Kakor v nebesih tako na zemlji

 25. nedelja med letom

Že prerok Izaija močno kliče in opozarja, da Gospodove misli niso naše misli in Njegova pota ne naša, kajti razdalja med njimi je včasih kakor razdalja neba do zemlje. In res, kako malokrat na zemlji živimo kakor v nebesih in kako prevečkrat zakone zemlje kopiramo na nebesa. 

Toda Sinova in naša molitev Očetu ostaja kakor v nebesih tako na zemlji. Ne obratno!

V čem je ta velikanska razlika? Evangelij je precej natančen in podrobno oriše, kaj se dogaja v srcu človeka, ki pade v zanko primerjanja in tekme. V evangeliju torej ne gre za podpiranje krivičnega vrednotenja dela ter plačevanja, ampak ta prilika prikazuje logiko in način nebeškega kraljestva, ki pa sta pogosto res kakor nebo od zemlje narazen od logike in načina človeka, ki misli, da si mora vse zaslužiti sam. Tudi občestvo z Očetom, tudi njegovo ljubezen, kar v priliki ponazarja delo v vinogradu. 

V 15. poglavju Janezovega evangelija izvemo, da je vinogradnik Oče, trta Kristus in mi mladike, po katerih teče isti sok (Duh), ki je tudi v Očetu in Sinu. Vinograd kot tak je torej polje, kjer stopajo v odnos Oče, Sin, Sveti Duh in človek sam. Vsi vemo, da je delo v vinogradu prijetno in lepo, ko so sadovi, sadovi pa so samo, ko se človek pusti vcepiti v občestvo Božjih odnosov ljubezni. Takrat mladika rodi sad.

Zato biti najet za delo v vinogradu pomeni pri sebi in drugih zreti delovanje Milosti in odpirati prostor za Boga, ki hoče biti rodoviten. Hoče nas imeti ob sebi, še več, hoče nas imeti v sebi, torej mladike na trti, polne Ljubezni. Samo najeti delavci so lahko vstopili v ta vinograd občestva, kar pomeni, da človek sam tega vhoda v nov način bivanja ne najde. Sin je bil poslan na svet, da bi nam odprl pot do Očeta, postal neke vrste "najemodajalec", tisti, ki išče in kliče, da bi vsi ljudje ponovno smeli postati Božji sinovi, torej bratje. 

Plačilo enega denarija je tako v tem, da je človek, ki sam ni našel več poti v vinograd Očetovega naročja in je zgubljeno posedal po trgih in ulicah, ponovno najden in vrnjen občestvu svetih. Cilj je torej pripadati, je sprejeti vabilo in postati del te velike gostije s sočnimi jedmi in s prečiščenimi žlahtnimi vini (Iz 25,6), ki jo je Gospod po milosti svojega sklepa (Ef 1,11) pripravil človeštvu.

Tukaj začenjamo počasi razumevati, kako izven konteksta so bili odzivi prvih delavcev, najetih že zjutraj ali tekom dneva. Zdi se, da ves čas svojega dela niso spoznali milosti, ki se skriva v tem, da je njihovo življenje prav v darovanju našlo smisel, pot in smer. Svoj odnos z Gospodom so kljub temu, da so bili odrešeni, živeli kakor odplačevanje in kupovanje. Neizbežno je torej razočaranje, kajti dobiček se zanje meri samo v primerjavi s tem, kaj je pridobil drugi. Če je drugi prejel enako ali več od mene, sem v izgubi, če pa manj, imam dobiček. To je naša grešna misel, ki jo gospodar na koncu poimenuje kot hudobno, saj je popačena z grehom tekmovalnosti in grabljenja. 

Gospod pa ostaja dober in v svoji dobroti kliče, da bi vsi imeli dom v Njem. Njegovo plačilo je torej veselje nad tem, da ima svoje ljubljene pri sebi in to isto veselje želi kot plačilo deliti s človekom. V priliki ne izvemo ali so zadnji, ki so torej prejeli isto plačilo odrešenosti kakor prvi, to milost bolje zaživeli kot prvi, vemo pa, da je Gospod tisti, ki pokaže, kako vrednoti tako tiste, ki so prenašali težo dneva in vročino, ker so bili najeti, kakor tudi mučno posedanje in čakanje tistega, ki je dolgo čakal in posedal, ker ga nihče ni najel. Koliko je danes ljudi, ki jih nihče ne povabi v odnos, nihče jim ne odkrije lepote Očeta! In Oče ve, kako ure v temi čakanja tečejo počasneje in so velikokrat bolj naporne od dela, ki ga človek živi kot daritev najdenega in ljubljenega. Zato je plačilo prav v veselju, ki ga Oče podarja tako zadnjemu, ki je srečal Kristusa ter vstopil kakor prvemu bratu, ki naj bi se veselil vrnitve svojega sobrata.

Sprašujem pa se - ko bo naslednjič nekdo vstopil v naš vinograd Cerkve, v naša občestva; bo tam našel tiste, ki se veselijo nad milostjo, da so bili najdeni in odrešeni ter z veseljem sprejmejo brata, ki to šele odkriva ali bo našel skupek zagrenjenih samooklicanih mučencev svete katoliške Cerkve, ki se celo življenje mučijo za Kristusa, ta pa jim ne da niti kozliča, da bi se poveselili s prijatelji? (Lk 15,29)

Naj nam današnja Beseda resnično pomaga priti do Pavlovega spoznanja, da je edini dobiček v Kristusu, po katerem imamo pripravljeno gostijo z izbranimi jedmi in prečiščenim žlahtnim vinom. Kristus sam je namreč postal ta izbrana jed Očeta, to Jagnje, pripravljeno za nas, njegova Kri pa prečiščeno vino, ki ga tako manjka svetu, na kar je Marija opozorila že v začetku: "Vina nimajo!" (Jn 2,3).

Enkrat najdeni in ljubljeni pa lahko tudi sami postanemo tisti apostoli, poslani na trge in ulice sveta, da bi tudi sami izgubljenemu človeštvu postali bratje in tako zgovorno znamenje Očeta, ki hrepeni, da bi človek postal deležen njegove Ljubezni.