sobota, 07. februar 2015

Trpi z menoj za evangelij!

5. nedelja med letom

Prvo berilo je resnično spev trpečih. Besede, ki pridejo iz preizkušanega srca takrat, ko v njem še potekajo boji. Ob težkih preizkušnjah življenja, pa naj bo to težka bolezen, nesreča, smrt bližnjega, izguba edinega vira dohodka, ali pa ločitev, spori in globoke rane s strani najbližjih, v vseh teh bolečinah, povzroča največje trpljenje prav pogled naprej! Ta nas sesuje. Ko ob bolečini, ki je neznosna, pogledamo naprej, se vsakemu stemni pred očmi. To je naš Getsemani, čas, ko pogled naprej trpinči. Tudi Kristusa je.
Job ob takem pogledu naprej zavpije: "Odmerjeni so mi meseci, polni gorja, dodeljene so mi noči, polne trpljenja." Nič svetlega, nič oprijemljivega, le neznosna, neskončna tema. 
Kako pomembno je takrat znati živeti v sedanjem trenutku, v katerem edino lahko prejmemo milost!

Normalno je, da želimo pred bolečino instinktivno pobegniti, želimo steči naprej, na konec, ko bo vse mimo. A si prav s tem povzročamo še večje bolečine.
"Kadar grem spat, mislim, kdaj bom vstal, kadar komaj pričakujem večer, se naveličan premetavam do mraka. Moji dnevi (...) minevajo brez upanja."

To so besede mnogih Jobov današnjega časa, mnogih bolnikov, zlasti tistih, ki morajo dneve in mesece preležati v bolnišnicah, v domu ali doma. Ura, ki se ustavi. Čez dan že razmišlja o tem, kako bo zmogel preživeti večer, ko se ulega v posteljo že v strahu pričakuje noč in razmišlja o tem ali bo sploh še zmogel vstati in ko se naposled začne nov dan, že tuhta, kako bo preživel vse skupaj ...

Bolečina nas resnično sili, da začnemo izpuščati prihodnost in živeti izključno in samo sedanji trenutek, ki ima dovolj milosti, da se v njem zgodijo velika Božja dela. Kajti, ko se v našem življenju "zvečeri in sonce zaide", nastopi ura Boga. Takrat Jezus začne ozdravljati, takrat pride in deli milosti.

Ni naključje, da za Jobovim spevom trpečih sledi Pavlovo pismo Korinčanom, v katerem piše čudovite besede o poslanstvu oznanjevanja. Zdi se, da gre to dvoje skupaj; trpljenje in vnema za oznanjevanje evangelija. Pavel v drugem pismu Timoteju povzame: "Trpi z menoj za evangelij!"

Oznanjevati evangelij pomeni postati služabnik vseh, slabotnim postati slaboten, da bi pridobil slabotne, vsem postati vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil. Čisto nekaj drugega od kariere, ki jo nekateri v tem poklicu iščejo. Čisto nekaj drugega od iskanja potrditve in opaženosti.

Postati oznanjevalec, pomeni postati pričevalec, po latinsko martires, mučenec. Tu gre zares!
In prihajajo časi, ko tudi bo vedno bolj šlo zares! Ko bo evangelij zahteval srce in celotno življenje.

Vsi smo poklicani k evangelizaciji, vsem nam je zaupano oskrbništvo nad prejetim zastonjskim darom. Zato "gorje nam, če evangelija ne bi oznanjali!" Kako živeti to zaupano oskrbništvo, pa nam pove oziroma kar pokaže Jezus sam.

Kje je jedro oznanjevanja, nam da vedeti že navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno in se odpravi na samoten kraj. Da bi molil. Da bi se pogovarjal z Očetom, da bi poslušal in obnavljal zavest o tem, kdo je, zakaj je prišel in kam gre. Jezus je v Očetovem pogledu nenehno utrjeval zavest o tem, kdo je. Zavedal se je, da je poslan in prihaja v imenu Očeta.

Tako prvi živi to, kar pozneje apostol Pavel tudi zapiše: "Tega ne delam na lastno pobudo, zaupano mi je oskrbništvo. Zastonj oznanjam in pri tem ne izkoroščam svoje pravice, ki mi gre iz evangelija. Čeprav sem od vseh neodvisen, sem vendar postal služabnik vseh, da bi jih čimveč pridobil. Vsem sem postal vse."
To je osebna kartica vsakega pristnega oznanjevalca! To bi morala biti osebna kartica vsakega od nas!

Po času, ki ga Jezus preživi v molitvi, odide k ljudem. Vendar jih ne uporablja zase in za svojo potrditev, zato jih lahko iskreno sliši in vidi stisko. Nanjo odgovarja konkretno, v jeziku, ki ga ljudje razumejo. Ozdravi, kar mora biti ozdravljeno, sliši, kar mora biti slišano, obveže, kar mora biti obvezano, razume, kar mora biti razumljeno, pa tudi pusti, kar mora biti puščeno.
Jezus zna nehati, zna zaključiti in zna oditi. Nekaj, kar človek, ki preko dobrodelnosti do drugih rešuje sebe, ne zmore.
Jezus pa ravno takrat, ko začne prejemati potrditve, takrat, ko vsi drvijo za njim in ga iščejo, odhaja.  A ne zato, da bi ga še bolj iskali in bi mu to ugajalo, ampak zato, ker iskreno išče človeka in mora zato drugam, naprej. Da bi rešil, kar še mora biti rešeno in spev trpečih pretvoriti v spev odrešenih, v spev blagoslovljenih.

Kjerkoli smo mi in karkoli doživljamo v tem trenutku, jutranjo zarjo, večer ali noč svojega življenja, pustimo Bogu, da nas najde.
Tudi nam ni potrebno več bežati zato, da bi preverjali ali nas bo zares iskal. Pride čas, ko se je potrebno pustiti najti.

Kajti šele od Njega najdeni in dotaknjeni, smo lahko poslani. Da bi tako postali pristni pričevalci!