Ko smo prejšnjo nedeljo razmišljali o ozdravitvi najpogostejše bolezni naših odnosov - gluhonemosti, nas z nedeljsko Besedo Jezus popelje še korak naprej.
Res, ne znamo se niti poslušati, kaj šele slišati. In to, kar odgovarjamo velikokrat ni tisto, kar bi naslovniku dalo vedeti, da je razumljen in sprejet. Gluhi smo in blebetamo svoj "CD" naprej in s tem se nemalo ranimo. To pozna vsak resnejši bližnji odnos.
Jezus se tako dotakne najprej ušesa, da bi ponovno med tisoč glasovi smeli prepoznati Besedo resnice. Nato je potreben čas molka, da se Beseda lahko naseli v srce, prežari središče naših čutenj. Nato se ozdravi jezik, vir tolikih sporov, nesoglasij, poniževanj, rezov, jezik, ki oznanja to, česar je polno srce. Ko ima srce možnost, da se prežari z Besedo, lahko jezik spregovori drugače in postane končno sposoben odgovarjati na slišano.
Danes se torej Beseda nadaljuje. V prvem berilu beremo tretji spev o Gospodovem služabniku, ki med drugim pravi: "Vsemogočni Gospod mi je odprl uho in jaz se nisem upiral, nisem se umaknil nazaj."
Kako pomenljivo!
Kajti ni lahko imeti sluh, ni lahko biti odprt za Besedo in ni lahko, ko človek prične poslušati. Naenkrat je namreč primoran, da se na slišano tudi odzove, tam, kjer bi se velikokrat raje skril in živel naprej v uspavanju samega sebe in sveta okrog sebe.
Ta "neznani" Gospodov služabnik, kar smo poklicani biti vsi, nas tako spomni na drugačno držo. Dovoliti slišati klice tolikih, dovoliti slišati človeštvo, slišati brata, ki ni daleč od tebe, a je kakor bi živel na drugem planetu, slišati tiste tihe glasove stisk mnogih .... in se ne umakniti nazaj, ampak s svojim življenjem dati odgovor.
"Odgovoriti z deli," bi rekel apostol Jakob. To pa ni lahko. Je lažje biti gluh!
Pred prvim berilom, izbranim za današnje bogoslužje, v svetem pismu še beremo: "Vsemogočni Gospod mi je dal jezik učencev, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci."
Ušesa so prebujena, vsako jutro, da bi Resnica lahko napolnila in preoblikovala srce, da bi po tem tudi jezik opravil svoje poslanstvo. Da bi znal trudne krepiti z besedo.
Evangelij nas popelje še dlje. Srečamo Jezusa s svojimi učenci na poti. Jezus je veliko skrivnosti razodeval na poti, med potjo, med koraki. Tam so se učencem postopoma odpirale oči. Veliko sporočilo za nas, ki hočemo vse razumeti za mizo, ki hočemo najprej razumeti življenje, šele potem ga živeti!
Med potjo jih torej sprašuje o tem, kaj slišijo, kaj ljudje pravijo o njem. In odgovarjajo: »Da si Janez Krstnik, drugi pravijo: Elija, zopet drugi: kdo izmed prerokov.«
Odgovore so imeli na dlani, kar pomeni, da so znali dobro opazovati in poslušati, kaj je drugim všeč, kaj si drugi mislijo, kaj si želijo. V tem smo dobri tudi mi. Preveč dobri.
Nato jih je vprašal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«
Kajti ni dovolj začeti poslušati svet, ni dovolj slišati veliko glasov in ne znati razločiti bistva. Pomembno je prepoznati tistega, ki je Božji.
Jezus z vprašanjem kakor preverja, koliko je že ozdravel sluh učencev, koliko so že zmožni ločiti zgolj človeško od Božjega. In Peter spregovori. Spregovori Resnico.
»Ti si Kristus.«
Ko Jezus vidi, da je njegov sluh zdrav, povabi vse, naj s to resnico umolknejo, ostanejo tiho, ji pustijo, da napolni srce - središče čutenj in misli, pustijo, da Beseda, ki ni lahka, saj napoveduje tudi trpljenje, najde prostor v njih samih. Njim je že dano v Jezusu Mesija, vendar je njihova podoba o tem mesiju še vse preveč človeška. Ni bil še čas, še je bila potrebna pot, da bi doumeli. Zato jih Jezus vabi k molku.
A Peter kakor tolikokrat, prehiteva Gospoda. In se oglasi. Prehitro.
Tedaj ga je Peter vzel v stran in mu začel braniti. On se je pa obrnil, pogledal po učencih in Petra posvaril: »Pojdi od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je božje, ampak kar je človeško.«
Tudi Peter ni razumel, da mora z Besedo umolkniti, jo ohranjati v srcu in premišljevati četudi je še ne razume. In kakor Peter tudi mi danes govorimo predno bi pustili, da Beseda prežari srce, čustva in misli. Govorimo človeške besede, morda tople in lepe, prijazne in naklonjene, a še vedno ne nujno odrešenjske. Dokler je naša misel zgolj človeška, lahko drugega in nas same pripelje samo do določene točke, ne more pa peljati naprej, v vstajenje. Ko beseda postane sad molka, molitve, ko postane Božja misel, takrat lahko resnično pričuje in oznanja Njega. Takrat lahko resnično vrača upanje in življenje.
Mislim, da se ne bi smeli bati molka. Kristjan je vedno najprej povabljen k poslušanju Besede in stoka utrujenih. Nato je povabljen k molku molitve, da bi se šele iz tega molka v svet rojevala Božja misel.
In bi jezik lahko resnično krepil in ne moril.
Ni komentarjev:
Objavite komentar