sobota, 03. september 2016

Svoboda v verigah

23. nedelja med letom

Obstaja Božja modrost in obstaja človeška modrost. Obstaja Božje mišljenje in obstaja človeško mišljenje. In obojno se bije v nas. Človek vidi to, kar ima pred seboj, Bog vidi to, kar ima pred seboj, le da sta ta dva pogleda po širini, dolžini, višini in globočini tako zelo različna. Zato človek, kakor pravi knjiga Modrosti, sam od sebe sploh ne more spoznati Božje volje. Spozna jo, kolikor mu je dana od zgoraj in kolikor je sam pripravljen s to milostjo sodelovati, se ji pustiti obiskati in preoblikovati.

Lahko bi rekli, da je naš zemeljski človek ujetnik. Ujetnik umrljivih in bojazljivih misli, nestanovitnih sodb in utesnjenega, zaskrbljenega uma. Samo do tu uspe priti ta zemeljski človek sam. Apostol Pavel v pismu Filemonu prav tako opisuje  ujetništvo, ko sam sebe imenuje jetnika, vklenjenega in v verigah. In vendar je to ujetništvo nekaj popolnoma drugega in neprimerljivega. On, jetnik Kristusa Jezusa, vklenjen zaradi evangelija, odkriva resnično svobodo. Miselnost, ki se zoperstavlja miselnosti neodrešenega človeka. In vendar samo ta miselnost rojeva za večnost. Pavel namreč otroke rojeva v verigah svobode.

V evangeliju srečamo Jezusa, ki ga spremljajo velike množice. Zdi se, da sledijo Kristusu, pripravljene pustiti vse, in vendar v evangelijih tolikokrat beremo, kako ta človeška miselnost hoče Kristusa pograbiti za svoje interese, za svojo podobo kralja in Mesija. Zato se Jezus nenehno umika taki miselnosti in tudi sam postaja ujetnik Ljubezni, ki ga vodi tam, kamor je človeka peljal greh. Da bi ga rešil. Jezus se torej obrne k tej množici z besedami, ki so za mnoge pretrde, za peščico pa izvir veselja in življenja.

"Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta in matere in žene in otrok in bratov in sester, vrh tega tudi svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec."

Ne da se hoditi za Jezusom z lastnimi predstavami v glavi, ne da se hoditi za Njim in ga nenehno uporabljati za lastno voljo. Ne, Jezus jasno in nedvoumno pove, da se da za Njim hoditi samo v svobodni odločitvi. A tudi zgolj ta ni dovolj. Namreč, tudi množice, ki so ga hotele za kralja po svoji podobi, so se svobodno odločile hoditi za Njim. A to ni to.
Za Njim se da hoditi potem, ko je človek pripravljen umreti sebi in svojemu mišljenju, ujetemu v par kvadratnih milimetrov, polnemu bojazljivosti, nestanovitnosti in utesnjene zaskrbljenosti, ki je domača vsakomur, ki še drži v rokah svoje načrte ter preko lastne smrti prestopiti v Božjo modrost, tako zelo nad našimi potmi in našimi mislimi, tako zelo drugačno in ne-ulovljivo. Za Njim se da hoditi samo v svobodi uboštva, takrat, ko v naših rokah ni več ničesar, ni več prilaščanja in ni več reševanja samega sebe, ampak postanemo dar drugemu. Dar pa je dar samo v ljubezni konkretne podaritve najprej v Božje roke, nato pa tudi v človeške in grešne.

Božje roke osvobodijo potrebe po samouveljavljanju, Božje roke postavijo človeka na lastne noge, ta človek na lastnih nogah pa je poklican k svobodi odločanja za dobro, za ljubezen, za daritev. Tisti naš "da" je trenutek naše odločitve. Ko pa se človek enkrat z vsem srcem preda Ljubezni, Božji in človeški, počasi spoznava lepoto svobode v verigah. V verigah zahtev ljubezni, ki kliče tam, kjer je potreba, tam, kamor se je človek izgubil, v temo, v težko, v odgovorno vztrajanje. In svobodo, ko Ljubezen in bolečina postaneta eno.

"Tako torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec."

Se odpovedati vsemu, kar imamo, pa ne pomeni drugega, kot se odpovedati svojemu omejenemu pogledu, se odpovedati prilaščanju, se odpovedati računanju na svoj prav. Pomeni prestopiti skozi smrt lastne modrosti v Božjot, ki kliče, kamor človek sam ne bi hotel iti, ki kliče h koraku, ki je daljši od naših nog. To je svoboda v verigah evangelija, ki gre preko in čez, svoboda v verigah Odrešenika, ki osvobaja naš um in ga širi za nedostopna področja.

Danes praznujemo razglasitev matere Terezije za svetnico. Ta žena, ki je svobodno podarila sebe v roke Gospodu, ki ni ničesar pridržala zase, je postala ujetnica Ljubezni. Ljubezen sama ji je določala pot v temo, med osamljene in zapuščene. Kakor vemo, je v duši doživljala temo noči, ona sama je prva prestajala resnično zapuščenost in zavrženost, da bi razumela te, h katerim je, vklenjena zaradi evangelija, preprosto morala iti. Zato jo danes častimo kot sveto ženo, še več, kot mater. Ker je svoje otroke rojevala v verigah temin in zla, kamor jo je kot ujetnico gnala Ljubezen, ker se ni bala umreti lastnim predstavam, da bi se predala kakor majhen svinčnik v roke pisatelja najlepšega pisma Ljubezni. Ni se bala pustiti, da ji smer določa Drugi. Ni se bala ostati osvobojena svojih bojazljivih misli in lastnih idej ter stopiti v misel Boga, ki jo je vodil tam, kamor sama ne bi šla nikoli, kamor sama ne bi zmogla nikoli in kamor si sama tudi nikoli ni predstavljala. To je svoboda, ki jo poznajo tisti, ki so se svobodno predali v verige Ljubezni, ki kliče iz množice.

Bog želi z vsakim od nas napisati svetu pismo Ljubezni. Od nas, svinčnikov, kakor je sebe imenovala Mati terezija, pa je odvisno, koliko se mu bo pustil voditi.

Morda pa je prav danes čas, da se "usedemo in tudi mi preračunamo", na kakšnih temeljih in kaj sploh želimo graditi. Ali sploh želimo vstopiti v arhitekturno miselnost Boga ali si res želimo, da iz našega življenja "sezida svoj stolp", uresniči svoje sanje? In če smo, je temelj pravi? Smo se res pripravljeni odpovedati prilaščanju in posedovanju, da bi tako imeli dovolj za dokončanje? Smo res pripravljeni v svobodi stopiti za Njim in pustiti, da nam odslej Ljubezen sama določa pot, tako, ki je sami ne bi prehodili? Smo se res pripravljeni odpovedati svojemu svetu varnosti in postati ujetniki evangelija in jetniki Jezusa Kristusa, ki edini lahko človeka popelje v resnično dobro?

Vsak, brez izjeme, se tako ali drugače mora "usesti in preračunati" ter dati odgovor. In od tega svobodnega odgovora Gospodu, iz tega temelja, začne rasti stavba.
Naša in umrljiva ali Božja in večna ...
Vse pa se začne pri besedah: "Če kdo hoče ..."


Ni komentarjev:

Objavite komentar