Resnično pravi odnos je samo tisti, ki vključuje veliko noč, ki pozna večer četrtka, pozna petek, pozna dolgo čakanje sobote, okusi pa tudi moč vstajenja, ki presega človeško mogoče. Vsak odnos se torej začne najprej s sladkim, z zaljubljenostjo, potem pa raste in zori do točke, ko človeka potisne v kot odločitve, v kot, v katerem se iz srca izvije: "Zapeljal si me, Gospod, in dal sem se ti zapeljati."
Tu je točka duhovnega boja.
Bog je ljubezen, zato si človeka želi ponovno svobodnega, tudi od ujetosti v lasten jaz in lastno misel, da bi ga tako ponovno vrnil v občestvo s seboj, v edino novo misel, kjer človek nima več smrti pred seboj, ampak za seboj. Četudi se je s krstom to dejansko že zgodilo, naša stara narava kljub temu težko vstopa v to dejstvo. Zato Pavel spodbuja k nenehnemu preobražanju svojega mišljenja. Ta preobrazba, ta prehod iz stare v novo misel pa je tudi boleč. Kot vsak porod.
Ker torej Bog človeka tako ljubi, prihaja k njemu v človeku lastnem jeziku ter ga povabi korak naprej. Vse se zdi prijetno in lepo. Človek že morda hodi za Gospodom, in vendar še lahko ostaja ločen od Njega, še ostaja tisti, ki bi še vedno rad Bogu sam pokazal, kaj mora storiti in kaj je zanj dobro. Ostaja tisti, ki se mora ohraniti, samouresničiti, postaviti zase, dokazati in uspeti. Vsekakor ohraniti svoje življenje!
Tu pa čelno trčita človeška in Božja miselnost, trčita miselnost posameznika zunaj občestva s Kristusom (četudi hodi za Njim) in človeka, ki je v Kristusa oblečen, vanj vcepljen in Njega živi. Tak se lahko odpove svojemu načinu mišljenja, ker ve, da je le delno in zato omejeno ter sprejme Božjega, v moči katerega lahko za petkom že vidi vstajenje in se zato ne boji dati življenja.
Peter je torej na prelomnici. Od tega, ko ga je Gospod poklical in se je med njimi ravno utrdilo veselje nad Učenikom, veselje nad tem, da so lahko zraven in del velikih del, ravno ko je bilo najbolj idealno za to, da se vsak od njih še dodatno dokaže in pokaže svoje sposobnosti, jim Jezus začne razodevati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, velikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati. Učenik torej naenkrat obrne smer, zagrabi kakor ogenj v kosteh, ki ne izgine ...
Človek namreč v svoji grešni miselnostni ne sliši "tretji dan vstati", zelo pa sliši "umoriti", zato se zboji, saj gre taka pot v popolnoma nasprotno smer, kakor si je želel sam.
"Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!"
In vendar:
"Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško."
Kaj pa je Božje? Mar ne ravno to, da vsi verujejo v Sina in spoznajo Očeta ter prejmejo večno življenje? Zato je prišel Kruh, ki pa se mora pojesti, ne pa ohraniti. Vsaka prava ljubezen se daje, na neki način se pusti umoriti medtem, ko ljubi.
Vsekakor to ne gre v človeško logiko samouresničitve, kjer je temeljno ohraniti sebe.
Tako se prične temeljna metanoia, temeljni prehod iz človeka, ki je sam, v človeka, ki je v Odnosu. Človek, ki je sam (četudi lahko hodi za Gospodom), se boji izgubiti samega sebe, ker se mora dokazati, pokazati in ohraniti nedotaknjen do konca!
Človek, ki je v Odnosu in v Kristusu tudi živi, pa se spozna ljubljen z Ljubeznijo, ki gre do konca, zato izgubi sleherno potrebo po "najdenju samega sebe in svojega življenja" ter zahrepeni po tem, da se tudi sam podari.
"Kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel."
Peter je na prelomnici. Jeremija je na prelomnici. Ogenj v kosteh ne mine. Ostaja. Jezus se od Petra ne umakne. Ostaja. Potrebno se je odločiti.
Ali reševati svoje življenje, graditi na sebi in se samouresničevati ali se vreči v roke edini Ljubezni, ki prosi celoto človeka, ki ljubi do konca, a tudi vodi skozi petek v ljubezen drugih do konca?
Pavel v pismu Rimljanom spodbuja k odločitvi drugega: "Rotim vas bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev; tako bo vaše bogoslužje duhovno. Preobražajte se z obnovo svojega mišljenja, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všeč in popolno."
Kliče in spodbuja, da si upamo izgubiti sebe, da izpustimo logiko razmišljanja starega človeka, ki se hoče za vsako ceno ohraniti in vstopiti v logiko Ljubezni, ki ljubi, se porablja, se pusti raniti in ne šteje.
Začetna pot za Gospodom je torej minila. Učenci so se morali odločiti. In mislim, da se moramo tudi mi. Vsak od nas! Ljubezen namreč nujno vključuje svobodno odločitev!
Zato Jezus ne brez razloga reče: "Če kdo hoče..."
Odločitev je moja in tvoja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar