Lepota naše vere

 28. nedelja med letom

Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa naj razsvetli oči našega srca, da bi vedeli, v kakšno upanje nas je poklical. 

Da bi videli, okusili in doumeli, kako lepa je naša vera in kako zelo nas Gospod ljubi ter kliče k sebi zato, da bi bili deležni istega življenja, istega veselja in iste ljubezni, ki je tudi med Očetom in Sinom v Svetem Duhu.

Tako preprosto se zdi, ker je že vse Gospod pripravil, ljudje pa tako radi zapletemo s svojo grešno naravo. Že po preroku Izaiju Bog kliče svojemu ljudstvu, da je zanj pripravljena gostija z okusnimi jedmi in prečiščenimi žlahtnimi vini ter obljublja, da bo na tej gori bo pretrgal zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, ki pokriva vse narode; za vselej bo uničil smrt.

Vse to je napoved Kristusovega prihoda in gostije, ki jo bo On sam pripravil s svojim Telesom in Krvjo. Prav tam na Kalvariji, tej sveti gori, je s svojo smrtjo za večno uničil našo smrt ter odprl prehod k Očetu. Zagrinjalo v templju, ki je ločevalo prostor Presvetega od svetega, se je pretrgalo na dvoje. Zagrinjalo, ki je zagrinjalo vsa ljudstva in pokrivalo vse narode, ter preprečevalo dostop. Oče ga torej pretrga, od zgoraj navzdol, kajti v Sinu ponovno prejme svoje izgubljene otroke. To je njegova ljubeča odločitev in izvolitev.

Kaj lahko naredi človek? Samo ponižno zre in hvaležno sprejme ta milostni dar poklica in izvolitve. Gostija je pripravljena, svatje so povabljeni. V evangeliju se ta podoba Božjega hrepenenja, ki kakor ženin hrepeni po nevesti, še poglobi.
Jezus v priliki opisuje Nebeško kraljestvo kakor svatbo, ki jo kralj prireja svojemu sinu. Gre torej za Očeta, ki je po blagohotnem sklepu pripravil svatbeno dvorano, da bi se človek in Bog lahko združila, tesneje kakor pred grehom, saj ženin in nevesta nista več en poleg drugega, temveč postaneta eno telo. Če je torej Sin ženin, potem smo svatje mi, njegova Cerkev. Povabljeni, da sprejmemo deleženost Njegovega življenja. Povabljeni, da sprejmemo vabilo ter stopimo v oseben in intimen odnos z Njim. 

Toda svatje niso hoteli priti. To priliko Jezus govori najprej velikim duhovnikom in starešinam ljudstva, tistemu delu izvoljenega naroda, ki naj bi prvi prepoznal dopolnitev časa in prihod Mesija. Toda prav oni, prvi povabljeni, so povabilo zavrnili. V imenu tolikih idej in predstav, ki so jih imeli o Mesiju. Zato Oče poskusi še enkrat. Pošlje nove služabnike, nove glasnike, da bi povedali, da je čas dopolnjen. Da Bog več ne potrebuje naših volov in pitanih telet, ne potrebuje naših žrtev, askez, mlajev in procesij, ker je On sam pripravil vse! Pravi: "Moji (in ne vaši) voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!"

Gospod je, ki daje, On prvi daje svojega Sina kot zaklano pitano tele, kot Jagnje, ki odjemlje greh sveta, na nas je le, da svobodno sprejmemo to veliko milost in pridemo na svatbo! Vera je zato sprejetje Božjega daru in ne pridnost v predpisih. Je zrenje tega, kar Gospod dela za nas in sprejetje te velike milosti. Toda ti se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih sramotili in pobili. 

Naša trma je neizprosna. Človek hoče biti protagonist. Hoče z nečim osvojiti Boga sam ter ga nato še nadzorovati. Hoče ostajati tisti, ki določa in upravlja vse. Zato si izmisli svoje njive, svoje kupčije (tudi na videz svete in za Boga), da le ni potrebno ničesar izpustiti iz rok ter sprejeti, da nas je drug odrešil.  Še več, nemalokrat se zgodi, da so ljudje s pristno vero preganjani od tistih, ki so se zaprli v neštete predpise, zapovedi in prepovedi, verske prakse in obupno veliko število načinov, s katerimi je potrebno prebuditi Boga, ki nas mora slišati in ubogati. Po naše. 

Kristus v priliki take imenuje morilce. Kakor je nekoč Petru dejal, naj se pobere za njim in ga poimenoval Satan, ker ni mislil po Božje, tudi tukaj miselnost človeškega mišljenja, ki ne sprejema Božjega načina odrešenja, imenuje morilsko. S tem, ko hoče človek postati merilo vsega, postaja morilec Božjega delovanja. 

Svatba je torej pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Zato kralj pošlje nove odposlance na križišča in da povabiti vse, ki povabilo sprejmejo. In res, svatovska dvorana se napolni. 

Očitek je sprva letel na Jude, ki so bili prvi povabljeni, a so poklicanost in izvoljenost zavrnili, zato se je evangelij dal poganom. Tisti, ki nikoli niso slišali, sedaj slišijo in oko, ki ni videlo, spregleda. Leti pa očitek tudi na nas, ko mislimo, da je vstopnica v Kraljestvo naša žrtev. Kakšno presenečenje bo za vse nas, ko bomo v nebesih videli ljudi, ki niso nikoli zmolili niti ene zdravemarije, so pa sprejeli Božji način življenja, ki je ljubezen in daritev. In nenazadnje smo vsi mi potomci poganskega in ne Judovskega dela kristjanov. Sveti Pavel sam se je nemalokrat boril in prerekal, da bi ubranil svobodo evangelija, ki nam jo je pridobil Kristus in ni bila vezana na obrezo ali neobrezo, na to ali ono prakso, temveč na sprejetje milostnega daru.

Vse preveč se torej še "obrezujemo" z zunanjimi idejami in oblikami verskih praks, zmanjka pa vsebine. Zmanjka tisto svatovsko oblačilo, ki je naš krst, s katerim smo bili potopljeni in nerazdružljivo vcepljeni v Kristusa ter postali svobodni sinovi. To pomeni, da ne moremo živeti vere kot posamezniki, ampak kot bratje, kot občestvo, kot tisti, ki so bili mrtvi, a so živi, ki so bili v temi, a jih je dosegla roka in potegnila v svetlobo ljubljenih in izvoljenih. 

Veliko je torej poklicanih v to lepoto naše vere, malo pa izvoljenih, kajti res malo jih sprejme, da lahko ta dar odrešenosti, ki gre onkraj sitosti in lakote, obilja ali pomanjkanja, le sprejmemo v Njem, ki je naša moč in hrana.