Danes v odlomkih, ki nam jih podarja Cerkev, srečamo tri osebe, ki imajo v sebi močno misijonarsko razsežnost. Kaj to pomeni? Pomeni, da so pripravljene spremeniti svoj plan, razširiti naročje in iti preko mnogih težav, da bi vesela novica Milosti lahko dosegla mnoge.
1) V drugem berilu srečamo apostola Pavla, velikega apostola Judov in poganov. Pavel je v vsakem mestu najprej iskal Jude, jih skliceval, govoril in prepričeval o Jezusu, njim najprej namenjenem Mesiju. Njegovo srce je gorelo za Jude! Toda vsakič je doživel razočaranje. Četudi je dobro poznal njihov kontekst in oznanilo priredil njihovemu jeziku, je vero sprejelo zelo malo Judov. Premnogi so ostali ujetniki lastnih predstav, v katere Mesija, ki svojo moč kaže v usmiljenju in ne dokazovanju lastne moči, preprosto ni sodil. Zato so ga zavrnili ter ostali v čakanju novega. Na drugi strani pa so se srca poganov široko odpirala in žejno sprejemala oznanilo Nebeškega kraljestva. Ker so bili brez vnaprej določenih okvirov, so dobro hrano tudi prepoznali in sprejeli.
Tu se kaže velika nevarnost tudi vseh naših okvirčkov in idej, ki vedno znova postavijo ozko ograjo Božji milosti, mnogo višji od vsega tega. Ko smo namreč tudi sami polni pravil, zapovedi in prepovedi ter polni že izdelanih predstav o tem, kako bi Bog moral v našem življenju delovati, evangelija preprosto ne moremo slišati, še manj sprejeti. Preveč je drugačen, preveč preprost, preveč "navaden" za naše popolno izdelane načrte.
Samo preprosto ubogo ljudstvo, med katerim so bili mnogi pogani, so lahko Pavlovo oznanilo sprejeli. Tako kakor žejni sprejme vodo, saj ve, da brez nje ne more živeti.
2) Podoben preobrat se zgodi tudi v evangeliju. Jezus je tu še prepričan, da je "poslan le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše." V tem prepričanju zavrne prošnjo kanaanske žene, ki je veljala za poganko. Toda ko vidi njeno vero, večjo od mnogih Izraelovih sinov, v njej prepozna klic Očeta. V njeni vztrajni prošnji, ki jo je vodila silna ljubezen in vera v Mesijo, četudi ni bila Judovskega rodu, je Kristus prepoznal, da jo vodi Oče. Sin je namreč dobro vedel, da "nihče ne more priti k njemu, če ga ne pritegne Oče".
In kakor je nekoč v Petru prepoznal, da njegova veroizpoved vanj ni sad njegovega mesa in krvi, ampak razodetje Očeta, tako v tej ženi prepozna Očetovo voljo, ki ga kliče, da Kraljestvo ponese širše. K vsem ljudem. In Jezus sprejme. On, ki je prišel, da izpolni Očetovo voljo, se pred njo ne zapre, ampak jo v poslušnosti sprejme.
3) In nenazadnje je tu ta žena, predstavnica nas vseh, ki smo rojeni iz vere poganov. Vsi mi smo potomci poganskega in ne Judovskega rodu.
To ženo sta gnali dve sili, ki sta med seboj nerazdružljivi.
Gnala jo je vera, da je pred njo Mesija, ki mu je vse mogoče in ki lahko sliši njeno stisko in prošnjo. In gnala jo je silna moč ljubezni do svojega otroka. Ta žena je bila najprej mati, zato jo je skrb za drugega peljala skozi vsa ponižanja, ki je niso mogla zaustavila, temveč so jo le še okrepila.
Kot žena bi se ustavila veliko prej. Verjetno že takrat, ko jo je Jezus ignoriral, sicer pa zagotovo po njegovem ostrem odgovoru. Užalila bi se in prizadeta odšla domov ter pestila svojo žalost. Toda tukaj ni šlo zanjo. Ta žena je velika, ker se ni več ukvarjala s sabo, ker se ni več bala zase in svoj ugled, ampak za življenje drugega! Njen cilj je bil otrok, nekdo, ki je po njeno bil vreden vsega sočutja, pomoči in ljubezni. Zato je vztrajala in zdržala ozka vrata, ki jih ji je nastavil Kristus.
In prišla je skozi. Še bolj osvobojena sebe, še bolj čista, še lepša in še bolj materinska kot prej. Taka pa je lahko postala apostol apostolov in celo apostol Jezusa samega. Ker je bila dovolj prosta sebe, da je Oče v njej našel mesto in po njej razodel milostno izvolitev poganov.
Tako resničen je zato Kristusov vzklik: "O žena, velika je tvoja vera!"
Ob tem pa se sprašujem, koliko imajo vsem nam povedati "neverujoči" tudi danes! Koliko vere in koliko pristnega iskanja Duha je v mnogih srcih, ki prevečkrat trčijo ob naše ozke okvire idej in v našo zaprtost pred klici in znamenji časa.
O, ko bi tudi mi znali prisluhniti njihovim krikom na pomoč, njihovim hrepenenjem po pravem in živem Bogu ter jim dovolili, da tam, kjer jih Duh lahko vodi veliko bolj kakor nas, oni sami postanejo naši apostoli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar