sobota, 28. september 2019

Ti pa, Božji človek ...

26. nedelja med letom

Današnja Beseda pred nas postavlja dvoboj med nežnostjo in milino Boga ter trdoto človeškega srca, ki se je zaprlo v svoj "prav".

Že prerok Amos govori o ljudeh, ki so nežno Davidovo igranje na glasbila, zamenjali za dretje ob brenkanju na harve, darove jagnjet, drobnic in telet, ki so dar, zamenjali za gostijo in pašo samih sebe, izbrano olje in vino, ki ju Jezus v priliki o Samarijanu pokaže kot simbol Božje nežnosti, izlite na rane človeštva, pa zamenjalo za prostaško zabavo.

Vedno, ko si človek prilašča dar in ga začne uporabljati za potrjevanje samega sebe, se dar spremeni v orožje proti drugemu. Ne gre drugače. Dar je toliko časa dar, kolikor je podarjen in deljen z drugimi.  Kakor hitro ostane v naši dlani, se sami okličemo za lastnike, kralje in gospodarje, dlan se zapre v pest, polaščeni dar pa postane orožje za drugega. In se zgodijo zaprta vrata in neprebojen zid.
Pogosto človeka, ki vztraja v taki drži, resnično ne gane "nikakršen Jožefov polom". Drug lahko še tako prosi, če pripravljenosti ni tudi na drugi strani, ostane stena in zid.

Podobno sliko vidimo v evangeliju, kakor nam ga opisuje evangelist Luka. Imamo bogataša, oblečenega v škrlat in dragoceno tkanino, polnega samega sebe, pojedin in gostij, ki ga niso nasitile. Kajti v njem je bila luknja, ki bi jo lahko nasitila le ljubezen. Ta pa noče biti vsiljiva, zato se nežno in tiho, skoraj nelagodno postavi pred naša vrata in trka.

Če ji kdo prisluhne in odpre, vstopi in večerja z njim (prim. Raz 3,20), sicer ostane tam. Ljubezen se nikoli ne užali, ker preveč ljubi tistega, ki ga hoče nahraniti s samo seboj. Zato ostaja v "Lazarju" in ta "Lazar" ostaja pred našimi vrati. Do konca.

Vsakemu je poslan neki "ubožec", ki nas opominja, kje smo postali trdi, samozadostni, kje ostajamo lačni in nesrečni kljub nenehnim gostijam, kje v nas ostaja tisti velik prepad, ki nas ločuje, ker si ne upamo priznati, da potrebujemo gostijo ljubezni. Ta pa je prav v odpiranju vrat in deljenju z drugim. Tudi v pogovoru.

Ni čudno, da je ta Lazar tolikokrat neprijeten, ker trka na naša vrata prav tam, kjer smo najbolj močni. Trka tam, kjer mislimo, da imamo in kjer smo se iz gotovosti v svoj "prav", zaprli pred bratom. Zaloputnili vrata in se naredili gluhe. Si celo izdelali skrivni prehod, samo da ne bi bilo potrebno mimo njega, ki nas nekaj prosi, morda opominja, morda "pritiska na živec", ker išče našega usmiljenja.

Kako majhna je fizična razdalja med tistim, ki je za zaprtimi vrati in tistim pred vrati in kako težko jo je včasih premostiti. Ker ta vrata zmore odpreti le srce, ki se je vsaj kdaj pustilo objeti neskončni Ljubezni očeta.

Njemu, edinemu Sinu, edinemu Kralju vseh kraljev, ki je sestopil iz Očetove gostije, kjer se je sijajno gostil v polnosti ljubezni ter za večno premostil prepad "med njimi in nami". Ta ljubezen se je skrila brata pred vrati našega srca. Brata, ki nam "smrdi", ker ni po naše, v otroka iz Betlehema, ki ni ustrezal pričakovanjem, v Mesija, ki je oznanjal usmiljenje medtem ko je slonokoščeno trda koža farizejev čakala pravičneža, ki bo še udarnejši od njihove trdote.

Nezaslišana je ta Ljubezen, ki je odprla vrata Raja, slekla škrlat Sinovskega dostojanstva in se pustila obleči v škrlat suženjstva, v katerega je padel človek!

Pustila je, da je človeštvo izpljuvalo vanjo vso trdoto lastnega srca, vanjo zmetalo vse svoje grehe, rdeče kakor škrlat ter ji spletlo krono iz trnja. Vse zato, da bi se to srce, končno izpraznjeno trdote in nasilja, končno upalo odpreti tej nežni Ljubezni, ki ne grozi, ki ne preti, ampak ljubi, daje in vabi.

Na človeku je, da odpre vrata srca in se pusti dotakniti Kristusu tam, kjer nas obišče in ne tam, kjer Ga mi pričakujemo. Ljubezen se namreč pogosto skrije v nam neprijetne stvari, saj nas prav ona kliče iz naših varnih okopov zledenelih in trdih src v odnose, kjer ti drugi lahko pripravi gostijo služenja.

Na mestu so torej besede apostola Pavla Timoteju, s katerimi tudi nas opominja in opozarja, da je korak odpiranja vrat na naši strani.

"Ti, Božji človek, si prizadevaj za pravičnost, stanovitnost in krotkost. Bojuj dober boj vere (...). Zapovedujem ti pred Bogom (...) ohrani zapoved, da boš brez madeža in brez graje."
Kaj pa je ta zapoved če ne, da se ljubimo med seboj?
Da si upamo odpreti tam, kjer smo zgradili betonski zid, da si upamo z usmiljenjem pogledati na tistega, ki nas je ranil, z odpuščanjem tistega, ki ne odpre, z nežnostjo tistega "Lazarja", ki je čisto blizu nas in še vedno tako zelo daleč ...

Srce, ki se je že pustilo obleči velikonočni Ljubezni, ima moč, da izniči razdalje med nami, kjer pa te pripravljenosti ni, ostaja zaprto četudi kdo vstane od mrtvih.




Ni komentarjev:

Objava komentarja