sobota, 08. december 2018

Na poti

2. adventna nedelja

Druga adventna nedelja nas še bolj utrdi v zavesti, da je Bog na naši strani. On je prvi, ki dela vse, da bi iz našega življenja nastalo nekaj lepega, nekaj, kar diši po nebesih. Želi nas žive, zrele, na nogah, svobodne in napolnjene z Njim, zato torej rodovitne in lepe. To je naša vizija.

1) Prejšnjo nedeljo smo videli koliko obljub je Gospod položil v srce slehernega človeka in kako je dejansko advent čas, ko te obljube obujamo. Zakaj? Da bi šli na pot. Kajti samo na poti se zori in raste. Na poti, na kateri je potrebno nenehno nekaj zapuščati in nekaj novega sprejemati. In ker se človek boji novega in težko izpušča staro, se rad ustavi in parkira. Bog pa je tisti prvi usmiljeni Oče, ki prihaja in nenehno obuja svojo Obljubo. V tej Obljubi je namreč skrito Njegovo obličje. In ko človek ve, da je Obličje, ki ga kliče, si upa na pot. Samo takrat.

2) Na tej poti tudi Bog ne želi, da bi omagali, ampak se okrepili, zato nas ne neha hraniti in napolnjevati s toliko tolažbo Baruha (1. berilo) in tolikimi vzpodbudami Pavla (2. berilo).

Pavlove besede in priprošnja nas krepijo, da bi naša ljubezen vedno bolj napredovala v spoznavanju in vsakršnem dojemanju, da bomo znali razlikovati, kaj je boljše! 
To je namreč naša velika naloga - razlikovati med dobrim in boljšim ter izbrati to Njegovo boljše in tako graditi občestvo v evangeliju.
On je tisti, ki je v nas to dobro delo začel in ga bo tudi dokončal, če mu bomo le pustili.

Prerok Baruh pa pred nas razgrinja besede tolažbe. Enako zato, da na njej ne bi omagali ali obstali.

Sleci Jeruzalem, obleko svoje žalosti in bede in za vekomaj obleci lepoto veličastva, ki je od Boga! Ogrni se s plaščem pravičnosti, ki je od Boga. Položi si na glavo venec veličastva Večnega!

- Lepota, veličastvo, pravičnost, venec, sijaj ... Kdo si tega ne bi želel? A kako pogosto se v tem odlomku ponavlja, da je vse to od Boga. Njegov je sijaj, venec, veličastvo, lepota. In to svojo Božjo naravo, ki vsebuje vse to, je prišel preplesti z našo, da bi človek ponovno zasijal! Še močneje kot takrat, ko je bil ustvarjen, kajti takrat človeška in Božja narava še nista bili eno.

- Bog ti bo za vekomaj dal ime: "Mir pravičnosti in veličastvo bogočastja."
Ime novega človeka je mir. Mir, ker je ponovno najden, ker je postal najden sin in tako prejel brate in Očeta. Cerkev, to novo občestvo v evangeliju, je tako ponovno poklicana zaživeti in obleči svojo resnico:"Glej, tvoji otroci, od sončnega zahoda do vzhoda, so zbrani na besedo Svetega in se veselijo, ker se jih je spomnil Bog."

- Bog sam bo vodil Izraela, z veseljem, v svetlobi svojega veličastva, z usmiljenjem in pravičnostjo, ki prihajata od njega.
On je torej prvi, ki išče pot ...

3) Baruhova knjiga naj bi nastala za Jude, ki so v času siceršnjega babilonskega izgnanstva ostali v Jeruzalemu. Torej je prerokova beseda kakor svetilka, ki sveti na temnem kraju (prim. 2Pt 1,19) in čaka izpolnitev Obljube, ki je za takratne Jude bila vrnitev v Jeruzalem in obnovitev templja.

Nam pa govori, kako takrat, ko smo sami morda še v temi, Bog pred nami že pripravlja poti, ki so blagoslovljene (Baruh v hebrejščini pomeni blagoslovljeni). Bog je tisti prvi, ki skuša popraviti poti med seboj in človekom, zravnati steze, doline napolniti, gore in hribe pa znižati. Da bi vendarle krivo v nas in med nami postalo ravno in vsaka razpokana pot vnovič gladka.

4) Če pa je On prvi, kaj je torej naša naloga? Preprosto to, da Njegov prihod v naše življenje prepoznamo in nanj odgovorimo. Vsa naša pozornost je v prepoznavanju načina, s katerim Bog vstopa v zgodovino človeštva. Ta način je čudovito prikazan prav v evangeliju. Luka natančno opiše vladanje tistega časa. Postavi zelo natančen opis in jasno začrta pot človeške zgodovine. V to zgodovino pa naenkrat vstopi Beseda:

"V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje (...), je v puščavi prišla Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu."

Beseda se zgodi v konkreten čas in prostor, vstopi v konkretno človeško zgodbo, torej tudi v mojo konkretno zgodbo, v ta moj "danes". Vstopi in se zgodi, kakor se je zgodilo angelovo obiskanje Device. In kakor je angel počakal Marijin odgovor, tako Beseda počaka naš odgovor.

Zgodi se nam torej obiskanje, na nas pa je, da ga prepoznamo in nanj odgovorimo. In zanimovo, kadarkoli človek odgovori pritrdilno, se sprožijo reke življenja. Marija gre k sorodnici v oddaljeno Judejo. Gre torej na pot. Janez Krstnik odgovori Besedi in zato prehodi vso jordansko pokrajino ter uči. Gre torej na pot. Jožef se prebudi iz spanja in sprejme Marijo, sprejme življenje. Gre torej na pot.

Vedno namreč, ko človek sprejme Besedo, ki ga išče in dela vse, da bi ga tudi našla, se zgodi eksplozija življenja. Zgodi se Božje odrešenje, ki ga bo videlo vse človeštvo! Tisti sijaj, ki se mu ne da upreti, ker se rodi iz Srečanja, ki edino prinaša rodovitnost!



sobota, 01. december 2018

Začel se je čas obljube

1. adventna nedelja

Začel se je torej čas, ko se spominjamo obljube, ki jo je Bog že izpolnil s svojim Sinom in čas, ko se sprašujemo, katero obljubo je še položil v naše življenje in na njeno izpolnitev še čakamo. Vsak jo ima, tam, na dnu srca. Advent je namenjen temu, da jo prebudimo.

1) Prva obljuba, ki jo je položil v srce vsakega od nas je zagotovo klic po svetosti. Ne more biti drugače, saj je naše srce ustvarjeno po Njegovi podobi, On pa je svet! (prim. 3Mz 11,44)
Ta klic je neugasljiv in nobene razburkane vode tega sveta ali tega decembra ga ne morejo preglasiti. Nasprotno, sredi tega časa Gospod ponavlja po preroku Jeremiju: "Pridejo dnevi, govori Gospod, ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal Izraelovi in Judovi hiši". 
Prišel je čas!

2) Druga obljuba je obljuba po rodovitnosti. Davidu požene mladika pravičnosti; delal bo prav in pravično.
Vsi hrepenimo po tem, da bi iz nas vzbrstela mladika, še več, da bi mi postali ta Gospodova mladika, ki raste in se krepi dokler vsi ne prejmejo sad. Advent je čas nove rasti in okrepitve tistega, kar raste iz Njega.

3) Tretja obljuba je obljuba po tem, da bi šle stvari prav in bi bile stvari pravične. Delal bo prav in pravično.
Bog je v svojem Sinu razodel edino pot pravičnosti, ki je usmiljenje. Naše srce ne bo potešeno, dokler bo hrepenelo po maščevanju, bo pa zajokalo od veselja, ko bo v sebi izkusilo usmiljenje, ki je nad vsem in vse postavlja na pravo mesto. Advent je čas usmiljenja. Do sebe in do drugih. Čas nežnosti in sočutja.

4) Četrta obljuba, ki jo navaja prerok Jeremija, je obljuba varnosti. V stari zavezi je to pomenilo, da je ljudstvo imelo svojo zemljo in je bilo rešeno sovražnikov. Danes to pomeni, da se človek končno lahko naseli v svojem telesu, ki mu je dano kot obljubljena dežela, kot sveti tempelj v katerem prebiva Sveti Duh. To telo je poklicano ljubiti, se darovati. Samo tisti, ki prebiva v svojem telesu, lahko postane daritev za drugega. Samo tisti, ki mu je lepo v svojem telesu, lahko vidi in se veseli lepote drugih ter jih ljubi. Advent je čas ponovnega bivanja v telesu in ne več ločenosti od njega.

5) Peta obljuba je obljuba odrešenosti. O tem govori evangelij. O rušenju starega, navideznega, tistega, kar je človek zgradil iz lastne moči, da bi se uveljavil. Govori o bučanju morja in valov, o strahu in negotovosti tistih, ki so zaupali zgolj vase, govori celo o nebeških silah, ki se bodo majale. In tam, sredi tega rušenja vsega, kar smo si mi postavili iz lastnih norm, pravil in zapovedi, ko nismo živeli po Duhu, se rojeva novo. Že vstaja in prihaja na površje odrešeni človek, tisti, ki je rojen iz milosti in ki ne računa samo nase, temveč na tistega, ki edini odrešuje. Zato Jezus vsakemu, ki živi novost Njegovega odrešenja kliče: "Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje."

Sredi majavih sil pride Odrešenik.
Sredi teme se rodi Otrok.
Ko je bila še tema, Marija najde grob odprt.

V temi se razodeva Odrešenje, ne v dnevu. Tam, kjer se človeško konča in ne tam, kjer se človek še vedno dela močnega tudi če ni. Tam, v za nas neidealnem, si Gospod pripravlja idealno.

Odrešenje torej vključuje rušenje, stisko, zmedo, kajti ruši se tisto, kar ni od Boga. In vstaja tisto, kar biva iz Njegove milosti. Kako naj torej postajamo resnično skladni z našo resnico novega človeka v Kristusu, če se nič ne sme zrušiti? Če se nič od starega ne sme zamajati? Ne gre. Novo in staro ne gre skupaj, to govori že vino in mehovi.
Advent je torej čas rušenja starega, ki otežuje in smrdi po človeškem trmastem uveljavljanju svojega ter čas poganjanja in utrjevanja novega, vsega, kar živi po Duhu.

6) Zato je šesta obljuba obljuba po odnosih veselja in radosti. Pavel za Tesaloničane moli, da bi bili napolnjeni z ljubeznijo drug do drugega in do vseh. To ponavlja tudi v nadaljevanju pisma. Ljubezen med nami je obleka adventa.

7) In zadnja, sedma obljuba, ki jo pred nas postavlja današnja Beseda, je obljuba čistosti. Smo v 9-dnevnici k Brezmadežni, ki je mati čistih src in teles. V evangeliju beremo o klicu k budnosti, k srcem, ki so mehka, živa, odprta za novost evangelija in ne obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi, ki si jih tolikokrat sami večamo in napihujemo zato, ker je tako težko ranljivo stopiti v Odnos in odnose.
Advent je torej čas lahkotnosti, čas, ko odvečno odpada in nastaja prostor za bistveno!

Naj bo torej ta advent nenehna prošnja, občudovanje in zrenje izpolnjevanja Njegovih obljub!



nedelja, 11. november 2018

On, ki je prvi vrgel vse

32. nedelja med letom

Danes Beseda pred osvetljuje kar nekaj nasprotij in s tem tudi nas sprašuje, na katero stran smo se pripravljeni postaviti.

Na eni strani imamo namreč farizeje in pismouke, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnici in častnih mest na gostijah. Pred temi Kristus opozarja svoje učence.
Njim ob bok lahko postavimo vse tiste ljudi, ki so glasno in hrupno metali denar v tempeljsko zakladnico. Metali so namreč iz svojega preobilja in se v marsičem dali videti in slišati.
To je torej množica tistih nenasitnih ljudi, ki iščejo, kako bi z drugimi nahranila sebe. Išče, kako bi preko opaženosti dvignila svoj položaj in vrednost. Človek, ki išče zase, zato tudi daje drugače. res da meče kovance v zakladnico, kar je pohvalno, vendar vrže vselej le toliko kolikor to dejanje ne ogrozi njegovega lastnega udobja in le toliko kolikor mu tako početje obljublja neko korist. Vsaj pri Bogu, če že pri ljudeh ne.

To je tista nenasitna miselnost, ki človeka vselej pušča pustega in praznega (prim. 1Mz 1,2), brez topline odnosa, ki vključuje daritev samega sebe. To miselnost lahko ponazorimo s tisto veliko in lačno množico v času suše, h katerim prerok Elija ni poslan. To je namreč tista množica ljudi, ki ostaja lačna in nenasitna, kar je prvi rezultat miselnosti, ki rešuje samo sebe. Takrat smo nenasitna zakladnica, v katero morajo mnogi vreči veliko, morda celo od svojega uboštva, pa nam še vedno ni dovolj. Mnogi morajo opaziti naše metanje kovancev, ploskati morajo, pa še vedno nam ni dovolj. Ker smo še v temi, ker še iščemo zase, ker še druge uporabljamo zato, da bi rešili sebe.

Kristus pa tako kakor običajno, tudi tokrat zareže v bistvo in pokaže drugačno pot. On se postavi na stran vdove, ki ni imela druge zaščite kakor Boga samega, postavi se na stran tistih, ki so pripravljeni darovati sebe in videti druge. On poviša nizke, ki sami ne iščejo povišanja od ljudi ter jim podari novo življenje v izobilju. Življenje, v katerem moka v loncu ne poide in olja v vrču ne zmanjka. Ker se to življenje napaja v odnosu z Gospodom, ki deli vsakemu po meri njegovega naročja.

Tisti torej, ki se odločijo, da svojega praznega naročja ne polnijo sami ali z drugimi, tisti, ki so se odpovedali sebi in so pripravljeni v zakladnico vreči sami sebe, vse, kar so in kar imajo, lahko doživijo lepoto Nebeškega kraljestva, ki je vedno nova in vedno lepa. To Kraljestvo se običajno
najprej najavi z veseljem v srcu, nato z izpolnjenostjo in še nato z gorečo željo po daritvi drugemu.

Tako vdova iz Sarepte kakor vdova iz templja predstavljata podobo tega, kar je kristjan poklican postati. Obe sta bili beračici, ki nista mogli vzdrževati sami sebe. To je podoba nas samih pred Bogom.
Obe pa sta sklenili, da zaupata tej skrivnostni Besedi v srcu in data vse. Prva vdova tako Eliju da vse, kar še ima zase in za sina, druga da vse, kar še ima za preživetje. Čeprav ima dva novčica, ne pridrži enega zase. Verjame namreč vrstnemu redu Boga, ki najprej prosi vse, zato, da bi potem lahko vse podaril in bi tega podarjenega ne zmanjkalo nikoli.
Obe igrata vse, kajti v življenju je ljubezen tista, ki prosi vse, da lahko tudi da vse. 

Tistemu torej, ki upa razpreti svoje dlani, lahko Gospod podari veliko in za vedno, kajti temeljna lastnost Božjih darov je prav v tem, da nimajo konca. Še več, bolj kot se jih deli, bolj se množijo. To je logika v katero nas kliče današnja Beseda.

Logika zaupanja in izpuščanja, da bi se nam res lahko v celoti podaril tisti, ki se je daleč pred nami naredil ubogega in v našo zakladnico srca "vrgel", kakor pravi drugo berilo, enkrat za vselej samega sebe in se človeku podaril v celoti. To je evharistija.

To bo tudi vedno Njegov odgovor pred ponižnim srcem, ki ne polni samo sebe in ne išče zase, temveč ostaja majhno in proseče, odprto in podarjajoče. Takemu resnično podarja vse - samega sebe.



nedelja, 14. oktober 2018

Eno ti manjka ...



28. nedelja med letom

"Ko se je tisti čas Jezus odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal (...)"

Na eni strani vidimo Jezusa, ki se ponovno odpravlja na pot, morda utrujen in vendar poln življenja, na drugi strani pa priteče nekdo, ki še ni našel svojega imena ter ves zasopel, utrujen, izmučen in v stalnem lovljenju časa in samega sebe pade na kolena.
Kako tako velika razlika? Kaj je za vsem tem?

Ta nekdo, ki ga na drugem mestu evangelist Matej imenuje mladenič, si je zgradil že precej stabilen projekt, sestavljen iz 7 horizontalnih zapovedi, med katerimi so se izgubile prve 3, ki vključujejo odnos z Bogom. Nabral si je torej že kar nekaj uspehov in vendar ni v sebi občutil niti najmanjšega zadovoljstva. Vedno mu je še nekaj zmanjkalo. Tisto eno, ki ga je neprestano mučilo in pehalo v nove in nove aktivnosti.

Za tega mladeniča je namreč to eno bila le še ena manjkajoča stopnička, ki jo je potrebno preplezati in tako končno osvojiti svoj cilj - Boga. Ker pa sam te stopničke ni našel, je za pomoč vprašal dobrega Učitelja, ki  še ni smel postati Odrešenik. Prav zato, ker zanj še ni smel biti Bog, ga Jezus zbode z vprašanjem čemu mu potem pravi dober, saj ta naziv resnično pripada samo Bogu. On pa zanj to še ne sme postati. Še bi ta mladenič raje ustvarjal sam ter utrujen in izmučen še enkrat poskusil prejeti navodilo za zadnji vzpon do svetosti. Kristus ga torej razočara, ker ne vstopi v njegovo miselnost, ampak ga povabi v svojo. Zato ta nekdo še vedno odide brez imena, razočaran in žalosten ...

Kristus ne daje navodil, ne daje tistega enega kakor si ga sami predstavljamo, ampak nas povabi v odnos, kjer je Bog lahko resnično Bog. Tako moramo tudi sami dokončno spoznati, da vse prigarano v resnici nima ničesar skupnega z nebeškim kraljestvom, v katerem tisto eno ni več človeški napor, ampak sprejetje Boga, sprejetje Odnosa.

Vse prevečkrat se vero razume kot pridnost in nabiranje točk za nebeško kraljestvo, kar logično prinese le utrujenost in željo po odhodu. Kako znano občutje tolikih kristjanov, ki se izgubijo v doseganju ideala in ideje, spregledajo pa tisto edino, ki manjka - odnos s Kristusom, ki še vedno ljubeče zre in upa, upa, da ga bomo končno sprejeli za edinega Boga in Odrešenika.

Kristus sam nam je pridobil večno življenje, zato nam ni potrebno drugega kakor ta dar sprejeti, izbrati in živeti. To pa pomeni postati kakor otroci, ki vedo, da sami ne morejo ničesar in so zato nenehno zazrti v svoje starše, ki jim dajejo sami sebe. Edino taka duhovna drža pripravi prostor Bogu, zato Jezus svojim učencem ne reče pomotoma: "Otroci ..."
Ne otročji, ampak otroci.

Vstopiti v večno življenje je torej postati kakor otrok ter vstopiti v logiko daru, izpuščanja in poslušanja.

Daru, ker si tega ne gre zaslužiti s pridnostjo, liturgičnimi zvezki in 1000 dejavnostmi.
Izpuščanja, ker šele ko izkusiš Ljubezen, ki gleda in ljubi, veš, da je ogromno odvečnih dejavnosti, ki zamegljujejo stik z Bogom.
Poslušanja, ker šele ko gremo in prodamo svoje ideje, projekte in zamisli o tem kako bi moralo biti, nastane prostor za tišino in poslušanje. Šele takrat lahko Sveti Duh kaj pove in popelje naprej, v lepoto in veselje hoje za Kristusom in v Kristusu.

Dokler pa vztrajamo v lastnem navideznem "bogastvu" in se oklepamo del za Boga, a brez Njega, v naših življenjih, programih, skupinah in projektih Sveti Duh nima več prostora. Še več, če slučajno najde špranjo in pride z navdihom, ga označimo za nezaželenega gosta, ki ruši naše projekte prav kakor so Jezusove besede zrušile in užalostile tako popoln projekt tega človeka.

In prav je tako. Prav je, da nas Božja beseda preseneti, šokira, tudi užalosti. Prav je, da ostane živa in dejavna, ostrejša kakor dvorezen meč in zareže v tisto, kar ni Božje.
Sveti Duh nas namreč noče izgorelih, zadihanih in v teku, temveč nas sanja umirjene, jasne, lepe, vesele in rodovitne. Lepo utrujene in ne izgorele. Take, ki vedo, da je vsa lepota življenja v odnosu, ki ne potrebuje zlata in srebra, ampak ljubezen in zaupanje. Vse ostalo ne gre skozi šivankino uho ali ozka vrata večnega življenja, po katerem vsi tako močno hrepenimo.

Pustiti torej vse, zlasti samega sebe, lastne ideje in načrte ter prisluhniti Gospodovemu glasu in hoditi za njim, je klic vsej Cerkvi, vsem nam, ki se prevečkrat izgubljamo v poznanem pridobivanju točk in delanju kljukic, pozabljamo pa na obraze ljudi, ki so prav poleg nas, nas gledajo in čakajo, da bi z njimi preprosto živeli to večno življenje, ki se je samo sklonilo k nam in nas poiskalo.

Morda je to tista največja modrost in preudarnost za katero moramo prositi danes. Tako bodo skupaj z njo k nam prišle še vse ostale dobrine in neizmerno bogastvo, ki je več kakor vse bogastvo tega sveta. Kdor je okusil ljubezen in zaradi nje izpustil svoje oklepe, je zagotovo že izkusil lepoto prijateljev, bratov, sester, otrok, mater, očetov, hiš in njiv ter v njih že zaslutil lepoto in veličino večnega življenja, v katerem je potrebno le eno - ljubeč in odpuščajoč odnos.


nedelja, 30. september 2018

Klici so prišli do ušes Gospoda

26. nedelja med letom

Gospod vedno sliši! Tudi neme krike src, ki iščejo, pa včasih ne vedo niti koga ali kaj. In daje odgovor, vedno znova. Pošilja nam svojega Duha, pošilja svojega Sina, da bi vsi prerokovali, torej pričevali, da smo sinovi in hčere ter tako vsem, ki tudi želijo videti, pokazali Očeta.

Bog pa, ki svojo vsemogočnost razodeva predvsem z usmiljenjem in prizanašanjem, hoče pri odreševanju sodelovati s človekom. Zato kliče. Tudi z Njegove strani tako prihajajo do nas klici in prošnja, da bi sprejeli njegovo milost, njegovega Duha in ga delili naprej.

Tu pa se pričnejo prvi zapleti. Človek, ki v sebi še vedno nosi tisti del starega mišljenja, ki mu prigovarja, da je pomembna ekskluzivnost, pripadnost, znamka, točno določena oblika, se ob tem spotakne. Nasede namreč obliki in prepričanju, da je potrebno dišati po "našem", prezre pa vsebino.

Jozue, ta veliki Nunov sin Jozue, ki bo pozneje pripeljal izvoljeno ljudstvo v obljubljeno deželo, se tukaj pokaže še zelo nezrel. Obnaša se kakor tisti "starejši sin iz prilike", ki zapade v miselnost, da si je milost potrebno prigarati. Tudi Jozue od malega služi Mojzesu in tako prične verjeti, da lahko oznanja in prerokuje samo nekdo, ki je naredil "uradno šolo" in si pridobil "diplomo" ter kupil pripadnost. Milost pa ne deluje tako.

Zato ga Mojzes zaustavi in reče: "Ko bi se le vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke!"
Mojzes je po poti osebnega prečiščevanja v dolgih letih skritega dela pri tastu Jitru dokončno spoznal, da je Milost dar, ki se je ne da prislužiti. In ker ve, da je zastonj podarjena tistim, ki odprejo srce, hrepeni po tem, da bi jo prejeli še drugi, da bi vsi prerokovali in bi vse ljudstvo izpolnjevalo voljo Boga.

Drugo berilo samo stopnjuje kruto realnost starega, individualnega človeka, ki rešuje samega sebe! Bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas. 

Stari človek misli, da je bogat, v resnici pa je tako zelo prestrašen zase in tako reven, da se oklepa sleherne stvari. Vse je potrebno kopičiti, vse držati v rokah, kajti konec je neizbežen. In vendar to "bogastvo" začne rjaveti in celo razjedati meso tistega, ki ga hrani. Močne prispodobe uporablja apostol Jakob, a tako resnične! Kajti kadarkoli pademo v zanko miselnosti, ki človeku prigovarja, da je sam in se mora zato tudi reševati sam, pričnemo kopičiti, postajamo ljubosumni, ekskluzivni in celo krivični. Bogataši namreč prenehajo dajati celo nujno in zasluženo plačilo delavcem, kaj šele da bi okusili besedo "dar".

