nedelja, 02. september 2018

Postanite uresničevalci Besede

22. nedelja med letom

Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: "Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu prednikov, ampak jedo kar z nečistimi rokami?"

To nemirno vprašanje, ki je razjedalo Jezusove sodobnike, tako trdno zasidrane v svoje religiozne trofeje in stolčke, bi lahko prevedli v vprašanje mnogih današnjih kristjanov: "Jezus, zakaj ti in tvoj evangelij ne gresta v naše varne okvire? Zakaj nisi bolj obvladljiv? Zakaj nam uhajaš in ne delaš kakor te prosimo?"

In Jezus začne učiti ...
Bistvo in kal vsega življenja ni v tem, kar se vidi, ampak v tem, kar je v srcu. Bistvo življenja ni v zunanjih naprezanjih človeka, temveč v tihem sprejetju odnosa, ki ga srce tke s svojim Očetom. Bistvo lepote ni v čiščenju čas od zunaj ter v obrednem umivanju rok, temveč je v sestopu v lastno globino, kjer Duh nenehno seje svojo Besedo. Ta edina in samo ta ima namreč moč, da preoblikuje, da očisti, da prinese življenje, ki nato raste in klije.

Zato apostol Jakob, ki je z ostalimi učenci sam doživel prehod iz zunanjih naprezanj, kjer vlada človeški prav, v vero, kjer Gospod prime za roko in vodi, tako prepričljivo spodbuja: "S krotkostjo sprejmite vsajeno besedo, ki ima moč, da reši vaše duše. Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo."

Bistvo človekove čistosti in lepote je torej v duhovnem življenju, ki se začne na skrivnem, v tihem kotičku srca, v katerega vstopi Beseda. Le- ta vstopa v naše "Nazareške hiške" ter išče prostor in pripravljenost srca, ki ji bo dovolilo, da postane telo.

A potrebna je "nosečnost", potreben je čas, ko Beseda lahko mirno raste in poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu (Mr 4,28). In tega časa religiozni človek nima nikoli. Ker je preveč okupiran s tem, da pokaže svoje sposobnosti in opozori nase. Preveč je obremenjen z lastnim mestom, da bi lahko prepoznal obiske Boga. Še več, ko jih prepozna, jih smatra za sovražne in nevarne, ker se vrivajo v njegove dobro dodelane strukture pravil in obveznosti, ki mu z lažno varnostjo zagotavljajo obstoj. Bog je za človeka, ki se ni prepoznal kot sin, vedno grožnja!

Farizeji so tudi danes. Okrog nas in v nas. In se plašijo, ko pride Kristus - tisti edini, živi in resnični, ki vstopa direktno v srca, večkrat polna hudobnih misli, nečistovanja, razuzdanosti, nevoščljivosti, bogokletja, napuha in nespameti.
Tja prihaja in vstopa, da bi razodel resnico o grehu in ga ne obsodil, temveč odrešil. Prihaja in hoče tja, kamor mi nočemo, da bi nas lahko očistil, ozdravil in prinesel veselje življenja.

Kajti ko človek prejme življenje, se vse spremeni. Oklepi in utrdbe zunanjega "umivanja rok" postanejo preozke in zadušljivo, zato je potrebno kaj kmalu odpreti okna ter iti skozi vrata ven! V svet. Med uboge in vdove, med sirote in farizeje, preprosto med ljudi. Da bi tudi tam srečali srca in jim prinesli svežino evangelija, da imamo Očeta luči, od kogar prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo.

Če pa nad nami ni več gospodar, ampak smo celo mi sami v Očetu, ki komaj čaka, da svojim podari popolna darila, kako bi se lahko sploh še naprej zapirali v kletke popravljanja samih sebe in drugih? Kako bi sploh še lahko pomislili na življenje v okovih perfekcionizma, ko je vse, kar je potrebno, le odpreti oči in sprejeti Besedo, ki spreminja, ljubi in odpira življenju?

Naše poslanstvo je torej čiščenje od znotraj, to čiščenje pa ni drugega kot nenehen prehod iz miselnosti popravljanja, ki mori, v resnico Ljubezni, ki umiva in želi le tega, da bi našla ljudi, ki bi jo sprejeli, objeli in delili naprej.




Ni komentarjev:

Objavite komentar