Kje si?

10. nedelja med letom

1) Bog je človeka ustvaril po svoji podobi, po svoji podobnosti ga je ustvaril, da bi bil skupaj z Njim v odnosu, v katerem ni nič nevarnega in v katerem se ni potrebno skrivati. Tako je tudi bilo, in bilo je zelo dobro (1Mz1,31).

Toda hudič, ki se je tej edinosti že davno odpovedal, ni prenesel, da bi človek in Bog lahko bila skupaj. Zato je začel; z dvomi, z lažmi, z zapeljevanjem. In človek je nasedel ter se tako odtrgal iz lepote Odnosa. Greh je človeka slekel odnosa in človek se je zavedel, da je gol, sam in ranljiv. Zato se skrije. Tudi pred Gospodovim glasom. Po tem izgubljenem raju tako vse do danes doni Gospodov klic človeku: "Kje si?"
Ta izgubljeni raj je danes v vsakem človeškem srcu, v katerem Gospod človeka ne pušča samega, mu pa dovoli, da se sam odloči ali se bo še naprej skrival za iskanjem krivcev ("Žena mi je dala"), ali bo ponovno upal zaprositi za objem ljubezni.

Psalmist se odloči za slednje in izpove besede, ki jih v sebi nosi vsak.
Če si le upa priznati ...

Iz globočine, o Gospod, kličem k tebi,
Gospod usliši moje klice.
Tvoja ušesa naj poslušajo
glas moje ponižne prošnje.

Srce, ki si ponovno upa zahrepeneti, ne bo ostalo samo in razočarano. Kajti ni samo človeško srce, ki išče Gospoda, temveč je, kot na tolikih mestih pravi Beseda, On prvi, ki od padca naprej išče človeka. Raj se tako zgodi tam, kjer se Bog in človek naposled končno srečata v svojih hrepenenjih.

2) Za vse nas je to mogoče po daritvi Jezusa Kristusa, kajti po padcu je bilo nemogoče, da bi človek sam našel pot k Bogu. Temeljna vez je bila pretrgana, človeška narava pa pičena s strupom nezaupanja, dvoma in strahu. Potrebno je bilo, da se Božja narava poistoveti in vase prevzame človeško padlo naravo ter jo združeno v osebi Kristusa dvigne v občestvo z Bogom. Za nas je tako možen dostop do Očeta prav preko Sina.

"Vemo namreč, da bo tisti, ki je obudil Gospoda Jezusa, tudi nas obudil z Jezusom in nas hkrati z vami postavil predse."

Po krstu smo mi že s Kristusom pred Očetom in vendar še na tej zemlji. Zato je kristjan tisti, ki ima noge trdno na tleh, pogled pa usmerjen na cilj. Edino tako se lahko z vsem pogumom in močjo sooči s tem, kar se dogaja "tukaj in sedaj" ter neha bežati in se skrivati za najrazličnejša grmovja nemoči, obtoževanja, iskanja krivcev in malodušja.

Žena, ki je na porodu in ve, da je cilj novo življenje, preživi vse potrebne bolečine in stiske, kajti vse to ni nič v primerjavi z nagrado, ki jo čaka. K temu nas spodbuja tudi Pavel, ko trenutne stiske (ki zanj niso bile majhne) imenuje lahke v primerjavi z večnim bogastvom slave, ki se sedaj še ne vidi. 

Potrebno je videti onkraj in čez navidezno, da bi lahko s pogumom in močjo živeli na nogah danes!

3) Da pa na ta cilj ne bi pozabili ter imeli pogled usmerjen v pravo smer, nam Jezus v evangeliju pokaže pot. Ozre se po tistih, ki sedijo okrog njega in poslušajo njegovo besedo, in reče: "Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati." 

Kako bi namreč lahko izpolnili Njegovo voljo, če prej ne umolknemo, se usedemo k Jezusovim nogam in prisluhnemo? Kako naj spoznamo in izpolnimo Njegov načrt, če ostajamo "zunaj" in ne med tistimi, ki sedijo "okrog njega"?

Biti brat, sestra in mati Kristusa torej pomeni priti iz svojih "grmov" skrivanja, pomeni se pustiti najti glasu, ki kliče: "Kje si?" in stopiti blizu oziroma pustiti Bogu, da postane naš bližnji. Da vstopi v našo notranjost in mi v Njegovo. Ko se namreč zgodi to srečanje, se odprejo nebesa, odpre se pot in vrne se pogum.

Pa vendar smo pogosto še vedno raje med Jezusovimi sorodniki, ki so stali zunaj ali med Judi iz Jeruzalema, ki so iskali vse možne, tudi nerazumske razloge, da bi se zavarovali pred vznemirljivo Besedo, ki se jim je približala. Kako močno tudi nas ta Beseda vznemirja, ker pove vse! In ker povabi tja, kamor se sami vse od prvega padca ne upamo več - v Odnos iskrenosti, ranljivosti, prosojnosti in zaupanja.

In vendar si, čeprav nas je strah, točno tega želimo. Sam Sveti Duh v nas ponavlja: "Iz globočine, o Gospod, kličem k tebi ..."

Zakaj se torej ne bi predali? Zakaj ne bi končno dovolili, da srce dobi odgovor in se sreča s tistim, ki nas prvi išče in po nas hrepeni, da bi nas ponovno objel in napojil?
Zakaj ne bi ponovno stopili iz "grma" in pustili, da Pogled posije tja, kjer je že dolgo dvom, mraz in strah ter pustili, da srce na ta Božji: "Kje si?", odgovori s svojim, četudi kdaj plahim: "Tukaj sem."

Takrat se namreč vse spremeni!