sobota, 05. september 2020

Mreža ljubečih odnosov

23. nedelja med letom

Danes smo po Božji besedi spodbujeni, da bi nas drugi ponovno pričel zanimati. Spodbuja nas, da ne gremo samo mimo drugega, skomignemo z rameni in potiho nadaljujemo svojo pot, ampak da se pustimo vznemiriti. Od tistega, ki greši.

Matej v svojem evangeliju piše, da je ta, ki greši, tvoj brat. Gre torej za nekoga, s katerim smo v žlahti "po Kristusu". Gre za sorodstvo, ki je vezano na poslušanje in izpolnjevanje Besede ter na vcepljenost v Kristusa, ki jo prejmemo s krstom. Kdorkoli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati (Mt 12,50).

Grešiti torej pomeni ne izpolnjevati Očetove volje, ki je v tem, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje (Jn 6,40). Izpolnjevati Očetovo voljo potemtakem pomeni sprejeti Sina, ki nam ga je poslal kot Odrešenika, da bi nas potegnil iz osamljenosti greha v občestvo z Njim. Vsak, ki sprejme to pomoč, kar pomeni vsak, ki se najprej prepozna potreben te pomoči in odpre srce, izpolni Očetovo voljo. In kdor sprejme Sina, postane tudi sam sin ter prejme Očeta. Bistvo odrešenja je namreč v ponovni vzpostavitvi ljubečega sinovsko očetovskega odnosa med človekom in Bogom.

Imeti Očeta pomeni imeti mnogo bratov, zato je greh v tem, da v drugem ne prepoznavamo brata, ki nam je podarjen, temveč odvečnega tekmeca, ki nam je nadležen ali nas je celo prizadel in bi ga zato s pravim "vzgojnim prijemom" radi popravili, tj. naredili primernega našim potrebam. Bratsko opominjanje tako radi razumemo kot nekakšno kritiziranje in popravljanje vsakega, ki ne ustreza našim merilom. Če tega popravljanja človek ne sprejme, lahko pokličemo še 2 ali 3 priče, če tudi teh ne posluša, pokličemo Cerkev ali še raje damo vse skupaj v časopis, morda sodišče. Če pa tudi to ne pomaga, ga označimo kot pogana in cestninarja in se nikoli več ne obrnemo k njemu.

Toda bratsko opominjanje, h kateremu nas spodbuja današnji evangelij, je nekaj povsem drugega. Prej smo videli, da je greh v tem, da pozabimo, da smo sinovi in med seboj bratje. Ko torej nekdo greši, ravna iz ogroženosti, ker je pozabil, da je ljubljen. Posvariti tega brata tako pomeni pristopiti k njemu kot bratje (in ne sodniki), ki niso izgubili zavesti, da so ljubljeni ter tistega, ki prizadene, spomniti, da obstaja nekaj lepšega od samote krivic. Obstaja občestvo ljubezni, ki nam je podarjeno, da bi ga medsebojno živeli.

Če torej nekdo pade iz tega občestva, potrebuje občestvo, ki se mu ljubeče odpre, se zanj zanima in mu toliko bolj prinaša toplino luči kolikor globlje je izkusil hlad teme. Če kdorkoli od nas in Cerkev kot celota tako dela, pridobi brata. Glagol pridobiti je glagol, ki se uporablja izključno v ekonomskih zadevah. Cilj Božje ekonomije ni torej pridobiti stavbe, zidove, temveč ljudi in odnose.

Cilj bratskega opominjanja ni drugega narediti po svojih merilih, temveč pridobiti brata z ljubeznijo ter mu tako pomagati, da ponovno okusi lepoto Cerkve, ki je lahko dom za vse. In če nekdo kljub vsemu tega ne sprejme, naj postane za nas pogan ali cestninar, tisti torej, za katere je Gospod dal svoje življenje in bodo prvi vstopili v nebeško kraljestvo.
Če je namreč On dal življenje zanje, kar pomeni, da je na zavrnitev odgovoril z ljubečo daritvijo, smo tudi mi, ki smo njegova Cerkev, poklicani storiti enako. Ljubiti tiste, ki se ne odzivajo.

Naloga Cerkve tako je in vedno bo v tem, da tke mrežo novih, odrešenih odnosov ter jo nato ljubeče meče v morje tega sveta, da se v te odrešene odnose lahko ujamejo vse vrste rib. Katera riba je dobra in katera slaba, je stvar Očeta, naša naloga je le, da ostajamo Cerkev, bratje in sestre, poslani v ta svet, da bi skozi našo mrežo odnosov sijala rešilna moč Kristusove ljubezni. Namenjena vsem, kajti vsi imajo pravico slišati in po nas okušati evangelij!


Ni komentarjev:

Objava komentarja