torek, 24. december 2019

Nežno obličje Očeta

Polnočnica

"Ko je bilo namreč vse zavito v molčečo tišino in je noč prišla na pol svoje poti, je tvoja vsemogočna beseda iz nebes, s kraljevskega prestola, kakor srepogled bojevnik poletela v sredo pogubi izročene dežele" (Mdr 18, 14-15).

Ko je tema dosegla svoj vrhunec in je nasilnost ter grobost ljudi dosegla svoj višek, Gospod spregovori. Kot bojevnik, ki pa v Božjem slovarju nosi drugačen pomen kot v človeškem.
Sredi noči torej, ko ječanje in vzdihovanje tolikih dosega svoj vrhunec, se tudi danes, tudi to noč, rojeva Beseda.

Beseda, ki je bila pri Bogu in ki je Bog, Beseda, po kateri je vse nastalo in nič ne obstaja brez nje, Beseda, ki v sebi nosi luč in življenje in prebiva v Očetovem naročju, se je razodela, ko se je iz tega Očetovega naročja spustila v preprosto naročje Marije in Jožefa, v preprosto naročje stvarstva.

Prišla je med ljudstvo, ki je hodilo v temi in zato slepo tavalo, med ljudstvo, obremenjeno s tolikimi jarmi nerazumevanj, krivic, sporov, obremenjeno s težo palic naših besed, ki ne dišijo po Besedi. Prišla je, da zlomi šibo greha, ki je naš največji priganjač.

In vendar ta "bojevnik" vsega tega ne stori s silo, z glasnostjo ali vpitjem. Nasprotno; medtem ko eni spijo, drugi še iščejo prenočišča in se tretji jezijo nad toliko gnečo v Betlehemu, se Očetova obljuba dopolni ter razodene v podobi deteta, povitega v plenice in položenega v jasli. Tako, da ne zasede prostora in se ne vsiljuje, ampak vsakemu pusti svobodo odločitve.

Evangeljska pripoved nam pokaže, da je prav zato lahko razodeta na skrivnem in preprostim.
Ne razodeva se namreč po logiki mogočnikov tega sveta, ampak tistim, ki verujejo in se odpravijo na pot, še preden vidijo. Preprosti in tisti, ki ne slonijo na lastnih uspehih, se nikdar ne bojijo sprememb, h katerim redno kliče Ljubezen.

Pastirji so bili taki ljudje. Ljudje konkretnosti in prožnosti, ker niso bili zaposleni sami s seboj, ampak so imeli pogled zazrt v drugega. Tudi ponoči. Medtem, ko so noč za nočjo skrbeli za svojo čredo, so se osvobajali pretiranega strahu zase ter ohranili jasno oko ter dober sluh. In zgodila sem ji je Beseda, ki so jo potem tudi videli.

Koliko pa je naše srce budno kakor srce pastirja, ki tudi ponoči razločuje med dobrim in slabim glasom, med zvokom nevarne zveri ter glasovi angelov? Koliko razločujemo med obojnim in koliko smo potem, ko se nam Beseda vendarle razodene, res pripravljeni zapustiti poznano čredo in oditi tja, kamor nas Beseda pošilja? Kajti samo tako se zgodi utelešenje. Samo tako bomo to, kar nam je sporočeno, tudi zrli v konkretnosti življenja.

In še nekaj; ne iščimo utelešenja Besede drugje, kot sredi naših temin. Mislim, da vsak od nas kdaj pade v skušnjavo, da je naša tema za prihod Odrešenika pretemna, neprimerna, nevredna, premalo "okrašena".
Toda On prihaja prav v to neprimernost teme, da bi prinesel Luč. Ne potrebuje namreč luči dan, ampak noč.

Zato prihaja v naše votline, brezna in luknje, da bi jih preoblikoval v votlino rojstva. Prihaja v ujetništvo doline smrtne sence, da bi nas popeljal ven iz nje, na prosto in v svobodo odrešenih. Zato votlina srca, v katero se rojeva nocoj, že postaja odprti grob, iz katerega sije svetloba vstajenja, mi pa tisti, ki so polni milosti in resnice poslani kot utelešena Beseda ven - med ljudi.

Da bi tudi med nami in v naših odnosih zrli Otroka; ta nežen in usmiljen obraz večnega Očeta!




Ni komentarjev:

Objavite komentar