Pred točno 100 leti je v dolini Iris Marija vprašala tri male pastirčke, ali so pripravljeni podariti svoja življenja Bogu in zadoščevati za vse hudo. In pastirčki so odgovorili: "Hočemo!"
Danes nas Kristus po svoji Besedi sprašuje ali smo pripravljeni posvetiti svoja življenja Njemu in skupaj z Njim in drugimi graditi duhovno zgradbo, Njegovo Cerkev, ki je rojena iz rane na srčni strani. In kaj Mu bomo odgovorili mi?
Apostol Peter v svojem pismu tako močno spodbuja in kliče, naj se mi, živi kamni, približamo drugemu živemu kamnu - Kristusu in se tako pustimo vzidati v duhovno stavbo, v njegovo živo Telo, kjer imamo nalogo darovanja samih sebi in sveta. Vse vračati h Kristusu in Kristusa vračati svetu.
In kdorkoli to počne, ne bo osramočen, ker veruje v izbran in dragocen vogelni kamen, ki je za vedno postavljen v odrešenje mnogim. Izbrani in poklicani smo torej vzeti zares, da smo izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo in svet narod, ljudstvo, določeno za Božjo last, da bi sredi tega sveta, ki ima Kristusa še vedno za "kamen spotike" in "skalo pohujšanja", oznanjali slavna dela Njega, ki nas je poklical iz teme v svojo čudovito luč.
Tudi mi smo namreč bili tema, vendar nas je dosegel Glas pastirja, glas Odrešenika, ki je samega sebe prvi dal za temeljni kamen, v katerega se je zagnalo vse zlo sveta in bilo premagano. Tisto namreč, kar svet zavrže, Bog pogosto izbere in postavi na temeljno mesto. In prav na ta temelj smo bili vzidani tudi mi, zato smo večno nepremagljivi. Nismo se vzidali sami, ampak nas je On poiskal v naši temi in prestavil vase, v svetlobo.
Zato tudi danes za kristjana ne more biti druge temeljne naloge kakor te, da se v njegovem življenju vidi, da je bil mrtev kot ostali, a ga je v tem grobu dosegla svetloba slavno Vstalega in prestavila v čudovito luč. Mi pa se večkrat obnašamo, kot tisti, ki svetlobe še videli niso!
Naša naloga je torej dati vse svoje moči in življenja za gradnjo občestva med nami, za gradnjo bratstva, ki je bilo rojeno iz Rane na Jezusovi strani in je zato tudi vsako bratsvo med nami z ranami. In v tem bratsvu ima vsak svojo, nepogrešljivo vlogo, ki se izmenjuje... molitev, oznanjevanje Besede, strežba pri mizi ...
V tej zgradbi smo poklicani darovati duhovne daritve, kar preprosto pomeni Njemu samemu vračati življenje, ki ga živimo in smo ga prejeli kot dar. Mu vračati vse, kar živimo in kar smo, potem pa prinašati tudi svet, brate in sestre, to, kar živijo in kar so. Tako je vsak in vse prežeto s to slavno lučjo, ki vse posvečuje in preoblikovano vrača. Zato je kristjan tisti, ki bi moral svetiti, sam od sebe, spontano.
Vse potrebno torej že imamo.Mi smo že izvoljeni rod in ne šele tisti, ki morajo do tja priti. Mi smo že tisti, ki so bili vključeni v pot, resnico in v življenje in ne šele tisti, ki morajo to pot najti. Obnašamo pa se kakor Filip, ki trdi, da še vedno nekaj manjka. Samo še to, potem pa bo. Samo še službo dobim, potem pa bom. Samo še to zadevo uredim, potem pa bom. Jezus pa ne neha ponavljati, da za gradnjo Božjega kraljestva med nami, že imamo vse! Za odrešene in lepe odnose med nami, že imamo vse!
Kristus je torej tisti prvi, ki živi občestvo, bratsvo, enost z Očetom in Svetim Duhom, kjer vsak prehiteva drugega v delanju dobrega in prihajanju naproti drugemu. On je prvi, ki nam je pokazal, kako se živi v tej duhovni zgradbi.
Zato je vsak, ki se pusti vzidati v ta odnos Očeta, Sina in Duha ter ga živi zares, tisti, ki že opravlja dela kakor jih je opravljal Sin in celo večja kot ta. Ker pričuje o novem Božjem življenju, pričuje o čudoviti svetlobi, ki nas je obiskala in ki želi, da bi se vsi znašli v njej.
Svetimo toliko, kolikor s Kristusom zbiramo, da bi vsi vstopili v čudovito luč, ki se nam je sama razodela. Luč, za katero nismo storili ničesar, lahko pa jo živimo in v majhnosti pred Bogom prosojno predajamo naprej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar