sobota, 09. april 2016

Božje ali človeško?

Petek 2. velikonočnega tedna

Preprosto, a tako potrebno zaupanja. Kajti Božje vedno zmaga, človeško pa le obstane za določen čas. Človeško je začasno, Božje je večno. In vendar ne moreta en brez drugega. Bog Stvarnik, ne more brez svoje stvari, in mi, ustvarjena bitja, ne moremo brez Očeta.
Tako preprosto in vendar tako pogosto kamen spotike.

Jezus je z učenci na gori. K njemu prihaja množica, žejna novih čudežev. In še bolj kot žejna, je lačna Besede življenja. Jezus jih pogleda z očmi svojega Očeta, z očmi usmiljenja, ki vidi hrepenenje, čuti lakoto, gleda potrebo ... in vedel je, kaj bo storil. Potrebno pa je bilo najprej iti globlje, da bi razodel čudež, ko se človeško stakne z Božjim.

Karkoli nas Gospod v življenju prosi, presega naše sposobnosti. To je dejstvo. Če govorimo o resničnih Božjih sanjah, so tako presenetljive in tako nedoumljive, da ne gre drugače, kakor da človek ob njih zazna svojo majhnost in omejenost. Človeško pride le do tistih "dvesto denarijev", ki v končni fazi ne rešijo ničesar. Človeško pride do "hlebov in ribic", do svojih darov, ki so nujni, a ne zadostni.
Človeško se torej tu ustavi. Ko pa je človeško objeto z Božjim, ko se človeško pusti vzeti, zahvaliti in dati, postane presežek, postane obilje in postane ostanek - dvanajst polnih košar koščkov.

Kar je torej Božje, nasiti, kar je Božje, nima ovir, kar je Božje, ne spregleda nikogar in kar je Božje, tudi uboštvo človeškosti naredi zadostno.

Gamaliel, ugledni farizej, je eden redkih, ki je to doumel, četudi je bil obdan z drugačno miselnostjo. Pustil je, da resnica posveti njegov razum. In spregovori o Teudu in njegovih privržencih, ki so minili. Ker niso imeli Duha, zato ni bilo Življenja. Spregovori o Judu iz Galileje in njegovih privržencih, ki so minili. Ker niso imeli Duha, zato ni bilo Življenja.
In pokaže na apostole, preproste in neuke, polne Duha in polne življenja. Zato: "Ne dotikajte se teh ljudi in pustite jih; če je ta načrt ali to delo človeško, bo razpadlo; če je pa od Boga, jih ne boste mogli uničiti, da bi se kdaj ne izkazalo, da se borite proti Bogu."

Kar je Božje, preživi, ostane, umira in se rojeva. In Gospod prihaja, prihaja s svojimi navdihi, prihaja z željo, da bi vse naše človeško oblekel v Božje. Prihaja, da bi iz naših rok sprejel naša življenja, našo človeškost, naše hlebčke in ribe ali naše uboge drobtinice kruha in ribje kosti. Ni pomembno.

Pomembno je le, da vse to pride v Roke, ki posvetijo in oblečejo v nesmrtnost, v večnost.
In vse, kar je oblečeno v Božje, ne mine, ampak ostane in hrani. Znova in znova. Do obilja. To je Bog.


Ni komentarjev:

Objavite komentar