sobota, 27. avgust 2016

Povabljeni ali samopovabljeni?

22. nedelja med letom

Danes bi si za večino dogajanja, dejavnosti in dela v naših župnijah, skupnostih ali osebnih projektih, morali zastaviti vprašanje, ki nam ga postavlja Beseda, nežno in rahločutno, kot zmore le On. Je res vse to, kar delamo, Njegovo povabilo, smo res povabljeni, poklicani v to ali smo si sami izumili projekte, dejavnosti in pobožnosti, ki naj bi bile za Bogu a so brez Njega?

Sadovi namreč hitro pokažejo na korenine in celotno drevo. Jezusa danes srečamo na obedu prvaka med farizeji. On, prvak, ki vabi drugega prvaka, Jezusa, o katerem se je toliko govorilo. Vabi ga ne zato, ker bi v njem resnično prepoznaval Boga, ampak ker s tem on sam postaja pomemben, opažen, Jezus pa tisti, ki mu streže.

Bila je to častna gostija, za izbrane. Jezus, ki je prišel za vse, vstopa v ta omejeni prostor človeške mentalitete spoštljivo. Že s svojo držo pokaže priliko, ki jo potem le ubesedi. Evangelist Luka namreč piše, kako je Jezus videl, da si povabljeni izbirajo prve sedeže. Videl je, kar pomeni, da je najprej opazoval, opazuje in vidi pa lahko le tisti, ki nima pozornosti usmerjene nase, na to ali bo v središču ali ne, ampak ima v sebi prostor za drugega. Jezus je torej prvi, ki pride kot ponižni, kot povabljeni, kot tisti, ki se usede na zadnje mesto.

Tako k prvaku med farizeji, tako v naše življenje. Bog v človeško srce vedno vstopa spoštljivo, ne da bi zbujal posebno pozornost, »od zadaj«. Da bi ne bil vsiljiv... V središče ga mora povabiti človek sam.  Ta gostitelj, ki vabi, je namreč naša svobodna volja. Mi smo tisti, ki se moramo odločiti koliko naprej bomo Gospoda povabili v svojem življenju. Ali mu bomo dovolili prvo mesto ali ga puščali odzadaj?  Res, samo naša svobodna volja je tisti gostitelj, kateremu se Bog v svoji usmiljeni in spoštljivi ljubezni popolnoma podreja. Ker Ljubezen ni nasilna, ni grabežljiva, ni vsiljiva. On stoji pred vrati in trka, odpira pa človek sam. V tem je veličina Ljubezni, ki sezuva.

In kakor pravi Sirah, je le ponižni človek tisti, ki se zaveda, da je ustvarjen, da je le mladika, ki brez trte ne more nič. Zato je le ponižni človek v vsej veličini človek! Ker živi svoje sinovstvo, v nenehnem Odnosu in zato nenehnem prisluškovanju Očeta. Kakor je namreč svoje življenje na zemlji živel Sin, smo poklicani tudi mi. Nikoli brez Očeta, nikoli odtrgani od Njega, ampak v nenehnem prisluškovanju in iskanju Njegove volje. Ta pa je, da bi se nihče ne pogubil, ampak bi na to gostijo lahko povabljeni vsi. Do zadnjega ubogega, hromega in slepega.

Kdo pa je bolj ubog, hrom in slep, če ne ravno tisti, ki hočejo vse sami, ki sami najbolje vedo, kaj je prav, zato potrebujejo veliko izvrševalcev svojih ukazov, veliko podrejenih, ki morajo po vrhu ustrezati njihovim merilom? Ti mogočneži in naduteži tega sveta pa niso le nekje daleč, med bogatimi, ampak so zelo v nas samih. Vsakokrat, ko stopimo iz Odnosa in si vse preskrbimo sami – z obsojanjem, grabljenjem, posedovanjem, popravljanjem, prerekanjem – postajamo ta rana, za katero pravi Sirah, ni zdravila, razen ponižno spoznanje slepote in vrnitev v Odnos.

Zato tudi te ali bolje rečeno, posebno te, slepe, hrome in kruljave, Gospod kliče na gostijo, k sebi, ker je to Očetova volja. Da bi vsi spoznali Ljubezen in se ji pustili ljubiti.

Ko nas torej ta Ljubezen preoblikuje in naredi iskreno ponižne, resnične sinove in hčere, ki imajo Očeta in zato vsa naša dela rastejo iz Odnosa, postanemo luč in sol. Ne prej, ker so do tedaj še tako sveta dejanja in še tako krepostne drže globoko odspodaj le borba za prve sedeže. Tam Jezusa ni, tam Božjega kraljestva ni, tam je le tekma, zavist, užaljenost in ljubosumje... tam je resnično jok in škripanje z zobmi.


Še vse prevečkrat se dogaja, da živimo kakor ljudje v stari zavezi, ki so se bali, ko je spregovoril Gospod. Takrat so zadonele trombe, takrat se je vnela gora in se kadila. Razodeti Bog pa je učlovečeni Sin, ki se je do konca izničil in stopil na zadnje mesto zločinca, da bi res nikogar ne izgubil, ampak bi vsi imeli možnost spoznati Očeta. Umorjeni in vstali nas je nato prenesel v ta Nebeški Jeruzalem, kjer kraljuje živi Bog in Kri, ki nas zagovarja in je glasnejša od Abelove. Odprl nam je vhod v mesto, kjer živijo prijatelji, angeli brez števila, občestvo prvorojencev, ki so zapisani v nebesih, torej naši bratje in sestre, ki so že tam, ki so že dosegli popolnost. Tolika množica pričevalcev, toliko tistih, ki pri Bogu nenehno prosijo za nas, da bi ne izgubili pogleda na to, kje je resnično in prvo mesto.

On sam se je hotel usesti na zadnje, k nogam človeštva, da bi resnično spoznali Ljubezen, jo vzljubili in sprejeli. Da bi resnično postajali ponižni pred Gospodom, odprti Njegovi besedi in poslušni Njegovemu glasu.

Šele tisto, kar zraste iz Odnosa, ima pečat večnosti, ker ne išče več prvih mest, ker niso to več projekti in dejavnosti o Bogu, a brez Njega, ampak vse postaja le odgovor tistemu, ki edini vabi - vse, ki so dovolj majhni, da poslušajo.

Povabljeni pa je potem tudi poslan, da sam pripravi gostijo samega sebe. Da se nihče od teh, ki mu je zaupan, ne bi izgubi, ampak spoznal Očeta.

Zrimo danes Jezusa, ki se useda k ponižnemu, ker edino tam lahko najde prostor še zase. In bolj kot je človek velik, bolj »preseda« Gospoda naprej, bolj se sam pomika nazaj. Takrat pa se začne goditi milostni prebrat, kajti takrat, ko Gospod najde tako srce, On sam vstane in začne streči.

Zato Oče potrebuje ljudi, ki so prvo mesto pripravljeni prepustiti Njemu in tako okusiti gostijo Njegovih dobrot. Edino ti so usposobljeni v naše odnose prinašati Božje kraljestvo.

Ker so bili dovolj majhni pred skrivnostjo Boga, zato zmorejo biti tudi dovolj majhni pred skrivnostjo drugega.


Ni komentarjev:

Objavite komentar