petek, 08. november 2019

Novi bratje po Duhu

32. nedelja med letom

Približujemo se koncu cerkvenega leta, zato naš pogled pogosteje stopa čez vse, kar se vidi, naša vprašanja pa onkraj poznanega. Božja beseda se namreč dotika onega veka, kjer se ne bomo ne ženili ne možile in tudi umreti ne bomo več mogli, ker bomo enaki angelom, Božji sinovi, torej sinovi vstajenja.

Naše srce nosi v sebi to silno hrepenenje po dopolnitvi in izpolnitvi vseh hrepenenj, kar se bo zgodilo, ko bo Bog vse v vsem (1 Kor 15,28). Toda kako lahko že sedanji vek živimo na način Boga? Kako lahko že v tem času živimo nebesa in pospešujemo prihod nebeškega kraljestva? To je namreč vesela novica evangelija - da se je nebeško kraljestvo približalo.

V vseh treh odlomkih nedeljske Besede se pripovedi odvijajo okrog bratov. Beseda brat, v grščini adelphós, izhaja iz besede delphús, kar pomeni »maternica« in s tem nakazuje na krvno sorodstvo. V prvem berilu srečamo sedem bratov in njihovo mater, ki pogumno darujejo svoja življenja, da ne bi oskrunili postave. V evangeliju srečamo sedem bratov, ki so umirali in si drug za drugim jemali isto ženo, toda vsi ostali brez potomstva. 

Vsi smo rojeni in pripadamo nekemu krvnemu sorodstvu. Imamo različno število bratov in sester. 
Toda s prihodom Kristusa, edinorojenega Sina, ki je nase prevzel človeško naravo in jo za večno združil z Božjo, je naša maternica postala krst, pri katerem v moči Svetega Duha postanemo sinovi v Sinu, Boga pa smemo imenovati Oče

Ker smo torej v Sinu prejeli Očeta, smo tudi drug drugemu neizbežno bratje, toda ne več po mesu, ampak po Duhu (prim. Rim 8,4). Za take torej veljajo besede evangelija, da smo Božji sinovi, ker smo sinovi vstajenja in zato tudi umreti ne bomo več mogli (Lk 20,36). To pa radikalno spremeni vse! Pomeni namreč, da nas ne morejo določati več pravila in postave krvnega sorodstva, ampak milost, ki je temelj novega življenja, prejetega pri krstu. 

Ko smo torej prejeli to neminljivo tolažbo in blago upanje, kakor piše apostol Pavel v pismu Tesaloničanom, se lahko tudi naša srca opogumijo in darujejo. Tokrat ne več za postavo, ampak za svojega bližnjega – za brata, kar je velikokrat težje kakor umreti za ideje. 

Med prvimi brati ter materjo in drugimi brati ter ženo, je velika razlika, četudi so vsi bratje po mesu.
V evangeliju saduceji, ki ponovno pri Bogu iščejo dokazov za svoje mišljenje, izpostavijo pripoved o bratih. Ti so sicer izpolnjevali postavo Mojzesa, ki je zapovedal, da mora brat priskrbeti potomstvo ženi svojega umrlega brata, vendar so ostajali v drži tistih, ki si jemljejo. 

Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato je vdovo vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem.

Vsi so jemali, četudi so si roke oprali s tem, da so izpolnili postavo. Njihova drža pa je bila drža kraje, drža tistih, ki živijo po mesu, tistih, ki vodijo, gospodujejo ter tako določajo tudi življenja drugih. Taka drža vedno pušča brez potomstva, brez rodovitnosti. Pušča nas suhe, trde, grobe, nasilne ... Take, ki drugega uporabljajo za dokaz svojega. 

V prvem berilu pa srečamo sedem bratov, ki so bratje po krvnem sorodstvu, vendar so med seboj povezani na Božji način. V vsakem od njih je namreč zaznati držo dajanja, darovanja in ne jemanja. Držo tistih, ki se ne bojijo zase, temveč verujejo, da je Nekdo, ki vidi, spremlja, napolni, daje. Prav tako držo ima njihova mati, ki ni ostala le biološka, ampak je postala njihova duhovna mati. Ni si jih prisvajala, ampak jih je prva darovala. 

To je drža odrešenih, to je drža tistih, ki so v svojem mesu že okusili obisk Duha, obisk Kristusa, ki nas je v svoji milosti vzljubil, opogumil naša srca ter utrdil v vsakršnem dobrem delu in vsakršni dobri besedi. 

On je, ki se je pred vsemi brati prvi daroval za vse, nam dal svoje življenje, da bi se tako tudi sami ne več bali zase, ampak pogumno podarili tam, kjer nas pokliče Ljubezen! In postali resnični bratje. 




Ni komentarjev:

Objavite komentar