Najdeni, da bi iskali

34. nedelja med letom - Jezus Kristus, Kralj vesoljstva

1) Matejeva prilika o poslednji sodbi, kjer bo Sin človekov prišel v vsem svojem veličastvu in vsi angeli z njim, nam resnično prikazuje Kristusa kot Kralja vesoljstva. A ta Kralj se obenem enači z zadnjimi, ubogimi, lačnimi, ponižanimi ... Božji stil obrača vedno vse na glavo!
 Njegovo kraljevanje je v resnici služenje. Je, kakor smo brali zadnje nedelje, sprejemanje in dajanje darov, je vstopanje v logiko Ljubezni, ki da vse, da bi tudi mi iz te polnosti dajali naprej.

In vendar povprečno slovensko srce ob besedi služenje ter ob prebiranju tega odlomka zagotovo sliši, kaj je še potrebno storiti, da bi zaslužilo Boga. Sliši, koliko točk je še potrebno pridobiti, da bi lahko gledali Boga. Polni smo moralizma, a prav to nima popolnoma nobene veze z našo vero in današnjim odlomkom, ki ostaja čudovita vesela novica.

2) Ljudje, ki bodo na desnici, na besedo: "Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti ...", odgovorijo s presenečenjem: "Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti?" Noben od njih še ve ne, da je kaj takega storil, kar pomeni, da so to ljudje, ki zagotovo dobrih del niso delali zato, ker bi si z njimi prislužili nebesa. Sicer bi zagotovo dobro vedeli, koliko lačnim so dali jesti in koliko bolnih so obiskali. Njihov seznam bi bil natančno dodelan in preštet, saj v logiki meritokracije kraljuje statistika! In ne Sin.

Tu torej beremo o svetnikih, o odrešenih, ki na Gospodovo povabilo odgovarjajo z očitnim presenečenjem. Njihova dejanja ljubezni so izhajala iz  notranje drže, ki je drža hvaležnosti. Hvaležen pa je lahko samo človek, ki se prepozna obdarovan in obiskan.
To so torej ljudje, ki se zavedajo, da so bili najprej oni tisti lačni, a jih je Nekdo nasitil s samim seboj, žejni in jih je Drugi napojil z lastno krvjo, bili so nagi in je Nekdo slekel svoje kraljevsko oblačilo, da bi oni ponovno prejeli dostojanstvo sina, bili so v ječi in jih je Nekdo nenehno vodil ven. Ali, če bi dejali z besedami prvega berila preroka Ezekijela, so to ljudje, ki so spoznali Pastirja, ki je najprej sam poskrbel za svoje ovce, jih poiskal ter rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile oblačnega in temačnega dne. Razgnane je pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke obvaroval.

To je torej odrešenost, to je realnost kristjana, ki ve, kdo je njegova hrana in pijača, in ve tudi, da je bil sam nag in izgubljen, a je sedaj najden in rešen iz smrti.
Če smo torej vse, kar potrebujemo, že prejeli iz Očetovega odnosa, potem lahko tudi sami spontano dajemo naprej. Tako lahko lačnemu pozornosti spontano damo naklonjen pozdrav, žejnemu sočutja damo besedo sočutja, nagemu dostojanstva vrnemo spoštovanje ...

Če pa smo iz tega Odnosa odtrgani ali se ga sploh ne zavedamo, potem bo človek poleg nas neizbežno postal grožnja, saj od nas potrebuje nekaj, česar tudi sami nimamo dovolj. V tem primeru je nujno spregledati lakoto in žejo, nagoto in ječo, saj je te že v srcu dovolj.

Skrivnost drže tistih, ki lahko delijo naprej ne da bi šteli, je torej v tem, da so se končno odkrili sinovi in hčere Očeta, kjer je varno. Taki še vedo ne, da že samo s tem, ker so, že prinašajo nebesa!

3) In nenazadnje se naših konkretnih odnosov učimo tako, da pogledamo na Cilj, za katerega smo ustvarjeni. Tega še najlepše opiše Pavel v drugem berilu, ko razlaga poslednje reči.
"Ko pa mu bo vse podvrženo (Sinu), se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem." 

Sin se bo torej podvrgel Očetu, ki je že vse podvrgel Sinu. Oče in Sin skorajda "tekmujeta" v tem, kdo bo komu prišel naproti, kdo bo koga prehitel v dajanju ljubezni. To je odnos, ki bi se moral slikati tudi v naših odnosih. Kako lepo bi bilo med kristjani, če bi med seboj praktično tekmovali, kdo bo hitrejši v dobrem do drugega.
Kajti to so odrešeni odnosi in prav za te smo bili odrešeni in usposobljeni. Ker smo bili izgubljeni in najdeni, nagi in oblečeni, lačni in napojeni z varnostjo Očetovega naročja.