Prg 8, 22-31; Rim 5, 1-5; Jn 16, 12-15
Še dobro, da je Sveta Trojica taka skrivnost, da je ne moremo zares razumeti. Lahko jo namreč le sprejmemo.
Sprejmemo, da smo opravičeni iz vere in da se nam je tudi po čisti veri odprl dostop do te milosti, da smo v to Trojico vsi potopljeni.
Krščeni smo, potopljeni v ljubezen Očeta in Sina in Svetega Duha. Postavljeni sredi njihove medsebojne ljubezni, da bi bili tudi sami, če dovolimo, prežeti s to isto ljubeznijo, ki si želi skozi nas ljubiti tudi druge.
V tej Trojici pravi apostol Pavel, tudi stiske dobijo nov pomen. Z njimi se lahko celo ponašamo, saj objete in potopljene v odnos, pridobivajo nov pomen. Rodijo potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost pa upanje, ki je sad ljubezni, izlite v naša srca.
Sveti Duh je v nas, po njem smo v Sinu, Sin je v Očetu, On v nas ... kot skok v osvežujoče morje, ki te zajame z vseh strani in napolni z veseljem in radostjo.
Ostajajo pa naše podobe Trojice in veličine našega novega življenja v Bogu čista skrivnost. Duh je, ki nam šepeče širokost in dolgost in visočino in globočino te Kristusove ljubezni, ki presega vsako spoznanje (prim. Ef 3, 18-19) in vendar ne preostane drugega kot ponižna hvaležnost, da smo del te milosti.
Lahko pa prosimo za dar Svetega Duha, ki edini uvaja v vso resnico. Toliko kolikor zmoremo nositi. Postopoma nas uvaja, kakor dobra mati in oče, ki otroka ne učita vsega hkrati, ampak postopoma, kolikor zmore sprejeti.
On, Sveti Duh, zajema iz tega, kar je od Sina in od Očeta in nam oznanja.
Zajema polnost ljubezni in to kar vidi med Sinom in Očetom, oznanja nam. Kako lepo bi bilo v sebi samo prisluhniti resnici, da smo potopljeni v odnos, objeti in že odrešeni.
Modrost sama, Božja ljubljenka, zasnovana od vekomaj, od začetka, preden je bila zemlja in je nastala še preden so bile utrjene gore, se je igrala na zemeljskem krogu in našla največje veselje prav pri človeških otrocih.
Morda pa je prišel čas, da sprejmemo to modrost, ki se ne neha igrati in obiskovati naših življenj.
Kajti morju je Bog začrtal meje, ki naj jih ne prestopi, ljubezen pa prestopi vsako mejo nemogočega. Ker ljubi. Iz spoštovanja se ustavi le pri zaprtih vratih človeškega srca. Po krstu je že v naših srcih, toda tolikokrat Duhu ne pustimo, da bi govoril, da bi ljubil, da bi iz našega srca prehajal notri in ven.
Ostaja naš notranji ujetnik, in vendar ne odide. Ostaja tam in vpije: "Aba, oče!" Da bi nas prebudil in spomnil na veličino našega bivanja, da bi tudi sami sprejeli to, kar nam prinaša, ko zajema iz polnosti bogastva odnosa med Očetom in Sinom. Da bi tudi sami odprli vrata in dovolili, da ta Božja ljubezen posije skozi nas na druge.
Modrost, ti Božja ljubljenka, ostajaj z nami in se še naprej veseli pri človeških otrocih, da bo zemeljski krog vedno bolj naseljen z ljudmi, sijočimi od spoznanja ljubljenosti, vedno bolj poln ljudi, sposobnih ljubiti in živeti odnose po Duhu, ki zajema iz Očeta in Sina.
Ni komentarjev:
Objavite komentar