sobota, 28. november 2015

Skrivnost poganjka

1. adventna nedelja

Čas, v katerem živimo, ni lahek, kakor tudi nikoli ni bil. Ob gledanju tega, kar se dogaja na svetu, v Evropi, kako na eni strani skuša prodreti LGBT, na drugi tujci s popolnoma drugačno predstavo življenja in kulturo, se nehote v srce človeka prikrade negotovost, dvom, celo strah.

In ko te dni beremo o preganjanjih, ki jih je Kristus sam napovedal, ko beremo o rušenju dosedanjih gotovosti, se da zaznati neko podobnost. Jezus nenehno govori o časih, ko se bo rušilo vse, kar je človeško in ko se bo zdelo, da zlo zmaguje. Govori o tem, da se bodo stvari majale, tako zaradi pojavov v naravi kakor zaradi tistih, ki prisegajo na drugačne vrednote.

In vendar se prav vsako dramatično opisovanje tega, kar prihaja, na koncu zaključi s besedami, naj se ne bojimo, naj vztrajamo, naj se celo vzravnamo in dvignemo glave, kajti odrešenje se približuje. Kako torej razumeti vse to?

Po preroku Jeremiju Gospod jasno potrjuje, da je obljubo dal in da jo misli tudi izpolniti! Ker je Bog in se ne more izneveriti samemu sebi. Vse bo prešlo, njegova Beseda pa ne bo prešla.
Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal Izraelovi hiši in Judovi hiši. Davidu požene mladika pravičnosti. 

Gospod je zlo že premagal in ob svojem času bo zlo moralo utihniti, da bo v vsej polnosti zakraljevalo dobro. Pomembno pa je videti, da to dobro pravzaprav že kraljuje. Res se ne šopiri kakor košato drevo, ne napihuje se in ne vpije, kakor morajo tisti, ki delujejo na principu ustrahovanja, ampak to dobro kraljuje na skrivnem, "kakor poganjek". In ta poganjek ima moč, ki je močnejša od vseh dreves, ki vzbujajo pozornost. O tem poganjku govori tudi Jezus, ko sredi vseh napovedi rušenja in stiske, postavi podobo poganjka smokve, ki naznanja pomlad. Kajti sredi rušenja prihajata odrešenje in novost.

In ko vse nemirno dogajanje okrag nas prenesemo na svojo notranjost, neradi spoznamo, da se velikokrat prav v naših srcih oglaša veliko temačnega, glasnega, strah zbujajočega. Kakor bi bilo samo to in kakor bi bila to naša resnica. To je naša skušnjava, ki nas skuša ustaviti, a tisti, ki je iz resnice bo našel resnico tudi o sebi. Tisto, ki je vedno pod vsem temačnim, pod vsem, kar kriči. Tam kraljuje mogočno kraljestvo dobrega. V vsakem imed nas!
Pomembno ga je videti in pomembno ga je gojiti, kontemplirati. Mi vse prevečkrat meditiramo svojo lastno temo in negotovost, ne znamo pa se ustaviti in zreti dobro, ki je v nas in ki hoče zakraljevati, včasih resnično kot poganjek, ki pa ima v sebi moč vstajenja.

In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo.

Resnično odrešilno moč Boga v našem življenju ne vidimo takrat, ko smo na vrhu moči in se zdi, da vse uspeva, doživimo jo takrat, ko se vse naše sesipa, ruši, ko ničesar več ne razumemo in nam še zadnja nitka kontrole uide iz rok. Takrat, pravi Jezus, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti nastopil je čas, ko končno lahko v našem življenju zakraljuje Bog. On, katerega misli so daleč nad našimi in pota zelo drugačna od naših. To je naš Bog, ki prihaja takrat, ko se človeško končuje, začenja pa tisto, kar sloni na globljih temeljih, na Njem.

Zato se kristjani ne bi smeli bati notranjih potresov in majajočih nebeških sil naše logike in naših načrtov, kajti rušenje je del procesa, ki je potreben, da zraste novo, drugačno, trdnejše.
Bog je v zgodovini človeštva največje stvari delal prav iz ruševin, takrat, ko so Izraelci mislili, da je konec, takrat, ko se je zdelo, da se ne da več nič.
Človek vidi ruševine, Bog vidi mesto, ki ga želi zgraditi iz zavrženih kamnov. To je Njegova logika, s tem nas preseneča, s tem nas nenehno spravlja v stanje negotovosti.

Šele ko človek z odločitvijo naredi korak vere in zaupa v Obljubo, se lahko v Bogu umiri. Ko človek zmore v svojem življenju gledati poganjke dobrega, ko zmore svoje oči upreti v Sina človekovega, dvigniti glavo in zaupati, da se marsikaj mora zrušiti zato, da Bog dobi mesto Boga, lahko na vse, kar se dogaja v njegovem življenju pogleda z zelo drugačnimi očmi.

Mislim, da je za vsakega od nas najtežji čas prav takrat, ko se nekatere osebne stvari, zgrajene na naši logiki, že rušijo, novega se pa še ne vidi. To je čas preizkušnje, čas, ko je pomembno v koga gledamo in kaj meditiramo, čas, ki ga Jezus hoče ovrednotiti, ker ni enostaven. Mnogi se zato, da bi preglasili strah in zamašili negotovost, napolnijo s praznimi rečmi. Nasprotno, pa pravi Jezus, naj mi v takih časih zaupamo in zato varujemo svoja srca, da ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbi. Naš pogled naj bo usmerjen v tistega, ki prihaja, na oblakih neba. Kajti v Njem je naša moč.

In še nečemu je namenjen čas, ko se v življenju znajdemo v negotovosti. Apostol Pavel ga imenuje čas, ko smo poklicani vzpostaviti med nami in do vseh lepe in dobre odnose. Kajti ta ljubezen drug do drugega in do vseh je tista, ki lahko utrdi naša srca, da ostajajo trdna in sveta, zagledana v dobro in nepremično zasidrana na Njem, ki je zvest svojim obljubam.

Naj bo zato notranji ali pa zunanji čas negotovosti nova prilika za to, da se naučimo gledati in premišljevati prave stvari. Čas, ko se učimo ubežati vsemu nepotrebnemu in nekoristnemu v našem vsakdanu, vsemu, kar temni in utruja srce, vsemu, kar jemlje pogum in sredi vsega tega stopiti pred Sina človekovega, edino trdnost in edino gotovost.


Tam, v tistem odrešujočem pogledu, se resnično lahko vzravnamo in dvignemo glave. 
Vzravnamo našo sključeno identiteto kristjana in dvignemo naše glave, tolikokrat napolnjene z miselnostjo tega sveta, ki se mora opravičiti in sama sebe odrešiti z bojevitostjo, ne more pa videti skrivnosti poganjka.

To skrivnost lahko vidijo samo tisti, ki so svoje oči pustili umiti Dobremu. To je tudi naša naloga v tem času. Videti vse, kar svet preglasi in presliši, tista mogočna kraljestva dobrega, ki ne vpijejo, vendar se dajo vselej spoznati tistemu, ki jih hoče videti.


nedelja, 22. november 2015

Kraljevati

34. nedelja med letom - Jezus, Kralj vesoljstva

Pride čas, ko se bo dokončno vse umaknilo edinemu in resničnemu Kralju, ko se bodo sesipali človeški plani in konstrukcije, človeške zmage in uspehi in se ponižno umaknili Resnici. Pride čas in je že prišel ...

Prvo berilo ponovno govori o nočnih videnjih, ponovno o razodetju Boga, ki se odvija ponoči.
Vendar nočno videnje tokrat predstavlja nekaj, česar še ne vidimo, ampak verujemo. Gledati ponoči, pomeni ne videti v celoti, pomeni le približno zaznavati. Prihajal je "nekdo, kakor sin človekov". Zdi se nam. Le slutimo lahko tisto, kar nam je pripravljeno, veliko resnico, ki pa jo živimo v veri.
Tudi drugo berilo oznanja prihodnje reči, stvari, ki se bodo zgodile, čas, ko bodo vse stvari na svojem mestu in bodo vsi sovražniki podvrženi Njegovim nogam. Oznanja torej polnost časov, Kraljestvo, ki bo doseglo svoj polni sijaj.

V konkretnosti tega sveta pa ima to isto veličastno kraljevanje drugačno podobo. O tem nam pričuje evangelij.
Predstavlja Boga, ki ponižno stoji pred človekom, da bi ga odkupil, tudi tistega, ki prebada. To je Kraljestvo, ki ni od tod, zato se zdi, da izgublja, ker ne kriči in ne napada, ampak vabi. Prišlo je namreč zato, da bi se razodela resnica. In vsak, ki je iz resnice, sliši to skrivnostno vabilo.

Čudovito je opazovati, kako danes Bog kraljuje. Kako trdno in ponižno stoji Jezus pred Pilatom in ga vabi v dialog. Vabi ga na resnično pot resnice. Pilat je eden tistih, ki se izgovarja na govorice drugih, Judov, en tistih, ki se želi kolikor se le da osebno izogniti življenju, ki se odvija pred njim. Zdi se, da svoje življenje živi zgolj po naročilu in pričakovanju drugih.
Zato ga Jezus s tribune njegovega življenja povabi na igrišče samo. Od tega, kar so mu drugi povedali o njem, ga privede do osebnega razmišljanja, privede ga do točke, ko se tudi Pilat mora začeti spraševati. Z njim vzpostavi resničen odnos dialoga in ga s tem iz množice, v katero se je skril, povabi v odgovorno iskanje.

"Torej si ti vendarle kralj?" 
"Ti praviš, da sem kralj."
Nič več ni pomembno, kaj Judje pravijo, ampak kaj ti sam odgovarjaš na to, kdo sem zate.

In tudi ko je naposled Resnica razodeta in spoznana, še vedno ostaja svobodna in pušča svobodo, za ceno lastne krvi. Tvega zavrnitev in tvega, da bo izdana. To je Bog. Tisti Bog, ki išče slehernega izmed nas do konca, tudi takrat, ko je že zavržen in trpi. Ker išče svojega človeka.

To Božje kraljevanje, ki se kaže v služenju in popolnem darovanju človeku, nas zato spravlja v stisko. Ker je proti našemu pojmovanju kraljevanja, kjer se je potrebno bojevati in dokazovati s študijami, potrebno je vsaj kdaj opozoriti nase in na svoje sposobnosti, potrebno je vsaj za hip prejeti tako potreben poklon in za vsak slučaj je potrebno vsaj kdaj koga upočasniti, da nam ne bi ukradel mesta. Na desni ali levi ...

Jezus pa izgublja, Razodetje pravi o tem, da ga bo videlo vsako oko, tudi tisti, ki so ga prebodli, in zaradi njega se bodo bili na prsi vsi narodi na zemlji. Biti preboden pomeni izgubljati. Izgubljati kri, vir življenja.
In celo takrat, ko Jezus umira in prejema udarec na udarec, skrbi za človeka. Tistega, ki ga prebada.
Takrat zmaguje, ker ostaja v odnosu z Očetom, ker ne izgubi pogleda nanj, ki ga je poslal, ne izgubi pogleda na pomen slehernega poraza, ker ve, da prav ta poraz postaja zmaga za nas, za ta svet.

In kako lepo je takrat, ko to Kraljestvo že živi med nami. Ko so vse stvari tam, kjer morajo biti. Ko je krivica tudi imenovana krivica in lahko prejme svoj odgovor, ko resnica ostane resnica in zakraljuje nad sleherno manipulacijo in lažjo in ko bolečina dobi svoje mesto in prejme ime.

