Danes se končuje to izredno in milostno leto Božjega usmiljenja. Leto, ki je samo po sebi postalo "odprta vrata" in vabilo v novo življenje, v nov način razmišljanja in nov način ravnanja. To leto so bila torej vrata, ki so prehod iz teme tega sveta, kjer vlada logika maščevanja, zamer in ločitev, v svetlobo kraljestva ljubljenega Sina, v katerem imamo odrešenje, odpuščanje grehov. To je kraljestvo, kjer vlada sprava, edinost in bratstvo. To je kraljestvo, za katerega smo bili ustvarjeni in za katerega smo tudi usposobljeni, kajti kakor piše apostol Pavel, usposobil nas je za delež svetih v svetlobi.
Začenja se torej življenje za temi vrati!
Jezus, kralj vesoljstva, ki nas je usposobil za življenje v svobodi in na kar nas spominja že glavna mašna prošnja, želi, da bi mu vse stvarstvo, rešeno sužnosti, z nami svobodno služilo in ga brez konca proslavljalo. To so besede, ki spominjajo na radikalnost našega krsta, ko nas je Ljubezen dobesedno iztrgala iz oblasti teme in nas prestavila v kraljestvo ljubljenega Sina.
Kjer pa je nekaj potrebno iztrgati, pomeni, da je tisto, kar drži, močno, trdo, trmasto ... in res je miselnost tega sveta, ki ni drugega kot miselnost grešnega človeka, trda, močna, nepopustljiva. Vztaja in človeka prepričuje, da je on sam kralj samega sebe, svojega življenja in celo drugih, da je celo kralj nad življenjem in kralj vesoljstva.
Prepričuje ga ne toliko, da Boga ni, ampak da je ta Bog krut in neusmiljen, ljubosumen kralj, pred katerim se je bolje skriti in narediti po svoje. Skušnjava, vedno enako oblečena in nič kaj originalna, nas nenehno prepričuje, da je tema svetloba in zato nad to kraljestvo teme, ki vlada v svetu, mogočno razprostira napis: "Reši samega sebe!"
Jezus, edini resnični Kralj, svobodno stopi v to kraljestvo, stopi pod ta napis in ne reši samega sebe, ampak samega sebe podari do konca. Vstopi v to logiko jemanja in grabljenja zase, v ta paralizirajoči strah zase, ki med nami hrani toliko zamer, tekem in prepirov in jo razstrupi. Z Ljubeznijo, ki ne stopi s križa, ki ne preti in ne grozi nazaj, ki ne dokazuje, ampak dokončno zakraljuje s protistrupom, ob katerim mora umolkniti tudi satan: "Oče, odpusti jim."
Voditelji ljudstva, ki predstavljajo grešno in padlo človeštvo, se ljubezni posmehujejo v obraz, se iz nje norčujejo in jo ponižujejo, ljubezen pa nad tem kraljuje, ker se ne pusti niti za trenutek umazati, niti za trenutek se ne pusti zmesti ali premoti, temveč ostaja ljubezen in vrača odpuščanje. Ker je močnejša, ker je svobodna!
Za to kraljestvo svobode smo ustvarjeni in osvobojeni, v to kraljestvo smo s krstom tudi konkretno prestavljeni, za to kraljestvo nas je usposobila kri njegovega križa, ki je spravila stvarstvo med seboj in s svojim Stvarnikom. Kdorkoli hoče vstopiti v to kraljestvo, so zanj vrata na stežaj odprta. To je Jezus pokazal z razbojnikom, ki se tik pred svojo smrtjo odloči vstopiti skozi večno odprta sveta vrata Jezusovega srca. In vstopi.
Nasprotno pa drugi razbojnik, ki prav tako stoji pred istimi vrati, odprtimi tudi zanj, ne vstopi. Ker ne sprejme, da ga rešuje drugi, ampak hoče rešiti samega sebe in tako postane sam sebi sodnik in krvnik. Kadarkoli namreč hoče človek rešiti samega sebe, mora zaradi ogroženosti, ki jo nujno ob tem občuti, poniževati druge. To so voditelji ljudstva in eden od hudodelcev, ki sta visela z njim. In to smo mi, ko ostajamo v kraljestvu teme tudi potem, ko smo bili usposovljeni in prestavljeni v kraljestvo svetlobe.
Ko človek vendarle odkirje, kako zelo je ljubljen in najden, kako je vse, kar ga je ločevalo od svetlobe, za vedno uničeno in kako je po moči Kristusove daritve usposobljen in svoboden za to, da se vsak trenutek odloči vstopiti v kraljestvo odpuščanja, se zgodijo nebesa. Takrat resnično tudi v našem srcu zakraljuje Kristus, kralj vesoljstva.
Takrat, ko srce zmore pred večno odprtimi vrati ponižno prositi: "Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo." Takrat, ko naše srce visi na križu in čuti vse tisto, kar ga je kdajkoli v življenju prizadelo, takrat ko ječi in trpi od prejetih krivic, takrat je to srce povabljeno, da se pusti prenesti v kraljestvo Sina, kjer vlada odpuščanje in veselje in ne ostaja več samo in zunaj, kjer vlada zamera in hlad zaprtih odnosov.
Jezus nas je osvobodil za to, da se svobodno odločamo za dobro. Da se v naših odnosih prav takrat, ko je najtežje, odločamo za svetlobo, za kraljevanje, ki doseže svoj vrhunec v besedah: "Odpusti jim," ter na drugi strani: "Odpusti mi." Usposobil nas je, da skupaj z Njim širimo Kraljestvo, v katerem vlada nova, krstna miselnost, v kateri je krivica že odrešena, iz prebodene rane pa že vrnjen blagoslov.
Naj torej Kralj vesoljstva, ki svoje kraljevanje izkazuje v usmiljenju, darovanju in odpuščanju, resnično postane tudi kralj našega srca. Naj miselnost odrešenega in osvobojenega človeka, ki ne preti, se ne maščuje, ni ogrožen in ne potrebuje poniževanja drugih, postane tudi naša. Naj tudi mi kraljujemo s tem, da smo usmiljeni, ker je naš Oče usmiljen, da odpuščamo zato, ker nam je odpuščeno, ljubimo zato, ker smo ljubljeni do konca in smo dobri zato, ker je v našem srcu Kraljestvo dobrega.
Takrat ni več pomembno, kdo je človek pred nami, pomembno je ali se bomo mi, ki smo pred tem človekom, odločili vstopiti skozi na široko odprta sveta vrata Božje logike ali ne.
Odločiti ali živeti v temi ali svetlobi? Vstopiti skozi vrata odpuščanja in usmiljenja ali ostajati sužnji kraljestva teme? Biti levi ali desni razbojnik?
Usposobljeni smo za svobodno izbiro, vsak dan znova in v vsaki rani znova!
Ni komentarjev:
Objavite komentar