Šum, ki ima moč viharja

Binkošti

Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo.
Duh je, ki pelje naprej, ven iz okvirov, v korake, daljše od naših nog. On je, ki prebuja in vrača svežino življenja, da bi po nas nadaljeval čudovito delo odrešenja.

Vsi si tega želimo, toda kje se zatakne, da je še vedno toliko mrtvih kristjanov, namesto polnih življenja?
Mislim, da prav tam, ko mora človek ven iz svojih okvirov in naprej od svoje postave. Vsak si je v sebi naredil svojo postavo o tem, kaj je potrebno storiti, kaj popraviti, kako mora vse skupaj izgledati in kam moramo priti. Nikakor pa ne dovolimo Duhu, da bi On sam to povedal, v svojem času in na svoj način. Tega se bojimo, ker je neobvladljivo. Vendar Bog je neobvladljiv! In tega Boga se bojimo.

Prišel je torej dan, ko smo kot Cerkev ponovno povabljeni ven iz svojih postav ustaljenih praks, povabljeni, da se prepustimo Duhu, ki nam daje dar jezikov - dar, da vsakega današnjega človeka nagovorimo v njemu lastnem jeziku in mu tako oznanimo velika Božja dela. Tudi s poslušanjem.

Parti, Medijci, Elamci so danes ljudje z različnimi življenjskimi izkušnjami, ki govorijo tako zelo različne jezike med seboj. Sveti Duh pa je tisti, ki nas usposablja, da se drug drugemu približamo na način, ki "poboža", daje sočutje in razumevanje, nato pa jasno pelje naprej, v vstajenje. Kar Sveti Duh počne z nami, smo tudi mi poklicani delati v svetu.

Če pa se tega Gosta duše tako zelo bojimo, kaj naj prinašamo v ta svet drugega kakor naučene, prazne besede, ki uspavajo ljudi, kaj šele demone? Zato Sveti Duh v nas ne neha klicati: "Aba, Oče!", popolnoma poistoveten z nami, ki smo Njegovi otroci, da bi nas spodbudil k razširitvi notranjega prostora, spodbudil k novim korakom, ki peljejo v nove odgovore, na resnične potrebe ljudi!

Kakor piše papež Frančišek v svoji novi spodbudi Laudate ed exsultate, je Sveti Duh tisti, ki danes trka na notranji strani naših src, ker hoče ven, v svet, na prosto, ker hoče več prostora, da bi lahko zaobjel vse ljudi.
Tako pogosto je Duh ujetnik naših postav in nam zato kliče in prosi:"Razširi prostor svojega  šotora, razpni pregrinjala svojih bivališč. Nikar ne varčuj! Podaljšaj svoje vrvi, utrdi svoje kole!" (Iz 54,2). 

Ko torej poslušamo ta dar, Obljubo od Očeta, Svetega Duha, poveličujemo samega Sina, saj, kakor piše v evangeliju, Duh jemlje iz tega, kar je Sinovega in Očetovega ter nam razodeva in uvaja v vso resnico te nedojemljive Božje skrivnosti in ljubezni do nas.

Ko človek umre svojemu in se pusti voditi Duhu, pri tem pa uporablja vse svoje sposobnosti in darove, ki jih je prejel od istega Boga, ne more biti drugače, kakor da se v srcu rodi ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Ne more biti drugače.

Ko je namreč človek pripravljen v trenutku, ko bi sam po sebi in podvržen strasti vpil, besnel in rohnel, ko bi se sam po sebi samo še maščeval, ljubosumno nagajal in opravljal, povzročal razprtije in strankarstva, postal nesramen in grob, tega starega človeka oddati na križ in ga križati s svojimi strastmi vred, se v njem že prebuja novi človek, ki je bil obujen pri krstu in ki se na vse krivice odzove drugače. Ko nam v moči Milosti uspe ta prehod, se resnično izpolnjuje, kar vsak dan molimo: "Kakor v nebesih, tako na zemlji!"

Naj se torej zgodi; droben rahel šum Duha, ki pa ima ob sodelovanju človeka, moč viharja. Tistega dobrega, ki prepiha!