Takrat ko tudi mi vidimo, koga vse smo prebodli in je spoznano, kdo je prebodel nas. Ko vse dobi svoje ime in vse prejme pogled, od katerega se ne da pobegniti, takrat je tudi vse lahko pomirjeno. To je Kraljestvo miru, ki ga opisuje Razodetje in ki nima svojega mesta šele po smrti, ampak že tukaj, kajti za to je rojeno. Da prinese resnico, ki je temelj vsakega usmiljenja in slehernega odpuščanja.

In nenazadnje bo to Kraljestvo miru vzpostavljeno v nas prav takrat, ko se bomo tudi sami končno prepoznali v Telesu, ki je že prejelo sulico, prejelo bolečino prebodenosti in izgube ter vstalo.

Biti v Njem zato pomeni izgubljati vsakršno potrebo po bojevanju ter namesto tega prejeti ranjeno srce, sočutno do tistega, ki še mora prebadati in žejno po tistem, ki še ni okusil resničnega kraljevanja.
Kraljevanja miru in odpuščanja, usmiljenja in resnice.


sobota, 14. november 2015

Ko se nebo stemni ... pride Jutro!

33. nedelja med letom

Tako v prvem berilu preroka Danijela kakor tudi v evangeliju po Marku beremo o poslednjih stvareh, ki se bodo godile na zemlji. Pred nas z vso silovitostjo stopa prizor propadanja, sonce in luna, ki otemnita, zvezde, ki padajo in nebeške sile, ki se majejo. Pred nas stopa ta velika stiska, ki se mora zgoditi ob koncu sveta, ko bo Odrešenik v vsej veličini zakraljeval in se bo pričelo novo nebo in nova zemlja.

In vendar ne smemo spregledati, da si tega novega neba in nove zemlje Bog želi vsak dan v življenju slehernega človeka. Ker si želi našega spreobrnjenja. Od lastnih navideznih gotovosti k Njemu, edini gotovosti, od lastnih ujetosti k Njemu, edini svobodi, od lastnih reševanj osebnih velikih stisk, k zaupanju vanj, edini Previdnosti. Že danes se v življenju vsakega kristjana morajo zgoditi mnogi konci starega sveta in začetki nove resničnosti, ker je to sestavni del življenja, ki raste, zori in postaja polno. Potrebna so nova rojstva, tista, o katerih Jezus iskreno spregovori Nikodemu. Ponoči.

Zanimivo je opazovati kolikokrat v zgodovini odrešenja in tudi danes, ostaja noč prostor Božjega razodetja. Ta tema, negotovost, stiska, zaprta vrata, občutki "konca sveta", ko se vse ruši in se zdi, da padajo zvezde z neba, da se vse podira kakor hišica iz kart ... vse to je vedno bil in vedno bo ostal prostor Božjega prihajanja.

Včeraj smo brali kako je Bog, vsemogočna Beseda, takrat, ko je globok molk objemal vse in je noč v svojem hitrem teku dosegla sredino, prišla s kraljevega prestola, priletela kakor razkačen bojevnik v sredo pogubi izročene dežele. Da bi v svojem bistvu preobrazila vse in vse ponovno naredila poslušno Božjim posebnim poveljem z namenom, da bi se ohranili nepoškodovane (Mdr 18,14-16).

On, Beseda, Luč od Luči, prihaja sredi noči, takrat, ko človek ne vidi več izhoda, da bi ga rešila iz te smrtne stiske, otela ujetosti grehu in prestavila v svojo svetlobo. Usposobila za bivanje v svetlobi. Zato prihaja. Nenehno, vsak dan in vedno znova.
Tam, kjer je konec poti, kjer človek ne vidi izhoda, tam se naznanja Jutro, tam se pripravlja prihod Sina človekovega.

