sobota, 05. oktober 2019

Mehkoba evangelija

27. nedelja med letom

Božja beseda nas danes uvaja v skrivnost vere, ki je v sprejemanju. Česa? Novega življenja, ki ga je prinesel Kristus in je preko Duha izlito v nas.
Vera torej pomeni odpreti srce, mehko, ponižno in majhno, da bi lahko sprejemalo.

Zato nas berila in evangeliji zadnjih treh nedelj vztrajno vabijo prav k mehčanju naših notranjih trdot, da bi Milost, ki je nežna in tiha, ker je nasprotje vselej nasilnega in grobega zla, v nas našla pot.

Krivični služabnik je bil pripravljen ob izgubljanju svojega položaja, na katerem se je obnašal trdo in gospodovalno, postajati usmiljen. Ko je vsakemu od dolžnikov zmanjšal dolg na zadolžnici, je že postajal podoben Sinu, ki je, kakor pravi pismo Kološanom, edini popolnoma izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in pribil na križ (Kol 2,14). Če nam je torej On odpustil, smo tudi mi dolžni odpuščati drug drugemu.

Prejšnjo nedeljo smo brali o bogatašu, ki je bil preko Lazarja dan na dan klican, da sestopi iz svoje gostije vsemogočnosti ter postane majhen, nežen, ranljiv, potreben, bližnji in zato brat, ki vidi brata.

Današnji evangelij pa nas vabi, da bi vsaj malo odprli svoje srce, dovolj za velikost gorčičnega zrna, da le vanj vstopi Milost. To novo življenje, ki ima moč, da spremeni in preoblikuje vse. Kakor iz drobnega semena zraste veliko drevo, tako lahko že droben dotik Milosti preoblikuje človeka v podobo Božjega sina. Postopoma, a celovito.

Zato te, dragi Timotej, opominjam, da znova razplameniš Božji milostni dar, ki je v tebi po polaganju mojih rok. 
Da bi se tako tudi iz nas premaknile in izruvale vse trdote s koreninami vred ter bi zavladala mehkoba tistih majhnih, Božjih ...

Prav ta evangelij nežnosti in mehkobe smo namreč poklicani prinesti v trdoto tega sveta. To revolucijo nežnosti, kakor jo rad poimenuje papež Frančišek. Če je torej evangelij poln milosti, ki je nežna in nenasilna, ne more vdirati. Toda trči tudi ob trda srca, ki se niso pripravljena odpreti.

Zato bi kdaj tudi sami kakor prerok Habakuk zavpili: "Doklej, Gospod, bom klical na pomoč in ne boš poslušal, vpil k tebi zaradi nasilja in ne boš pomagal? Zakaj mi daješ gledati zlo in opazuješ stisko? Pred menoj sta pustošenje in nasilje, zato vstaja pritožba in se vzdiguje spor."

Toda na to vpitje Gospod odgovarja s povabilom k veri, k odprtosti in mehkobi tistih src, ki vedo, da Gospodova tolažba in milost evangelija zagotovo prideta, četudi se kdaj zdi, da odlašata. Vendar zagotovo prideta.

Je pa zato slehernemu kristjanu, ki je po krstu oznanjevalec evangelija, potrebna tudi notranja vztrajnost in potrpežljivost, ko prav zaradi milosti, ki ne vdira in ni nasilna, trpi za evangelij. Poklicani smo namreč prav v to, da nasilja ne vračamo z nasiljem, krivice ne s krivico, nerazumevanja ne z dokazovanjem, temveč ostajamo polni Svetega Duha, ki prebiva v nas in varuje lepi zaklad, ki nam je bil zaupan. Tako bomo postali resnični pričevalci.

Kot taki ne bomo več polni duha boječnosti, ki nas prav preko strahu sili v zaprtost ali trdoto pred drugimi, temveč bomo polni Duha moči, ljubezni in razumnosti ostajali in postajali tisti ponižni oznanjevalci, pripravljeni za Besedo nežnosti tudi trpeti "jetništvo in verige".

Služabnik Besede, oprti na Božjo moč, tako ne potrebuje več pohvale ali opaženosti, zato da pričuje in oznanja, temveč osvojen od lepote evangelija sam od sebe ne miruje ter se "ne usede za mizo, da bi jedel in pil", dokler  na tem svetu obstaja en sam brat, ki še ni srečal mehkobe vseh tistih, ki jih je že napolnila Beseda evangelija.



Ni komentarjev:

Objavite komentar