Kolikokrat še vedno sami poskušamo priplezati do Boga, ki ga kakor nedosegljiv ideal postavljamo visoko v oblake. Pri tem se mučimo, trudimo in delamo neverjetne reči, da bi vsaj malo dosegli Ljubezen, s tem pa ostajamo neizogibno razočarani in prazni ob spoznanju, da je ta "ideal Boga" predaleč od naše realnosti in da sami ne moremo do nebes.
"Kdo se bo za nas povzpel v nebesa, da nam jo (Besedo) prinese in jo da slišati, da jo bomo mogli izpolniti? Kdo se bo za nas odpravil čez morje, da nam jo prinese in jo da slišati, da jo bomo mogli izpolniti?"
Toda že Izraelci v stari zavezi spoznavajo, kako ni človek tisti, ki se mora povzdigniti do neba in ne preplavati morja, saj je Beseda sama prišla k njemu. Gospod sam se sklanja k njim in jih dosega s svojo Besedo, jo polaga v njihova usta in v srce, da bi jo lahko slišali in ji sledili.
Koliko bolj to velja za nas kristjane, ki smo oblečeni v Kristusa - Besedo samo, ki je sestopila v našo človeško naravo, jo prevzela nase ter ji vrnila dostojanstvo Boga. Nismo mi splezali do Njega, ampak je On sestopil, da bi našel človeka, od greha slečenega, ranjenega, oropanega in napol mrtvega v jarku ter ga oblekel s samim seboj, s svojo Božjo naravo in Očetovim sijajem.
Ta Božji sestop Sina, s krvjo katerega je Oče, kakor piše Pavel Kološanom, hotel spraviti s seboj vse stvarstvo in pomiriti, kar je na zemlji in kar je v nebesih, lahko čudovito zremo v evangeliju.
Pripoved o usmiljenem Samarijanu je dejansko pripoved o Sinu, ki se z Nebeškega Jeruzalema spusti v ranjeno Jeriho človeštva. Jeriha je tudi geografsko precej niže od Jeruzalema in leži pod gladino morja, zato predstavlja ta "jarek", v katerega je padel človek po grehu. Pod gladino morja, kjer ni več dihanja, ni več odnosov, ni več občestva. Sam je. Ker so ga razbojniki slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Točno to namreč z nami naredi greh. Skušnjava nas najprej priteguje in obljublja, ko ji privolimo pa se spremeni v greh, ki nas sleče, pretepe, pusti napol mrtve in odide. Tako človek ostane sam in nesposoben odrešitve, v jarku bolečine in ran.
Potreben je Sin. Tisti, ki je imel vse in je lahko svobodno zapustil vse, da bi človek ponovno prejel slavo. On je torej Samarijan, ki se naredi bližnjega, izliva olja in vina na rano človeka, ga obvezuje in ga preko Cerkve, ki jo v priliki ponazarja gostilna, usposablja za življenje odrešenih. Za življenje na nogah in v občestvu z drugimi.
Šele ko spoznamo, da je On sestopil do nas in nas ponovno oblekel v Ljubezen, lahko tudi sami neogroženo postajamo bližnji drugim in jih iz osamljenosti ter ždenja v jarku vračamo v lepoto življenja na poti. To je naša poklicanost!
Da sprejmemo dar Ljubezni, ki nas je obiskala ter se nehamo naprezati z dokazovanjem svoje pridnosti, svojega "prav", svojih naporov, ampak hvaležno sprejmemo čisti in nezasluženi dar Sina, po katerem in za katerega je bilo vse ustvarjeno. Tudi mi. Da bi živeli v svobodi ljubljenih in kot taki upali postajati bližnji tudi drugim, ki so še v jarku.
Največja nevarnost kristjanov je namreč prav ta, da iz Sina, ki se je s sestopom naredil eno z nami ter nam vrnil Očeta, proizvajamo idejo o oddaljenem in strogem Bogu, ki kakor levit in duhovnik odhaja po drugi strani naših življenj mimo in se za nas ne meni. Preveč se mu mudi naprej in preveč je čist, da bi se "umazal" s človekom. Kako nevarno je tako mišljenje in koliko ga je še med nami! Toda to je ravno nasprotno naši veri!
Naj bodo zato ti poletni dnevi toliko lepša priložnost, da se odpremo in dovolimo, da nas obišče Milost. Da srečamo Sina, ki je v nas in ki je prvi postal eno z nami, da bi tako nobene preizkušnje, nobene težke ali lepe situacije ne živeli več kot posamezniki, ampak kot sinovi, ki so ljubljeni in zato kreativni! Kot taki pa lahko gremo v svet, izmučen hladnih levitov ter prinesemo toplino Samarijana!
Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbriši