Povabilo Gospoda se nadaljuje. Danes stopa na poti in vabi v svoj vinograd zastonjske ljubezni, vabi v nenehno občestvo z Njim, kjer je vse, kar je Njegovo, tudi naše.
Bog odhaja na ulice in išče človeka, da bi ga ponovno poklical v Odnos s seboj. Išče ga zgodaj zjutraj, ob devetih, ob poldne, ob treh in ob petih popoldne. Simbolno to pomeni vedno! Bog od prvega padca naprej ni nehal klicati in iskati človeka, ki poseda na trgih in ulicah, izgubljen in brez Očeta.
Človek od greha naprej ne ve več, kaj pomeni biti sin, ne ve, kaj pomeni "biti najet" oziroma poklican. Klic je tisti milostni trenutek, ki se zgodi, ko Gospod vstopi v življenje posameznika in ga povabi v odnos širšega občestva. Konkretno in neizbrisno se je to zgodilo pri krstu, ker se pa radi izgubljamo in odhajamo v staro, Bog sam ne odneha prihajati na naše poti in v naše misli, četudi so te daleč od Njegovih in klicati nazaj v lepoto novega.
Delavci v vinogradu simbolno predstavljajo ljudi, ki so že vstopili v Kristusovo Telo. In vendar ne pomeni, da so tisti, ki so "znotraj" tudi zares spoznali Očeta. Zakaj bi sicer godrnjali?
Ti delavci, ki jih gospodar v priliki prve najame, imajo držo starejšega sina iz druge Jezusove prilike. So v tem, kar je Očetovega in vendar ne prepoznajo Očeta. Zanje ostaja gospodar, oni pa tisti, ki si morajo ljubezen prislužiti in se izkazati. V taki logiki je še kako pomemben vsak denarij, še bolj pa je pomembno ali je so-služabnik prejel več kakor jaz. Misel starega človeka, ki je daleč pod mislijo Boga, kakor beremo v prvem berilu.
In Oče vnovič na zadnjih in izgubljenih, ki so najdlje posedali brez Očeta, pokaže, da je logika Ljubezni drugačna. On namreč hodi in kliče. In kdorkoli vstopi, vstopi v njegovo polnost, kjer si ni potrebno kupovati, ampak le sprejeti držo obdarovanih sinov in hčera.
Ponovno nekaj, kar sodobnega človeka vznemirja, saj v tem ni štetja, ampak le veselje nad lastno obdarovanostjo, posledično pa tudi nad obdarovanostjo tistega, ki ga ta Ljubezen najde. Četudi šele ob "koncu dneva".
Kjer Nekdo daje, ni več prvega in zadnjega, ampak je samo obdarovani. Še več, prvi je ravno tisti, ki uspe dati sebe nazaj, na zadnje mesto in tako pripravi prostor milosti, ki je ne gre prehitevati ali celo ukazovati. Prvo in zadnje mesto v Božji misli tako vedno sovpadata.
Pavel pravi: "Življenje je zame Kristus." Ko človek to okusi, se preprosto hoče manjšati, da bi On rastel (prim. Jn 3,30).
Nenazadnje pa je tudi pomembno izpostaviti dejstvo, da Gospod spoštuje čas čakanja in iskanja. Tisto celodnevno posedanje v odsotnosti Očeta, tisto dolgo in mučno čakanje, ko človek ne ve, kam spada in kje je njegovo mesto, Gospod ovrednoti tako zelo, da ga izenači s tistimi, ki so cel dan smeli delati v Njegovem vinogradu. Obojni so namreč prenašali težo dneva in vročino, tisti "zadnji" morda težjo kakor "najdeni". Zato bodo poslednji prvi in prvi poslednji.
Vsakemu od nas je potrebno nenehno spreobračanje iz logike naših misli in naših poti posameznika, ki rešuje sebe, v logiko Boga, njegovih misli in poti, ki vedno rešujejo drugega in zato vključujejo daritev sebe. Tu pa odpade štetje in kupovanje naklonjenosti, ostane pa polnost veselja nad Očetovim zagotovilom ljubezni: "Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje" (Lk 15,31).
Če se tega zavemo, se lahko tudi mi, skupaj z Očetom v polnosti veselimo vsega, kar milost dela v življenju drugega: "Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden" (Lk 15,31).
Ni komentarjev:
Objavite komentar