Cvetna nedelja
Prišla je ura, da Jezus svojim izkaže ljubezen do konca. Med temi so tudi izdajalci, so farizeji, so ljudje, ki danes vpijejo: "Blagoslovljen, ki prihajaš", že čez nekaj dni pa: "Križaj ga!"
Ljubezen nima sovražnikov, ima le prijatelje, celo takrat, ko ti izdajajo: "Prijatelj, po kaj si prišel?"
Jezus s to svojo držo "bližine ljudem" nenehno draži strukture, draži farizeje in vse, ki so mislili, da so stabilni in posedujejo Boga. Toda pred njihovimi kamni in pestmi se vedno pravočasno umakne. Sedaj pa je prišla Njegova ura. Ura, v kateri je poklican, da gre do konca aburdnosti križa. Zato krotko, na mladiču oslice, s trdno odločenostjo vstopa v Jeruzalem, kakor Jagnje v žrela volkov.
Nihče mu ne jemlje življenja, temveč ga daje sam od sebe. >odločeno vstopa k nam, zato je prav, da ga skupaj z učenci vprašamo: "Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje?"
In prav, da vzdržimo odgovor: "Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal veliko noč s svojimi učenci."
Človeško srce je tista dvorana zadnje večerje, dvorana, v kateri se želi podariti v večno hrano in pijačo ter dvorana, v kateri hoče človeku izkazati ljubezen do konca. Tako, da mu umiva noge. Človeško srce je tisti Jeruzalem, v katerega danes vstopa ob vzklikih.
Del našega srca se res veseli kakor to ljudstvo s palmovimi vejami, del srca pogrinja pred njim vso svojo resničnost, lepo in grešno. Del nas pa od daleč opazuje ta vstop kakor farizeji in čaka, da najde priložnost, ko bo Beseda lahko ubita.
Je torej del, ki kakor Peter zagotavlja zvestobo in pripravljenost, da gremo z Njim v smrt in je Juda, ki išče priložnosti, da Ga izda. Ker Beseda ni taka, kakor smo si jo predstavljali.
V vse to prihaja in z obema, Petrom in Judom sedi za isto mizo, obema umiva noge. Velika noč je namreč naše srečanje z lastnimi omejitvami, je spoznanje naše nezmožnosti herojstva in veselo spoznanje, da Gospod tega sploh ne potrebuje. Potrebuje le mizo srca, na kateri lahko pripravi svojo gostijo Telesa in Krvi. Potrebuje le ušesa, ki si upajo prisluhniti in se ne umaknejo nazaj tudi za ceno sramotenja in pljunkov (prim. Iz 50,4-7).
Potrebuje voljna in mehka srca, ki si upajo namesto kozličkov in volov darovati sama sebe, srca, ki si upajo biti oprana z "dotikom nog", ki si upajo razjokati nad svojimi zatajitvami in izdajstvi, ki si upajo vrniti tudi potem, ko so spoznala, da sama ne zmorejo, ampak potrebujejo Odrešenika.
Mislim, da je bila za učence najhujše trpljenje prav v tem, da so morali vsi po vrsti spoznati, kako so kljub najboljšim željam in namenom pobegnili. Spoznati, da hoja za Kristusom ni v herojstvu, ampak je v ljubečem odkritju lastnih mej in čudovitega Pogleda, ki odpušča do zadnjega diha.
To je pot na katero nas vabi v tem tednu - pot iskrenosti ob lastnih omejitvah, pot iskrenega kesanja za izdajstva in pot široko razgrnjenih src, v katerih bo smel znova in znova izkazovati svojo ljubezen do konca.
To ni teden "matranja", ampak čudenja. Ni teden bičanja, ampak teden globoke hvaležnosti, ni teden mrkih obrazov, temveč teden vriskajočih src, ki so spoznala večno zavezo Ljubezni takrat, ko naš "petelin zapoje".
Tudi mi moramo s Petrom v to pasho - prehod od: "Zate dam življenje!", do tistega iskrenega: "Gospod, ti vse veš!"
Vmes pa nas vse čaka tisti Pogled odpuščajoče ljubezni, ki se je za vedno zavezala naši grešnosti in ki edina zmore učence spremeniti v brate!
Spoštljivo torej stopimo z njim na to sveto pot Ljubezni ....
Ni komentarjev:
Objavite komentar