nedelja, 04. avgust 2019

Naše resnično bogastvo

18. nedelja med letom

"Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!"
Res, vse je absurd in brez veze tistemu, ki ne ljubi in se ne spozna deležnega velike Ljubezni, ki edina nosi večni spomin vsega in v kateri vsaka, še tako drobna stvar, dobi pečat večnosti.

Človek je ustvarjen za večnost in sanja o tem, da ne bi nič od tega, kar je lepo, poznalo konca. Nekje v sebi čuti, da je umrljiv, obenem pa bi še živel. Predvsem si želi biti "nekdo". Spoštovan, dragocen, viden, voden ...

Če torej vse to človek poskuša doseči sam, mu ostaja le trud in napor, da bi z modrostjo, z znanjem in spretnostjo nekam prišel. Ob tem neizbežno spozna, da vse doseženo lahko prej ali slej le zapusti v delež človeku, ki se ni trudil zato; tudi to je nečimrnost in velika nadloga. Kaj koristi torej človeku ves njegov trud in prizadevanje njegovega srca, s katerim se muči pod soncem?

To je mišljenje mnogih izgubljenih sirot današnjega sveta. Ljudi, ki nimajo Očeta, ki Ga še niso spoznali ali pa jim je bil ta Oče predstavljen s podobami, od katerih so logično odšli.
Na tolikih področjih se tako nadaljuje bitka človeka za rešitev svojega kratkega in krhkega življenja.

Da torej rezultatov našega dela ne bi prejeli tisti, ki se za to niso trudili, velikokrat zgradimo okrog sebe in svoje lastnine močne zidove obramb, visoke kašče, v katere spravljamo svoje žito in dobrine, svoje dosežke, modrost, znanje, svoje odnose, sanje in rane. Tako kmalu nič več in nihče več ni dovolj dober, da bi z njim delili življenje, bližino in ranljivost.

Kajti prav v ranljivosti drugi poje tvoje žito, se nahrani tudi s tvojo modrostjo, tudi ob tvojem kruhu odnosa. Potrebujemo se in za to smo si dani. Pravzaprav so žito prav naši odnosi, dani, da se z njimi hranimo in ne da jih zapremo v nedostopne kašče, kjer vlada hladnost, oddaljenost in varna distanca, ki preprečuje, da bi drug drugemu postali hrana.

Kristus sam nam kaže to novo pot. On sam je tisto Žito, ki ni ostalo varno v kašči odnosa s svojim Očetom, temveč je sestopil in se spustil v človeške odnose. Postal je naša hrana: "To je moje telo, ki se daje za vas".
Postane Kruh, ki nosi življenje. Pusti se narediti bližnji, ranljiv, pusti se zlomiti, razdrobiti, celo vreči po tleh. Pusti se našim grešnim rokam, da bi tudi nam pokazal, kako je vse naše bogastvo prav v tem, da se pustimo preoblikovati v hrano za svoje prijatelje. V tisto hrano, ki jo nekdo hvaležno vzame in ceni, morda pa v nespoštovanju rani, v vsakem primeru pa to hrano poje. Kruh je za pojest in ne za gledat.

Uči nas torej, da postanemo bogati v deljenju, v dajanju. Da postanemo daritev svojih lastnih teles in življenj in si tako postanemo bližnji. Bližina je nevarna, toda potrebujemo jo. Kašč z visokimi zidovi oddaljenih in sterilnih odnosov, v katerih "za vsak slučaj" nekdo hrani nekaj svojega za vrsto let, je že preveč. Odnosov, kjer vsak gleda samo na to, kako ne bo sam ranjen in kako lahko skrije nekaj "svojega", je dovolj.

Manjka pa odnosov, ki bi jih živeli kot blagoslov. Kot deljenje. Kot hrana, ki se daje. Prav tam namreč, kjer spoznamo, da nas drugi razjezi in zaboli, moramo tudi sami zrasti in ne oditi. Prav tam v rani smo poklicani sebe spoznati kot dar, kot žito, nam zaupano, da postane kruh za druge. Daritev pa se lahko zgodi samo v bližnjih odnosih in ne v daljnih. Tam, kjer ti drugi pride blizu. Tako blizu, da tudi zaboli. Tam se šele začenja prava ljubezen. Tam naše življenje in naši odnosi vstopajo v peč, da postanejo užiten kruh.

Kako pomembno je torej vstopiti to nedeljo in vse dni v Pavlovo pismo Kološanom, kjer je poudarjeno naše bistvo.

Umrli ste namreč in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi. To je naše bogastvo pred Bogom - življenje v Kristusu, njegovem Sinu. On je naše edino bogastvo, saj nas je prišel odkupit iz življenja brez Odnosa, v katerem je resnično vse prazno, absurdno in nečimrno, ter nas v Sinu popeljal v polnost ljubečega odnosa, kjer se Oče daje Sinu, Sin Očetu in kjer vse povezuje Sveti Duh. To je Ljubezen in v to Ljubezen smo s krstom vključeni. Večjega bogastva si človek preprosto ne more zamisliti ali okušati.

Ko pa se enkrat spoznamo v tej Ljubezni, preprosto ne moremo več biti ogroženi in se posledično tudi ne drug pred drugim skriti v lastne kašče samozadostnosti, užaljenosti ali premoči. Karkoli smo prejeli, je dar in ni iz nas, zato ne pripadamo več sebi, ampak Njemu, ki nas je poiskal in odkupil. Da bi ponovno živeli kot ljubljeni in se kot taki izročili v roke grešnikom. Te roke bodo tudi ranile, tudi zdrobile, kakor to naredijo zobje, in vendar bodo tudi ali prav takrat lahko okušale dobroto Kruha!

To je naša svoboda! To je naše poslanstvo! To je naš privilegij!




Ni komentarjev:

Objavite komentar