sobota, 06. maj 2017

Hodil bo noter in hodil bo ven

4. velikonočna nedelja - nedelja Dobrega pastirja

So besede in so besede. So besede, ki dajejo življenje in so besede, ki kradejo, koljejo in uničujejo.
Je torej glas, ki kliče po imenu in ki ga je dobro poslušati in so glasovi, ki se plazijo v stajo in vabijo, da bi potem oropali in odšli.

Zanimivo, da Gospod za svoj glas vedno uporabi ednino, kajti On je tisti eden in edini Dobri pastir, ki kliče svoje ovce, da bi jih peljal ven in jim dajal življenja. Na drugi strani pa so glasovi tatov in roparjev, ki se plazijo v človekovo srce od drugod in ne skozi glavna vrata. Za te uporablja množino, ker jih je mnogo. Zlo se mora namreč prikazati številčno in glasno, Dobremu pa zadostuje, da je tiho in konkretno.

Če je torej staja, v kateri so ovce in v katero skozi vrata vstopa Kristus, naše srce in je paša zunanji svet, ki nas obdaja, potem je izredno pomembna beseda, ki jo Jezus uporabi v tej priliki - vratar!

Poklicani smo namreč postati vratarji našega srca. Stati tam, pri vratih, ki je Kristus, kakor se je sam poimenoval in tam preverjati misli in čustva, ki hočejo vstopiti v stajo. Jih spustiti skozi Kristusov pogled in njegovo Besedo, da se pokaže, v imenu koga prihajajo - v imenu Pastirja ali v imenu tatov.
Mi pa tako pogosto v srce zmedeno spustimo vsako besedo, ki jo ponudi svet. Zadostuje zgolj to, da nekaj obljublja.

Tako se redno dogaja, da v našo notranjost vstopajo besede, ki resnično ranijo, kradejo in uničujejo. In te besede potem dajemo naprej, drugim. Po ranah, ki smo jih prejeli, zadajamo nove rane tistim, ki so poleg nas.
Dokler v svoje srce ne spustimo Kristusa.
Njega, v čigar ustih ni bilo zvijače, Njega, ki ni vračal sramotenja za sramotenje, ki ni grozil, ko je trpel, ampak je naše grehe na svojem telesu ponesel na les. On je sprejel te volkove, tatove in roparje, pustil, da so ga ranili, vendar ne tudi premagali. Kajti samo tisti, ki ne grozi in ne preti, tisti, ki se ne maščuje in ne vrača, temveč odpušča, zmore zaustaviti zlo. Zmore razstrupiti sleherno puščico zla.
Kristus je to storil za vse nas, da bi po Njem enako delali tudi mi.

"Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni!" 

Edino v Njegovih ranah se je zlo lahko zaustavilo in umirilo. Po naših se pogosto širi, po Kristusovih pa je zaustavljeno, kajti od tam dalje se širi le še blagoslov. Zato nas danes in sleherni dan močno kliče in vabi, da bi On postal vrata našega srca, da bi svoje rane položili v Njegove in v njih razstrupili sleherno zlo, ki še kolje in uničuje svobodo in čistost našega srca.

Kliče in vabi pa tudi, da bi te "tatove glasov tega sveta" zaustavili še predno se vtihotapijo v naše srce. Zato so tako pomembni vratarji! Vratar pa mora, da bi dobro opravljal svojo nalogo, stati poleg vrat in ne stran od njih. Vratar mora torej stati poleg Kristusa, biti eno z Njim, edino tako naše življenje mirno prehaja iz intime srca v akrivnost sveta. Ven in not. In povsod dobi pravo pašo, povsod je nasičeno, ker ve, katerim Besedam veruje in katere preprosto pusti zunaj.

In kakor k vsakemu delu spadajo tudi napake, velja isto tudi za vratarja. Tudi nam se redno dogaja, da se vendarle damo prepričati volkovom, preoblečenim v ovčje kožuhe in pademo. Vendar je pot tudi tu jasna.

V prvem berilu beremo, kako so mnogi ljudje na binkoštni dan spoznali, da so v svoji veliki zmoti križali samega Gospoda in Mesija. Nato pa vprašajo: "Bratje, kaj naj storimo?" Niso filozofirali, niso se posipali s pepelom, niso napadali in krivili druge, ne, bili so pripravljeni spoznati svojo ozkost in napako ter svoje življenje tudi spremeniti. V njihovem vprašanju je skrita že vsa pripravljenost na spremembo.
To je prava pot kristjana. Ne to, da ne (z)grešimo, temveč da nenehno spoznavamo svoje ozkosti in napake ter smo obenem že pripravljeni na spreobrnenje. Nenehno. To je všeč Gospodu, ki nas nenehno uči ločevati Glas od glasov. Da bi le imeli polnost življenja, kajti za to je prišel.

Potem pa se Beseda dotakne še posebne nevarnosti današnjih kristjanov, ki radi zaidemo v skrajnosti. Skrajnosti, da bi bili nenehno "v staji" ali nenehno "v akciji". Ne eno ne drugo v sebi ne skriva polnosti življenja. Ta je namreč le v modri pretočnosti med enim in drugim, v tej modrosti "hoje ven in hoje noter", v kombinaciji "staje" in "paše".

Tako je pomemben čas, ko iščemo mir srca, ko iščemo priviligirane prostore srečanj in druženj z Gospodom, saj vsako srce potrebuje čas, ko je "v staji", ko je pri sebi, v samoti in intimi lastnega srca, v katerega vstopa Kristus in daje spoznavati svoj Glas. Ta čas je tudi pomemben za trening vratarja, ki se prav v vsiljevalnih mislih tatov in roparjev uči razločevati glasove od Glasu Pastirja, kar pozneje močno potrebuje v svetu.

Je pa enako potrebno, da času "v staji" slediti tudi čas "zunanje paše", čas, ko se gre "ven", v svet, med ljudi. Ni dovolj samo biti znotraj, v priviligiranem času molitve, kakor ni vredu biti samo zunaj, med ljudmi, v nenehni akciji in dejavnosti, ki na koncu ne oznanja več Kristusa, ampak Kristusa samega uporabi za oznanjevanje samega sebe!

Naj nas tako današnja Beseda še bolj spodbudi in pomaga, da bi se naučili ločevati med mikavnostjo in pretkanostjo glasov tistih, ki se v stajo plazijo naskrivaj ter lepoto glasu Gospoda in Pastirja, ki nas uči modrosti zmernosti, da bi tako hodili not in hodili ven in vselej našli pašo!


1 komentar:

  1. Postajam vratarka svojega srca. In "Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka........"

    OdgovoriIzbriši