Ta "bogataš" se pokaže tudi v velikem apostolu Janezu, ko ponosno pripoveduje Učitelju, kako so branili dobro delati nekomu, ker ni bil "njihov". In Jezus jih ustavi ter z usmiljenjem in prizanašanjem prične ponovno razlagati.

V miselnosti novega človeka, ki se je rodil iz Milosti, ni več prostora za "naši" in "vaši", temveč je temeljni skupni cilj, da bi vsi izkusili sinovstvo in hčerinstvo ter vse spoznali kot dar.

In res, kdor ve, da je Izvir žive vode v Kristusu, ki ne mine, bo z lahkoto dal kozarec vode potrebnemu. Ker ve, da je sam obdarovan, daruje ne le kozarec vode, ampak celo samega sebe. Kdor pa misli, da si mora milost vode zaslužiti, bo kozarec vode še kako krčevito držal v rokah, saj bo ta kozarec zanj postal osebni dosežek, trofeja, ki jo je potrebno kazati in celo ploskati.

Gre se torej za temeljni preobrat miselnosti, gre se za vprašanje odrešenja, vprašanje krsta. Kristus staremu "bogatašu" v nas, ki sebe in druge pohujšuje s tem, da "oznanja" vero ter milost kakor sredstvo, ki jo je potrebno kupiti in pridobiti, je potrebno dati mlinski kamen okrog vratu in ga vreči v morje, ga ponovno potopiti v krstne vode. Potrebno ga je shirati, kar v semitskem jeziku predstavljajo podobe sekanja rok in nog ter v nas ponovno dati prostor novemu človeku, ki je že vstal iz krstnih vod in misli po Božje. Misli po sinovsko, torej v luči milosti, ki je zastonjski dar, dan vsem, ki so ga pripravljeni sprejeti, nato pa spontano darovati naprej.

O ko bi se torej vsi mi in vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke in pričevalce edinega in pravega ljubečega Očeta!


sobota, 22. september 2018

Si upati nevarno

25. nedelja med letom

Ubijate in ste nevoščljivi in vendar ne morete doseči. Prepirate se in bojujete, pa nimate, ker ne prosite. Prosite, pa ne prejemate, ker slabo prosite - namreč za to, da bito porabili za svoje naslade. 

Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji.

Pred današnjo Besedo moramo umolkniti vsi, kajti postavlja nas pred dejstvo življenja, ki kliče, da gremo v njem do konca. Kako malokrat si upamo v globino stvari, kako malokrat si upamo pogledati v oči in stvari poimenovati z njihovim imenom, take, kot so in ne take, kot jih skušamo prikazati samo za to, da nikogar ne bi vznemirili in bi vsaj navidez vse imelo podobo "moralne neoporečnosti". Ta je veliko let očitno bila pomembnejša od samega Kristusa, ki je za marsikoga zelo oporečen. Še danes.

V človeku se namreč bije bitka med izbiro in ne izbiro. Veliko ljudi ne izbira in s tem avtomatsko izbira smrt. Življenje, ljubezen in dobroto pa je potrebno zavestno izbrati! Ta izbira pa ne pozna vmesne poti, pozna samo tisto, ki gre do konca.

In zakaj se tja bojimo? Zaradi konca ... ker življenje zares vključuje daritev samega sebe, svojega življenja, vključuje vznemirjanje, vključuje razkrinkanje hudih duhov, vključuje razkrinkanje povprečnosti in ležernosti življenja, ki nobenega ne zadovolji! Kakor vrečka čipsa ne more nadomestiti dobrega kosila, tako povprečno življenje, ki se trudi, da nikogar ne bi vznemirilo in prav tako nihče ne bi vznemiril njega, ne more nagovoriti.
Nasprotno, vedno so nagovarjali tisti, ki so biti budni! Svetniki. S častjo oltarja in brez nje.
Oni so prebujali, ker so se upali pustiti raniti, umazati, dotakniti in stvari poimenovati z njihovim pravim imenom.

Kristus sam vznemirja, ker stvari predstavi take, kakršne so. Farizejska in herodovska miselnost tega ne prenese, zato jasno pove: "Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal."

Prvo berilo jasno in brez olepšav razkrinka misel, ki vodi brezbožne, tiste, ki ne prenesejo življenja: "Zalezujmo pravičnega, ker nam je v napoto, ker nasprotuje našim delom, ker nam očita grehe zoper postavo in nas obtožuje za grehe pri naši vzgoji."

Sprašujem se, koliko ljudi, ki so imeli v sebi življenje, je bilo med nami že utišanih? Kolikim smo mi sami nastavili zanko in jih odrinili preprosto zato, ker so nam bili v napoto? Ker so vznemirjali našo misel povprečnosti.

Kristus je bil marsikomu v napoto. Pravzaprav je še danes. Ker nas nenehno meče ven iz "evangelija", ki smo si ga prikrojili po svoje, interpretirali po svoje, na način, ki nikogar več ne vznemirja. A to ni evangelij!
Bojimo se, da bi nas resnični evangelij spravil v nelagodje kakor je Kristusovo vprašanje presenetilo učence. Bojimo se, da bi nas zaustavil in razkrinkal, ko nas vodi pravilo: "Kdor me vznemirja, ga odrežem. Kdor nasprotuje in se z menoj ne strinja, ga utišam."

Vsi imamo v sebi to pokvarjeno in preračunljivo misel, s katero hočemo rešiti sami sebe. Tudi za ceno utišanja drugih. Še je v nas Kajn, ki Abela preprosto ubije, ker mu je v napoto. Še so v nas vprašanja o tem, kateri izmed nas je največji.
Kristus pa nas ljubeče in odločno vedno znova vrača k pravemu cilju. Naš cilj so nebesa, je daritev življenja, so praske, so rane zaradi ljubezni in zaradi zla, ki se v to ljubezen zaganja. Naš cilj je izpolnjenost, ki je v tem, da bi vsi spoznali Očeta.

Za Kristusa je prvi tisti, ki služi. Tisti, ki se ne ukvarja s sabo in s svojim povišanjem, temveč opazi drugega v njegovi potrebi in se mu daruje. S tistim malim, kar ima. To je dovolj. Nato drugemu in spret drugemu. Tako cilj našega življenja postaja izgubljanje lastnih prvih mest, da bi vsi imeli vse.

V nas poleg tega Kajna, ki se boji zase in ga brat ne zanima, živi tudi otrok. Tisti otrok, ki ga Kristus vzame k sebi in učencem pokaže za zgled. Kdor torej sprejme enega takih otrok, sprejme in oznanja Boga. Ker otrok povezuje, otrok vedno išče odnos, išče in da samega sebe, da bi dobil tako iskano in potrebno ljubezen. Vse je pripravljen narediti, da bi starše prebudil in bi mu ti dali sami sebe. Ta otrok je v nas. Otrok, ki je pripravljen iti do konca zato, da bi v ljudeh prebudil košček topline. Pripravljen se je odpovedati sebi, da bi v drugem prebudil njegov najlepši potencial, ki je ljubezen. Njegovo edino poslanstvo in cilj je torej sprejeti in dati ljubezen. Na to bistvo Božjega otroštva smo prevečkrat pozabili. Pozabili smo na odnose. Na to, da je bolj pomembno biti bratje kakor to, da nekaj naredimo in zablestimo.

Premalo imamo očetov in mater med nami. Premalo smo očetje in matere, ki bi pred seboj ne imeli to, kdo izmed nas je največji, temveč Očeta, ki hoče preko naše grešnosti in majhnosti svetu pokazati, da smo med seboj lahko bratje! Če pa smo bratje, obstaja Oče!

Bog torej potrebuje normalne kristjane! Kristjane, ki si upajo umazati drug z drugim, pogledati v obraz, spoštljivo poklicati stvari po imenu, zlo tudi poimenovati kot zlo in ga ne skrivati v pobeljene grobove, si odpustiti in ranjeni, a odpuščeni hoditi naprej. Do cilja, ki je nebeški Jeruzalem, kjer je Oče končno združen z vsemi svojimi otroci.



sobota, 15. september 2018

Jutro osmega dne

24. nedelja med letom

Danes se ponovno odvija bitka med resničnim in lažnim, med tem kar je resnična vera in tem, kar se tako imenuje, pa to ni. Kajti vera je odnos, pristen odnos z Očetom, ki dejansko vključuje odnos z brati. Ne gre drugače. Kjer je Bog je tudi brat in kjer je brat je tudi Bog. To skrivnostno zamenjavo je Kristus sam večkrat poudaril in pokazal v svojem življenju, dokončno pa s svojim trpljenjem, križem in vstajenjem, po katerem je Božjo naravo za vedno združil s človeško in ju neločljivo povezal. S tem je bila človeški naravi ponovno vrnjena možnost in svoboda za življenje po Bogu.

V čem pa je razlika med človeško in Božjo mislijo? Ko je človeška narava sama, brez zavedanja združenosti z Božjo, se obnaša kakor ogrožena in dela vse, da bi rešila sebe. Uporablja druge, preračunava, rani, daje samo, če ima korist ter jemlje, kjer se izplača. Božja pa ima v temelju drugega, išče to, kar je zanj najbolje, čaka in nenasilno vabi, da bi se lahko podarila. In ne jemala. Razlika je precejšnja.

Ko pa se ti dve naravi združita - kar je za nas storil Kristus - je tudi človeška narava sposobna izbirati drugačno, odrešeno misel. Misel, ki daje in izgublja, ker ve, da je tam tisto več. Misel, ki ljubi in se ne boji zase, temveč vidi drugega, misel, ki ima cilj, da bi bili vsi najdeni in se ne ozira več na to ali je pri tem opraskana ali ne ali mi nekdo paše ali ne ali me je brat pravilno nagovoril ali z napačnim tonom.

Velika noč naše misli in čustev je torej temeljni prehod, ki ločuje med "vero farizejev" in "vero božjega kraljestva".
Ta dvoboj se v današnjem evangeliju močno odigra med Jezusom in Petrom. Jezus ve, da je prišel izpolniti Očetovo voljo, ki je v tem, da se nihče ne izgubi, da nihče ne ostane brez možnosti ljubezni. Ve, da je Očetov sin, zato daje. Peter, ki še ne razume in še ni prešel velike noči, pa se brani, se bojuje, dokazuje in dela vse, da bi rešil sebe in Ljubezni preprečil, da se daruje. Tako Peter izgublja. Ker rešuje svojo ogroženo naravo, ki še ni kapitulirala pred Božjim pogledom. Za to bosta potrebna "dekla in petelin".

Tisti, ki hoče hoditi za Njim, naj se torej odpove sebi. Odpove lastnemu strahu in miselnosti, da mora rešiti sebe ter se odkrije ljubljen in pusti ljubiti in voditi Tistemu edinemu, ki se podarja. Kliče nam, naj končno izpustimo kontrolo svojega življenja, ljudi in stvari, ter razpremo dlani in sprejmemo. Konkretnost življenja, ki nam jo pripravlja brat. Brat, ki je večkrat grešen. Kakor mi.

Apostol Jakob zato zelo suvereno dokazuje in izziva: "Ti imaš vero, jaz pa imam dela. Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom iz svojih del pokazal vero." Vera se torej spozna iz del! Vendar so to dela, ki niso več aktivizem človeka, ki je sam in se dokazuje, temveč so to dela, ki dišijo po tihi daritvi človeka, ki se je našel v Odnosu in ve, da je ljubljen. Dela takega človeka namreč dišijo povsem drugače od dela ogroženega posameznika, ki se rešuje. Kdor je izkusil, to dobro pozna!

Beseda nas torej vabi v pristno vero, kjer je temelj "odpreti uho in se ne upirati Besedi, se ne umakniti nazaj". Prisluhniti Besedi, umolkniti, izpustiti in se odpreti novosti pa je nekaj, česar se ogrožen človek boji. Je pa tudi samo v tem porod resnične vere, kjer akter ni več človeška ogroženost, temveč Božja ljubezen, ki kliče človeka in človek, ki odgovarja nanjo. Središče torej postane odnos. Odnos z Besedo, pred katero se ne umikamo več nazaj, ne iščemo več izhodov pobega, ampak upamo stopiti v tisto, k čemur nas kličejo konkretne situacije.

Človek bi naredil vse, da bi pobegnil iz lastne velike noči, kjer je poklican vstopiti in ljubiti konkretno. Kjer drugemu, ki čaka in prosi za spravo in pogovor, ne reče: "Bom molil zate!" in lačnemu ne reče: "Pojdi v miru! Pogrej se in najej!" temveč mu da nekaj svojega. Odgovori na konkretnost, ki mu ni všeč ter je ne več spreminja kakor Peter, temveč kakor Kristus. Peter jo je skušal spremeniti od zunaj, Kristus pa je tisti, ki je vstopil vanjo, dal samega sebe iz ljubezni in dejansko prinesel največjo spremembo vseh časov - vstajenje.

Vsi čakamo vstajenjsko jutro, nihče pa ne bi vstopal v preobrazbe, ki zajemajo veliki četrtek, petek in soboto. To še kako velja v naših odnosih, v katerih režemo, odhajamo, zapiramo, spreminjamo, ne vstopimo pa kot bližnji. Ker se bojimo bolečine. Ker se kakor učenci bojimo že samo prisluhniti o čemerkoli, kar diši po "semenu, ki pada v zemljo", kaj šele, da bi notri tudi zakorakali. Raje pobegnemo in raje vlečemo Učitelja k sebi in mu začnemo braniti.

Radi bi umrli neporabljeni, lepi, nedotaknjeni, ljubezen pa kliče k rokam, ki si upajo umazati, k nogam, ki si upajo poklekniti k drugemu, k očem, ki upajo jokati in prositi, k obrazu, ki upa stopiti pred drug obraz in odpustiti.
Vsi hrepenimo po takih odnosih in vsi bežimo od njih, ker vključujejo tudi rane. Toda samo preko ran se lahko zgodi vstajenje. Krepko in močno "meso" novosti vstajenja ne potrebuje.

Velikonočna jutra naših odnosov bodo torej prišla, ko si bomo upali misliti ne več po človeško temveč po Božje, ki tam, kjer nekaj boli in se človeško gledano zdi "izgubljanje", že vidi novost vstajenja.

In bil je večer in bilo je Jutro osmega dne!



nedelja, 02. september 2018

Postanite uresničevalci Besede

22. nedelja med letom

Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: "Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu prednikov, ampak jedo kar z nečistimi rokami?"

To nemirno vprašanje, ki je razjedalo Jezusove sodobnike, tako trdno zasidrane v svoje religiozne trofeje in stolčke, bi lahko prevedli v vprašanje mnogih današnjih kristjanov: "Jezus, zakaj ti in tvoj evangelij ne gresta v naše varne okvire? Zakaj nisi bolj obvladljiv? Zakaj nam uhajaš in ne delaš kakor te prosimo?"

In Jezus začne učiti ...
Bistvo in kal vsega življenja ni v tem, kar se vidi, ampak v tem, kar je v srcu. Bistvo življenja ni v zunanjih naprezanjih človeka, temveč v tihem sprejetju odnosa, ki ga srce tke s svojim Očetom. Bistvo lepote ni v čiščenju čas od zunaj ter v obrednem umivanju rok, temveč je v sestopu v lastno globino, kjer Duh nenehno seje svojo Besedo. Ta edina in samo ta ima namreč moč, da preoblikuje, da očisti, da prinese življenje, ki nato raste in klije.

Zato apostol Jakob, ki je z ostalimi učenci sam doživel prehod iz zunanjih naprezanj, kjer vlada človeški prav, v vero, kjer Gospod prime za roko in vodi, tako prepričljivo spodbuja: "S krotkostjo sprejmite vsajeno besedo, ki ima moč, da reši vaše duše. Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo."

Bistvo človekove čistosti in lepote je torej v duhovnem življenju, ki se začne na skrivnem, v tihem kotičku srca, v katerega vstopi Beseda. Le- ta vstopa v naše "Nazareške hiške" ter išče prostor in pripravljenost srca, ki ji bo dovolilo, da postane telo.

A potrebna je "nosečnost", potreben je čas, ko Beseda lahko mirno raste in poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu (Mr 4,28). In tega časa religiozni človek nima nikoli. Ker je preveč okupiran s tem, da pokaže svoje sposobnosti in opozori nase. Preveč je obremenjen z lastnim mestom, da bi lahko prepoznal obiske Boga. Še več, ko jih prepozna, jih smatra za sovražne in nevarne, ker se vrivajo v njegove dobro dodelane strukture pravil in obveznosti, ki mu z lažno varnostjo zagotavljajo obstoj. Bog je za človeka, ki se ni prepoznal kot sin, vedno grožnja!

Farizeji so tudi danes. Okrog nas in v nas. In se plašijo, ko pride Kristus - tisti edini, živi in resnični, ki vstopa direktno v srca, večkrat polna hudobnih misli, nečistovanja, razuzdanosti, nevoščljivosti, bogokletja, napuha in nespameti.
Tja prihaja in vstopa, da bi razodel resnico o grehu in ga ne obsodil, temveč odrešil. Prihaja in hoče tja, kamor mi nočemo, da bi nas lahko očistil, ozdravil in prinesel veselje življenja.

Kajti ko človek prejme življenje, se vse spremeni. Oklepi in utrdbe zunanjega "umivanja rok" postanejo preozke in zadušljivo, zato je potrebno kaj kmalu odpreti okna ter iti skozi vrata ven! V svet. Med uboge in vdove, med sirote in farizeje, preprosto med ljudi. Da bi tudi tam srečali srca in jim prinesli svežino evangelija, da imamo Očeta luči, od kogar prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo.

Če pa nad nami ni več gospodar, ampak smo celo mi sami v Očetu, ki komaj čaka, da svojim podari popolna darila, kako bi se lahko sploh še naprej zapirali v kletke popravljanja samih sebe in drugih? Kako bi sploh še lahko pomislili na življenje v okovih perfekcionizma, ko je vse, kar je potrebno, le odpreti oči in sprejeti Besedo, ki spreminja, ljubi in odpira življenju?

Naše poslanstvo je torej čiščenje od znotraj, to čiščenje pa ni drugega kot nenehen prehod iz miselnosti popravljanja, ki mori, v resnico Ljubezni, ki umiva in želi le tega, da bi našla ljudi, ki bi jo sprejeli, objeli in delili naprej.




sobota, 04. avgust 2018

Ozki prehodi

18. nedelja med letom

Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega mišljenja in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.

To je bistvo prehoda, pashe, velike noči, ki je temelj našega duhovnega življenja. Temeljni prehod se je zgodil s krstom. Da bi pa tudi resnično živeli skladno s prejeto milostjo, je večkrat potrebno skozi naše "Rdeče morje", na drugo stran.

Smo v šestem poglavju Janezovega evangelija, ki se vrti okrog tematike kruha. Tako prejšnjo kakor današnjo nedeljo pa je navzoče tudi morje. Beremo o Galilejskem jezeru, ki je simbol Rdečega morja, "prepeljevanje" z ene strani brega na drugo, pa simbolizira prehod čez Rdeče morje.
Evangelist Janez tudi navaja, da je bila blizu pasha, judovska velika noč. Kristus torej že preko izbranega kraja in časa sporoča, da gre za pomemben prehod! Gre se za bistvo naše vere, ki je v prehodu iz naše stare miselnosti v novost miselnosti Božjih sinov in hčera.

Prehod, ki so ga bili deležni učenci po pomnožitvi kruha, je bil preko viharja na morju, kar močno spominja na dejanski prehod Izraelcev, ki so v strahu bežali pred Egipčani. Tam Gospod z valovi premaga Egipčane, tu z utišanjem valov reši prestrašene učence, ki med tem dogajanjem doživijo eno svojih pomembnih velikih noči, v kateri so morali po "uspešni karieri"  pomnožitve kruha, ponovno spoznati svojo majhnost in odvisnost od Odrešenika.

Naslednjega dne jim sledi še množica. Tudi oni so stopili v čolne, odpluli v Kafarnaum in iskali Jezusa. Tudi oni so se podali preko Rdečega morja, da bi našli svojo Obljubljeno deželo, vendar ob tem še niso umrli staremu človeku; še so namreč Kristusa iskali zato, da bi bile zadovoljene čutne potrebe in strah zase, kar je tipično za neodrešenega človeka.

Zopet se potegne vzporednica z Izraelci, ki so res šli iz Egipta, vendar Egipt ni odšel iz njih.
Še so se bali zase, še so godrnjali zaradi strahu zase, še so hrepeneli le po polnih loncih mesa, kjer v središču ostaja človek, ki vse in vsakogar uporabi zase, za svojo korist in svoje preživetje.

Kristus pa nas je osvobodil za svobodo, da bi mi sami lahko postali dar in tako prešli iz nenehnih vprašanj: "Kje bomo dobili dovolj kruha zase?", v skrivnost besed: "To je moje telo, ki se daje zate." Človek, ki se podarja, ker se je spoznal najdenega in ljubljenega, je človek odnosa.

Sestavni del te poti pa so neizbežno puščave življenja. Te nikomur niso všeč, ker je to kraj, kjer zagotovo niso potolaženi čutni deli starega človeka, ki ga, kakor piše Pavel Efežanom, uničujejo blodna poželenja, vendar prav za to to postane "porodna soba" novega človeka, ki spoznava, kako ključen je za življenje Odnos.

Tako v puščavi kakor na viharnem morju se ne da več biti pameten po svoje, ne da se več delati kar in kakor mi paše ter izbirati poti po želji, temveč se je potrebno ponižno naučiti sprejemati drobna znamenja, ki prihajajo na pot.

Zato mana - nekaj drobnega, zrnatega, drobnega kakor slana. Se v slehernem dnevu naučiti prepoznavati drobne milosti, ki so položene na pot, je modrost življenja. To je tistih dvanajst polnih košar koščkov, ki so ostali potem, ko je Kristus nahranil množico. Polnost življenja je vedno vezana na drobne, vsakdanje obiske Boga, ki ne ostanejo prikriti tistim, ki ga iščejo.

Vendar je bila mana za sproti. Nabirati so jo morali vsak dan posebej, če so jo pa kak dan nabrali več, se je pokvarila. Milost je torej za sproti, namenjena za danes, ki je pred nami kakor odprto vprašanje, ki ga Bog postavlja človeku; kakor namreč mana postane hranljiva, ko je zaužita in ne prej, tako Milost postane učinkovita, ko je od človeka sprejeta in ne prej.

Bog zato človeka sprašuje in kliče k sodelovanju, v Odnos s seboj, kajti edino tam lahko zaživi kot novi, tj. neogrožen človek, ki ga ne vodi več strah zase, preštevanje in statistika, ampak predanost, zaupanje in ljubezen, ki se daje.

"Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal."

Ko človek sprejme Odnos, ni več sam, ni več izgubljen in ni več glavni protagonist, temveč postane ljubljen Božji sin, ki živi bistvo svojega življenja prav medtem, ko živi odnos s svojim Odrešenikom!

Iz tega Odnosa, ki je resnično kruh življenja, pa nato zrastejo in se preoblikujejo tudi vsi naši horizontalni odnosi, ki so tolikokrat lačni in žejni prav te nove, odrešene misli, za katero je potrebno preko Rdečega morja in tako iz dežele ujetosti in zamer preiti v Obljubljeno deželo svobode. Ter v njej tudi ostati!



sobota, 28. julij 2018

Iz malo veliko!

17. nedelja med letom

Danes je nedelja tretje poti, nedelja nemogočega in nedelja presenečenj.

Jezus se s svojimi učenci ponovno prepelje na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Ponovno torej zamenja zorni kot, ker želi ponovno sporočiti novost, ki je človeškemu očesu, ločenemu od Božjega, nujno prikrita.

Za Njim je šla množica, ker je videla znamenja in vendar ta ista množica tudi na koncu pomnožitve kruha ne razume pravega pomena tega dejanja. Ni torej dovolj gledati po človeško, pomembno je stičišče Božjega in človeškega očesa. Ker torej še ne doumejo in hočejo na koncu Jezusa postaviti za kralja, jim ta pobegne.

Na začetku Janezove pripovedi pa najdemo poudarek, da se Jezus z učenci umakne stran od množic, na goro. In množica ga, podobno kakor prejšnjo nedeljo, poišče. In tej množici Jezus ponovno izkaže usmiljenje. Vendar pred tem pripravi posebno katehezo svojim učencem, ko jih preko Filipa in Andreja sprašuje po tem, kaj naj storijo, čeprav je sam dobro vedel, kaj bo storil. Oba, Filip in Andrej, data človeški odgovor, ki vedno računa in preračunava, obrača in nujno izloča, saj ne more zadovoljiti velikosti potreb.

Rešitev torej ni v denarju (200 denarijev kruha ne bi bilo dovolj), ni v računanju in matematiki (5 hlebov in 2 ribi), temveč je rešitev v tretji poti, ki vključuje Kristusa sam in ki vključuje tudi človeka. Namreč samo tisto, kar bo izročeno v Roke z ljubeznijo in zaupanjem, s popolno predanostjo izpustitve, bo rodilo obilen sad za mnoge!
Samo potem, ko se človek zave, da je dar, da ima 5 hlebov in 2 ribi in samo potem, ko je ta skromen dar pripravljen tudi darovati v Roke, se zgodi!

Kako preprosto in obenem tako novo in nepredvidljivo, kajti ta, tretja pot Kristusa, vedno vključuje tudi daritev samega sebe.

Tako Filip v evangeliju kakor mož iz prvega berila sprašujeta tipično človeško vprašanje, ki se tega boji in zato išče, a ne najde odgovora.

"Kako naj to (20 ječmenovih hlebov in klasje) postavim pred sto mož?" in "Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?"

Kajti pri vsem tem ni problem v odgovoru, temveč v napačnem vprašanju, ki se skuša izogniti veliki noči. Tako človek prej ali slej začuti, da mora pobegniti, ker vsemu skupaj ni kos. In dejansko ostali trije evangelisti pripovedujejo točno o tem; namreč, kako so učenci že ob samem pogledu na množice Jezusa prosili, naj jih odpusti v bližnje vasi in mesta, da si kupijo živeža. Bali so se namreč, da bi pojedli njih same. A Jezus jih preseneti ravno v njihovem strahu in jim spregovori: "Dajte jim vi jesti!"

Božja pot vedno vključuje mene samega, vedno vključuje nekaj, kar je človek poklican podariti in izročiti, pa četudi so to samo hlebčki in ribice. Šele ko v veri v Očeta vse to izpusti in nameni še drugim, lahko doživi, da bo sit sam kakor tudi pet tisoč drugih mož.

Za tretjo pot so torej pomembni naslednji koraki:

1) Jezus je ob prihajanju množic povzdignil oči, kar pomeni, da je bil prej usmerjen v notranjost srca, kjer je potekal nenehen pogovor z Očetom. Jezus je v povezanosti z Očetom nenehno živel kot Sin, zato se lačnih množic ne prestraši, temveč ob pogledu nanje doživi veliko usmiljenje in sočutje, ki gre tako daleč, da dejansko da samega sebe v Telo in Kri, v hrano za mnoge.

2) Šele ko se človek odkrije kot ljubljeno bitje, lahko daruje samega sebe drugemu. Ta daritev pa mora skozi Kristusa, kajti edino On lahko iz malega, kar premore človek, naredi polnost dvanajstih košar, torej polnost življenja.

Kako močno to velja ob zakramentu zakona, ko se zaročenca darujeta drug drugemu preko Kristusa in prav zato prejmeta milost, ki bo hranila ves čas njunega zakona tako, da bo vedno ostajalo polnih košar koščkov. In kako močno se ta pomnožitev dejansko zgodi ob vsakem zakramentu, kajti tam je na poseben način Kristusova roka tista, ki sprejema človeško in posveča v Božje, sprejema greh in vrača nedolžnost. Duhovni človek torej potrebuje zakramente in nato ustvarja odnose ljubezni, ki pomnožujejo dobro.

3) Vsak od nas ima 5 hlebov in 2 ribi. Zagotovo! In vsak od nas je v življenju prej ali slej poklican dati vse! Edino tako se rodi veselja in sreča.

4) Darov nihče ni prejel samo zase, ampak za vse, zato je človek tisti, ki šele z daritvijo svojega življenja nahrani mnoge. To je bistvo materinstva in očetovstva. Biološkega in duhovnega, tistih, ki imajo otroke in tistih, ki jih nimajo. Bistvo je namreč v prehodu iz strahu zase, v skrb za druge, za prehod iz skrbi: "Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?" v skrb: "Daj ljudem, da bodo jedli! Kajti tako govori Gospod: Jedli bodo in bo še ostalo."

5) Pavel Efežane spodbuja, naj živijo vredno klica, s katerim so bili poklicani tako, da se darujejo drug drugemu v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. Naš klic je klic ljubezni, ki se ni preštevala, ampak se je dala. Zato je odgovor našega življenja, vreden naše poklicanosti točno ta: podariti samega sebe, preko rok Kristusa, drugemu! V konkretnosti odločitev, tudi življenjskih.


sobota, 30. junij 2018

Ne boj se, samo veruj.

13. nedelja med letom

Prostor, kjer se današnji človek čuti najbolj ogroženega, je prav občestvo. Tam, kjer naj bi se dajalo, da bi lahko vsi prejemali. Tega pa zagotovo ne more človek, ki še ni izkusil dotika Gospoda, v katerem se zaključi vsakršno krvavenje - izgubljanje življenja in vsakršno nemočno mrtvo ležanje takrat, ko bi moralo življenje doživljati vrhunec.
Samo od Boga dotaknjen človek pa ve, da je v resnici v vsem nadvse bogat -  v veri, v besedi in spoznanju, v vsaki gorečnosti in ljubezni, ki je je deležen, zato se lahko izkaže tudi v radodarnosti! Kot tisti torej, ki upa dajati.

Občestvo med nami je tako možno samo med novimi ljudmi, ki so se prepoznali obiskane, dotaknjene, objete, ljubljene, odrešene!

Kolikokrat pa se vsi skupaj zataknemo na točki, ki jo predstavljata lika krvaveče žene, ki že dvanajst let izgublja svoje življenje in deklice, ki umre ravno v dvanajstem letu, času, ko naj bi po hebrejski kulturi prešla v ženskost.

Krvaveča žena je nesposobna življenja občestva, ne samo zato, ker je v takratnem času krvaveča žena veljala za nečisto in zato izločeno iz duhovnega in socialnega življenja, temveč tudi zato, ker je zanjo drugi pomenil tržnico. Pri drugem je namreč iskala svojo vrednost, pri drugem je iskala tolažbo za svojo bolečino, pred drugim je bila pripravljena prodati vse svoje premoženje in vse, kar je bilo najlepšega v njej, da bi le dobila neko mesto. Kolikokrat so danes ljudje pripravljeni prodati svoje telo, svoje vrednote, svojo kulturo in resnico zato, da bi dobili en sam droben pogled in mesto v družbi! Kolikokrat smo pripravljeni prodati sebe, da bi dobili drobno priznanje!

Dvanajstletna deklica, ki je na prehodu v ženskost, ne zmore tega prehoda. Ne gre. Nekaj jo zadržuje, nekdo jo zadržuje. Njen oče ni bil kdorkoli, bil je predstojnik shodnice, ki je poznal postavo in se je je držal. On je učil druge in tako bil tisti, ki je vajen držati stvari v rokah. Toda hčerka mu je pobegnila, hčerka mu je ušla iz rok in umrla. Ker ni prenesla zadušljivosti prijema, ker ni prenesla posesivnosti, ker ni prenesla postave, v kateri ni življenja!

Koliko mladih danes odhaja in umira, ker ne najdejo življenja v naših občestvih, ampak le mrtvo postavo. Koliko mladih umira in ostaja nezrelih, ker doma ne najdejo blagoslova in staršev, ki bi izpustili. Jair je moral boleče spoznati, da postava ni dovolj, da njegovo očetovstvo ni dovolj, zato mora otroka vrniti Gospodu! Potrebno je bilo dovoliti dotik Življenja, ki se ga ne da ujeti in ne da nadzirati. Šele ko je to zmogel, je deklica vstala in hodila, kar pomeni, da je postala odrasla žena in odšla v svet!

Šele ko je krvaveča žena upala verjeti temu, kar je slišala o Jezusu in v veri pristopila ter dovolila dotik, ki je bil drugačen od dotikov ostalih, ki so se gnetli za Jezusom, je prenehala krvaveti in postala sposobna življenja! Ker je storila nujne prehode:

1) Od "odrešenikov" k Odrešeniku

Žena je pomoč dolgo let iskala pri zdravnikih, pri človeški modrosti, ki človeku sicer pomaga razumeti in poimenovati situacijo, ne more je pa odrešiti. Potreben je namreč Odrešenik.

2) Iz pritiskanja v dotik vere
Iz množice, ki je pritiskala nanj, ker je želela odrešenika po svoji podobi, se žena v srcu odloči za dotik vere. Dotik majhnosti, v katerem je ona potrebna in kjer Gospod lahko deluje. Prešla je iz glasne in hrupne množice, ki je Gospoda želela uporabiti, v tiho in komaj opazno vero, ki je iskala Odnos in rešitev.

3) Iz žene v hčer in mater
Iz žene, ki je krvavela, torej izgubila svojo identiteto, vrednost in mesto, v spoznanje, da je ponovno najdena in ljubljena hči, ki se ji nič več ni potrebno priplaziti v odnos od zadaj, temveč lahko vanj vstopi enakovredno, kot ljubljena hči ter nato odide v svet kot mati, pripravljena, da se daruje, da živi občestvo, ker ve, da je bila izgubljena in je najdena, mrtva in je oživela, krvaveča in sedaj polna.

Naj bodo ti dnevi in ta močna Beseda tudi za nas spodbuda, da se poiščemo v množici, ki samo pritiska ter prestopimo med tiste, ki se Kristusu približajo s tiho, neopazno in upajočo vero, ki edina lahko prejme Milosti!


nedelja, 24. junij 2018

Novo ime

Rojstvo Janeza Krstnika


Elizabeti se je dopolnil čas poroda in je rodila sina.

Tako preprost stavek, ki pa v sebi skriva toliko skrivnosti, hrepenenj, upanja, dvomov, strahu pa tudi zaupanja. To dobro poznajo vsi starši, toliko bolj tisti, ki dolgo niso mogli imeti otrok. Elizabeta in Zaharija sta bila tak par. Vendar sta kljub tolikim »zakajem« brez odgovorov, zaupala in verjela, da je otrok dar in da Gospod sam ve, kakšne načrte ima z njima kot zakoncema.

Sčasoma se je namreč izkazalo, da ju je Bog prav preko dolgega časa »neplodnosti« pripravljal na posebno poslanstvo, ki jima ga je želel zaupati. Po tolikih letih tihega čakanja, sta tako v svoje naročje sprejela otroka, za katerega sta zelo dobro vedela, da ni sad njunega truda in da ta otrok ni bil za njiju. Prav to dolgo obdobje izpuščanja, umiranja samemu sebi in svojim lastnim načrtom ju je naučilo, da je vse dar in da človek resnično ne poseduje ničesar. Tako sta otroka sprejela z razprtimi dlanmi, ki ne grabijo in si ne prisvajajo. Zanju je ostal dar.

To čudovito opisuje tudi današnji evangelij, kot nam ga podaja evangelist Luka. V tistem času je bilo običajno, da je otrok prejel ime, ki se je že pojavljalo v njegovi rodbini, zato so sosedje pričakovali, da bodo tudi tega otroka poimenovali po očetu in mu dali ime Zaharija. Vendar se temu tako njegova mati kakor oče odločno upreta! Naučila sta se svoje roke dati stran in pustiti, da Gospod sam pokaže, kakšne načrte ima z njim.

Kako pomembno je torej, da bi vsi starši svoje otroke v srcu ponovno vrnili Bogu, od katerega so jih prejeli in se s tem odpovedali vsem svojim tihim ali glasnim planom, načrtom, pričakovanjem ali celo neke vrste popravnim izpitom, ki naj bi jih otrok za njih storil. Otrok je staršem zaupan zato, da bi ga preko spremljanja in vzgajanja naučila odkrivati čudoviti Božji glas in načrt, ki je položen v njegovo srce, da ga zaživi in zacveti.

»Janez je njegovo ime,« Elizabeta in Zaharija pogumno izpovesta pred ljudmi, ki tako radi vse in vsakogar dajo v poznane okvirčke. Ker je tako lažje in bolj varno. Vendar smo prav mi, kristjani, tisti prvi poklicani, da stopimo ven iz poznanih okvirov in zaupamo v novosti Boga! On je, ki daje ime, On je, ki razodeva najglobljo resnico človeka in On je, ki v našem življenju želi nenehno delati novo! Ne samo nove stvari, ampak predvsem dajati nov pomen stvarem, ki jih živimo.

Sprejeti ime, ki ga daje Bog in ne človek, tako pomeni sprejeti vodstvo Drugega in se pustiti peljati iz človeško poznanega v novost Božjih presenečanj.
  
Prišel je čas, da se tudi sami odpovemu kakšnemu imenu »Zaharija«, v katerem se skriva toliko človeške posesivnosti, protagonizma in interesov ter sprejmemo ime »Janez«, ki nosi absolutno novost Božjega in tako stopimo na pot sinovstva, na katerem je na prvem mestu Očetova ljubezen. Človekova naloga pa ostane zaupanje in hoja po poti, ki pelje onkraj domačnosti pridnih otrok v čudovito svobodo Božjih otrok! Zato smo namreč bili odrešeni!


nedelja, 17. junij 2018

Postopnost semena

11. nedelja med letom

Stvarstvo samo je za nas kakor ena izmed velikih parabol, ki jih je Kristus tako rad uporabljal za svoje učence.
V naravi je logika semena jasna, jasna je postopnost in čas, da iz semena najprej zraste bilka, nato klas in končno žito v klasu. Te reči se ne zgodijo čez noč, ne zgodijo se na silo, predvsem pa ni to napor človeka samega. V stvarstvu ima torej vse svoj ritem in svoj čas, ki ni odvisen od človekovega truda in sposobnosti.

Tudi v naravi človeka je tako. Mama, ki spočne, ve, da se otrok ne bo rodil naslednji dan. Ve, da bodo potrebni meseci, ko bo spala ponoči in bedela podnevi, otrok bo pa rasel in se krepil, da sama ne ve kako. Ne da bi sama kaj posebej počela, novo življenje raste v njej.

Enaka logika velja za naše duhovno življenje. Potreben je čas, da stvari dozorijo in rodijo sad. Poleg tega si človek tako rad sad izmišlja sam, Gospod mu pa podari drugačnega, ker ve, da ga bolj potrebuje. Človek sanja hruške, Gospod mu da jagode. Ker je Gospod in edini ve, kaj je najboljšega v semenu. Izbira in določanje sadu torej nikoli ni človekova naloga, prav tako ni njegova naloga poseganje v postopno rast, da bi na silo poskušal doseči nekaj, kar sploh ne izhaja iz Božjega spočetja.
Duhovna rast, krepitev Božjega v nas, nikakor nima nobene veze s človeškimi napori ali dejavnostmi, s pridnostjo ali talenti, temveč z njegovo razpoložljivostjo in sprejetjem. Človekova naloga je ena sama, čisto v začetku - pri spočetju.

Bog želi pri odreševanju sodelovati s človekom in zato ga sprašuje po privolitvi. Božji obiski so vselej nežni in spoštljivi. Današnja Beseda jih celo enači z vršičkom, z nežno vejico in z gorčičnim semenom. Z nečim kar je majhno, drobno, neopazno, nežno, nevsiljivo. Pride in vpraša "zemljo" srca ali sprejme. Tu je edina naloga, ki jo ima človek. Da izbere in odgovori. Kakor Marija.

In kjerkoli Ljubezen najde srce, ki reče: "Zgodi se", se zgodi. Seme Besede je vsejano, navdih je spočet in začne rasti. Zanimivo je tudi, da ko je človek vprašan po svojem da ali ne, še ne more vedeti, v kaj bo to seme zraslo, temveč je poklican zaupati. Sprejeti, ne da bi točno vedel, kam ga bo to peljalo. Tako deluje Bog.

Le rahla in ponižna zemlja srca tako zaupa in sprejme droben, nežen navdih Svetega Duha ter pusti, da v njej klije, raste, poganja bilko, klas in žito v klasu. Tak človek ne prehiteva, ker ve, da klasja ne bo pobiral "januarja" , torej takrat, ko sam misli, da bi mogel, temveč zna čakati in zna dati prednost Milosti, ki vse pripravlja. Šele ko je res zrelo, duhovni človek zamahne s srpom.
Naša naloga je torej izbira na začetku, sad na koncu bo prišel sam. Vmes pa je veliko hvaležnosti, nošenja, zorenja in normalnega, vsakdanjega življenja.

Zdi se mi, da smo danes vsi preveč usmerjeni na sad, ki mora biti točno določene oblike in določenega okusa. Gospodov sad pa je že v veselju srca, ki v sebi nosi Božje življenje in ki ga dela vedno bolj človeškega in duhovnega, pripravljenega, da vase sprejme drugega in mu da ves svoj prostor. Prav kakor ga pticam neba daje drevo s senco svojih velikih vej. 

Vsem nam zato želim, da bi v tem tednu pozorno prisluškovali tem nežnim obiskom Boga ter mu dovolili, da v nas najde svoj prostor spočetja. Medtem pa normalno živeli v zavesti, da je Drugi tisti, ki daje rast in s tem tudi v nas veča prostor domačnosti in sprejetja za vse, ki so nam poslani na pot. To je namreč Božje kraljestvo - občestvo med nami.



sobota, 09. junij 2018

Kje si?

10. nedelja med letom

1) Bog je človeka ustvaril po svoji podobi, po svoji podobnosti ga je ustvaril, da bi bil skupaj z Njim v odnosu, v katerem ni nič nevarnega in v katerem se ni potrebno skrivati. Tako je tudi bilo, in bilo je zelo dobro (1Mz1,31).

Toda hudič, ki se je tej edinosti že davno odpovedal, ni prenesel, da bi človek in Bog lahko bila skupaj. Zato je začel; z dvomi, z lažmi, z zapeljevanjem. In človek je nasedel ter se tako odtrgal iz lepote Odnosa. Greh je človeka slekel odnosa in človek se je zavedel, da je gol, sam in ranljiv. Zato se skrije. Tudi pred Gospodovim glasom. Po tem izgubljenem raju tako vse do danes doni Gospodov klic človeku: "Kje si?"
Ta izgubljeni raj je danes v vsakem človeškem srcu, v katerem Gospod človeka ne pušča samega, mu pa dovoli, da se sam odloči ali se bo še naprej skrival za iskanjem krivcev ("Žena mi je dala"), ali bo ponovno upal zaprositi za objem ljubezni.

Psalmist se odloči za slednje in izpove besede, ki jih v sebi nosi vsak.
Če si le upa priznati ...

Iz globočine, o Gospod, kličem k tebi,
Gospod usliši moje klice.
Tvoja ušesa naj poslušajo
glas moje ponižne prošnje.


Srce, ki si ponovno upa zahrepeneti, ne bo ostalo samo in razočarano. Kajti ni samo človeško srce, ki išče Gospoda, temveč je, kot na tolikih mestih pravi Beseda, On prvi, ki od padca naprej išče človeka. Raj se tako zgodi tam, kjer se Bog in človek naposled končno srečata v svojih hrepenenjih.

2) Za vse nas je to mogoče po daritvi Jezusa Kristusa, kajti po padcu je bilo nemogoče, da bi človek sam našel pot k Bogu. Temeljna vez je bila pretrgana, človeška narava pa pičena s strupom nezaupanja, dvoma in strahu. Potrebno je bilo, da se Božja narava poistoveti in vase prevzame človeško padlo naravo ter jo združeno v osebi Kristusa dvigne v občestvo z Bogom. Za nas je tako možen dostop do Očeta prav preko Sina.

"Vemo namreč, da bo tisti, ki je obudil Gospoda Jezusa, tudi nas obudil z Jezusom in nas hkrati z vami postavil predse."

Po krstu smo mi že s Kristusom pred Očetom in vendar še na tej zemlji. Zato je kristjan tisti, ki ima noge trdno na tleh, pogled pa usmerjen na cilj. Edino tako se lahko z vsem pogumom in močjo sooči s tem, kar se dogaja "tukaj in sedaj" ter neha bežati in se skrivati za najrazličnejša grmovja nemoči, obtoževanja, iskanja krivcev in malodušja.

Žena, ki je na porodu in ve, da je cilj novo življenje, preživi vse potrebne bolečine in stiske, kajti vse to ni nič v primerjavi z nagrado, ki jo čaka. K temu nas spodbuja tudi Pavel, ko trenutne stiske (ki zanj niso bile majhne) imenuje lahke v primerjavi z večnim bogastvom slave, ki se sedaj še ne vidi. 

Potrebno je videti onkraj in čez navidezno, da bi lahko s pogumom in močjo živeli na nogah danes!

3) Da pa na ta cilj ne bi pozabili ter imeli pogled usmerjen v pravo smer, nam Jezus v evangeliju pokaže pot. Ozre se po tistih, ki sedijo okrog njega in poslušajo njegovo besedo, in reče: "Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati." 

Kako bi namreč lahko izpolnili Njegovo voljo, če prej ne umolknemo, se usedemo k Jezusovim nogam in prisluhnemo? Kako naj spoznamo in izpolnimo Njegov načrt, če ostajamo "zunaj" in ne med tistimi, ki sedijo "okrog njega"?

Biti brat, sestra in mati Kristusa torej pomeni priti iz svojih "grmov" skrivanja, pomeni se pustiti najti glasu, ki kliče: "Kje si?" in stopiti blizu oziroma pustiti Bogu, da postane naš bližnji. Da vstopi v našo notranjost in mi v Njegovo. Ko se namreč zgodi to srečanje, se odprejo nebesa, odpre se pot in vrne se pogum.

Pa vendar smo pogosto še vedno raje med Jezusovimi sorodniki, ki so stali zunaj ali med Judi iz Jeruzalema, ki so iskali vse možne, tudi nerazumske razloge, da bi se zavarovali pred vznemirljivo Besedo, ki se jim je približala. Kako močno tudi nas ta Beseda vznemirja, ker pove vse! In ker povabi tja, kamor se sami vse od prvega padca ne upamo več - v Odnos iskrenosti, ranljivosti, prosojnosti in zaupanja.

In vendar si, čeprav nas je strah, točno tega želimo. Sam Sveti Duh v nas ponavlja: "Iz globočine, o Gospod, kličem k tebi ..."

Zakaj se torej ne bi predali? Zakaj ne bi končno dovolili, da srce dobi odgovor in se sreča s tistim, ki nas prvi išče in po nas hrepeni, da bi nas ponovno objel in napojil?
Zakaj ne bi ponovno stopili iz "grma" in pustili, da Pogled posije tja, kjer je že dolgo dvom, mraz in strah ter pustili, da srce na ta Božji: "Kje si?", odgovori s svojim, četudi kdaj plahim: "Tukaj sem."

Takrat se namreč vse spremeni!



sobota, 02. junij 2018

Nastavi odprte dlani in ti jih napolnim

9. nedelja med letom

Tako pravi psalm, ki nas spominja, da je naša rama osvobojena bremena, naše ujetništvo končano in pot svobode odprta. Za visoko ceno Kristusove daritve smo bili odkupljeni in osvobojeni enkrat za vselej, človek pa kakor da ne more prav dolgo vzdržati v tej svobodi. Pičen od kače rine nazaj v strup, četudi je prejel Zdravilo.

Tako si farizeji, tisti prvi, ki bi morali v Sinu prepoznati Obljubo, odločijo za sodobno suženjstvo, sodoben Egipt.

V peti Mojzesovi knjigi beremo, kako je Gospod posvetil sedmi dan in ga naredil za dan počitka, dan, ko naj se človek spominja, da je bil suženj v egiptovski deželi, a ga je Gospod od tam izpeljal z močno roko in z iztegnjenim laktom! 
Farizeji zapoved, ki spodbuja k svobodi, pretvorijo v jez, ki življenju ne pusti naprej. Za njih zapovedi, sicer opomniki in znanilci odrešenja, postanejo toga pravila, v imenu katerih so pripravljeni moriti. Kako poznano! Struktura in pravilo, ki "reže" človeka, dokler ga ne oblikuje po svoji podobi, v nasprotnem primeru pa izvrže. Tako se imenuje sodoben Egipt.

Sobota, ki nič več ni za človeka, ampak je človek za soboto. Učenci, ki so lačni, a po prepričanju farizejev ne smejo iztegniti roke po klasju, ki je na dosegu roke, ker tako po njihovo pač mora biti! Hromi, ki ne more opravljati dela in živeti, ne sme iztegniti roke in se dotakniti Življenja, ki je na dosegu roke, ker se v soboto pač tega ne počne! Tisti, ki so se že davno odločili, da bodo hromi v rokah, nogah in srcu preprosto ne vzdržijo, da bi drugi svobodno hodili dalje.

Kristus pa ne odneha. On gre in kakor ledolomilec pripravlja pot življenju. Jezno premeri ledena srca, ki zaradi udobne brezbrižnosti in apatije, v kateri se ni potrebno spreobrniti, ne prepoznajo, da so pravila v službi življenja in ne življenje v službi pravil. Struktura v službi človeka in ne človek v službi strukture. Scenarij, ki ga srečujemo vsak dan znova!

In vendar smo bili osvobojeni "Egipta greha", odrešenje nam je bilo dano, da se odločimo, na čigavi strani želimo biti. Med tistimi, ki širijo rodovitnost in življenje ali tistimi, ki se iz strahu zase poslužujejo rigidnih pravil. On prihaja, da daje lačnemu kruh, prihaja, da tistega, ki ga je družba izrinila na rob, postavlja nazaj v sredo, prihaja, da bi sleherni človek prejel življenje in vendar vsakemu pušča odločitev in odgovornost zanjo.

Kdor skupaj s Kristusom izbere, da bo znanilec vstajenja, prebudi ogorčene farizeje, ki pritiskajo, zapirajo poti, preganjajo in mečejo ob tla. Toda dana nam je skrivnostna svoboda, ki ni iz naše moči, temveč iz milosti, ki smo jo prejeli v ranljive posode. Lončene, da bi nihče od nas ne pozabil, da je preobilje moči iz Boga. 

Tako lahko z vseh strani pritiskajo na nas, in vendar nismo utesnjeni, lahko nam zapirajo pot, pa jo še najdemo, preganjajo nas in nismo zapuščeni, ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni, kajti v sebi nosimo Božje življenje, ki potrebuje razprte dlani, ki si upajo stegniti tam, kjer svet želi, da so hrome, ki si upajo utgrati klasje tam, kjer "so drugi rekli, da se ne sme" in ki upajo medtem, ko drugi padajo na kolena pred tujimi bogovi, ostati razprte v veri, da imamo Očeta, ki jih bo, kakor tolikokrat doslej, ponovno zvrhano napolnil.

Kajti Življenje vedno najde pot!


nedelja, 20. maj 2018

Šum, ki ima moč viharja

Binkošti

Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo.
Duh je, ki pelje naprej, ven iz okvirov, v korake, daljše od naših nog. On je, ki prebuja in vrača svežino življenja, da bi po nas nadaljeval čudovito delo odrešenja.

Vsi si tega želimo, toda kje se zatakne, da je še vedno toliko mrtvih kristjanov, namesto polnih življenja?
Mislim, da prav tam, ko mora človek ven iz svojih okvirov in naprej od svoje postave. Vsak si je v sebi naredil svojo postavo o tem, kaj je potrebno storiti, kaj popraviti, kako mora vse skupaj izgledati in kam moramo priti. Nikakor pa ne dovolimo Duhu, da bi On sam to povedal, v svojem času in na svoj način. Tega se bojimo, ker je neobvladljivo. Vendar Bog je neobvladljiv! In tega Boga se bojimo.

Prišel je torej dan, ko smo kot Cerkev ponovno povabljeni ven iz svojih postav ustaljenih praks, povabljeni, da se prepustimo Duhu, ki nam daje dar jezikov - dar, da vsakega današnjega človeka nagovorimo v njemu lastnem jeziku in mu tako oznanimo velika Božja dela. Tudi s poslušanjem.

Parti, Medijci, Elamci so danes ljudje z različnimi življenjskimi izkušnjami, ki govorijo tako zelo različne jezike med seboj. Sveti Duh pa je tisti, ki nas usposablja, da se drug drugemu približamo na način, ki "poboža", daje sočutje in razumevanje, nato pa jasno pelje naprej, v vstajenje. Kar Sveti Duh počne z nami, smo tudi mi poklicani delati v svetu.

Če pa se tega Gosta duše tako zelo bojimo, kaj naj prinašamo v ta svet drugega kakor naučene, prazne besede, ki uspavajo ljudi, kaj šele demone? Zato Sveti Duh v nas ne neha klicati: "Aba, Oče!", popolnoma poistoveten z nami, ki smo Njegovi otroci, da bi nas spodbudil k razširitvi notranjega prostora, spodbudil k novim korakom, ki peljejo v nove odgovore, na resnične potrebe ljudi!

Kakor piše papež Frančišek v svoji novi spodbudi Laudate ed exsultate, je Sveti Duh tisti, ki danes trka na notranji strani naših src, ker hoče ven, v svet, na prosto, ker hoče več prostora, da bi lahko zaobjel vse ljudi.
Tako pogosto je Duh ujetnik naših postav in nam zato kliče in prosi:"Razširi prostor svojega  šotora, razpni pregrinjala svojih bivališč. Nikar ne varčuj! Podaljšaj svoje vrvi, utrdi svoje kole!" (Iz 54,2). 

Ko torej poslušamo ta dar, Obljubo od Očeta, Svetega Duha, poveličujemo samega Sina, saj, kakor piše v evangeliju, Duh jemlje iz tega, kar je Sinovega in Očetovega ter nam razodeva in uvaja v vso resnico te nedojemljive Božje skrivnosti in ljubezni do nas.

Ko človek umre svojemu in se pusti voditi Duhu, pri tem pa uporablja vse svoje sposobnosti in darove, ki jih je prejel od istega Boga, ne more biti drugače, kakor da se v srcu rodi ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Ne more biti drugače.

Ko je namreč človek pripravljen v trenutku, ko bi sam po sebi in podvržen strasti vpil, besnel in rohnel, ko bi se sam po sebi samo še maščeval, ljubosumno nagajal in opravljal, povzročal razprtije in strankarstva, postal nesramen in grob, tega starega človeka oddati na križ in ga križati s svojimi strastmi vred, se v njem že prebuja novi človek, ki je bil obujen pri krstu in ki se na vse krivice odzove drugače. Ko nam v moči Milosti uspe ta prehod, se resnično izpolnjuje, kar vsak dan molimo: "Kakor v nebesih, tako na zemlji!"

Naj se torej zgodi; droben rahel šum Duha, ki pa ima ob sodelovanju človeka, moč viharja. Tistega dobrega, ki prepiha!



sobota, 12. maj 2018

Pri Bogu smo izžrebani!

7. velikonočna nedelja

On nas je izvolil in izbral. Vzljubil nas je še preden smo se zavedali samih sebe, še preden je greh vdrl v človeško nedolžno srce in nas ljubil tudi potem, ko je kača zameglila jasnino pogleda. Njegova izvolitev je trajna in njegova ljubezen ne mine, kajti "Bog se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica" (Rim 11,29).

Da nas je izvolil in poklical v svoj krog učencev pa pomeni, da smo mi tisti "dvanajsti", ki jih je zadel žreb. Na mesto Matija lahko vsak od nas postavi svoje ime, kajti kristjan pomeni biti izbran in poslan! Poslan ne v lastnem imenu in ne zato, da bi oznanjali sami sebe, temveč Kristusa, ki je našo nagoto ponovno oblekel v sijaj sinov in hčera. Kot Njegova priča smo torej poslani v svet, da bi prinesli evangelij.

Evangelij pa se prinese najprej z življenjem, v katerem se lahko vonja in okuša odrešenost, ljubljenost in sprejetost. To je prvi preizkusni kamen za kristjane! Namreč, ko ljudje pogledajo nas, lahko vidijo ljudi, ki so ljubljeni od Očeta? Lahko vidijo ljudi, ki se ljubijo med seboj, kar je logična posledica spoznanja, da Oče je?

"Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna," piše apostol Janez. "Po tem spoznavamo, da ostajamo v njem in on v nas: dal nam je od svojega Duha."

Sveti Duh je prisoten in navzoč prav takrat, ko se ljubimo med seboj. Izoliran posameznik ne more pričevati in oznanjati Boga, ki je občestvo treh oseb. Poleg tega so te osebe med seboj zelo različne, kajti Oče je Oče in ne Sin. Sin je Sin in Duh je Duh. Tako torej tudi mi lahko samo skupaj, kot Cerkev, ki gradi edinost v različnosti oseb, pričujemo in ponavzočujemo Boga na zemlji.

Kristus sam se je izenačil s kristjani. Ko Savel podivjano jezdi proti Damasku in ga na poti prekine Glas: "Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?" (Apd 9,4), je očitno, da se križani in vstali Gospod popolnoma izenači s svojim Telesom, ki je Cerkev. Danes je Kristus na zemlji navzoč po kristjanih, torej po Cerkvi. Ta svetilka pa sveti samo takrat, ko tudi živimo Njegovo zapoved ljubezni. Sicer smo svetilke, s pregorelimi žarnicami, ki delajo gužvo in zbirajo prah.

Naša svetloba je samo v odnosih ljubezni, ki pa ne izvzemajo konfliktov, nasprotovanj, težav in drugačnih mnenj, kajti vse to je del občestva in vse to sestavlja resnico, ki je Bogu tako ljuba.

Šele ko smo ti različni ljudje lahko skupaj in ohranjamo vero v ljubezen, ki jo ima Bog do nas, se nekaj začne premikati. To pa vključuje veliko noč. Vsi bi ljubili brez umiranja. Vsi bi verovali do petka, toda kristjan je priča umrlega in vstalega Kristusa. Je priča takrat, ko upa umreti sebi in vstati ne več v strahu zase, temveč povezan z drugimi, ko upa sprejeti nasprotovanja, ko upa prisluhniti še drugemu, ko upa skupaj graditi nekaj, kar bo drugačno od tega, kar bi zgradil sam, ker ve, da bo samo v tistem navzoč Bog, ki je Bog občestva in ne Bog "samostojnih podjetnikov".

Boga ni nikoli nihče videl. Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in postaja viden svetu. Druge poti Bog ni želel izbrati. Po vnebohodu se je "skril" v preprostost človeških odnosov. Kolikor bodo ti odrešeni, bodo prežeti s Svetim Duhom, kolikor bodo pa ti odnosi ostajali izven občestva in ujeti v staro miselnost "Kajna in Abela", izgubimo vso pričevalnost četudi se imenujemo kristjani. Še več, s takim ravnanjem celo povzročamo škodo. Večjo, kakor jo neverujoči z istim ravnanjem.

Kako velika je torej naša odgovornost! Kako pomembno je, da smo eno z Očetom in Sinom, kar tako ganljivo prosi za nas sam Sin: "Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi sem jih varoval (...) Zdaj odhajam k tebi (...) Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega."

Kaj pa je hudo za nas, če ne prav to, da se pustimo zapeljati stari neodrešeni miselnosti, v kateri še vedno mislimo, da smo brez Očeta, brez ljubezni in zato sami ter ogroženi? Mar ni to korenina slehernega greha in ran, ki si jih povzročamo?

Zato: "Obvaruj jih hudega in posveti jih v Resnici!"

Resnica pa je On sam, Sin, ki je prišel, da nas obvaruje in obleče s samim s seboj in tako za vedno vrne v občestvo Ljubezni, kjer nihče ni izolirano sam, temveč poklican, da zavestno vstopi v to veliko avanturo sprejemanja in podarjanja Ljubezni!

Žreb je zadel nas! Na vrsti smo, da gremo, od Kristusa poslani v svet, da mu prinesemo veselo oznanilo novih, odrešenih odnosov. Po vstajenju Kristusa ni namreč nič več isto!




nedelja, 06. maj 2018

Najboljše šele prihaja!

6. velikonočna nedelja

Tako preprosto se sliši današnja Beseda in tako jasen vrstni red postavi.
Apostol Janez je odločen: "Ljubezen ni v tem, da bi mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe."

Moč ljubezni ni v tem, da mi nekaj naredimo za Boga, ampak v tem, da sprejmemo, kar je On prvi storil in še dela. To pa postavlja popolnoma nov koordinatni sistem, v katerem absolutno ni več prostora za pridobivanje točk, moralistično izboljševanje sebe ali drugih ter za kupovanje odnosov. Vera je v PREPOZNANJU in SPREJETJU daru ter ŽIVLJENJU po njem. V Kristusu smo prejeli polnost Ljubezni, On nas je prvi izvolil in tudi postavil, da gremo in obrodimo sad, ki naj ostane.

Če pa smo mi prvi tako zelo ljubljeni in odrešeni, mar ni spontano, da bi se ljubili tudi med seboj, ob vključenih lastnih napakah in napakah drugih? V odrešeni misli je to preprosto, naš trud pa je potreben pri razločevanju in nenehnem odločanju za to misel ter pravi vrstni red, v katerem je vedno prvi Drugi!

Spoznanju odrešenosti je tudi domača odprtost do vseh, vernih in nevernih, muslimanov in kristjanov, ateistov in tako ali drugače "obrezanih ter neobrezanih" ljudi. Kdor je odkril Boga in svet v Njem, ne more ostati zaprt in ujet, kajti v ljubljenosti odpade vsaka ogroženost.

Apostol Peter tako sprejme povabilo poganov in jim govori besede življenja, med tem pa je nadnje pride Sveti Duh. Govori jim besede, ki vžigajo, prebujajo in osvobajajo. Pri tem se sprašujem ali kristjani danes premoremo besedo življenja, ki poslušalcu vrne upanje, pogum, veselje, hrepenenje in žejo po Bogu? Toliko stoletij je iz premnogih ust prihajal moralizem in poučevanje, ki je pozabil, da smo najprej ljubljeni.
Zato se mnogi še danes bojijo, ko kristjan odpre usta. Upravičeno! Kajti na nas je, da jih odpremo samo, če iz njih lahko pride beseda evangelija, beseda upanja in veselja nad tem, da bolečina, stiska, razočaranje in polom po Kristusovem vstajenju preprosto ne morejo več imeti zadnje besede. 

Sveti Duh je tisti, ki je obudil Sina in v Njem nas same. On je tisti, ki daje življenje, duši izmiva madeže, zaliva, kar je suho in ozdravlja rane, On je tisti, ki zmore nenasilno upogniti to, kar se v nas še upira milosti. Kako temeljno je tako povabilo Jezusa, ki v evangeliju kliče: " Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni!"

V nas se potemtakem pretaka prav tista ljubezen, ki je med Očetom in Sinom in ta ljubezen je Sveti Duh. Vsi smo ga prejeli s prošnjo, da bi v nas lahko našel prostor svobode za delovanje in ne le majhne zapore, v katerih se ne more premikati!

Sveti Duh, ta ljubezen, ki je v nas, ne more biti kupljena in ne potrebuje odplačevanja, temveč si želi biti le sprejeta. On je odločen, da pride in omehča hladne zidove v nas in med nami, naš del odgovornosti pa je v tem ali ga bomo, ko pride, tudi sprejeli.
"Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?" (Lk 18,8)

Tam, kjer jo bo, se bosta staknila nebo in zemlja ter iz prestrašenih in okornih src ponovno naredila  prostor bratstva, ljubezni, širine, odprtosti in veselja nad tem, da smo ljubljeni ter da najboljše šele prihaja!


sobota, 21. april 2018

Ena čreda, en Pastir - pred Očetom

4. velikonočna nedelja

V prvem in v drugem berilu je z malo stavki povedano ogromno.
Središče naše vere je Jezus Kristus - utelešeni, umrli, vstali in večno živi.
"V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili." Če to ni vogelni kamen naše vere, postane Cerkev podobna eni od različnih oblik združenj, gibanj, dobrodelnih ustanov, podjetij ...

A Cerkev ni to. Je namreč včlenjenost človeka z Bogom in Boga s človekom, je včlenjenost brata z batom, kajti po milosti krsta smo dejansko vključeni v to novo resničnost, kjer Sveti Duh omogoča, da smo vsi del in deležni občestva Trojice.

Jezus v evangeliju pravi: "Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta."
Jezus odnos, ki vlada med njegovimi in Njim samim, popolnoma izenači z odnosom, ki ga ima Sin z Očetom. S tem, ko je dal življenje za svoje, je namreč za vedno uničil razkorak med človekom in Bogom. On je v svojem telesu združil Božje in človeško. Ti dve naravi nista več ločeni, temveč sta eno, zato smo v Kristusu sinovi in hčere, deležni istega ljubečega odnosa, ki je že pred stvarjenjem sveta obstajal v Trojici.

Pa vendar ... tudi če za človeka ni druge poti zveličanja, kot je Jezus Kristus, je pot odrešenja odprta vsem ljudem! Tudi neverujočim, tudi drugače verujočim ... Tudi te bo dobri pastir našel, če ne prej, v grobu. Sam je namreč dejal:
"Tudi te ovce moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir."

Kristus je vedel, kako ključen preobrat se dogaja prav preko Njegove velike noči in vendar človeku, četudi gre za njegovo življenje in smrt, pušča absolutno svobodo pri odločanju. Ne pušča ga samega, ga pa v ničemer ne sili. Ko so Jezusa vsi zapuščali, ker je bila njegova Beseda o ljubezni, ki postane meso in kri za življenje sveta, čisto preveč konkretna in trda, ni tekel za njimi, tudi ni potegnil k sebi vsaj tistih nekaj preostalih, temveč jih je šokiral z vprašanjem: "Ali želite oditi tudi vi?" 

Vera je dar in tudi ko je podarjena, ni samoumevno živeta. Ker pa je bistvo Ljubezni svoboda, ki sama daje življenje in ji ga nihče ne more jemati, ne more drugače kakor da tudi sama pušča to isto svobodo človeku. On je, ki bo moral izbrati, Bog je svoje naredil in dela.

Ljubezen ima tudi oblast, da življenje da in da ga zopet prejme, in tako oblast ima nad človekovim življenjem samo Božja ljubezen, ki nima nikakršne primesi greha, samozadostnosti ali egoizma. Zato je to oblast potrebno prepustiti Ljubezni. Kakor hitro človek sam poseže po drevesu življenja, odtrga s tega drevesa ne le druge, temveč tudi sebe,

Srčika evangelija - vesele novice je torej to, da bi vsi ljudje ponovno bili združeni pri Očetu in se ne bi pogubil nihče. Jezus večkrat izpostavi, da je to Očetova volja, ki jo je prišel izpolnit. Za ta cilj je Sin dal življenje, ob tem, ko ga je ponovno prejel od Očeta, pa vstajenja ni bil deležen samo Sin, temveč je s seboj v občestvo z Očetom odnesel tudi vse nas.

Preveč lepo, da bi dojeli. Vendar so vrata odprta. Kristus je dal svoje življenje, da bi ga mi v Njem ponovno prejeli. Zato ostaja potrpežljivo zvest v klicanju in vabljenju človeka, da bi le-ta vstopil v to čudovito resničnost Cerkve in zaživel občestvo te Ljubezni, ki je za nas ŽE dala vse!

Če pa je za nas že dala vse, kako nas ne bi potem tudi neutrudno čakala in vabila? Da bi le vsi prišli v ta nebeški Jeruzalem, kjer bo resnično ena čreda (ovc iz različnih staj veroizpovedi), en Pastir, vsi pa združeni pri Očetu.

To so resnično nebesa!


nedelja, 15. april 2018

Nov dih življenja

3. velikonočna nedelja

Vstali je točen! Vedno. Človek pa zamuja, kot ti zapisi, ki so ostali na cvetni nedelji. In vendar je vesela novica ravno v tem, da je Bog 100% in ne zataji ter ne neha prihajati v naša življenja tako,  kakor je prihajal v življenja svojih apostolov.
Prihaja pa kot tujec, ki se ga ne da vedno prepoznati. Prihaja kot nekdo, ki ustraši, ker je drugačen od naših predstav. To so doživeli učenci na morju (Jn 6,16-21), to so doživeli učenci po vstajenju, kar opisuje tudi današnji evangelij: "Vznemirili so se in obšel jih je strah."

Vstali vznemirja! Nujno, če ne ne bi bil Vstali. Vznemirja, ker ruši zakonitosti tega sveta in naših možganov, ruši naše ideje o tem, kakšno podobo bi morale stvari in ljudje imeti ter tako nenehno vdira s svojimi presenečenji. To je počel že v času svojega zemeljskega življenja. Dokler ga niso voditelji, ogroženi pred tem neobvladljivim Bogom, sklenili umoriti, pri tem pa niti za trenutek pomislili, da jih šele v smrti čaka največje presenečenje Boga - vstajenje!

Bog je torej točen, zvest, 100% in vznemirljivo šokanten. Pred nas nezadržno prihaja z vprašanjem po veri v vstajenje. Ali res verujemo v vstajenje? To je merilec naše vere in smisla krščanstva. Apostol Peter nam v prvem berilu to jasno prikaže: "Vi ste Svetega in Pravičnega zavrgli in si izprosili pomilostitev ubijalca, Začetnika življenja pa ste ubili. Toda Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče." Nemogoče je namreč, da bi začetnik Življenja ostal suženj smrti. Ta začetnik Življenja tudi danes prihaja v naše situacije smrti in tam, kjer človek vidi nemogoče, On odpira novost življenja. A potrebna je vera.

Štirideset dni se zato Vstali prikazuje učencem, da bi jih privadil na to novost vstajenja in s tem nove resničnosti za vse nas. Že prvi stavek današnjega Lukovega evangelija pa prikaže, katera so znamenja, po katerih Vstali tudi danes živi med nami.

Prvo znamenje je skupnost. Učenca, ki sta pripovedovala, sta bila dva, pripovedovala pa sta drugim, kar pomeni, da so bili skupaj in živeli občestvo. To bo vedno prvo znamenje Vstalega tudi v današnjem svetu.
Učenca sta ga spoznala na poti. Biti na poti, živeti in sprejeti, da se Kristus razodeva med potjo, tj. medtem, ko živimo svoje obveznosti, je drugo znamenje Vstalega.
In spoznala sta ga po lomljenju kruha. Deliti to, kar imamo sami radi, bo vedno prstni odtis navzočnosti Kristusa. Sprejeti svoj kruh, življenje in milosti kot dar, ki ne pripadajo meni, ampak so mi dane za vse, je znamenje odrešenega človeka.

Pričujemo ga torej toliko kolikor mu postajamo podobni po teh znamenjih. Darovi, ki jih prinaša Vstali, pa so:

1) Dar miru in sprave. Ta ponavljajoči: "Mir vam bodi!", ni katerikoli mir, ampak je mir Jagnjeta, ki je vzel nase vse krivde in ne obtožuje nikogar. Spoznanje, da nam je odpuščeno, je temelj vsakega miru, ki gre globlje od čutenj.

2) Dar ran. Kristus se da prepoznati po sledovih ran, učencem celo pokaže roke in noge, pokaže rane, mi pa delamo vse, da bi svoje rane skrili. Pred seboj, pred Bogom in pred svetom. Toda naše rane so že poveličane, ker niso več izolirane, boleče in same, temveč so po vstajenju že na Kristusovem telesu. Tam, v tej veliki skrivnosti, so že preoblikovane in zato dišijo.

3) Dar bližine. Vstali je stopil mednje, jih povabil, da se mu približajo, se ga dotaknejo in ker od veselja še niso verjeli in so se čudili, vzame ribo in jo poje. Nekaj, kar duh ne more. Kristus prinese v naše življenje ponovno možnost bližine, prinese zavest stalne navzočnosti Boga, ki ni več samo v templju ali na gori Sinaj, temveč je za vedno poveličan v naši človeški naravi. Če pa je Bog postal eno z nami, smo tudi mi poklicani ponovno vstopiti v lepoto bližine do drugega, ki je bila namenjena že v začetku sveta.

4) Dar celovitosti in Besede. Kristus začne učencem razodevati postavo, preroke in psalme. Med zapisanim in konkretnostjo ni več razkoraka, ki ga je sprožil greh in zahodna kultura, temveč je ponovno vse eno. Vse dobi smisel in vsak posamičen stavek postane zaključena enota.
Odpre jim um, da so umevali Pisma in tako Beseda naenkrat postane eno s konkretnostjo Kristusa. Vstali ozdravlja naš um, ki drobi, secira in ločuje, ter ga odpira za Resnico, ki je ena sama oseba. Zato ne more biti več ločitve med vero in življenjem, med Besedo in Osebo, med liturgijo in vsakdanjim življenjem, ampak vse postaja harmonična celota.

5) Dar poslanstva. Na koncu nas Vstali imenuje za priče vseh teh velikih skrivnosti vere in pošlje, da bi jih z znamenji občestva, poti in lomljenja kruha, ki nujno vključuje bližino, tudi oznanjali s svojim življenjem, kjer je potrebno, pa tudi z besedo.

Veliko nam je bilo dano, veliko lahko podarimo!