Kajti tedaj, ko se bo vsa ta stiska dogajala, tedaj "bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo." Ali kakor piše prerok Danijel, bo "tisti čas, ko bo čas stiske, kakršne še ni bilo, rešeno tvoje ljudstvo; vsak, ki se najde zapisan v knjigi."
Zato za kristjana, ki veruje, nobena situacija ne more in tudi ne ostane brezizhodna. Ker je en grob že za vedno prazen!

Druga stvar, ki se mi zdi izredno pomembna v današnji Besedi, pa je pogled na našo nenehno težnjo po samoodrešitvi. Človek ve ali pa zelo hitro spozna, da je krhek in ranljiv. In takrat se prične še bolj in z vsemi silami oklepati vsega, kar bi mu uspelo pomagati in ga rešiti iz stiske. Takrat grabi, išče, se oklepa, napada ali pa obupuje.

In prav tu, sredi te naše velike stiske, takrat, ko se nam majejo nebeške sile, takrat je človek poklican k novemu rojstvu. Ne samo v tem, da veruje v prehodnost noči, ampak tudi v tem, da se prav sredi te svoje noči napoti h Gospodu.

Da takrat, ko sonce najbolj otemni, ne ostaja sam, ne bega od enega do drugega, ne grabi in išče, ampak se prav sredi te silne težnje po samoodrešitvi zmore ustaviti pred Gospodom in zazreti vanj. Stopiti v njegov pogled, ki ve vse. In zaupati.

Prav o tem piše psalmist. O počitku, ki ga najde tisti, ki se sredi "konca sveta" usede v naročje Boga in sprejme ta veliki dar odrešenja. Kajti odrešenje, ta usposobljenost za bivanje v svetlobi, je dar.

Mi bi radi bili tisti veliki duhovniki, ki nenehno darujejo žrtve, da bi si sami odvzeli grehe, se rešili in ne moremo. Kajti samo Kristus je lahko "daroval eno samo žrtev iz za vselej naredil popolne tiste, ki so posvečeni." Torej tiste, ki se temu daru pustijo obdarovati.

Tako sleherna noč postaja prostor Božjega razodetja, prostor njegovega prihoda in prostor, kjer se lahko učimo izpuščati samoodrešilne prijeme ter se z vsem zaupanjem usesti v naročje Boga.
Tam se duša lahko umiri, tam se srce lahko vzradosti in tam oko lahko zazna novo svetlobo.

Kajti Jutro pride vedno!


sobota, 07. november 2015

Ne veliko, ampak vse!

32. nedelja med letom - zahvalna nedelja

Bog v našem življenju misli zares in nas postavlja pred izbire dokončnosti, celovitosti in polnosti. To je ključna in odločujoča izbira, ki se v današnji Besedi prepleta skozi berilo in evangelij.

Vdova v Sarepti je pred odločitvijo: verjeti Besedi, da bo zanjo poskrbljeno, ko bo dala vse ali izpeljati s svojo močjo do konca tisto, kar zmore? Po vdovi v evangeliju so učenci postavljeni pred isto vprašanje: verjeti v vsebino na skrivnem srca ali se prepustiti mamljivosti tega, kar se vidi, sliši in ponaša? In po njih smo vprašani mi: ali smo pripravljeni zaupati v logiko dajanja in Bogu dati vse ali šteje samo tisto, kar uspemo z lastnim naporom in česar nam ni potrebno izpustiti?

To je izziv nekoč in danes - ne iskati tistega, kar se vidi, prvih sedežev, častnih mest, pozdravov ljudi niti glasnosti tistega žvenketa kovancev, ki so padali v zakladnico z namenom, da bi bili slišani, temveč dati življenje. Kajti kolikor damo, toliko je v nas prostora zanj. Zato zanj ni pomembno koliko damo, ampak ali damo vse!

Dajati je namreč skrivnost svobodnih ljudi, tistih, ki svoje varnosti in vrednosti ne stavijo na stvari, ki jih lahko sami držijo v rokah niti ne na stvari, s katerimi se lahko pred drugimi ponašajo. Svobodni ljudje so tisti, ki so spoznali svoje uboštvo in svojo obdarjenost. Zato edino svobodni ljudje zmorejo biti iskreno hvaležni.

Tisti torej, ki do stvari in ljudi zmorejo vzpostaviti svoboden odnos, odnos, ki ne grabi, ne drži v kleščah s kontrolo ali pa z molkom, hlčadom in zaprtimi vrati, ampak v vsem in v vsakem vidijo Darovalca. Vidijo tistega, ki prvi daje vse!
In ker so svobodni, zmorejo izbirati in tudi izbrati dobro. Zato so spoštljivi, ljubeči in prijazni.

Jezus je sedel nasproti zakladnici in videl skozi množice na skrivno srca. Ker se samo na skrivnem dogajajo resnično velike stvari. Življenje in ljubezen se nikoli ne dajeta kričeče, ampak vselej na tihem, tam, kjer se konča preštevanje in glasno opozarjanje, začnejo pa se drobna dejanja novčičev, ki zajamajo celega človeka. To je naše vse, po katerem nas povprašuje Bog.

In to vse je potrebno dati predno se pojavijo vidna dejstva, da bo resnično poskrbljeno. Vdova, ki je bila v pomanjkanju, je bila naprošena, da še tisto malo, kar ima v svojih rokah, izroči. In veruje na Besedo. To je drama, pred katero nas prej ali slej pripelje vsaka prava ljubezen. Drama vprašanja celote, polnosti, nepreračunljivosti in zaupanja v logiko Boga.

In nenazadnje nas današnja Beseda postavlja tudi pred vprašanje zvestobe. Prerok Elija je prerok, ki je na poti, ko v deželi vlada suša. Torej brez gotovosti. Na poti, na kateri je bila pravzaprav edina gotovost Beseda Boga, ki ga je vodila po postajah, ne naenkrat, ampak postopoma. Korak za korakom.

Tudi Elija je bil namreč poklican dati vse in tudi Elija je tako kot učenci v evangeliju prejel preroško znamenje prav po vdovi. Po majhnem, tihem, skritem ...
Kajti za odlomkom, ki ga beremo danes, srečamo Elija, ki se mora zaradi bežanja pred Jezabelo in spoznanja svoje lastne krhkosti, iz skoraj farizejskega bahaštva nad premaganimi lažnimi preroki, ponovno spustiti v držo ponižnosti, v držo vdove. Tistega, ki Boga ne more posedovati. Tudi on, veliki prerok, se je moral nenehno učiti poslušanja, učiti sestopanja iz farizejske gotovosti v ponižnost vdove.

V zvestobi vztrajanja se je učil ... dokler se mu na gori Horeb ponovno ne razodene Gospod - ne v viharju in potresu, ne v kričavosti farizejev, ampak v rahlem, tihem šumljanju (prim. 1 Kr 19,13), v komaj slišnih dveh novčičih.

sreda, 04. november 2015

Ker je že pripravljeno ...

Torek 31. tedna med letom

Jezus je svojim poslušalcem znal približati lepoto Kraljestva! V Njegovi drži in besedi so ljudje lahko okušali okus novosti, okus nebes. Zato nekdo od njih spontano vzdihne: "Srečen, kdor bo obedoval v Božjem kraljestvu!"

V njem se je prebudilo hrepenenje po Božjem. In Jezus je to hrepenenje želel obvarovati, zato je pričel pripovedovati priliko o človeku, ki je v svoji ljubezni pripravil veliko večerjo, jo skrbno in ljubeče pripravljal, kuhal, pomil, postregel, okrasil mizo ... kakor mnoge mame in očetje, dan za dnem ... nato je ves vesel povabil tiste, s katerimi si je želil deliti to veselje.
In vsak, ki je kdaj z ljubeznijo in hrepenenjem pripravljal obed, ve, kako zelo boli, če bi povabljeni v trenutku, ko je že vse pripravljeno, zavrnili vstop.

To je bolečina Boga, ki je že dal za nas vse, samega sebe in nam vsak dan pripravlja gostijo. To je bolečina zaprtih vrat. Ko nekdo ne sprejme in ne vstopi, četudi je samo zanj, že vse pripravljeno.

In kdo ne vstopi?
Nekdo, ki je kupil njivo in jo mora iti pogledat. To je človek, ki še ni kapituliral pred Bogom. Človek, ki še vedno vse drži v svojih rokah in se mora z lastnim delom in naporom dokazati. Pridelati sam.
Tisti, ki je kupil pet jarmov volov in jih mora preizkusiti. Ker mora videti ali je dobro izbral ali mu bo dobro uspelo in bo pred sosedom lahko ponosen na svojo kupčijo.
In mlad človek, ki se je oženil. S tem Bog ne misli, da je zakon nasprotje Božjih sanj, prav nasprotno. Ponazarja pa držo tistega, ki tudi svoj zakon stavi le na svoje moči, le na horizontalen odnos. Kjer zakonca nista najprej poročena z Bogom, ne bosta v taki meri doživljala gostijo, ki jima jo pripravlja Gospod.

Vsi smo nagnjeni k temu, da ne verjamemo v to, da ima Bog za nas pripravljeno najboljše in da je poslušanje Njega za nas resnična sreča, četudi pelje po drugi poti, kot bi včasih šli sami. Po prvem padcu človek verjame misli, da mu nihče ne bo dal, ampak da si mora vse priboriti sam. Zato ostaja protagonist.

Nasprotno pa pridejo na že pripravljeno gostijo tisti, ki so slepi, pohabljeni, hromi, kruljavi ...tisti, ki dobro vedo, da ne morejo sami in da je vse dar. Oni pridejo, vendar ne zapolnijo vsega prostora, ki ga pripravi Ljubezen. Zato primora še vse ostale.
Ta Božji primorati ni nikoli tak kakor ga razumemo ljudje, nikoli ni prisila, kajti Bog je ljubezen, ki mora biti svobodna. Božji primorati pomeni Njegova gorečnost za nas, za to, da bi nas vendarle imel ob sebi, na toplem, tam, kjer je lepo, kjer bomo resnično veseli življenja, ker bomo nehote ob poslušanju Njega spoznali, da nam je pravzaprav že vse pripravljeno.
Človek, ki je dovolj ponižen in odprt spozna, kako hodi Bog sam pred njim in ga preseneča z drobnimi naklonjenostmi. Kakor tisti, ki osvaja. Ker Bog osvaja človekovo srce, ker ga tako ljubi, da mu želi uživati to pripravljeno gostijo.

In če se navežem na prvo berilo, kjer apostol Pavel s podobno gorečnostjo nagovarja Rimljane, naj se ljubijo in iskreno spoštujejo med seboj, naj gojijo gostoljubje, naj celo blagoslavljajo tiste, ki jih preganjajo in naj v veselju živijo svoje osebne darove v služenju drugim, se zdi, da je prav v tem ta za nas pripravljena gostija.

V tem, da zaživimo odrešene odnose, da vstopi med nas iskrenost, pogovor in odpuščanje, da začenjamo vedno znova in da iskreno postajamo to, kar smo - odrešeni. Kajti za svobodo nas je prišel osvoboditi Kristus. In samo svoboden človek lahko odpusti.
Tam, ko bomo s svojimi odnosi zaživeli to resničnost, bomo spoznali, kaj pomeni polno uživati gostijo. Ki je za nas že pripravljena - preko Kristusove krvi, s katero so bile vse naše krivice in zamere potopljene Vanj, preoblikovane in odrešene.

Ta realnost že je, samo vstopiti je še potrebno. Z odločitvijo.