5. velikonočna nedelja
Skozi velikonočne nedelje, ko nas spremljajo odlomki Razodetja, se pred nas postavlja nekakšno okno pogleda "onkraj". Dano nam je videti vzporedno sliko tega, kar tukaj živimo in se ne sveti. Tam pa se, ker je poveličano!
Tukaj moramo, kakor sta Pavel in Barnaba vzpodbujala vernike v Listri, Ikoniju in Antiohiji, "skozi veliko stisk, da pridemo v Božje kraljestvo", onkraj pa bodo te stiske preoblikovane.
Žalovanje, vpitje, bolečine ne bo več, solze bodo obrisane, od vsega tega pa bodo ostali svetleči biseri te nove, "ozaljšane neveste", pripravljene za svojega ženina. To je novo nebo in nova zemlja, o katerem piše apostol Janez. Zanimivo, da v tem novem ni več morja, ki je v Svetem Pismu pogosto simbol greha, zla in globin teme. Tega tam ne bo. Kajti glej, vse delam novo!
To okno pa nam ni dano samo zato, da bi nas okrepilo sredi bojev tega sveta. Skozi to okno dejansko prihaja svetloba, ki že tukaj vse dela novo. Življenje ni nekaj, v katerem moramo stisniti zobe, veliko trpeti, potem pa upravičeno zaslužiti nagrado. Tako živijo neodrešeni.
Življenje, ki ga mi živimo, pa je že večnost. V krstu smo že umrli in po njem živimo vstalo, večno, novo življenje, v katerem je smrt le prehod in ne več resnična smrt. Zato je življenje na zemlji le nenehno ponavzočevanje Kristusovega delovanja in njegove prisotnosti.
In njegova prisotnost tukaj in zdaj vse dela novo!
V njegovih rokah se razlomljenost že spreminja v blagoslov, solze v odpuščanje, izdajstvo v poveličanje.
V njem nič več ne more ostati za zavaljenim kamnom, ker ne vzdrži. Bog hoče biti na prostosti in ne v grobu. Enako v našem živlejnju, enako v naših ranah.
Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje, je Jezus rekel: "Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj."
Kako drugače je skozi to svetlobo gledati na tukajšnja izdajstva prijateljstev, zvez in ljubezni. Kako drugače je, ko te iste besede ponovimo vsakič, ko nam nekdo stori krivico, nas rani, morda celo izda. Vsakič, ko mi storimo drugemu.
"Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog
poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo
takoj."
Z vsako rano se vključimo v Kristusovo rano, te rane pa niso ostale za smrt, ampak so postale poveličane. To dela Kristus že sedaj - vse dela novo! Zato je tudi samo v Njem možno odpuščanje. Samo v Njem je možna ljubezen po izdajstvu. Samo v Njem je možen mir med nami, potem, ko nekdo rani.
Tako postane odpuščajoča ljubezen edino resnično in celo temu svetu prepoznavno znamenje njegovih učencev! Ker ni možna v nikomer drugem razen v Njegovi prisotnosti. Ko Jezus odhaja, učencem zaupa edino neizpodbitno dejstvo, da so njegovi - medsebojna odpuščajoča ljubezen.
Jezus te besede izreka, ko se stiska njegovega življenja stopnjuje do vrhunca. Izreka jih v tisti noči, ko je bil izdan. v tisti noči, ko je s svojim telesom enkrat za vselej naredil novo, preoblikoval in poveličal vse, kar boli, vse, kar izdaja, vse, kar izvablja solze trpljenja. Zato ta "biti v Njem" dejansko pomeni živeti nenehno preoblikovanje, ustvarjanje novega. Pomeni živeti "onkraj".
V moči te vključenosti v Kristusa to življenje postaja svatba. Postaja kraj src, ki so ozaljšana kakor nevesta, postaja kraj veselja in kraj posušenih solz, kraj, kjer bolečina dobiva sijaj.
Prva Cerkev je to močno doživljala, zato je bila polna vstajenjskega veselja. Ne samo uradno, prvih 40 dni po vstajenju, ampak vsak dan!
Ker so vsak dan pustili, da je sij in lepota novega Jeruzalema prežarjala sleherni korak. Listra, Ikonij in Antiohija sta tako postala prebivališče Boga med ljudmi!
Kaj torej brani, da ne bi prebivališče Boga, ta novi Jeruzalem, ki je ozaljšana nevesta svojega ženina, zasijal v naših ranah?
Ni komentarjev:
Objavite komentar