15.,16.,17.sept

Po dolgem času spet nekaj misli in besed, ki so me spremljale drugo polovico septembra.

15.september - Žalostna Mati Božja

»Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč – da se razodenejo misli iz mnogih src.« 

Vedno bolj sem prepričana, da je to resnica vsakega kristjana, ki vzame svojo vero zares. In ki vzame Boga zares. Postane padec in vstajenje mnogih. Postane tisti, ki mnogim kaže pot, sveti in podpira in postane mnogim kamen spotike, prebuja jezo, nestrinjanje. In konec koncev bo vedno nekaj ljudi, ki jim bomo kakor pomoč pri vstajenju in veliko takih, ki jim bomo kamen spotike in znamenje nasprotovanja. Tudi med "našimi". 
In vedno bolj se mi zdi, da Bog vsaki duši dopusti, da jo prebodejo različni meči. Meči, ki niso in nikoli ne bodo Njegova volja, ker so ti meči sad zla, velikokrat pa tudi sad človekove svobodne volje, ki se odloči proti Bogu. In meč udari. Rani. Vsakega drugače in vsakega drugačen meč. Vendar če to rano in to bolečino izročimo v roke Njemu, postane ta rana vir blagoslova za mnoge. In iz tega srca lahko pridejo misli, ki razodevajo to, kar je v mnogih srcih, četudi ta ne najdejo besed.

Tako ni več ničesar, kar bi nas razdvajalo, ampak vse, celo zlo, lahko postane sredstvo za to, da drugega čutimo bliže, da lahko vemo, kaj je v njegovem srcu četudi ne najde besed.
In včasih molk res pove vse.

16. september
Lk 7, 31-35

»Komu naj torej primerjam ljudi tega rodu in komu so podobni? Podobni so otrokom, ki posedajo po trgih in si med seboj kličejo: ‚Piskali smo vam, pa niste plesali; peli smo žalostinke, pa niste jokali.‘

Mi bi dali vse, da bi ugodili ljudem, zlasti tistim, ki jih cenimo, da bi potem od njih prejeli potrditev, ponos, priznanje. To je hrepenenje otrok in hrepenenje otroka, ki živi v nas. Zgodi pa se, da ta otrok ne postane nikdar odrasel. Zato nenehno išče priznanja in se pusti določati drugim. A ta drugi ni nikoli zadovoljen. Če piskaš, ne pleše, če poješ žalostinke, ne jočejo. Ker so ti otroci, ki v nas radi posedajo po trgu in nehote iščejo, kaj bi drugim bolj ustrezalo poklicani, da odrastejo in v Bogu najdejo svojo resnično identiteto.

Tisto, ki ve zakaj nekaj počne in zakaj živi tako, kot živi. Svet je kakor list v vetru. Obrača se kakor nanese. Življenje je pa veliko več kakor brezglavi ples po vetru, ki zapiha. Življenje je vsakodnevno sprejetje identitete. Vsakodnevna odločitev ZA življenje in NE za smrt. Kajti oboje je postavljeno pred nas.
Janez Krstnik je vedel, zakaj je v puščavi, ne je kruha in ne pije vina in Jezus je vedel, zakaj je med ljudmi in je in pije. Vsak od njiju je izpolnjeval Božjo voljo, ki ni namenjena zabavi sveta, ampak njegovemu odrešenju.

Pomemno je, da odkrijemo identiteto, ki ni vezana na trenutne trende sveta. V tem je svoboda in odgovornost.

17.september

Pavel v svojem očetovskem pismu veliko mlajšmu škofu Timoteju piše dragocene, spodbudne besede, ki veljajo za vse nas. Spodbuja ga, naj se ne boji svoje mladosti, ampak se zanaša na milost, ki je v njem po polaganju rok in po preroški besedi. Vsi nosimo v sebi milost, prejeto po polaganju rok. Vsi nosimo Svetega Duha, ki je eden in ni deljen. Vsem nam je dano vse, kar potrebujemo, da izpolnimo svoje poslanstvo. Ne zdi se nam vedno tako, zlasti ko nas preplavijo dvomi, strahovi, zasujejo besede, ki ne spodbujajo...

A vse to je del treninga. Del pridobivanja mišic, ki so potrebne, da človek odraste ne glede na to, koliko je že star. Da odraste in stoji utrjen v notranjem človeku.

Spodbuja ga, naj pazi nase! Naj skrbi za branje in naj poučuje.
Kako pomembno za zdravo krepitev duhovnega življenja v nas. Znati paziti nase. Telesno, preko najbolj osnovnih stvari, čustveno, kajti srce je eno in duhovno. Vse to potrebuje skrb in nego. Potrebno nam je nenehno izobraževanje, ker mora tudi naša vera imeti korenine. Pomembno je, da nenehno črpamo pri tistih, ki so pred nami že utirali pot svetosti in v iskali obličje Boga. In vsi, prav vsi smo poklicani drug drugega poučevati. Pa ne kakor kritika in nenehno popravljanje, temveč tako, da vse, kar nas zmoti pri drugem, najprej pustimo, da se dotakne nas samih. Kajti vse, kar nas na drugem zmoti, je najprej nam dano v osebno rast in krepitev. Juhu. Nikoli ni nihče rekel, da trening ni težek!

Vendar obstaja razlika. Ali na drugega gledamo kakor Simon ali pa kot žena, ki je prva prosila odpuščanja. Žena je gledala z očmi umitimi s solzami. Gledala je od odspodaj navzgor, ker se je pustila skloniti. Pustila je, da jo je najprej dosegla odpuščajoča ljubezen. Simon je gledal od zgoraj navzdol. In od daleč. Kajti on ni ne dal vode za noge, ni mu mazilil glave, ni ga poljubil. Žena je gledala od spodaj gor in od blizu. Ker se v Jezusovo srce lahko pride samo preko spoznanja svoje lastne grešnosti.

Grešnosti, ki ni v tem koliko in kako velike grehe nekdo ima, ampak v spoznanju, da smo vsi grešniki. In samo ponižen, od spodaj gor in čisto od blizu, je možen vhod v Srce.
Tako je drugače ali nas na drugem motijo stvari zato, ker nanj gledamo kakor Simon na ženo ali zato, ker nam resnično prebuja tudi nekaj naše grešnosti in sva tako oba poklicana, da se skloniva in prejmeva Dotik odpuščajoče ljubezni.