Vedno bolj spoznavam, da je pot Boga ravna, jasna, preprosta. V preprosti misli, preprosti besedi in preprostem dejanju. V malem ... In vedno bolj okušam, kako je vsak ovinek na tej poti le sad tega, da človek prisluhne napačnemu glasu. In se zaplete v lastno senco. Ta zapletenost pa je velika, ker se namreč senca pojavlja tako zelo in tako konstantno, da človek spregleda sonce.
Res, ne da se služiti dvema gospodarjema, ne da se služiti samemu sebi, gledati lastne sence in obenem videti sonce. Ne da se služiti Bogu in samemu sebi. Zato je pomembno, kam je usmerjen naš pogled. Pomembno je, h komu se nagne naše uho. Kajti prav od tega dvojega je odvisno, kam bo šel tudi naš korak. Po ravni, jasni in preprosti poti ali po ovinkih.
Ne da se služiti Bogu in mamonu.
1) V drugem berilu apostol Pavel s svojo prodornostjo pisanja odstre zaveso življenja, ki je Bogu po volji. Odstre zaveso tiste mirne, jasne in preproste poti Boga.
Ker Bog hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice, Pavel Timoteja vabi, naj prosijo, molijo, posredujejo in se zahvaljujejo za vse ljudi, tudi za oblastnike. Da bodo lahko živeli mirno in tiho. To je Bogu po volji.
Mirno in tiho. Ravno, jasno in preprosto. Brez kričečih ovinkov in brez opozarjanj, ki so namenjena našemu protagonizmu.
In kako težko je grešnemu človeku ostati "samo" na ravni poti, v vsakdanji mali zvestobi preprostim stvarem, ne da bi ob tem verjel skušnjavi, da je ta pod dolgočasna, napačna in neosrečujoča.
Koliko ovinkov delamo, ko prisluhnemu glasu, ki pravi, da je vredno samo tisto, kar se vidi in kar zbuja pozornost, kar je merljivo in dokazljivo, kar je glasno in kričeče. Koliko ovinkov delamo, ko verjamemo, da se ne da ničesar ter sebe in druge obsodimo na navidezno invalidnost. Takrat z besedami, s pritoževanjem, opravljanjem in jamranjem delamo ovinke, ki utrudijo in meglijo pogled na pot, ki je ravna, preprosta in jasna, mirna in tiha. Zato Pavel spodbuja: "Molite, prosite, posredujte, se zahvaljujte", nato pa je potrebno tudi živeti in postati tista sprememba, ki jo želimo od drugih. Po takem življenju, ki bo vidno v nas, bodo ljudje lahko spoznali resnico.
2) Ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali ...
Pri Bogu se ne da ostati neopredeljen. Potrebno se je odločiti. Ali se z Jezusom zbira ali raztresa, vmesne poti ni. Ali se pospešuje prihod Božjega kraljestva med nas ali se ga zavira. Ali se s svojim življenjem pospešuje, da bi se vsi ljudje rešili in spoznali resnico, kar je volja Boga ali se dela ovinke in se to resnico zamegljuje. Vmesne poti ni.
To dejstvo je posebej močno zaostreno v evangeliju, kjer beremo priliko o krivičnem oskrbniku. Bogataš je Bog, oskrbnik smo mi.
Dan nam je torej čas, dano nam je oskrbništvo nad premoženjem in dani so nam ljudje.
Časa se ne da ustaviti, čas teče. Potrebno se je torej odločiti, komu bomo v tem času služili.
Dano nam je veliko premoženje ter oskrbništvo nad njim. Vsakemu od nas. To premoženje so milosti, ki jih Bog trosi v vsako dušo, so darovi in je resnica, ki jo Bog polaga v vsako dušo in se je ne da preslišati.
Milosti, darovi, resnica pa so vse to le toliko, kolikor jih uporabljamo za dobro drugega. Sicer kakor ta oskrbnik, zapravljamo premoženje, ki nam je bilo zaupano. Služimo mamonu, ki osamlja in zavlačuje prihod Kraljestva. Človek, ki živi zase, zapravlja.
Zato so nam dani ljudje. Da bi postali bratje. A tudi ob teh ljudeh se je potrebno odločiti. Kajti dokler človek služi gospodarju samega sebe, tudi ti ljudje hitro postanejo zgolj predmet uporabe in ljubosumja, o čemer slikovito govori prvo berilo, pa tudi svet, v katerem živimo - zmanjšane mere, povečane uteži, varljiva tehtnica, pleve prodano kot zrnje ...
In vsi imamo v sebi človeka, ki bi rad služil sebi in zaradi lastne ogroženosti druge uporabil zase. Je pa enako res, da so čisto vsakemu od nas podarjeni milostni trenutki spoznanja, da nismo sami oskrbniki svojega življenja, tisti čas, ko spoznamo, da bo vsak od nas moral dati obračun o svojem gospodarjenju. To so tisti milostni trenutki, ki jih radi poimenujemo kriza in stiska, za Boga pa so prav to idealne vstopne točke, da nas od lažnega premakne k pravemu gospodarju - k sebi, ki pa je Oče.
3) V teh milostnih trenutkih, ki jih je doživel tudi krivični oskrbnik, se srce lahko odpre vprašanju: "Kaj naj storim?" ter najde odgovor: "Vem, kaj bom storil, ..."
Ta oskrbnik doživi milostni preobrat, h kateremu smo večkrat v življenju poklicani vsi. Od zaprtosti vase, od služenja lastnemu jazu, k drugemu. Ta oskrbnik začne iskati prijatelje. In nauči se odpuščati. Nauči se dajati.
"Koliko si dolžan? Sto vrčev olja. Brž, sedi in napiši petdesed."
Milosti, darov in resnico, ki jo je prejel, ne drži več zase, ampak postane do drugih radodaren, še več, razsipen. Postane prijatelj, ki ne šteje, ampak daje. In prav ti prijatelji, ki si jih je pridobil na tem svetu, kjer vlada krivični mamon, mu bodo odprli vrata in ga sprejeli v večno bivališče, kjer krivični mamon poide in ga ni več. Nebesa so namreč tam, kjer so prijatelji. Božje kraljestvo se širi toliko, kolikor je med nami prijateljstev, z Bogom zbiramo toliko, kolikor odpuščamo in živimo prijateljstva.
Tu pa je potrebno še korak niže. Odpuščati se namreč ne da, dokler grešen človek sam ne spozna, da ima Očeta, v katerem mu je bilo odpuščeno. Oče je svoje obličje razodel v Sinu Jezusu Kristusu, ki je sebe dal v odkupnino za vse. V Sinu, ki ne le, da je iz "sto vrčev olja" zapisal "petdeset", ampak je našo zadolžnico, ki je zahtevala smrt, s svojo smrtjo in vstajenjem izbrisal ter jo pretvoril v rojstni list ljubljenih sinov in hčera.
Sebe je dal do konca, ko je postal do nas, ki nas imenuje svoje prijatelje, razsipen do zadnje kapljice krvi. Da bi razodel Očeta in bi človek več ne služil samemu sebi ter iskal protagonizem, ampak sprejel Očeta in se učil biti sin in hči. Z Očetom pa tako ne prejmemo v dar le ljudi, ampak brate, ki smo jim v Kristusu zmožni odpuščati ter podarjati svoje premoženje, vse do daritvega samega sebe.
V tem je lepota nebes, v tem je lepota sinovstva in v tem je lepota prijateljev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar