Tako preprosto se sliši današnja Beseda in tako jasen vrstni red postavi.
Apostol Janez je odločen: "Ljubezen ni v tem, da bi mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe."
Moč ljubezni ni v tem, da mi nekaj naredimo za Boga, ampak v tem, da sprejmemo, kar je On prvi storil in še dela. To pa postavlja popolnoma nov koordinatni sistem, v katerem absolutno ni več prostora za pridobivanje točk, moralistično izboljševanje sebe ali drugih ter za kupovanje odnosov. Vera je v PREPOZNANJU in SPREJETJU daru ter ŽIVLJENJU po njem. V Kristusu smo prejeli polnost Ljubezni, On nas je prvi izvolil in tudi postavil, da gremo in obrodimo sad, ki naj ostane.
Če pa smo mi prvi tako zelo ljubljeni in odrešeni, mar ni spontano, da bi se ljubili tudi med seboj, ob vključenih lastnih napakah in napakah drugih? V odrešeni misli je to preprosto, naš trud pa je potreben pri razločevanju in nenehnem odločanju za to misel ter pravi vrstni red, v katerem je vedno prvi Drugi!
Spoznanju odrešenosti je tudi domača odprtost do vseh, vernih in nevernih, muslimanov in kristjanov, ateistov in tako ali drugače "obrezanih ter neobrezanih" ljudi. Kdor je odkril Boga in svet v Njem, ne more ostati zaprt in ujet, kajti v ljubljenosti odpade vsaka ogroženost.
Apostol Peter tako sprejme povabilo poganov in jim govori besede življenja, med tem pa je nadnje pride Sveti Duh. Govori jim besede, ki vžigajo, prebujajo in osvobajajo. Pri tem se sprašujem ali kristjani danes premoremo besedo življenja, ki poslušalcu vrne upanje, pogum, veselje, hrepenenje in žejo po Bogu? Toliko stoletij je iz premnogih ust prihajal moralizem in poučevanje, ki je pozabil, da smo najprej ljubljeni.
Zato se mnogi še danes bojijo, ko kristjan odpre usta. Upravičeno! Kajti na nas je, da jih odpremo samo, če iz njih lahko pride beseda evangelija, beseda upanja in veselja nad tem, da bolečina, stiska, razočaranje in polom po Kristusovem vstajenju preprosto ne morejo več imeti zadnje besede.
Sveti Duh je tisti, ki je obudil Sina in v Njem nas same. On je tisti, ki daje življenje, duši izmiva madeže, zaliva, kar je suho in ozdravlja rane, On je tisti, ki zmore nenasilno upogniti to, kar se v nas še upira milosti. Kako temeljno je tako povabilo Jezusa, ki v evangeliju kliče: " Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni!"
V nas se potemtakem pretaka prav tista ljubezen, ki je med Očetom in Sinom in ta ljubezen je Sveti Duh. Vsi smo ga prejeli s prošnjo, da bi v nas lahko našel prostor svobode za delovanje in ne le majhne zapore, v katerih se ne more premikati!
Sveti Duh, ta ljubezen, ki je v nas, ne more biti kupljena in ne potrebuje odplačevanja, temveč si želi biti le sprejeta. On je odločen, da pride in omehča hladne zidove v nas in med nami, naš del odgovornosti pa je v tem ali ga bomo, ko pride, tudi sprejeli.
"Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?" (Lk 18,8)
Tam, kjer jo bo, se bosta staknila nebo in zemlja ter iz prestrašenih in okornih src ponovno naredila prostor bratstva, ljubezni, širine, odprtosti in veselja nad tem, da smo ljubljeni ter da najboljše šele prihaja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar