Zdi se, kakor bi ta adventni čas vsako leto prišel kakor tat, nepričakovano in nenadoma ... tako, da preseneti. In vendar pride. Tako kakor pride novica o marsikateri nosečnosti. In kakor sta starša povabljena, da sprejmeta novost in se ji pustita preoblikovati, smo tudi mi vsako leto povabljeni, da se prepustimo novosti, ki jo prinaša Bog. Vsako leto znova, vsak dan posebej znova.
In četudi se je ta advent za koga pojavil kakor tat, smo povabljeni, da ga sprejmemo. Da kakor Marija sprejmemo nepričakovano novico angela in odpremo srce za to, kar pripravlja On. To je advent - sprejeti nepričakovano. Odpreti dlani takrat, ko ne razumemo vsega. Biti pripravljeni na spremembo takrat, ko Bog preseneti in povabi v neznano.
Zato pa je potrebno lahko in čisto srce. Zato v drugem berilu beremo Pavlove spodbude k temu, naj naša srce ne bodo obtežena v požrešnosti in popivanju, naj ne bodo uspavana in "anestezirana", naj ne bodo v postelji, ampak budna, na nogah, pripravljena na pot sprememb. Pripravljena iz razuzdanosti, prepirljivosti in nevoščljivosti stopiti na pot luči, na pot dneva,
Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, dnevu primerno.
Vsak prihod preseneti. Vedno. Tudi prihod, ki je pričakovan, saj vsak prihod prinese nekaj novega, vsako novo pa zahteva spremembo, Obleči Gospoda Jezusa Kristusa tako nujno pomeni obleči pripravljenost na nenehno rast, na nenehno dinamiko, na nenehna presenečenja. In blagor srcu, ki ga Gospod ob svojem prihodu najde pripravljenega, lahkega, prosojnega in pripravljenega, da ga On sam oblikuje in vodi. V Mariji ga je našel!
Toda pot odrešenja se ni končala tam. Nadaljuje se po meni in tebi, toliko, kolikor midva dopustiva. Toliko, kolikor tudi v nama Bog Oče najde prostor zato, da bi poslal Besedo in bi se ta lahko utelesila. Dejavno, konkretno, v malem.
Že prvo berilo se začne s pomenljivim stavkom: "Beseda, ki jo je prejel Izaija ..." Prejel jo je. V upanju, da bo pri njem našla mesto in bo lahko oznanjena naprej. Beseda je lahko le sprejeta, ne more biti izsiljena, ne more biti ugrabljena, ne more biti izmišljena, resnična in prava Beseda je lahko samo sprejeta. Takrat, ko obišče.
Ko je torej ta Beseda obiskala preroke stare zaveze, so s tem prejeli nalogo, da jo oznanijo naprej. Mi, ljudje nove zaveze, imamo nalogo, da Besedo, ki obišče, sprejmemo, donosimo in jo tudi utelesimo. Ter s pričevanjem predamo naprej.
Beseda nas danes prav k temu vabi in za to vzgaja:
Prerok Izaija je imel nalogo, da naznani prerokbo, mi imamo nalogo, da jo že živimo, kajti Obljuba, dana od Očeta, se je že izpolnila.
Gospod se je že za vedno odločil prebivati med nami. Odločil se je, da bo Bog z nami, Bog med nami, zato je gora hiše Gospodove, ki bo trdno stala kot najvišja med gorami in h kateri bodo hiteli narodi, že med nami. Mi smo tisti, ki se moramo odločiti ali pojdemo k njej ali ne. Ali bo Gospod naš temelj, kraj, kamor se bomo nenehno vračali ali ne.
1) "Pridite, pojdimo na Gospodovo goro."
Kako temeljno je hrepenenje. Kako temeljna je želja po tem, da bi pili, da bi bili z Gospodom ... Kako temeljna bo v tem adventu zavestna odločitev za čas, namenjen molitvi, namenjen Besedi. Četudi bodo ti obiski pri Besedi morda kratki, vendarle ostajajo temeljni čas adventa.
2) "Poučil nas bo o svojih potih in hodili bomo po njegovih stezah."
Nihče od nas ne more z lastno modrostjo spoznati pot, po kateri je dobro hoditi. Samo Modrost, ki nas presega, lahko to razodene. Tistim, ki jo iščejo, tistim, ki po njej hrepenijo, se tudi z lahkoto in veseljem da najti, tiste pa, ki je ne potrebujejo, pusti, da hodijo po svojih potih. Odrasli smo, poklicani v Odnos, nikoli pa vanj prisiljeni. Odločitev ostaja naša.
3) "Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja."
Vsakemu, ki se odloči, da pride h "Gospodovi gori", da pride k Njegovim nogam, se usede in prisluhne, da modrosti in spoznanja za korake, ki so potrebni. In kdorkoli se usede k njej in pusti, da ga Beseda obišče, ne more oditi k drugim z meči in sulicami, s prepirljivostjo in nevoščljivostjo, temveč s srcem, ki je umirjeno, potolaženo in napojeno. S srcem, ki je preprosto drugačno, obiskano, noseče z Bogom.
V tem je razlika med tistima dvema, ki bosta na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. In tisti dve, ki bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena.
Vsi počnemo enake stvari, vsi vstajamo, živimo, delamo in spimo. Vendar je temeljna razlika. Je srce, ki je obiskano, srce, ki ve za "goro Gospodovo" in je srce, ki je ostalo v narkozi "doline". Je srce, ki je kljub nepričakovanemu prihodu sprejelo obisk Boga in je srce, ki išče izgovore in se novosti izmika. Je srce, ki je lahkotno in pripravljeno, da si nadene orožje luči in je srce, ki raje ostaja v delih teme, v "požrešnosti in popivanju", karkoli že so ta uspavala.
Je srce in je srce ... ura je že, da se zbudimo in odločimo, med katerimi želimo biti. Tistimi, ki so Besedo sprejeli, četudi je presenetila, tistimi, ki so se pustili ujeti adventu, četudi je prišel kot tat ali tistimi, ki bodo raje spali dalje kakor se ne bi zgodilo nič in kakor bi Beseda ne obiskala ...
Ura je, da se odločimo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar