspeh ali neuspeh sta pripisovala sebi in jima obrne smer ter pokliče na pot, na kateri bo Drug vodi in pokazal morje, iz katerega bo potrebno rešiti ljudi. Drug bo odslej akter, ona dva pa sodelavca.

Poklicana sta od dela, ki je dobro in ki sta ga dobro opravljala, v delo, v katerem bosta morala prav tako zavihati rokave, vendar ne več kakor bi sama hotela, temveč kakor bo usmerjal Drug.
Bog tudi danes nemalokrat vstopa v naše dobre stvari, dobra dela, dobre lastnosti in nas pokliče v drugo smer, v boljše, v tisto, kar gre "čez". Ker ve, da je samo tam naša sreča in izpolnjenost.

4) Klic iz ranjenosti v odrešenje

Četrti klic je Klic, ki ga prejmeta Zebedejeva sinova, ki skupaj s svojim očetom popravljata mreže. Popravljata in rešujeta odnose in tisto, kar se je na poti pretrgalo, strgalo in ranilo. Vsi imamo vsaj nekaj lukenj v svojih mrežah in vsi mi si želimo, da teh prask in raztrganin ne bi bilo. In zato največkrat porabimo ogromno časa in moči za to, da bi te rane rešili, ozdravili ali celo izbrisali.

Gospod pa nas ne kliče iz ranjenosti v ozdravljenje, ampak v odrešenje. To ne izključuje, da so nekatere rane deloma ali v celoti ozdravljene in vendar se ne ustavi pri tem. Premalo je to. On nas kliče v odrešenost bivanja, v odrešen pogled, ki nam omogoča, da težke stvari svojega življenja nič več ne gledamo z očmi, ki le ocenjujejo, kaj še manjka ali celo nosijo zamero do tistih, ki so mreže trgali, temveč z očmi, ki vidijo, kako je ta mreža - ponekod cela in ponekod potrgana - ljubljena in poklicana ljubiti.

Poklicani smo namreč naprej, iz ujetosti nenehnega reševanja v nov pogled, ki je zazrt v poslanstvo, ki ga daje Klic. Prav je, da se znamo ustaviti in popraviti, kar se popraviti da, prav pa je tudi, da znamo ob pravem času naprej, kajti odrešenost je več kot ozdravljenost, saj vključuje tudi rane.
Večkrat se šele na poti ozdravi, kar mora biti ozdravljeno, kar ostane "nepopravljeno", pa preko Njegove milosti postane vir okusa in celo blagoslova. Skrivnost, ki jo obvlada Bog.

Kako aktualen je torej danes Klic, ki nas vabi, da se naučimo umetnosti vsakdanjega življenja, ki vključuje nešteto dejanj odpuščanja. Odpuščanje pa pomeni prav to - (spre) obrniti se od nenehnega popravljanja lastnih mrež, k Pogledu, ki kliče onkraj in dlje.