Sveta Trojica - Bog odnosov in občestva. Je kaj, po čemer človeštvo bolj hrepeni? Je v človeško srce zapisan globlji klic kakor lepi odnosi in občestvo med nami ter menoj in Bogom? Mislim, da ne. Ker smo ustvarjeni iz Trojice, iz odnosov za odnose. In mislim, da ni bolj boleče stvari, kot kadar ti odnosi ne spominjajo na Trojico, na tri združene v enem, ampak spominjajo na razdor in razkol.
Temeljno vprašanje človeštva ostaja, kako živeti v občestvu, ne da bi se prizadeli, ne da bi se izključevali in ne da bi se zlorabljali? Kako živeti v občestvu povezani, kjer drugi ostaja v vsej polnosti to, kar je, ne ostaja pa sam. Kjer drugi sme biti drugačen in kjer sme vsak izgubiti nekaj svojega, da bi našel drugega in s tem spoznati, da je pravzaprav našel tudi sebe.
In kakor ostaja za naš človeški um in občutja Presveta Trojica velika skrivnost, tako ostajajo skrivnost naši odnosi. Skrivnostno zapleteni in skrivnostno privlačni.
In vendar; če smo ustvarjeni po podobi Trojice, in to smo, potem je ta Trojica v nas in mi v njej. Isti "dedni zapis imamo, iste gene", kar pomeni, da je v nas položeno nekaj, kar nas usposablja za življenje skupnosti in občestva.
Oče, Sin in Sveti Duh, vsak s svojo vlogo in s svojim mestom. Noben od njih se ne dokazuje ali pretvarja, da zmore sam in da drugega ne potrebuje, kajti Bog tega ne pozna. To poznajo naši človeški odnosi, ki so s padcem izgubili lepoto občestva, jo pa z odrešenjsko milostjo ponovno dobili. Kakor pravi apostol Pavel, smo po veri postali deležni Božje slave in s tem deležni milosti odrešenih odnosov. Spomin padca, ki ga nosimo v sebi, nas izdaja in vleče v staro, vendar je prejeta Milost večja in nas usposablja za novost odrešenja.
V evangeliju nam apostol Janez razkriva tančico tega, kako potekajo ti Božji odnosi in glej, na prvem mestu je poslušanje! Oče je tisti, ki prvi posluša človeštvo. Sliši klice in vpitje, sliši izgubljeni glas in sliši, ko ta glas umolkne. Sliši in odgovarja. Po Sinu, o katerem v evangelijih nenehno beremo, kako posluša Očeta. Nič ne dela sam od sebe in nič po svoji volji, ampak tako, kakor je slišal od Očeta in kakor mu je Oče naročil. Kajti Oče in Sin sta eno.
V današnjem evangeliju pa je izpostavljena še poslušnost Svetega Duha.
Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. (...) Iz mojega bo jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal."
Tudi Sveti Duh ni individualist, ampak občestvo, samostojen in poslušen Sinu in Očetu. Nič ne dela sam od sebe, ampak v poslušnosti. Če pa je poslušnost temelj lepote Božjih odnosov, ne more biti drugače med nami. Najprej poslušati, najprej slišati. Najprej pustiti, da se človek razodene.
To pa ne velja samo za odnose med nami, temveč tudi za odnos z Bogom. Najprej poslušati. Nič delati sam od sebe, ampak v poslušnosti Duhu, ki je poslušen Sinu in ta poslušen Očetu. Kajti edino tako bo človek prišel do tiste milosti, ki se z neba izliva kakor odgovor na stisko, ki jo Oče sliši in ne presliši. Edino tako bo pravo zdravilo prišlo na pravo rano, prava hrana na pravo lakoto in pravi odgovor na pravo vprašanje.
Skrivnost lepih odnosov je torej milost, ki živi v nas. Je Odnos, v katerem živimo, se gibljemo in smo in ki nas usposablja za življenje v občestvu.
In ko v prvem berilu beremo knjigo Pregovorov, je kakor bi brali vabilo za ustvarjanje našega življenja in odnosov.
V začetku je in mora biti najprej modrost. Mora biti najprej poslušanje Glasu Boga, ki vidi dlje in globlje. In ta modrost da vedeti, kje in kako ustvariti začetek, to pravodovje odnosa, kje in kako živeti utrjenost gora, kje morajo biti doline in kje gričevja in kje je kakšne doline potrebno prekriti in gričevja znižati, da bi nastala ravna pot. Modrost bo pokazala, kje in kako stopati po pokrajini drugega in sebe, kje in kako pripravljati nebo - naše skupne sanje, zarisovala nam bo obzorje, ki kliče in vabi, povedala bo pa tudi, kaj, ko se pričnejo kopičiti oblaki in kako morju naših čustev postaviti mejo, da uničujoče vode ne prestopijo njegovega obrežja.
Samo modrost - poslušnost Duhu - lahko postavi dobre temelje zemlje, iz katere bo raslo naše veselje, ki je najpristnejši sad Božjih odnosov.
To je zapis stvarjenja sveta z očmi modrosti. In tak zapis naj ima tudi vsako stvarjenje naših odnosov in občestev. Kajti modrost, kakor sama pravi, ima posebno veselje ravno pri človeških otrocih.
In še nekaj je modrost. Apostol Pavel v pismu Rimljanom razlaga, kako se nam je po veri odprl dostop v milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. Modrost je namreč vedeti, da smo po veri potopljeni v milost Občestva. Še več, modrost je celo vedeti, da se za nas po veri vsaka stiska spremeni v milost, saj navkljub neprijetnim občutkom rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje, ki pa ni drugega kot Trojica izlita v naša srca. Kakorkoli obračamo, v veselju in bridkosti, v stiski ali slavi, se po veri vse pretvarja v milost okušanja Boga.
Tako modrost, ki je poslušnost Očetu, Sinu in Duhu, postaja za človeštvo osnova bivanja in druženja, stil življenja. Edino tako zemlja postaja rodovitna za skupnosti, ki jih vsi pogrešamo.
Trojica je odgovor na toliko vprašanj in bolečih odnosov množice individualnih zamrznjenih posameznikov v naši Cerkvi, ki se morajo pred drugim skrivati, izključevati in zapirati. Dokler namreč ne živimo v mehkobi Trojice in ne pustimo, da nas ta Trojica prežari, nismo Cerkev. Smo le skupina nevarnih sotekmecev, polnih hladnih odnosov obsojanja in izključevanja in prav zato velikokrat, navkljub vsem načrtovanjem in naporom brez cvetov in sadov, ki bi temu svetu oznaili, da Trojica je.
Naj bo tako današnji praznik spomin in opomin, da bodo naši odnosi lahko dobivali nov okus, novo toplino in odprtost in s tem postajali zgovorno in prijetno znamenje Trojice, Boga, ki človeka išče, posluša in nanj tudi odgovarja. Z vsem, kar potrebuje, da bi živel to, za kar je ustvarjen in poklican - lepoto odnosov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar