Danes Beseda pred osvetljuje kar nekaj nasprotij in s tem tudi nas sprašuje, na katero stran smo se pripravljeni postaviti.
Na eni strani imamo namreč farizeje in pismouke, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnici in častnih mest na gostijah. Pred temi Kristus opozarja svoje učence.
Njim ob bok lahko postavimo vse tiste ljudi, ki so glasno in hrupno metali denar v tempeljsko zakladnico. Metali so namreč iz svojega preobilja in se v marsičem dali videti in slišati.
To je torej množica tistih nenasitnih ljudi, ki iščejo, kako bi z drugimi nahranila sebe. Išče, kako bi preko opaženosti dvignila svoj položaj in vrednost. Človek, ki išče zase, zato tudi daje drugače. res da meče kovance v zakladnico, kar je pohvalno, vendar vrže vselej le toliko kolikor to dejanje ne ogrozi njegovega lastnega udobja in le toliko kolikor mu tako početje obljublja neko korist. Vsaj pri Bogu, če že pri ljudeh ne.
To je tista nenasitna miselnost, ki človeka vselej pušča pustega in praznega (prim. 1Mz 1,2), brez topline odnosa, ki vključuje daritev samega sebe. To miselnost lahko ponazorimo s tisto veliko in lačno množico v času suše, h katerim prerok Elija ni poslan. To je namreč tista množica ljudi, ki ostaja lačna in nenasitna, kar je prvi rezultat miselnosti, ki rešuje samo sebe. Takrat smo nenasitna zakladnica, v katero morajo mnogi vreči veliko, morda celo od svojega uboštva, pa nam še vedno ni dovolj. Mnogi morajo opaziti naše metanje kovancev, ploskati morajo, pa še vedno nam ni dovolj. Ker smo še v temi, ker še iščemo zase, ker še druge uporabljamo zato, da bi rešili sebe.
Kristus pa tako kakor običajno, tudi tokrat zareže v bistvo in pokaže drugačno pot. On se postavi na stran vdove, ki ni imela druge zaščite kakor Boga samega, postavi se na stran tistih, ki so pripravljeni darovati sebe in videti druge. On poviša nizke, ki sami ne iščejo povišanja od ljudi ter jim podari novo življenje v izobilju. Življenje, v katerem moka v loncu ne poide in olja v vrču ne zmanjka. Ker se to življenje napaja v odnosu z Gospodom, ki deli vsakemu po meri njegovega naročja.
Tisti torej, ki se odločijo, da svojega praznega naročja ne polnijo sami ali z drugimi, tisti, ki so se odpovedali sebi in so pripravljeni v zakladnico vreči sami sebe, vse, kar so in kar imajo, lahko doživijo lepoto Nebeškega kraljestva, ki je vedno nova in vedno lepa. To Kraljestvo se običajno
najprej najavi z veseljem v srcu, nato z izpolnjenostjo in še nato z gorečo željo po daritvi drugemu.
Tako vdova iz Sarepte kakor vdova iz templja predstavljata podobo tega, kar je kristjan poklican postati. Obe sta bili beračici, ki nista mogli vzdrževati sami sebe. To je podoba nas samih pred Bogom.
Obe pa sta sklenili, da zaupata tej skrivnostni Besedi v srcu in data vse. Prva vdova tako Eliju da vse, kar še ima zase in za sina, druga da vse, kar še ima za preživetje. Čeprav ima dva novčica, ne pridrži enega zase. Verjame namreč vrstnemu redu Boga, ki najprej prosi vse, zato, da bi potem lahko vse podaril in bi tega podarjenega ne zmanjkalo nikoli.
Obe igrata vse, kajti v življenju je ljubezen tista, ki prosi vse, da lahko tudi da vse.
Tistemu torej, ki upa razpreti svoje dlani, lahko Gospod podari veliko in za vedno, kajti temeljna lastnost Božjih darov je prav v tem, da nimajo konca. Še več, bolj kot se jih deli, bolj se množijo. To je logika v katero nas kliče današnja Beseda.
Logika zaupanja in izpuščanja, da bi se nam res lahko v celoti podaril tisti, ki se je daleč pred nami naredil ubogega in v našo zakladnico srca "vrgel", kakor pravi drugo berilo, enkrat za vselej samega sebe in se človeku podaril v celoti. To je evharistija.
To bo tudi vedno Njegov odgovor pred ponižnim srcem, ki ne polni samo sebe in ne išče zase, temveč ostaja majhno in proseče, odprto in podarjajoče. Takemu resnično podarja vse - samega sebe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar