nedelja, 24. november 2019

Usposobljeni za življenje v svetlobi

34. navadna nedelja - Kristus Kralj

Prišli smo do zadnje nedelje cerkvenega leta, ki je tudi praznik Kristusa Kralja. Naša pot ima torej smisel, ker ima obličje, ki nas čaka. Ne hodimo v prazno in sami, odvisni samo od naših korakov in naporov, temveč kot obiskani, kot ljudje, v katerih je novo življenje. Zato ta pot življenja postaja drugačna ...

Biti obiskan je namreč precej drugače kakor šele hoditi po poteh tega življenja in beračiti. Živeti kot sin je drugače kakor beraško iskati premoženje pri drugih. Kristus nas zato kot sinove pošilja v svet. Kot sol, da se tam stopi in ne da sredi tega sveta rešuje samo sebe. To ni njen namen, temveč je njeno poslanstvo prinesti okus. Pri tem pa se mora stopiti. Potrebna je velika noč, potrebno je darovanje sebe.

Evangelij nam zato pred oči postavlja Kristusa, ki kraljuje s tem, da se svojim daje do konca. Zremo ga na križu, obdanega z zločinci, z Judi, ki ga zasmehujejo in ošabno kličejo: "Reši sebe!", obdanega z voditelji ljudstva in vojaki, ki mu prinašajo kis; to pokvarjeno vino, pokvarjeno ljubezen, polno kisline, zavisti, jeze, sovraštva, agresije. Grešni človek namreč zna kraljevati samo tako, da nekoga poniža. Samo tako se počuti "nad" in "pomembnejšega" ter ob bedi svojega srca ironično misli, kako končno kraljuje.

Kristus pa kaže novo pot, ki je pot odrešenih. Ganljivo je gledati, kako neogroženo daje svoje življenje vsem, tudi vojakom, tudi zločincem, tudi voditeljem ljudstva ... Ljubezen izkazuje do konca. Napaden s psovkami, zbadljivkami in kisom človeštva ostaja tih, ponižen, globok. Ne odgovarja, ne brani se. To bi pomenilo reševati sebe. On pa se daje. Ker je že najden in že izročen v Očetove roke.

Ob vsem zlu molči in ne pusti, da bi to zlo zakraljevalo tudi v Njegovem srcu. Srce Sina pa se zgane, ko se sredi vseh žaljivih besed zasliši glas tistega, ki prosi usmiljenja: "Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!" Iskrena prošnja srca je za Gospoda magnet, neke vrste "budilka", saj se ob njih v trenutku zdrzne usmiljeno Srce, ki z odgovorom ne zavlačuje: "Danes boš z menoj v raju".

Kristus, ki kraljuje na prestolu darovanja, preko katerega želi zakraljevati tudi v mojem srcu ter mu prinesti polnost življenja, ostaja usmiljeno odprt. Še več, kakor tolažba so mu tisti, ki ponižno sprejmejo, da so potrebni in prosijo milosti. Tem tako On sam postane tolažba. Napolni jih s svojim življenjem, tolažbo in tako že tu, na zemlji, spusti v svoje Kraljestvo ljubljenih. Kraljestvo, ki ga apostol Pavel v pismu Kološanom imenuje kraljestvo ljubljenega Sina.

 Tudi nam je namenjen delež pri svetih, saj smo s krstom že tu dol usposobljeni za življenje v svetlobi. Gospod sam nas vabi, naj vedno znova dovolimo, da nas iz oblasti teme, ki se tako rada naseli v srcu, prestavi v svoje kraljestvo, v kraljestvo ljubljenega Sina, v katerem smo tudi sami sinovi. Ljubljeni do konca.

Sprejeti to vabilo je kakor sprejeti ključe nebeškega Kraljestva, ki niso dani samo Petru, ampak vsakemu od nas. Usposobil nas je, dal nam je ključe, ki odpirajo dostop do lepote. Ta ključ je On sam, ki je s krvjo svojega križa spravil vse stvarstvo ter pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih. Pomiril je tudi naše srce, ki pa je povabljeno sodelovati. Ljubezen se nikomur ne vsiljuje, ljubezen celo vprašuje ali sme ljubiti.

Zato se mora človek sam odločiti ali vstopi v občestvo ljubljenih, v kraljestvo svetlobe, miru in sprave sli želi trmasto vztrajati na strani tistih, ki so "nepotrebni", trdi in vzvišeni v oblasti lastne teme.

Vrata v kraljestvo Sina so vedno odprta, toda izbira ostaja vedno naša!




Ni komentarjev:

Objavite komentar