Bog prosi Abrahama, da mu daruje svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubi, Izaka in ga v deželi Morija daruje v žgalno daritev na gori, ki mu bo pokazana. Absurd! Sin obljube, dolgo pričakovani, edina 100 % gotovost, da je Gospod zvest in da ni pozabil na svoje besede, ki jih je Abrahamu izrekel davno nazaj, naj bi sedaj bil darovan. Zakaj?
Ker je Bog želel Abrahamu podariti še veliko več, je potreboval njegovo prazno naročje. Potreboval je, da se odlepi od posedovanja daru, ki ga je prejel in razširi svoje naročje zato, da bi lahko prejel še več. Če Abraham ne bi bil pripravljen poslušati Gospodovega glasu in darovati Izaka, bi ga Bog enako ljubil, mu enako stal ob strani in enako blagoslavljal. Mu pa ne bi mogel podariti vsega tega, kar mu je v svoji ljubezni želel. Za ta, večji dar, je bil potreben korak izpuščanja v goli veri, kajti edino tako se v človeškem srcu razširi prostor za Boga. Odpre se naročje in srce.
Abraham je to zmogel, zato je Gospod njegovo prazno naročje napolnil s še večjimi darovi: "Ker si to storil in nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom zares obilno blagoslovil in silno namnožil tvoje potomstvo, kakor zvezde na nebu in kakor pesek, ki je na morski obali. Tvoji potomci bodo vzeli v posest vrata svojih sovražnikov in s tvojimi potomci se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji, ker si poslušal moj glas."
Ko nas Gospod vabi v korak, ki je daljši od naših nog, je to samo zato, da bi nam podaril še veliko večje darove. Spoštuje in ne odmakne svoje zaveze, ko tega ne upamo storiti ter se neskončno veseli, ko zaupamo in na Besedo storimo golo dejanje vere. Takrat je kakor bi odprli avtocesto za Njegove milosti, ki so številnejše od zvezd na nebu in peska na morski obali.
Dar, ki nam ga v svoji veličini želi podariti Oče danes, je neprecenljiv. Je, kakor piše apostol Pavel Rimljanom, njegov lastni Sin, kateremu ni prizanesel.
Ko so bili na tem, da Jezusa pribijejo na križ in so vojaki, kakor nekoč Abraham, dvignili svojo desnico, da bi zaklali Sina, se Oče ni oglasil. Tam ni bilo glasu, ki bi zavpil: "Ne stegujte svojih rok nadenj in ne storite mu ničesar!" Ko je šlo za njegovega lastnega Sina, je Oče molčal in dopustil, da so ga umorili, kajti edino tako je Sin lahko našel izgubljenega in mrtvega človeka ter ga z vstajenjem ponovno pripeljal v življenje.
Kako silna in neustavljiva je ta ljubezen! Če torej Oče ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse, pomeni, da nam z Njim želi tudi vse podariti! Zanj smo že Božji izvoljenci, katerim ni poslal Sina, da bi jih obsodil, temveč rešil. Kdo bo torej obtoževal Božje izvoljence? Mar nimamo na desnici Očeta največjega in najodličnejšega zagovornika?
Da bi res živeli to veliko Resnico, moramo tudi sami velikokrat v življenju iz svojega naročja izpustiti svoje "edince", svoje "ljubljenčke", svojo misel, idejo ali načrt, na katerega smo se ljubosumno navezali ter razpreti dlani, da bi sprejeli veliko več - dar sinovstva in hčerinstva.
In šele takrat, ko to zares zaživimo, postajamo pred podoba spremenjenja na gori. Ko imamo v sebi dovolj prostora, da sprejmemo dar Sina in vcepljenost vanj, pričnejo naši obrazi in oblačila sijati. S svojim stilom in okusom, s katerim živimo občestvo z Njim in med seboj, oznanjamo, kje je naša dopolnitev.
Na gori sta se prikazala Mojzes in Elija, postava in preroki ter Kristus, ki je dopolnitev obojega. Peter bi najraje obdržal vse tri, vendar mu Jezus pokaže drugo pot. Naša naloga ni več življenje iz postave in prerokov, kajti čas se je že dopolnil in Mojzes in Elija sta izginila. Sedaj smo poklicani, da zaživimo občestvo s Sinom, to novost krsta, v katerem nas usposablja za služabnike Duha, za služabnike nove zaveze, služabnike občestva in pričevalce, da sta Bog in človek ponovno eno.
Z gore smo torej poklicani sestopiti zedinjeni v Kristusu ter kot bratje in sestre novega občestva vstopiti v "dolino", ki še vedno čaka prav takih pričevalcev spremenjenja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar