Vsak od nas potrebuje Božji odgovor, potrebuje potrditev in potrebuje slišati ta močni: "Hočem!"
V sebi namreč vsi nosimo gobavost, ki jo skrivamo pod take in drugačne maske, obleke in obrambe. Zato potrebujemo srečati tistega, ki je na križu upal pokazati prav tiste rane, ki jih mi skrivamo ter prav preko njih odrešil ranjenega človeka ter mu vrnil Življenje.
Kristus je torej prvi, za katerega veljajo besede apostola Pavla iz drugega berila: "Tako skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem, pri tem pa ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili."
Potrebujemo srečati nekoga, ki ga ni več strah zase, ki ne išče svoje koristi, temveč se daje, da bi drugi imeli. Pavel, veliki Kristusov posnemovalec, vabi tudi nas, naj postanemo Kristusovi, posledično pa tudi njegovi posnemovalci.
Da bi pa to res postali, je najprej potrebno srečati svojega gobavca. V stari zavezi, kakor beremo v prvem berilu, se je moral gobav človek popolnoma umakniti iz slehernega socialnega in verskega življenja. Živeti je moral zunaj prebivališč, v samoti in vpiti: "Nečist, nečist!" Nositi je moral razmršene lase in pretrgana oblačila.
Ob tem nehote razmišljam, koliko gobavosti danes sili ljudi, da se zanemarijo, da ne zmorejo več sprejemati lastnega življenja in predvsem ne ran, ki jih je to prineslo. Koliko ljudi se iz bolečine umakne od ljudi ter prebiva v osamljenosti, četudi sredi naselja. Koliko gobavcev današnjih dni skriva svoje razbolelo srce pod izgovor: "Druge ne smem obremenjevati", ter ostajajo sami, neslišani in pozabljeni.
Evangelij danes vpije: "Dovolj!" Potrebno je priznati gobavost, potrebno je priznati svoja bolna mesta ter zahrepeneti po tistem, ki se ran ne boji, temveč nas preko njih odrešuje.
Gobavec v evangeliju se sam približa Kristusu. Nihče ga ne pripelje, nihče ga ne pokliče, preprosto pride, ker mu je zadosti takega življenja in se odloči, da gre lahko drugače naprej.
Pomembna je ta notranja odločitev, da je dovolj! Dovolj skrivanja, dovolj vpitja: "nečist, nečist", dovolj bežanja iz odnosov. V življenju vsakega pride čas, ko je potrebno stopiti iz začaranega kroga nemoči.
Gobavec je storil, kar je lahko - odločil se je in prišel h Kristusu!
Gane njegova prošnja, izrečena na kolenih, polna vere, tako zelo spoštljiva in nevsiljiva: "Če hočeš, me moreš očistiti."
Še bolj ganljivo pa je to, kar stori Kristus. Ranjeni človek se mu najprej zasmili. Beseda pomeni, da se mu je streslo drobovje, kar je materinska lastnost Boga. Gospod se zato takoj naredi bližnji in iztegne roko. Iztegnjena desnica, povezana z besedami: "hočem, bodi" močno spominja na stvariteljsko delovanje Boga, ko je s svojo desnico in svojo besedo ustvarjal svet: "bodi svetloba, ..."
Tu Gospod na neki način poustvarja, torej odrešuje človeka. Dokončno se bo odrešitev zgodila na križu, ko bo Jezus iztegnil obe roki.
Gobavca se Jezus dotakne, kar je bilo za predpise postave nedopustno. Veliko čudežev je Jezus storil prav preko dotika, ki je bil vedno odgovor na človekovo vero. Bog se nas želi dotakniti tudi danes. Želi, da pridemo predenj, vzdržimo njegov ljubeči pogled, poln sočutja ter dopustimo, da se dotakne tam, kjer mi ne zmoremo ter izgovori svojo privolitev: "Hočem, bodi!"
Poklicani smo torej, da se dovolimo ponovno "ustvariti", ponovno obuditi in vrniti v svetlobo, kajti zato je prišel. Da bi poiskal izgubljene otroke in jim vrnil življenje. Bog nas hoče odrešiti iztrganosti, bežanja, osamljenosti ter nas ozdraviti in usposobiti za lepe, odrešene odnose, kjer brat in brat ponovno lahko prebivata skupaj.
Kristus ozdravljenega pošlje, da duhovnikom oznani veselo novico evangelija, ki zmore rešiti. Postava je lahko samo pokazala, da greh je, da prestopki so, nikakor pa ni imela odrešujoče moči. Za kaj takega je bila potrebna milost Kristusa. Samo Beseda, samo ta utelešeni evangelij - oseba Jezusa Kristusa in vera vanj, lahko gobavemu in ranjenemu človeštvu prineseta odrešenje in novo življenje.
In prav to je bil ozdravljeni poslan oznaniti shodnici, ki je še vedno čepela v postavi.
Približalo se je Božje kraljestvo.
In nenazadnje je izredno močan zaključni simbol. Ozdravljeni gobavec se vrne med ljudi, Jezus pa mora zaradi njegove neposlušnosti navodilom, ostati zunaj naselja. Ta čudovita zamenjava!
Človek, ki je zaradi greha bil vržen iz raja in je moral kakor gobavec prebivati zunaj njega, se lahko vrne v raj občestva z Bogom in drugimi, Kristus, Božji Sin pa sprejme, da živi "zunaj", sprejme nase gobavo človeško naravo, ki jo v vsej svoji ranjenosti pokaže na križu, ter jo prepelje v slavo vstajenja. Nič več ni torej človeku potrebno živeti "zunaj", temveč se v milosti (ne postavi!) lahko vrne v ljubeč odnos s seboj, z bratom in Očetom, ki je zato, da bi rešil sužnja, daroval Sina!
Ni komentarjev:
Objavite komentar