nedelja, 22. februar 2015

Sredi dvoboja

1. postna nedelja

V življenju nenehno živimo kakor sredi boja med dobrim in zlim, med Božjim glasom in glasom skušnjave, med daritvijo in poželenjem. Le da se v "običajnem" življenju tega boja niti ne zavedamo, v puščavi pa vse to oživi, postane očitno in jasno.

V puščavi se zavemo, da se je potrebno v življenju odločati. Ker ni vseeno komu prisluhnemo in komu verjamemo. Lahko bi rekli, da se v puščavi izostri naše zavedanje svobode, s tem pa tudi zavedanje odgovornosti. Zato se puščave bojimo. Ker od nas zahteva, da odrastemo in vstopimo v zrelo vero. V svobodno vero.

Gospod nas je ustvaril za svobodo, po prvem grehu, ko je človek padel v suženjstvo, nas je prišel ponovno osvoboditi za svobodo. Zakaj? Ker edino svoboden človek lahko ljubi, samo človek, ki ljubi, zares živi in kakor je rekel sv.Irenej, samo živi človek postaja resnična slava Bogu.

Bog nas torej hoče žive, svobodne in ljubeče. Zato nas pelje v puščavo, vsakega v svojo, da bi jasneje videli. Puščava, kakorkoli za posameznika že izgleda, je vedno kraj, kjer se pogled izostri, kraj, kjer postane skušnjava veliko bolj očitna, a tudi kraj, kjer Milost postane veliko bolj otipljiva.

V puščavi se šele zavemo, da nas obdajajo zveri, a tudi, da nam strežejo angeli. V puščavi se zavemo temnih oblakov, ki grozijo, pa tudi sonca, ki ne neha svetiti. Dejstvo je, da se tu stvari jasnijo in zahtevajo izbiro. Med dobrim in zlim.

Gospod nas pri tem ne pušča same. Če kdo, potem prav On razume, kaj pomeni biti med enim in drugim, napadan in preizkušan tam, kjer si najšibkejši.

Vstopni spev govori: Kdor me bo klical, ga bom uslišal. V stiski ga bom rešil, blagoslovil in poveličal. 

Bog nam ne obljublja, da stisk ne bo, nasprotno, stiske bodo. Nam pa obljublja, da bo navzoč. Obljublja nam, da nas ne bo pustil same, da bo tam kakor angel, ki streže. Bo pa na nas ostala odgovornost izbire in odločitve, komu bomo želeli slediti. Tudi človek, ki se ne odloči, izbere. Ta del ostaja nam, Njemu pa zvestoba svoji Obljubi.

In Gospod nikoli ne pozabi svojih obljub. "Svojo mavrico postavim v oblake in bo v znamenje zaveze med menoj in zemljo. Ko zberem oblake nad zemljo in se prikaže mavrica v oblakih, tedaj se bom spomnil svoje zaveze, ki je med menoj in vami in slehernim živim bitjem vsakršne vrste, in ne bo več vode za potop, da bi pokončal vsa živa bitja." 

Zanimivo, da mavrica nastane le takrat, ko sta združena sonce in dež. Ponovno ta skrivnostni dvoboj. In prav sredi tega dvoboja se je Gospod odločil postaviti znamenje. Znamenje svoje zaveze, da nas ne zapušča samih, da v stiskah in bitkah nismo prepuščeni samim sebi, temveč nam On sam, ki je prvi šel v puščavo in izkusil ta dvoboj, daje zagotovilo svoje moči.

Tudi v evangeliju beremo, kako se Jezus iz puščave odpravi v Galilejo in oznanja: "Čas se je dopolnil in božje kraljestvo se je približalo; spreobrnite se in verujte evangeliju!" On, ki prvi ve, kako potrebno je slepemu človeku vrniti luč, jasno smer in znamenje, prihaja s svojim evangelijem, s samim seboj in kliče: "Spreobrnite se!"  Obrnite se od svojih stisk, v katerih ste sami, prestrašeni in izmučeni k meni, svoje oči obrnite stran od oblakov v sonce, od zveri k angelom, svoja ušesa od glasu skušnjave h glasu milosti. Od človeške besede, ki sama po sebi ne more dati zaveze, k Besedi, ki nosi v sebi neprelomljivo obljubo zaveze. To pomeni spreobrnjenje.

Nas pa mora Gospod povesti v puščavo prav zato, da bi začeli prepoznavati zveri in angele, da bi nas ponovno usposobil za svobodo izbire in da bi nas resnično naučil premagovati hudobijo v samem začetku.

In tam, v sam začetek dvoboja postavlja mavrico, da bi se spomnili, kako je v ta isti dvoboj, ki ga morda bijemo prav zdaj, On že vstopil. In ga premagal. Da bi v Njem zmagovali tudi mi.



sreda, 18. februar 2015

"Bodi svetloba!"

Ponedeljek 6. tedna med letom

Potem, ko smo prejšnji teden "spremljali" nastajanje sveta in nas samih, se ta teden, pred neposrednim začetkom posta, srečujemo s človeškim grehom.

Človek je bil ustvarjen v urejen svet. Že samo branje besedila o tem, kako je Bog ustvarjal svet, kako je vodam postavil meje, kako je vsaki stvari določil prostor in ji odmeril kraj, človeka umiri. Ker je Bog ustvarjal red. In v ta red je izrekel: "Naredimo človeka! Po svoji podobi!"
Poklicani smo v red, ustvarjeni za red, zato, da bi tudi v nas vladalo pravo sorazmerje vsega. Greh je človeka oddaljil od reda in ga nenehno pelje v kaos. Še vedno.

Zato je še vedno potreben postni čas, čas novega stvarjenja v nas samih, čas pripravljanja prostora za svetlobo.
Tudi v nas se morajo vnovično zaslišati Besede: "Bodi svetloba!"  In nastala je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. In res je! Vsi jo potrebujemo, ker smo jo z grehom izgubili.

Tista "zvita kača" se ponavlja dan za dnem. Človek nenehno naseda laži, četudi se ponavlja, ker skušnjava ni inovativna. Vedno "pritiska na iste občutljive točke". Vedno popači podobo Boga in ga naredi za tekmeca.  Skušnjava človeku tudi nenehno prebuja negotovost in občutek, da Boga ni, kar pomeni, da se mora znajti sam, braniti sam, poprijeti vse v svoje roke. Zato zagrabi. Najprej za "jabolko" posedovanja, nato za nož ... kakor Kajn. Kajti takoj, ko človek izgubi Očeta, nima več niti brata. Ima pa sovražnika. In sploh ne enega!

Danes je nož mnogokrat zamenjan s precej manjšim, a čisto nič manj nevarnim in strupenim rezilom - z jezikom. Besede, ki jih izrečemo v obrambi, stavki, ki jih izrečemo takrat, ko ne vidimo jasno, drugega zabodejo in teče kri. Včasih so za to dovolj smsi ali pa molk, ko ga ne bi smelo biti, zavračanja ...Zemlja je prepojena ne le s pravo krvjo naših sirskih mučencev, ampak tudi s krvjo, ki se je ne vidi.

Vse to zato, ker smo izgubili svetlobo, tisto svetlobo, ki omogoča jasen vid. Jasen vid Očeta, ki človeka ni ustvaril zato, da bi mu nekaj odvzel ali se ga bal (kakor vztrajno pravi kača), ampak zato, da bi ga ljubil. Potrebujemo ponovno jasen vid, s katerim bomo lahko gledali in tudi videli brata in ne sovražnika, nenazadnje pa tudi jasen vid za sedanjost, ki ne sme ostati popačena z bolečimi izkušnjami preteklosti.

"Bodi svetloba!"  To je postni čas. Čas ponovnega stvarjenja, urejanja sveta v nas samih, čas novega sluha in novega vida, čas ko sme posijati.

Božja milost je v obilju. Tukaj. Sedaj.

Le tvegati je potrebno in jo celo sprejeti. To svetlobo. To Jutro.


nedelja, 15. februar 2015

Objeti gobavca

6. nedelja med letom

Kako težko je brati naročila iz tretje Mojzesove knjige, ki zapovedujejo, kako mora biti vsak gobavec popolnoma izključen iz socialnega, kulturnega in duhovnega življenja. Popolnoma izoliran. Ker si je "sam nakopal bolezen".
Naša miselnost je tudi danes v marsičem še vedno starozavezna.

Ko se namreč zgodi trpljenje, ko boli krivica, smo nenehno v skušnjavi, da poskušamo trpljenje razumeti in zanj poiskati krivca. In ko ga ne najdemo, okličemo za krivca kar sebe. In se kaznujemo, tudi tako, da se izoliramo od drugih. Užaljeno prizadeti.  Ali pa izobčimo drugega. Nenehno si izdelujemo prebivališča, ločena od tabora, namenjena gobavim.

Vsi smo gobavi. Vsak od nas hrepeni po sprejetosti in ljubljenosti, vsak od nas na nekem svojem področju nosi pretrgana oblačila, razmršene lase, zakriva brado in kliče: "Nečist, nečist!" 
Ali prevedeno, vsak od nas na nekem področju nosi del pretrganega srca, razmršen videz in s sklonjeno glavo vpije: "Nisem vreden, nisem vreden!"
To je današnja gobavost, ki ne prizanaša nikomur.

Sveti Frančišek Asiški je gobavost "udomačil" in nam jo predstavil tudi drugače. Zanj je bil vsak človek gobav, le da so jo le nekateri pokazali, mnogi pa jo skrivali za lepimi oblekami, bogatimi suknjami in pomembnimi položaji. Jezus je zato šel na križ in prvi pokazal vse rane, brez olepšav, tiste, ki jih mi skrivamo. Nase jih je vzel, da bi mi bili ozdravljeni. In še vedno HOČE, da bi bili ozdravljeni.
Da bi tudi nam lahko izrekel ta ganljiv stavek: "Hočem, bodi očiščen!", je potreben še en korak.

Gobavec, ki je v evangeliju pokleknil predenj in ga prosil: "Če hočeš, me moreš očistiti," je najprej sam pri sebi objel in sprejel, da je ranjen. Upal je iti do konca, upal je tvegati, rane priznati in dati na plano. In Jezus, ki je sam prišel zato, da bi nase vzel naše gobavosti, se ga dotakne. Za tisti čas (in za današnji) nekaj nezaslišanega. In še več, dotakne se ga s sočutjem.
Tisti gobavec je tvegal popolnoma vse. Izpostavil se je do konca in tvegal ranljivost. Jezus mu zato nič manj ne vrne. To je vera. Bolj kot se človek vrže v roke Boga, več mu je lahko dano, bolj je lahko dotaknjen in očiščen.

Jezus ga nato pošlje ven in zabiča, naj nikomur ne pove. Bog dela čudeže osebno in želi, da je ta čudež samo zate. Bog ne želi, da vse izkušnje raztrosimo, temveč da vzdržimo ta Njegov dotik, ki spreminja. Ker je dar nam.

Ni nepomembno, da je bilo eno temeljnih dogodkov Frančiškovega spreobrnjenja prav srečanje z gobavcem. Objem gobavca je bil tisti, ki je za vedno zarisal spremembo v Frančiškovo srce in v srce tistega moža. Oba sta bila spremenjena, oba objeta. Frančišek je to zmogel, ker je tudi sebe upal sprejeti z ranami, z gobavostjo, z bolečino, s katero je bil zaznamovan. Ni se imel za več od njega, nasprotno, v njem je videl brata, bil mu je enak. 

Vsi mi smo torej povabljeni preiti iz stare zaveze v novo. Iz iskanja krivca v sprejetje ran in bolečine, ki ne zahteva več izobčenja in izoliranosti od ljudi, saj prav spoznanje, da v notranjosti vsakega od nas čaka gobavec, prebuja sočutje. Do sebe in do brata.

Sprejeti tega gobavca pomeni si upati iti skupaj z njim pred Gospoda. Sprejeti gobavca pomeni se pustiti objeti. In sprejeti gobavca nenazadnje pomeni tudi uspeti pristopiti k bližnjemu, v katerem prav tako čaka gobavec. Da bi bil sprejet in objet.

Tako so gobe takoj izginile in bil je očiščen.


nedelja, 08. februar 2015

Trpi z menoj za evangelij!

5. nedelja med letom

Prvo berilo je resnično spev trpečih. Besede, ki pridejo iz preizkušanega srca takrat, ko v njem še potekajo boji. Ob težkih preizkušnjah življenja, pa naj bo to težka bolezen, nesreča, smrt bližnjega, izguba edinega vira dohodka, ali pa ločitev, spori in globoke rane s strani najbližjih, v vseh teh bolečinah, povzroča največje trpljenje prav pogled naprej! Ta nas sesuje. Ko ob bolečini, ki je neznosna, pogledamo naprej, se vsakemu stemni pred očmi. To je naš Getsemani, čas, ko pogled naprej trpinči. Tudi Kristusa je.
Job ob takem pogledu naprej zavpije: "Odmerjeni so mi meseci, polni gorja, dodeljene so mi noči, polne trpljenja." Nič svetlega, nič oprijemljivega, le neznosna, neskončna tema. 
Kako pomembno je takrat znati živeti v sedanjem trenutku, v katerem edino lahko prejmemo milost!

Normalno je, da želimo pred bolečino instinktivno pobegniti, želimo steči naprej, na konec, ko bo vse mimo. A si prav s tem povzročamo še večje bolečine.
"Kadar grem spat, mislim, kdaj bom vstal, kadar komaj pričakujem večer, se naveličan premetavam do mraka. Moji dnevi (...) minevajo brez upanja."

To so besede mnogih Jobov današnjega časa, mnogih bolnikov, zlasti tistih, ki morajo dneve in mesece preležati v bolnišnicah, v domu ali doma. Ura, ki se ustavi. Čez dan že razmišlja o tem, kako bo zmogel preživeti večer, ko se ulega v posteljo že v strahu pričakuje noč in razmišlja o tem ali bo sploh še zmogel vstati in ko se naposled začne nov dan, že tuhta, kako bo preživel vse skupaj ...

Bolečina nas resnično sili, da začnemo izpuščati prihodnost in živeti izključno in samo sedanji trenutek, ki ima dovolj milosti, da se v njem zgodijo velika Božja dela. Kajti, ko se v našem življenju "zvečeri in sonce zaide", nastopi ura Boga. Takrat Jezus začne ozdravljati, takrat pride in deli milosti.

Ni naključje, da za Jobovim spevom trpečih sledi Pavlovo pismo Korinčanom, v katerem piše čudovite besede o poslanstvu oznanjevanja. Zdi se, da gre to dvoje skupaj; trpljenje in vnema za oznanjevanje evangelija. Pavel v drugem pismu Timoteju povzame: "Trpi z menoj za evangelij!"

Oznanjevati evangelij pomeni postati služabnik vseh, slabotnim postati slaboten, da bi pridobil slabotne, vsem postati vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil. Čisto nekaj drugega od kariere, ki jo nekateri v tem poklicu iščejo. Čisto nekaj drugega od iskanja potrditve in opaženosti.

Postati oznanjevalec, pomeni postati pričevalec, po latinsko martires, mučenec. Tu gre zares!
In prihajajo časi, ko tudi bo vedno bolj šlo zares! Ko bo evangelij zahteval srce in celotno življenje.

Vsi smo poklicani k evangelizaciji, vsem nam je zaupano oskrbništvo nad prejetim zastonjskim darom. Zato "gorje nam, če evangelija ne bi oznanjali!" Kako živeti to zaupano oskrbništvo, pa nam pove oziroma kar pokaže Jezus sam.

Kje je jedro oznanjevanja, nam da vedeti že navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno in se odpravi na samoten kraj. Da bi molil. Da bi se pogovarjal z Očetom, da bi poslušal in obnavljal zavest o tem, kdo je, zakaj je prišel in kam gre. Jezus je v Očetovem pogledu nenehno utrjeval zavest o tem, kdo je. Zavedal se je, da je poslan in prihaja v imenu Očeta.

Tako prvi živi to, kar pozneje apostol Pavel tudi zapiše: "Tega ne delam na lastno pobudo, zaupano mi je oskrbništvo. Zastonj oznanjam in pri tem ne izkoroščam svoje pravice, ki mi gre iz evangelija. Čeprav sem od vseh neodvisen, sem vendar postal služabnik vseh, da bi jih čimveč pridobil. Vsem sem postal vse."
To je osebna kartica vsakega pristnega oznanjevalca! To bi morala biti osebna kartica vsakega od nas!

Po času, ki ga Jezus preživi v molitvi, odide k ljudem. Vendar jih ne uporablja zase in za svojo potrditev, zato jih lahko iskreno sliši in vidi stisko. Nanjo odgovarja konkretno, v jeziku, ki ga ljudje razumejo. Ozdravi, kar mora biti ozdravljeno, sliši, kar mora biti slišano, obveže, kar mora biti obvezano, razume, kar mora biti razumljeno, pa tudi pusti, kar mora biti puščeno.
Jezus zna nehati, zna zaključiti in zna oditi. Nekaj, kar človek, ki preko dobrodelnosti do drugih rešuje sebe, ne zmore.
Jezus pa ravno takrat, ko začne prejemati potrditve, takrat, ko vsi drvijo za njim in ga iščejo, odhaja.  A ne zato, da bi ga še bolj iskali in bi mu to ugajalo, ampak zato, ker iskreno išče človeka in mora zato drugam, naprej. Da bi rešil, kar še mora biti rešeno in spev trpečih pretvoriti v spev odrešenih, v spev blagoslovljenih.

Kjerkoli smo mi in karkoli doživljamo v tem trenutku, jutranjo zarjo, večer ali noč svojega življenja, pustimo Bogu, da nas najde.
Tudi nam ni potrebno več bežati zato, da bi preverjali ali nas bo zares iskal. Pride čas, ko se je potrebno pustiti najti.

Kajti šele od Njega najdeni in dotaknjeni, smo lahko poslani. Da bi tako postali pristni pričevalci!