Vsako leto na praznik binkošti beremo o tem, kako so učenci skupaj z Marijo, doživeli neneaden šum, kakor bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali.
Ta sveti prepih, ki odpre vrata, ki so bila, kakor beremo v evangeliju, iz strahu pred Judi, dolgo časa zaklenjena. Odpre okna in prinese svež zrak, ki zaprtost in ujetost spremeni v pomladni vonj, v odprtost in svežino.
Kako zelo potrebujemo tega Božjega prepiha danes, ko je toliko vrat srca še vedno zaklenjenih! Tistega vetra, ki zapiha koder On hoče in ne kamor bi ga mi radi usmerili, ki zaveje kakor in kolikor hoče in se ne da izmeriti in ne ujeti našim predstavam. To je veter, ki prestraši, ker zapiha nenadoma, z nečim novim, ker odpre vrata, zaprta samo zato, ker je vedno tako bilo, ki odpre okna, da bi tisti, ki ne najdejo poti skozi vrata, našli vsaj okno in tako doživeli novost Boga.
Res, bojimo se tega vetra, ki nam meša načrte, spreminja dolgo in skrbno načrtovane projekte, ki so imeli do potankosti izmerjen cilj in namen in si dovoli odpreti vrata in spreminjati. Razširiti prostor. Pride in zapiha, da kakor veter vrže na tla vse tisto, kar ni pritrjeno, vse tisto, ki nima korenin v Bogu in njegovi volji, ampak se tam bohoti zaradi videza, zaradi človeške potrebe po samopotrjevanju in dokazovanju. Da bi bilo videno in opaženo.
Ko torej danes in ostale dni prosimo Svetega Duha, tega mogočnega protagonista Cerkve, naj pride, mu dajmo enkrat tudi prostor, ko pride. Kajti prihod je. Zagotovo. Vendar prihod nujno tudi nekaj spremeni, kar vemo že iz naših medsebojnih odnosih. Mi pa se bojimo teh sprememb. Kličemo Ga, naj pride, a obenem prosimo, da pusti vse, tako kot smo načrtovali.
Čas je torej, da pride in končno On začne načrtovati v našem življenju.
Sveti Duh prihaja tudi s plameni, ki imajo dvojen pomen - pomen daru jezikov in daru topline. Kjer je plamen, je toplota, je prijetnost, je domačnost. Cerkev je ponovno pred velikim izzivom, da vnovično postane kraj topline, občestvo ob Ognju, kjer je vedno prostor tudi za drugega. In prav je, da ta drugi sme priti četudi je zmrznjen in sme biti nekdo, ki je pozabil kako zgleda biti ob ognju.
Nobeno leto me ni tako močno kakor letos nagovorilo Jezusovo sporočilo, da je edina stvar, po kateri bomo za svet pričevalni, naši medosebni odnosi. To je edina evangelizacija, ki je resnična.
"Če se boste ljubili med seboj, bo svet spoznal, da ste moji učenci." Samo ta jezik je tisti, ki ga razume svet - Parti, Medijsci, Elamci ... če se bomo ljubili med seboj.
Potrebno je, da posameznik v naši Cerkvi ponovno najde občestvo, da ponovno postane občestvo. Biti skupaj pa nujno prinese tudi nesporazume in napačno razumevanje jezika. Tega se ustrašimo in zato ostajamo narazen. In tu je ponovno Duh tisti, ki vstopa, ki nerazumljivo spreminja v razumljivo, ki iz neznanih jezikov ustvarja govorico, razumljivo vsem in ki razdor ponovno spreminja v spravo.
Samo On je tisti, ki združuje, ki naše razprtije in hlad ogreva ter prinaša dar, da se med seboj ponovno razumemo in slišimo. Kajti težko je biti skupaj, ko en sam jezik vsak razume po svoje. To je naš padec, naš Babilon.
V ta Babilon prihaja Duh, ki razočarane in utrujene spreminja v brate in sestre. On naša potegovanja, razkazovanja in dokazovanja lastnih moči v zidanju "visokih in mogočnih stolpov, ki segajo do neba", spreminja v ponižno in poslušno ljudstvo, ki se zaveda lastnega posinovljenja, v ljudstvo, polno Duha, ki kliče:"Aba, Oče".
Kdor pa ima Očeta ni več suženj, ki bi se moral nenehno boriti za svoje pravice in se bati za lastno življenje ter znova in znova zaklepati vrata iz strahu pred drugimi, ampak postane Božji otrok, kjer ni več ogroženosti ni več strahu in ločitve, ampak luč, toplina in ogenj. Otroci luči smo, ukoreninjeni v Njem in poslani v svet.
Duh je torej, ki odpira naša vrata, tista, ki jih najbolj zapiramo iz našega strahu, zamere, negotovosti. On odpira tam, kjer mi ne bi. Ker nas je prišel osvoboditi za prostranstvo otrok in ne pustiti v zatohlosti sužnjev.
Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja.
Predno pa nas pošlje, nam tako, kakor učencem za zapahnjenimi vrati, podarja še en dar.
"Mir vam bodi!"
Dvakrat, trikrat, večkrat. Tolikokrat, kolikokrat je potrebno. Kajti mir je sad sprave in odpuščanja. Potrebno je, da naše srce izkusi spravo in odpuščanje s strani Boga, da lahko prejme Svetega Duha odpuščevalca. Duha, ki nas usposablja, še več, celo pošilja z naročilom, da tudi mi drugim odpuščamo. Kajti, kar odpustimo, bo odpuščeno in s tem postalo mehko in toplo, kar ne odpustimo in zadržimo, bo zadržano in še naprej povzročalo hlad in nove zidove.
"Mir vam bodi! Prejmite Svetega Duha!"
Prejeli smo Duha in z njim vse, kar potrebujemo za poslanstvo, za katerega smo izbrani in poklicani, osebno in skupno. Biti kristjan pomeni biti kakor Učitelj in biti tam, kjer je On.
Usposobljeni in poslani smo torej za novo, za odpiranje vrat srca, usposobljeni za zidanje mostov, iskanje in govorjenje jezikov, ki jih bodo naši bližnji razumeli, usposobljeni, da prinesemo toplino in žar ognja, da prepihamo in vzdržimo nasprotovanja, ki jih ta prepih sproži, usposobljeni, da stopamo k nogam ljudi in jih umivamo, kar pomeni odpuščamo in prosimo odpuščanja. To je veličina človeka, to je najvišja oblika ljubezni.
Veliko in lepo poslanstvo imamo.
Pojdimo, prišel je čas za toplino in lepoto!
Ni komentarjev:
Objavite komentar