Hrepenenje in pogled sta dve stvari, ki nas premikata iz mirujočega položaja v gibanje življenja, iz lastnega načina reševanja v Božji način, iz lastnih ugaslih svetilk do posodic z oljem, ki te svetilke na novo prižgejo. Kaj so torej svetilke in kaj posodice z oljem?
Da bi prišli do tega odgovora, je potrebno najprej zahrepeneti, kajti hrepenenje je tisto, kar ujeto srce premakne v hojo naproti Drugemu. Hrepenenje je tisto, ki odpira vhodna vrata, da vanje lahko vstopi modrost, ki že sedi pri njih. Hrepenenje je tisto, ki vodi v vsakršno spoznanje in preudarnost, to pa v lahkotnost življenja. Kajti kdor se bo k njej (modorsti) zgodaj odpravil, se ne bo utrudil, ker bo odkril, da sedi pri njegovih vratih.
Odpreti se modrosti in s hrepenenjem priznati, da jo potrebujemo, pomeni, da naša življenja preprosto ne morejo več ostati polna aktivizma, dela, ki ubija in utrujenosti, ki ji ni videti konca. Modrost je tista, ki prva prišepne, kaj je potrebno storiti in kaj je prav izpustiti. Napotiti se k njej tako na neki način resnično pomeni spoznati, da je le-ta že pri vratih, to pa pomeni, da nam je prihranjen vsak napor, ki si ga ustvarimo zgolj z lastnimi idejami in načrti, ki niso rojeni iz Modrosti.
Hrepenenje se danes ponavlja tudi v psalmu, ki je resnična hvalnica hrepeneče duše: "O Bog, moj Bog, željno te iščem, mojo dušo žeja po tebi; moje telo koprni po tebi kakor suha in izčrpana zemlja po vodi."
Hrepenenje je tisto, ki tudi deset devic spodbudi, da gredo naproti ženinu. Lahko bi spale doma, na kavču. Pa so šle ... dale so prostor odnosu, dialogu, Ženinu.
Hrepenenje je torej tisto temeljno, kar nas odpira k Drugemu in prvo, kar nas spravi na pot, to pa ne pomeni, da nas zaščiti pred tem, da bi se na poti utrudili in izgubili bistvo. Zato je potreben še pogled, usmerjen v pravo smer.
Apostol Pavel nam v drugem berilu orisuje lepoto nebeškega Jeruzalema, kjer bomo zmeraj z Gospodom. Tam je naš cilj, tam je naša izpolnitev in dopolnitev, zato je pomembno, da v življenjskih nočeh, ko se vse zdi pusto in prazno in ko ves svet spi v omami, ostajamo pripravljeni, ker vemo, kam je usmerjen naš pogled. Takrat četudi zaspimo, ostaja temeljna notranja drža budnosti, ki je vselej pripravljena odgovoriti na tisto, kar prišepne modrost. Ona je namreč tista, ki "opolnoči" zavpije: "Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!" Ona je tista, ki našemu srcu pokaže skrite mimohode Gospoda, prišepne nam korak, ki vodi v svobodo, prigovarja in vabi, da bi že tukaj živeli svatbo z Gospodom. Biti na Gospodovi gostiji pa ni drugo kot biti v nenehnem živem odnosu z Njim.
V tem je tudi temeljna razlika devic. Vse so namreč hrepenele in vse so vstale iz udobnih domačih kavčev ter stopile na pot. Vse so iskreno iskale Gospoda in želele biti del svatbe. To hrepenenje srca ponazarjajo prižgane sveče, ki pa niso "večne lučke". Hrepenenje je namreč tudi ranljivo in upihljivo, je občutljivo in potrebno skrbi, zato je poleg svečk potrebno tudi olje.
Device, ki so ga imele, smo takrat, ko živimo pristen in nenehen dialog z Gospodom. Takrat je naša notranja drža pripravljena, da odgovori in sprejme vabilo Drugega, s tem pa že vstopamo v svatbeno dvorano, saj za dušo ne obstaja večjega praznika kakor je to, da se spočije v Božjem življenju, ki se pretaka v nas.
Če pa na ta Odnos pozabimo in se zapremo v lasten monolog reševanja, postajamo podobni nespametnim devicam, ki so dobro začele, a šle brez olja živega odnosa z Gospodom, ki edini daje moč vztrajanja, edini moč hoje in edini prižiga tam, kjer bi sami že davno ugasnili. Zato sta zanje značilni dve drži:
- ogroženost in posledično ljubosumje na olje ostalih,
- nenehno tekanje in aktivizem, ki ne dela drugega kakor to, da zamudimo in spregledamo bistvene trenutke in osebe življenja!
Zamudimo Ženina, ki nam prihaja naproti v tišini, v ljubljeni osebi, v ubogem beraču, v situacijah, kjer bi ga najmanj pričakovali. Tudi ženina se pričakuje pred polnočjo, pa vendar ...
Zato nas Beseda danes spodbuja, da bi hrepeneli. To pomeni hoditi s prižganimi svetilkami. Pomeni hrepeneti po modrosti, ki nas čaka pri vratih srca, pripravljena, da se da spoznati vsem, ki po njej hrepenijo. Ta modrost nam bo prišepnila (ali celo prebudila "polnočno" vpitje), ko bo Gospod vstopil v naše življenje s tihim povabilom, ohranjala nas bo budne za živ odnos z Njim, ki edini vodi skozi življenje s stalnostjo koraka, ki se ne utrudi. Spomnila nas bo na olje, ki je živ odnos s Kristusom.
To in samo to olje nam lahko daje moč zvestobe in lepote ter nas obenem že prestavlja v dvorano svatbe, kjer duša ponovno najde svoj izvir, kjer se suha ter izčrpana zemlja ponovno napojita in kjer človek spozna, da ga Bog dejansko čaka pri vratih srca... in trka. Da bi vstopil k njemu in iz njegovega življenja napravil svatbo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar