sobota, 08. avgust 2020

Glas sredi viharja

19. nedelja med letom

Čudovita je pripoved o Eliju, ki išče svojega Boga. Boga, ki se mu je skril, "presahnil" kakor potoček, ter postal kakor ostro bodičevje, ki jemlje smer in pogled. Tak naposled pride do Božje gore Horeb.  Kot edini preživeli Gospodov prerok, zato se skrije v votlino. In tu, v tej votlini, se mu Gospod ponovno razodene, ga pokliče ven in spet pošlje na pot. Ne kot preroka sebe, temveč Njega, ki ga je izbral in poklical.

Razodene se mu torej na samem, na gori, ne v viharju, ki kruši gore in lomi skale, ne v potresu in ne v ognju, temveč v glasu rahlega šepeta. Tam si Elija s plaščem zagrne obraz, stopi iz votline in obstoji pri vhodi. Samo glas tistega, ki ljubi, nas prikliče iz votlin osamljenosti v odnos občestva.

V evangeliju srečamo Jezusa, tudi samega, na gori, v molitvi z Očetom. Potem, ko je nahranil veliko množico in jo odpustil, potem, ko je učence poslal v čoln. Tudi On ostaja v samoti in moči rahlega šepeta, s katerim mu govori Oče. Da bi tudi On sam ostal Sin, tak, kakršnega si je zamislil Oče in ne kakršnega so hotele množice ali njegovi učenci.

Slednji se medtem utapljajo na jezeru. Sredi viharja, v vetru, ki je nasproten in povzroča veliko hrupa. Učenci so podoba celotnega človeštva, valovi in veter pa hrup sveta, ki poskuša nadomestiti ali celo utišati tisti rahel šepet Očeta, ki ga človek ne upa več slišati. Vsi smo del hrupnega sveta, toda prav v ta svet je poslan Sin. Njegov sestop k učencem, ko se z gore spusti na morje, je podoba Njegovega sestopa, s katerim se je iz Očetovega naročja spustil v izgubljeni svet ter nase prevzel človeško naravo.

Močan ogenj in silni potres je hrup, ki ga povzroča zlo, odkar je našlo prostor v človekovem srcu. Takrat je v Božjo harmonijo vstopil vihar. Od takrat človek izgublja smer, izkuša nemoč samote in utrujenost boja. In vendar ga Bog ni pustil samega. Vstopa in prihaja, z glasom, ki je za človeka postal neznana "prikazen". Nekaj tujega, nekaj, česar skorajda ne pozna več. Gospod torej ni v viharju, ker to ni Njegov stil, se pa razodeva sredi viharja. Ker se ga ne boji. Prav tam vstopa in se daje spoznati: "Jaz sem. Ne bojte se!"  

Toda težko je sredi tolikih glasov sveta, ki so nasprotni, verovati tistemu tihemu šepetu: "Pridi!" Težko je preprosto verovati in stopiti za Njim. Kolikokrat tudi naše srce zdvomi in preverja: "Gospod, če si ti, potem ..." 
In On je usmiljen, zato se ne naveliča pritegovati in vabiti, da bi stopili iz našil varnih čolnov idej in načrtov, ter "hoditi po vodi". Hoja po vodi je hoja v veri. V veri, ki je gotovost v varnost Boga in ne v lastno varnost ali varnost čolna, tudi ne gotovost v lastna občutja. Vera je več in gre skozi vetrove dvome ter onkraj njih ter popelje ven, v Odnos z Gospodom, ki kliče v svet.

Hoditi za Njim pa za človeka pomeni ostajati v nenehnem odločanju in razločevanju. Vsak trenutek se je namreč potrebno odločati, koga bomo poslušali: Kristusa, ki kliče in daje milost ali strahove in dvome valov, ki nas zapirajo same vase, v lastno nemoč in obup?
Peter v nekem trenutku prisluhne strahovom, ki s tem dobijo moč, da ga ujamejo v vrtinec, ki vleče stran od Gospoda. Tam se je potrebno odločiti in Peter se. Sam ne more, toda obrne se k tistemu, ki lahko: "Gospod, reši me!" In Gospod sliši.

Človekova roka se je v raju iztegnila po sadu takrat, ko človek ni več slišal Očetovega šepeta, ampak je prisluhnil dvomu kače. Takrat je v človeštvo vstopil vihar in napor.
Toda tudi Očetova roka ni ostala negibna, temveč se je stegnila. Ne, da bi ukradla kakor človeška, temveč, da bi dala. Sebe, da bi človek bil rešen iz morja zla.

Celo zgodovino odrešenja se je ta Roka stegovala in iskala človeka, ga vabila iz votlin, kamor se je kakor Adam in Elija skril ter vabila v živ odnos z Njim, vse dokler Sin sam ni stopil v sredo pogubi zapisanega ljudstva, v sredo tega viharja zla, ki je goltal človeka, iztegnil svojo močno roko in ga potegnil v odnos z Očetom. Potegnil ga je na suho, v svoj čoln Cerkve, v svoj Božji objem "drugega brega".

Naj se tudi naše srce ne naveliča iskati Gospoda. Ne v hrupu senzacionalnih potresov in ognjemetov, ki jih ponuja svet in vendar prav sredi tega sveta odpreti uho za ta rahel, tih šepet. Gospoda naši viharji ne ustavijo, vihar pa pred Njim mora utihniti.

Kajti tiha ljubezen bo vselej glasnejša in močnejša od slehernega hrupa zla!




Ni komentarjev:

Objava komentarja