Čeprav je bil Jezus Kristus v Božji podobi, se ni oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil, tako da je prevzel podobo hlapca in postal podoben ljudem.
Ko danes gledamo Jezusa, ki jezdi na osličku, na katerem še nikoli ni sedel noben človek, krotak in ponižen ter nižji od človeka, nas lahko zgane. Ta kralj ne prijezdi na konju in sam od sebe ne povzroči nobenega hrupa, temveč se poniža do te mere, da pozdravlja ljudi, ki mu kličejo vzklike zmage, četudi ve, da gleda v obraz tistih, ki prav kmalu ne bodo imeli več nikakršnega usmiljenja.
Jezus je ljubeče predan. Prihaja in dela to, kar spozna, da ga prosi Oče. Najbrž si nihče tisti dan ni predstavljal, kaj sledi, tudi sami veliki duhovniki, pismouki in vsi člani velikega zbora ne.
Namero, da bi ga prijeli in usmrtili so sicer že dolgo imeli v srcu, in vendar jim je Jezus tolikokrat pobegnil in se umaknil pred njihovim kamenjanjem. Ker njegova ura še ni prišla.
Sedaj pa Sin ve, da je Njegova ura tukaj, zato se prostovoljno izroča njim v roke. Samo Sin in Oče vesta, da je to vstop v levje žrelo podivjanega zla, ki si je pripravilo prostor v človeških otrocih. Veliki duhovniki, pismouki in starešine so sicer še vedno mislili, da je prijetje Jezusa delo njihovih spletk, zato so prišli nadenj z meči in koli ter množico zgubljenih in vodljivih ljudi, a Jezus jih je že čakal in se tam, v Getsemaniju, pustil zvezati. Pustil poljubiti in zvezati. To resnično zmore samo ponižna Ljubezen, ki je odločena iti do koder je potrebno, da bi le nazaj dobila svoje otroke.
Ob tem pasijonu srečamo več vrst ljudi, ki pa so precej podobni današnjemu stanju družbe:
Oddaljeni in Mesija
Del predstavljajo tisti, ki niso niti dobro vedeli, kaj se pravzaprav dogaja. V Jeruzalem so sicer prišli po običaju postave, a se jih vse dogajanje v povezavi s prerokom iz Galileje sploh ni kaj dosti dotikalo. Oni so nemoteno molili, zažigali kadilo ter naprej darovali klavne daritve svojemu oddaljenemu Bogu ne vedoč, da je med njimi utelešeni Bog. Vsaj v današnjem času je ta del ljudi precej velik.
Veliki duhovniki, pismouki, farizeji in Mesija
Veliki duhovniki, pismouki ter farizeji so močno pričakovali Mesija, vendar so imeli o njem zelo rigidne in do potankosti izdelane načrte. In ker se ta prerok iz Galileje, ki se je povrhu imenoval tudi Božjega sina, prav nič ni ujemal z njihovo predstavo, so ga bili odločeni umoriti. Odločno in zavestno.
Ko pa so Jezusa končno imeli v svojih rokah, so celo sami sebe presenetili, ko je iz njih privrelo toliko zla, sovraštva, hudobije in prave zverinskosti, za katero še vedeli niso, da jo premorejo. In Jezus jim pusti. Dovoli, da se človeško srce, polno hudobije in sovraštva, odpre in izpljuva, da tako tudi samo spozna, kaj vse nosi v sebi ter spozna, kako zelo potrebuje odrešenja. Jezus ve, da lahko šele srce, ki se izprazni svojega "kisa", pozneje, če želi, sprejme Ljubezen.
Vodljiva množica in Mesija
Tem farizejem, velikim duhovnikom in starešinam je pokorna množica, ki s koli pride nad Jezusa in se tudi zlahka da prepričati, ko je potrebno vpiti: "Izpusti Baraba" in "Križaj ga". To so vodljivi "verniki", ki iščejo le senzacijo in pripadnost, četudi napačni strani.
Juda in Mesija
Juda je začel dobro, a se je na koncu pustil preslepiti svoji ideji Mesija. Zanimivo, da Markov evangelij poroča o tem, da se je Juda odločil Jezusa izdati potem, ko je žena v Betaniji mazilila Jezusa z dragocenim dišavnim oljem in je Jezus pri tem ni ustavil, temveč celo omenil svoj pogreb. Mislim si, da je takrat Judu prekipelo ob spoznanju, da Jezus nikakor nima namena postati politični mesija, ki mu je ob vhodu v Jeruzalem kar dobro kazalo glede privržencev.
Zanimivo, ko se nekaj ali nekdo ne ujema z našimi merili, smo pripravljeni moriti in izdajati.
Peter in Mesija
Peter je prav tako imel svojo podobo Mesija, vendar se je ob tolikih razočaranjih nad Jezusom, ki ga kar ni in ni ubogal, vendarle ustavil ter manjšal. Z vsakim porazom je Peter izpustil del sebe in svojih pričakovanj, dokler ni, prisiljen nad očitnim padcem, dokončno moral priznati, da tudi sam ni to, za kar se je imel. Moral je sprejeti, da ga Gospod in njegov načrt presega ter da je tudi sam potreben ne le umivanja nog, temveč resničnega odrešenja. Zato se je zjokal in vrnil.
Učenci in Mesija
Veličina Petra in ostalih učencev tako ni v tem, da bi bili popolni, niti ne v zvestobi, saj je ravno ta opešala, temveč v tem, da so se navkljub vsemu, česar niso razumeli, pustili voditi. Tudi z vmesnim pobegom.
Mi in Mesija
To je lahko velika spodbuda za nas, ki smo tako podobni Petru. Gospod nas v tem tednu in tudi sicer ne potrebuje popolnih, vendar ponižno krotke. Tako ponižne, da bomo hodili za Njim tudi, ko ne bomo razumeli, kaj se dogaja. In kakor se Sin ni oklepal svojih privilegijev in enakosti z Bogom, tako Oče prosi nas, da se končno nehamo oklepati svojih predstav o tem, kako morajo ti prazniki izgledati, ne oklepamo svojih idej o lastnem življenju, svojih trdnih prepričanj, kaj vse bomo zanj naredili, temveč se raje s praznimi rokami pustimo voditi skozi lastne izdaje, nezvestobe in padce, do križa, da bi skupaj z učenci, Materjo in ostalimi ženami okusili Njegov pogled usmiljenja, ki šepeta: "Dopolnjeno je! Zate. Ker se nisem oklepal svojega."
Ni komentarjev:
Objavite komentar